Odlomek iz romana: razlika med redakcijama

dodanih 5.759 zlogov ,  pred 4 leti
brez povzetka urejanja
 
Stopila je za njim; razločila ni ničesar, v obraz pa ji je puhnil težek, prijetnodišeč, skoro prevroč vzduh.
 
Steklo je zažvenketalo, Malinovec je prižgal luč. Marta se je ozrla vsa osupla. Izba je bila opremljena razkošno, skoro bahato. Gospodar je bil bogat, toda umetnik ni bil, pač pa očitno jako len človek. Divanov in naslanjačev je bilo v izbi preveč, preveč je bilo tudi zlata; za ped široki okvir ogledala, ki je segalo od stropa do tal, je bil ves pozlačen; pozlačeni so bili okvirji podob, ki so se zdele Marti prav tako lepe kakor nespodobne in celo svetilka je bila pozlačena. Okna so bila zadelana in zagrnjena z mnogoštevilnimi, težkimi zastori, stene same so bile pregrnjene z rdečo žido; ne glas, ne krik bi ne segel na cesto; na tleh so ležale tako mehke preproge, da ni bilo slišati koraka.
 
Marta je premerila izbo z enim samim osuplom pogledom.
 
»Čemu ste me klicali v ta tempelj?«
 
Malinovec se je zasmejal.
 
»Kaj ni res tempelj? To je beseda! Že zaradi te besede te imam rad ... Dolgo sem premišljeval, kako bi krstil ta svoj dom ... nazadnje sem mu rekel laboratorium ... Ampak tempelj je lepše in spodobnejše ... kaj niso govorili tudi o tempeljnu radosti in ne samo o tempeljnu časti božje? Jutri bom dal napisati nad duri z zlatimi črkami: »Tempelj!«
 
»Čemu ste me klicali sem?« je vprašala Marta vdrugič in ni stopila izpred duri.
 
»Zakaj stojiš tam, Marta? Pridi bližje! Saj sem ti rekel: zakaj si moj gost, tvoj je moj dom ... po stari slovanski šegi ...«
 
Stopil je bližje, Marta se je umeknila tako daleč, da se je s pleči doteknila duri.
 
»Čemu?« je vprašala vtretjič.
 
Malinovec je bil morda že nekoliko zlovoljen; obraz njegov je bil še zmirom vesel in svetal, v glasu pa je ležala rahla senca osornosti in nestrpnosti.
 
»Čemu? Kam se ti tako mudi, da izprašuješ po cilju s to trdovratnostjo? Kaj si vprašala, ko sem ti ukazal, da pojdi Kočarja klicat? ... Ne izprašuj po cilju, ne izprašuj po koncu! Če se človek napoti, je najboljše, da zamiži in nič ne vpraša ... Toda ne boj se, tudi o cilju bova govorila ... kadar pride ura ... Sedi najprej!«
 
Marta, v blatni, kmečki obleki, z rdečimi, delavskimi rokami, z gladko počesanimi lasmi, s pisano ruto okoli vratu in s svojim svežim obrazom ni sodila v bahato, pozlačeno izbo, opremljeno za dolgočasno, dolgo damo z visoko frizuro, bolehnimi lici in koščenimi komolci.
 
»Zakaj bi ne sedla?« je pomislila. »Tako bom slišala, kakor če stojim; in duri so blizu.«
 
Stopila je bližje in kamor je stopila, so se poznali na preprogi sledovi blatnih čevljev; sedla je na rob naslanjača, roke je položila na kolena.
 
»Zdaj povejte, kar ste mislili povedati; noč bo že in uro hoda je preko močvirja!«
 
Sedel je nji nasproti, onstran mize.
 
»Kaj še nisi pogledala na mizo?«
 
Težko obložena je bila miza z jedjo in pijačo; iz tenke visoke vaze so cvetele rožce, v vrsti so stale steklenice, samo dvoje kozarcev je bilo.
 
»Pij!«
 
Odmašil je steklenico in je točil; narahlo se mu je tresla roka.
 
»Ne maram piti!«
 
Natočil je tudi sebi in je vzdignil kozarec.
 
»Moraš piti, vsaj ustnice omoči! ... Drugače ti ukažem, tvoj gospodar, da sediš tukaj do noči, do polnoči, do jutra, brez pijače in brez jedi ... Moj gost si, pij in jej, ne boj se!«
 
Marta je omočila ustnice.
 
»In zdaj vstanem!« je rekla.
 
»Zdaj si šele sedla!« je vzkliknil Malinovec; in v tistem trenotku je bil resnično prestrašen njegov pogled. »Saj si šele sedlo, dekle! Saj sem te šele dobro videl, saj sem ti hotel šele razložiti! Prej si izpraševala po cilju, zdaj bi šla nenadoma brez vprašanja! ... Omočila si ustnice, pa še prigrizni!«
 
Marta je vzela košček belega kruha in je prigriznila. Malinovec si je natočil drugi kozarec in je izpil na dušek: rahla rdečica se je prikazala na njegovih zabreklih licih, oči so gledale svetlejše, toda nemiren, kakor trudoma zatajevan, je bil njih ogenj. Pogladil se je z debelo roko preko čela in lica, kakor da bi zabrisal rdečico, ugasil ogenj, in se je nasmehnil.
 
»In zdaj, ko tako lepo sediva, se bova pogovarjala prijazno ... Kaj si mislila, ko si stopila za mano v to hišo?«
 
»Da se vam je zmedlo!« je odgovorila Marta.
 
Krohotoma se je zasmejal Malinovec.
 
»Tudi to je imenitna beseda! ... Res se mi časih samemu zdi, da je to življenje blaznost, rahla blaznost, prijetna in nikomur škodljiva. Če je tako, zakaj bi človek ne bil blazen? Zakaj bi se še celo ne želel take blaznosti, ki mu šele, po pustem dnevu, odpre duri do sladkosti? Do resničnega življenja; zakaj tisto tam, tisto klaverno, dolgočasno dremanje, kaj je tisto življenje? Šele kadar se zmede človeku, vidi nebesa ... Pijva, Marta, v čast in slavo blaznosti!«
 
Vzdignil je kozarec; nehoté brez misli, je vzdignila kozarec tudi Marta in trčila sta zvonko.
 
»Nisem mislil, resnično ti povem, da bova kdaj trčila s kozarci! ... Ko si prišla in sem videl prvikrat tvoj obraz, sem se skoro prestrašil; in vendar me je prešinila sladkost od glave do nog. S pestjo je ne boš ugnal, sem si mislil, kvečjemu z mezincem! — Še nalašč sem oblekel to spodobno črno suknjo, ta beli telovnik in še rokavice sem hotel obleči, da bi bilo vse v redu; pa jih nisem oblekel, ker je bilo že pozno ...«
 
Marta je sedla nekoliko vpognjena, eno roko na mizi, drugo na kolenu in je gledala s pazljivim, skoro srepim očesom gospodarju v obraz.
 
»Kako prazne, brezsmiselne besede!« je mislila. »In vendar je nekaj skritega za njimi, čaka kakor za hrbtom. Ni se mu zmedlo in rada bi videla, kaj se prikaže izza hriba!«
 
Malinovec je odmašil drugo steklenico; pil je veliko in hlastno, skoro nevede, kakor človek, ki nečesa pričakuje ali ki se nečesa boji; ogenj njegovih oči je bil že nekoliko moten, kakor plameneč izpod gostega dima.
4.933

urejanj