Odlomek iz romana: razlika med redakcijama

dodanih 8.766 zlogov ,  pred 4 leti
brez povzetka urejanja
 
Z nekoliko tresočo roko je poveznil kozarec na polizpraznjeno steklenico.
 
»Poslali ste me, da bi klicala Kočarja, niste me poslali po kupčiji!« je rekla Marta.
 
Kočarja ni doma in kar se tiče kupčije, je ... zelo kratkočasna kupčija. Ni veliko truda zraven; narobe ... Stvar je namreč taka, da zastonj ne maram ničesar; ne iz plemenitosti, temveč zato, ker bi zastonj najbrž ničesar ne dobi! ... kakor veš, sem grd in spačen ... In nadalje so moje radosti take nature ... čemu si spet prebledela? Pij! ...«
 
Marta je izpila skoro ves kozarec in je vstala. Nato je vstal Malinovec in je vzel svetilko v roko.
 
»Premisli dobro, Marta: v soboto te pošljem Kočarja klicat: pridi, če hočeš; če nočeš, nikar. Dobro premisli: poznam dekleta, ki se je pošteno omožila ... z mojo doto ... Lahko noč, Marta!«
 
Visoko je vzdignil svetilko in sivorumena, neprijazna luč se je izlila v ozki, tihi hodnik, nato na strme stopnjice, v prostrano vežo s sivimi, vlažnimi stenami.
 
»Vrata so zaklenjena, obrni ključ!« je zaklical Malinovec nad stopnicami.
 
Marta je odprla in je stopila na cesto ...
 
Gosta in mrzla noč je bila zunaj, tako čudno tuja, samotna, da Marta ni takoj vedela, na katero stran bi krenila.
 
»Na desno, Marta!« je zaklical vesel glas od okna. »Na desno in naravnost!«
 
Komaj se je Marta ozrla, se je zaprlo okno in je luč ugasnila.
 
Zasopla, sklonjena, z dolgimi koraki je hitela preko močvirja. Videla je komaj za seženj pred seboj in komaj je razločevala brvi nad širokimi jarki. Zazdelo se ji je časih, da sliši v lužah, v razmočeni prsti korake za seboj; ko je postala ter se ozrla, je bila noč tiha in samotna ...
 
Trudna, blatna do pasú je bila Marta, ko je dospela. Prostrano in neprijazno je zastrmelo poslopje iz teme. Pred vratmi je stal voz; od konja, ki je bil pogrnjen, se je še kadilo; z dvorišča je prišel stari hlapec, zaspano brlečo svetilko v roki.
 
Še v črni suknji, še s svetlim klobukom se je zibal preko ceste napolpijani Malinovec in se je napotil v krčmo.
 
<center>* * *</center>
 
Tole pismo je dobila Marta od Ivanke:
 
»Draga naša Marta, nam se godi slabo. Oče so pijani, mi smo lačni, tebe ni. Pridi kmalu, tudi oče pravijo; kaj boš tam? Pozdravljena od vseh!«
 
Pazljivo je ogledavala Marta visoke, nerodne črke. kakor da bi sodila pisavo. Naposled je spravila pismo med perilo; nobenega čustva ni bilo na mirnem, jasnem obrazu, še žalosti ne.
 
<center>* * *</center>
 
Bog večni vedi, Marta ni vedela: prenašala si je predpasnik s čipkami obrobljen, nedeljsko ruto si je ogrnila okoli vratu, lasje so bili umetno počesani, obraz pa je bil trd in resen, kakor od kamna.
 
Tako je šla.
 
»Treba le!« je rekla Marta in ni več dalje mislila, ker ni hotela misliti. Še ko si je česala rjave lase, ko si je ogrinjala ruto, ni mislila; bila je pač nenavadna pot, kakor je nenavadna pot maša in spoved; treba je nedeljske rute in nedeljskih kodrov.
 
»Povej Kočarju, da naj pride!« je rekel gospodar ...
 
Lep večer je bil, poslednji pozdrav poletja; vzduh je bil čist in prozoren, v pisanih večernih bojah se je lesketalo nebo, od sinjine, še vse srebrne, do temnožoltega ognja.
 
Marta je videla daleč; prozorni vzduh je odgrinjal obzorje, kakor da bi se bil vzdignil zastor. Jasno se je svetila sredi ravni bela kapelica s Kristusom, ki je nosil težki križ. Močvirje, tiho, komaj sopeče pod to svetlobo, se je razprostiralo daleč do obzorja, do tistih komaj še razločnih, že napol v meglo vtopljenih sinjih holmov, ob katerih se vije žalostna pot nizdol in navkreber, mimo pozabljenih, čemernih vasi, visečih ob rebri.
 
»Tam zdaj čakajo; na pragu stoje morda, gledajo; in v njih slabotnih srcih je zaupanje, kakor v Boga ...«
 
Pospešila je korake; mirno je bilo njeno srce, ni bilo greha v njem ... Sredi pota se je prikazal človek, sto korakov pred njo; nenadoma se je bil vzdignil iz močvirja; od one strani je pač prihajal, iz Leševja.
 
Marta je postala; ne začudena ni bila, ne prestrašena; toda noge so se ustavile in niso mogle dalje, oči so strmele.
 
Človek se je bližal z umerjenimi, lenimi koraki.
 
Lep človek je bil, Visok in slok, toda plečat. Obleka je bila nekoliko zanemarjena in obnošena, široki klobuk je visel globoko v čelo. Ker je bil obrnjen z obrazom od rdeče večerne zarje in je gledal v temo, vstajajočo iz močvirja, ni razločila Marta ne lic ne oči. Šele, ko je stal tik pred njo, je vztrepetala pod čudno temno silo, ki je zasijala nanjo iz njegovega pogleda.
 
Sklenil je roke za hrbtom, vpognil je glavo in njegov široki, kozavi obraz, z zmršeno, še mlado, kodrasto brado, se je nasmehnil napol zaničljivo, napol pomilovaje.
 
»Kaj si se napotila Kočarja klicat?« je vprašal s tistim zatemnjenim, za porogljivost tako pripravnim glasom, kakor govoré ljudje z močvirja.
 
»Kakor ste rekli!« je odgovorila Marta trdo in kljubovalno.
 
»Kaj sem se zmotil?« je rekel človek, sklonil se je še nižje ter ji je pogledal pazljivo v obraz.
 
»Žal mi je tebe, dekle — in še nikoli me koga ni bilo žal!«
 
Zravnal se je in se je napol okrenil, tako da mu je zasijala večerna zarja v obraz. Marta je vztrepetala, kakor tedaj, ko je zasijala nanjo temna sila iz njegovih oči. Zakaj v tisti zlatožolti luči, ki je lila od zahoda, se je bil nenadoma spremenil njegov obraz. Ves svetal je bil, lep in moški in tisto silo je razodeval, kakor je sijala iz temnega pogleda.
 
Nič več se ni ozrl nanjo, šel je počasi, roke sklenjene za hrbtom, glavo vpognjeno, po tisti poti, od koder je bil prišel.
 
Marta ni nič premislila; tako brez premišljevanja, brez solze in brez vzdiha se je vrnila, kakor se je bila napotila.
 
Mrak je že bil in svetilke so gorele, ko je dospela vsa zasopla. Šla je naravnost v svojo izbo, prižgala je svečo in je začela spravljati perilo in obleko v culo. Takrat šele je pomislila in se je nasmehnila s tako veselim smehljajem, kakor se je prikazal ob tisti uri prvikrat na njenih ustnicah.
 
»Čemu že nocoj? Noč je in kam bi ob tej uri?«
 
Zavezala je culo, nato je postavila mizo pred duri in je stopila k oknu.
 
Samo še robovi dolgih, tenkih oblakov kraj obzorja so se svetili; močvirje je prepregel mrak; tu tam še bela vešča, samotna luč.
 
Marti je bilo sladko in lahko pri srcu, kakor ob molitvi, polni veselega zaupanja ...
 
Slišala je, da se je na oni strani, pred vratmi, ustavil voz, razločila je tudi gospodarjev glas in se je smehljala. Nato so se oglasili koraki na stopnjicah, na hodniku in pred durmi.
 
»Marta!«
 
»Kočarja ni doma!« je odgovorila Marta.
 
»Odpri!«
 
»Ne morem, miza stoji pred durmi, ker ni ključa.«
 
Tiho je bilo za hip.
 
»Napotila si se in nisi prišla!« je izpregovoril glas, trepetajoč od srda in od poželenja.
 
»Zakaj bi hodila, če Kočarja ni doma? Saj smo v septembru, ne v aprilu!«
 
»Šališ se, Marta!«
 
»Ker mi je veselo pri srcu!«
 
»Marta, zapisal sem ti doto, kakor je še ni dobilo dekle!«
 
Samo za hip se je omračila radost v njenem srcu. Njene oči so bile jasne in globoke in so videle skozi duri, skozi steno. Zabuhel, pijan obraz, mokre ustnice, od pijanosti in poželenja zabrekle, oči motne in zakrvavele. Tako se je sklanjal obraz h ključavnici, tako se je dotikalo duri debelo sivo lice.
 
»Zdaj lahko noč, zakaj rano vstanem jutri!«
 
Še bližje durim je pomeknila mizo in se je naslonila nanjo z obema močnima rokama. Čisto blizu njenega obraza je plapolal narahlo dolgi plamen sveče, zato je bil obraz ves z lučjo obliti, poln in krepak, mlado silo razodevajoč.
 
Kljuka se je zgenila.
 
»Težko bo hodil, kdor hodi v to izbo ... okno je odprto, gospod!«
 
Tudi ko je vzkliknila, je bil vesel in prešeren njen glas; ne sramu ni bilo v njem, ne strahu.
 
Marta je skoro čutila, kako je zunaj roka izpustila kljuko; nato je slišala težke korake, ki so omahovali preko hodnika in po stopnjicah. V veži se je oglasil grobi, od srda pijani gospodarjev glas. Prepiral se je najbrž z ženo, ki je sedela pred nastežaj odprtimi durmi v štacuni, zalita in rdeča, žganja polna.
 
»Kaj si se spet napila, babnica? ... Kdo ti je dal pravico, da me zalezuješ ... Tako? ... Kamor se mi zdi! ... Še zažgal bom vse skupaj in pojdem! ... Ti, žganje, boš gorelo s plamenom! ...«
 
Marta je razločila besede samo napol, njenega glasu ni slišala. In ker ob tisti uri ni bilo v njenem srcu ne srca, ne studa, ne bridkosti, ni razločila več kmalu tudi njegovih besed in je legla ter se odela preko glave, da bi še glasu ne slišala.
 
Sladkost, tako globoka, skoro bolečini podobna, kakor pojoča iz pesmi daljnega zvona, kakor spomin na materin smehljaj, je bila v njenem srcu.
 
[[Kategorija:Ivan Cankar]]
[[Kategorija:Dela leta 1912]]
[[Kategorija:Slovenski narod]]
4.933

urejanj