Življenje in smrt Petra Novljana: Razlika med redakcijama

in ki je še nosil polhovko ter kožuh z lepimi rdečimi

rožicami. Tudi kobila je bila že stara.

In tedaj je prišel Peter po blatni cesti. Zavit je bil v

suknjo, ki mu je segala do petá, in v vsaki roki je nosil

težko culo, tako da je stopal globoko sključen in so se

mu noge opletale. Slabo rejen in čemeren fant je bil,

previsok za svojih dvanajst let.

Vrgel je culi na voz, nato se je skobacal gor še sam ter

je sedel poleg voznika. Luka je spravil tobakiro v kožuh,

kobila je potegnila in zbogom ti blatna vas, vi pusti ljudjé,

za zmerom!

"No, Peter, kaj boš pa zdaj?"

"Kaj bi neki? Bo že jerob dejal ... Morda pojdem v

šolo."

"Gospod bi rad bil?"

Luka je pogledal postrani, zanosljal je malo, da je pobral

z gornje ustnice tobak in nato je dejal:

Tupatam se je dvigal jagned, je samevala za hišo

gruča jablan. Ozrl se je Peter in storilo se mu je težko pri

srcu. Zavzdihnil je in se je spomnil na študenta, ki je

umrl v hlevu brez zakramentov in brez človeka.

"Mlad je še bil," je pripovedoval Luka, "in nihče ni

vedel, zakaj je prišel tako klavrno umret. Ni se mu godilo

ki gleda potuhnjeno in ki se boji človek, da bi mu hiše ne

zažgal in živine ne uročil ..."

Luka je pljunil z voza in je zamahnil z bičem, kobila

pa se je zibala mirno.

"Tŕk sem jaz tudi potepuh, ki gleda potuhnjeno in ki

ne bo dobro storil!" si je mislil Peter, zraven pa se je čudil,

jok se je razlegalo po pokrajini. Srečala sta popotnika, ki

je gazil blato z bosimi nogami; pogledal je hudobno na

voz, tako da je Petra izpreletelo, in ko sta bila mimo, se

je sklonil in je zalučil kamen za njima.

Oblaki so se utrudili od dolge ježe, družili so se, ali

videlo se je na poredkih sinjih špranjah, kako se je premikala

pred njim in za njim in tam ob jarku isti samotni črni

jagned.

Petru je bilo hladno v megli in zavil se je tesno v suknjo.

Misli so hotele kvišku, ali tudi na mislih je ležala

siva megla. Na vzhodu se je zasvetila poslednja sinja

špranja in je izginila.

Kam pač zdaj? Kakšno je mesto in kakšna je hiša, ki

bo njegov dom? Jerob je najbrž debel človek, njegov glas

ceste, na obeh straneh so stale visoke hiše s pozlačenimi

balkoni in tudi okna so se svetila kakor pozlačena,

zakaj sijalo je sonce. On se je vozil v kočiji, dvoje belcev

je bilo vpreženih. Jadrno je švigal voz mimo pozlačenih

balkonov, ali cestam ni bilo ne kraja ne konca, v brezkončnost

se je razprostiralo mesto.

Petru se je mudilo, Bog vedi kakšen je bil njegov cilj.

Njegov cilj je bila lepa bela hiša, ki je sanjala kraj mesta

nižalo, od vseh strani se je bližalo megleno obzorje, že

je pršilo in izpreletel ga je mraz ...

Peter si je pomel oči ter se je ozrl naokoli - razprostirala

se je v nedoglednost siva deževna pokrajina. Voz se

je zibal enakomerno, kobila je pokimavala z debelo glavo.

Rosilo se je že in tudi Luka se je zavil tesneje v kožuh.

"Tak dan je bil, ko sem vozil tvojega očeta in tvojo mater.

In tudi taka pusta cesta je bila in tak pust kraj. Samo

večer je bil takrat in v noč se je naredilo peklensko vreme.

Takrat, Peter, je umrla tvoja mati ..."

Večer je bil takrat in pusta cesta je bila in pusta pokrajina.

Konja sta bila trudna in sta vlekla mukoma, kolesa so

in v kožuh zavit in je klel in priganjal. Lehko je priganjal,

konja sta vlekla mukoma in kolesa so se vdirala.

Pod zeleno platneno streho sta sedela na mehkih vrečah

oba Novljanova, zavita do nosu. Mož je bil čemeren,

sklanjal se je neprestano in se je oziral po pokrajini.

"Prokleto vreme! ... In kakor ukopani! Poženite no,

poženite!"

"Hi-i! ... Kaj pomaga, dacar! Še Bog, da ne ostanemo

v blatu!"

"Da bi prišli vsaj do kakšne krčme ... Kaj pridemo

do noči?"

"Zakaj bi ne prišli? Mogoče je, da pridemo ..."

Dacar je klel. - Sedel je sključen na kupu vreč, visoki

ovratnik mu je segal do ušes; izza suknje je gledalo

jo ogovarjal s tihim, sočutnim glasom, kakor ogovarjajo

bolne otroke.

"Kmalu bomo tam, Marica ... Potrpi še malo ... O

ti prokleti voz ... Slišite, saj boste še prevrnili!"

 

"Zakaj bi prevračal ... Ampak cesta, saj vidite ..."

"Kaj ni nobene krčme tod?"

"Da bi jo Bog dal!"

"Potrpi, Marica ... Pa res ni bilo prav, da sva se napotila ... Ljudje so kakor živina: Danes moraš biti tam,

natanko to uro ... In je človek res tako neumen - naj

tistem prokletem gnezdu ne ostanem dolgo, toliko ti

rečem! ... No, Marica, potrpi! ..."

Žena se je časih zganila na ležišču in je zavzdihnila.

Če je vzdignila glavo, se je zasvetil iz teme njen beli

obraz; droban je bil in fin, ves otroški; iz velikih oči je

gledala bolečina in bojazen.

"Koliko časa še, Franc?"

"Kmalu, kmalu!"

Posegel je v žep in izvlekel je steklenico; pil je v dolgih

požirkih in je ponudil ženi, ki je zamahnila nalahko

z roko in odvrnila obraz.

"Ne, Marica, dolgo ne ostaneva v tistem gnezdu. Že

danes bi jim bil pokazal fige, ampak počakam ... Čemu

pa smo že, slišite?"

 

"l, na cesti ... vleče se, dacar, vleče!"

Mračilo se je in deževalo je zmerom močneje, težke

kaplje so bile ob platneno streho in skozi tenko špranjo

vzdignil veter. Pljuskalo je ob voz, kakor da bi vozili po

razburkani vodi.

"Kje smo, Franc? ... Težko mi je ..."

Sklonil se je k njej in jo prijel za roko; hotel je govoriti

z mehkim, ljubeznivim glasom, toda jezik se mu je

sedanjost samo neroden in neprijeten korak v

brezskrbno prihodnost.

"Ženka, duša moja ... potrpi še malo ... samo pol

ure še morda ... Pa misli na kaj drugega, Marica! ...

več ..."

 

Resnično je hotel poklekniti, ali bil bi se kmalu prevrnil.

Žena je iztegnila roko in je vzdignila mukoma glavo.

"Ne, Franc ... prosim te ..."

Pomolčal je, a nato je posegel v suknjo, izpil ostanek

ter si obrisal usta z rokavom.

"No, kako je, Luka?"

"Slabo je, dacar, slabo! Komaj še vlečejo živali! Da

nam le voz ne obtiči v blatu! ... Hi-i ... da bi te!"

je ženine roke in jo je stisnil ter jo potegnil nerodno k

sebi, da bi jo poljubil; a žena je zaječala.

"Veliko sem ti napravil hudega, Marica, ampak odkupim

se ti bogato za vse tisto ... No, potrpi, Marica, ne

se še spominjaš na najin voz? Lep koleselj je bil in lep

konj! Sam vrag me je bil zmotil, da sem se peljal tja v

Bosno, prav za nič, muhe lovit! ... In tisti prokleti

Hrvat ... za denar me je osleparil, za konja in za voz ... Ali misliš, da je pošteno igral? Še danes vem, da je

bilo ... in zdaj, Marica, se pričenja novo življenje! ...

Kaj ti je, Marica?"

Zdrznila se je bila, vzdignila je glavo.

"Ali ni zagrmelo, Franc?"

"Nikar se ne boj, duša moja ... naj grmi! ... No,

čakaj, da te odenem ..." Zagrmelo je bilo narahlo, po

človeka. Voz se je nagnil in je postal.

"Hi-i!"

Konja sta potegnila, voz se je malo premeknil ter je

zavil na stran. Voznik se je vzdignil počasi in je kobacal

z voza.

"Kaj pa je?"

"Kaj bi bilo? Obtičali smo."

Žena se je sklonila kvišku.

"Kaj se je zgodilo?"

"Ej, ta prokleti voznik! Saj bo nazadnje res še kaj ...

No, dajte, da ne prevrnete!"

Voznik je stal pri konjih, kričal je in klel. Voz se je zamajal,

premeknil se je ter se vračal počasi na sredo ceste.

"Kaj ne bo nikoli konca?"

 

"Vsaka reč ima svoj konec!" je godrnjal voznik nejevoljno

ter legel na voz. "Skozi kožuh mi je že prišlo, do

kože ... Hi-i!"

Zablisnilo se je in tedaj se je zasvetil obraz, bel kakor

od voska.

"Jezus! Marija! ... Nikoli ne pridemo, Franc!"

Prekrižala se je, glava je legla trudna ter se obrnila v

stran.

"No, že pridemo ... potrpi!"

Tako lepe in močne so bile pijane sanje, da se je komaj

še zavedal žene in dežja in poti. Rad bi bil legel, gledal

v strop in sanjal ... o Ameriki, o veselem življenju,

o vozu in konjih, o hiši sredi velikega vrta ...

"Franc!"

Vzdignil je glavo; bilo mu je neprijetno, da ga je motila.

"Kmalu, Marica, kmalu!"

Žena je govorila s šepetajočim glasom, da jo je komaj

razumel.

"Franc, ali nisi bil prej rekel, da se ne dotakneš nikoli

več - -."

"Dŕ, dŕ, Marica! ... Daj, zaspi!"

"Glej, če bi bilo to res ... če bi tako lepo živela, samo

en teden ... v beli sobi, in vrt pred hišo, in rože ...

samo en teden ..."

 

Zagrmelo je, zagrgralo, razlezlo se preko vsega neba,

pojemalo je in umolknilo. Zapihal je veter in pljusnila je

ploha dežjŕ ob platneno streho.

"In otroka bi imela v naročju ... tako bi ga pitala z

majhno žlico ... Jaz mislim, da bo fant ... lep bo, debel

voz se je zazibal, zagrmelo je in ustnice so se stisnile od

bolečine.

"Kako velik je svet zunaj, Franc ... in jaz mislim, da

ne pridemo nikoli. Tako mi je, veš, Franc, kakor da bi se

vozili okoli zemlje ... navzdol po brezkončnem bregu ... ali ne slišiš, Franc, kako grmi? ... Kamenje se je

usulo s klancev dol ..."

Dacar je dremal; pol bedé, pol v spanju je sanjal čudne

sanje; izpočetka je slišal od daleč ženine besede, ali

veselimi očmi.

 

"Odkod pa si prišel, ti lepi fant? Daj mi ta prstan, ki

se tako prijetno sveti na tvoji roki."

"Vzemi prstan, deklč, prišel sem pa iz daljnih krajev,

kjer je življenje zelo dolgočasno. Jaz sem popotnik, deklč,

in sem bil že zelo truden, zdaj pa se odpočijem in si

napravim veselo življenje ... pri tebi, deklč ..."

Zagrmelo je po nebu, usulo se je kamenje s klancev

dol. "Strah me je, Franc ... zdi se mi, da smo zašli s

pota, da se vozimo po neznanih krajih ... ali si tukaj,

Franc? Strah me je noči ..."

"Potem pa se napotiva, deklč! ... Križem sveta po

svetu bova romala ... v Italijo pojdeva, v Pariz, na Dunaj ... Ali pomisli, vozila se ne bova po tisti pusti železnici ... Vpregel bom svoja dva belca, zvončke jima

denem okoli vratu in tako bova frčala preko Evrope ...

cink cink cink ... po vsem božjem svetu ..."

"Usmili se, Franc! ... Samo en teden, glej, da bi živela

tako lepo, samo en teden ... Da ti povem - pa ne

ure, da bi bila vesela in mislila sem, da me boš ti pobožal ... da se bom malo stisnila k tebi ... zato, da mi bo

toplo ..."

"Stisni se k meni, deklč ... hajd na voz! Potegnita,

belca, frčita preko dežele ... hej-jó ... preko pisane

zemlje ... cink cink cink ..."

 

Voznik se je okrenil in je pomolil glavo pod streho.

"Še četrt ure ... tamle je Lahova krčma ..."

Dacar se je zdrznil, ozrl se je preplašen.

"Kje smo?"

"Še četrt ure, dacar ... dotlej bo že potrpela."

"Daj mi vode, Franc!"

"Potrpi, Marica, samo še pet minut! ... Hitite, človek!"

 

"Kako bi hitel, ko so kolesa do osi v blatu!"

"Nikoli ne pridemo, Franc! ... Glej, in tako lepo bi

bilo ..."

Dacar je pogledal izpod strehe; kaplje so padale poredkoma,

od daleč se je svetila luč.

"Hitite, voznik, bijte živino!"

Voz se je stresel, zamajal se je in je zavil v stran. Pri

kazale so se luči, na desni, na levi.

"Kam pa? Kam dalje? Zavijte pred prvo hišo!"

Voznik je skočil z voza, konja sta postala pred gostilnico.

In tedaj je zacvilil pod platneno streho tenak glas.

je zasvetila luč na drobnem, mirnem, čisto belem

obrazu ... Spala je in se ni vzdramila.

Ob tistem času, ko se je rodil Peter, pa se je odprlo

po njem nemirno srce popotnika. Odpočili so se bili

oblaki, razmikali so se, leteli jadrno. Kam so pač sanjale

nikoli. Tudi on je postal in je gledal zamišljen in je videl

med razmaknjenimi oblaki njen čudapolni obraz ...

rokavom od dežja orošeni obraz. Zadremal je bil; tudi

Luka je dremal v rdečerožastem kožuhu in dremala je

tudi kobila.

-Kam te vodi cesta? - je premišljeval Peter. - Ali

zmerom naprej po blatni cesti, skozi dež in meglo, ali v