Življenje in smrt Petra Novljana: Razlika med redakcijama

zemlji, po blatu in vodi, Bog vedi kam in Bog vedi

čemu.

Od daleč se je vzdignilo črno poslopje sredi drevja,

vzdignilo se je in se je bližalo. Ko sta prišla mimo, se je

odprlo zgoraj okno in prikazal se je obraz device; svetli

lasje so padali na ramena. Zasvetilo se je in je ugasnilo

in bela roka je zaprla okno.

Peter je gledal s sanjajočimi očmi; gledal je še in je

sanjal, ko že ni bilo nikjer več črnega poslopja in so visela

kam in Bog vedi čemu.

 

Velika hiša je stala ob vodi; brez števila oken je

strmelo topo v valove, mala mrtva okna, ki ni bilo

kakor na pusti kraševiti planoti. Polovico stanovanj

je bilo praznih, sobe so bile vlažne in temne.

Lepo so sprejeli in pozdravili Petra. Njegov gospodar,

varuh in sorodnik je bil hišni oskrbnik in je stanoval v

da so se stresali ščetinasti brki in male, okrogle oči

so gledale prijazno.

"Le naprej, Peter, zdaj si naš; nič se ne boj, Peter!"

Prijel ga je za roko in ga je peljal v sobo.

Voznik Luka je stal v veži, pomrmral je in se je vrnil k

vozu.

"Prokleti ljudje so to ... ubogi fant!"

Pljunil je, sedel na voz ter švrknil po kobili.

Peter je sedel za mizo, tudi varuh je sedel, oprl je oba

očmi.

 

"Torej Peter ti je ime. Jaz pa sem tvoj sorodnik, reci mi

stric! Ali ti je prav tako?"

"Prav!" je odgovoril Peter in neprijetno mu je bilo.

"Pijan je!" si je mislil.

"Koliko let imaš?"

"Dvanajst sem jih dopolnil."

"Šele! Človek bi mislil, da si jih štirinajst ... saj se boš

že skoro ženil!"

In okrogli podbradek se je zazibal.

"Zdaj pa natanko poslušaj, Peter, da boš vedel, pri

čem da si. Tvoja teta, Bog ji daj dobro, ki te je tako lepo

testamentu. Zapisala ti je petsto goldinarjev ... Ali

razumeš?"

"Razumem!" je odgovoril Peter in zmerom bolj strah

ga je bilo strica. Rad bi vstal in pobegnil.

"Tisti denar je tvoj, zapomni si, jaz sem samo oskrbnik

njegov. Zato imaš pravico, da zahtevaš zmerom natanek

Pojdi torej v šolo! In zdaj poslušaj, kaj ti še povem! Ali

poslušaš?"

"Poslušam!"

 

"Stanoval boš pri meni in jaz te bom redil in oblačil.

Za hrano in stanovanje ti na mesec ne zaračunim več

nego dvanajst goldinarjev. Če ti je preveč, tak povej!"

Peter je odkimal.

"Za obleko in druge potrebe pa ti napišem nastanek

in pošten račun ob koncu vsakega meseca. Tako bo najbolje

teta. Ali ti je všeč?" Namuzale so se ustnice in spet se je

zazibal okrogli podbradek.

Peter je pogledal skozi okno. Tam je prihajala ogromna

ženska, visoka in široka, obraz rdeč, na glavi majhen

je z drobnimi koraki in telo se je zibalo in stresalo. Ugledala

je Petra ob oknu in je pozdravljala z roko.

"Kako ti je všeč? Rad jo imej, dobra ženska je!"

Okrogle oči pa so mežikale hudobno in Petra je bilo

strah.

Hrupoma so se odprle duri, prizibala se je teta, zibala

se je do mize in se je sklonila k Petru in ga je poljubila

na čelo z debelimi mokrimi ustnicami.

"Zdaj si torej pri nas, ti ubogi otrok, ti sirota!"

In solze so ji stopile v oči.

 

"Ali ti je res Peter ime?"

"Res!" je odgovoril Peter in se je čudil.

"Kako grdo ime! Ali zato te imam vendarle rada! Mi

smo imeli fanta, ki mu je bilo ime Slavko, pa je umrl ..." In oči so se vdrugič orosile.

"Tako lep in dober otrok je bil ... Ampak ti si lačen,

Peter ... jaz bi ti rekla rajša Pavel, čeprav je bil tudi sv.

Peter velik svetnik ..."

Okrenila je sunkoma glavo, zravnala se je in pogledala

moža srepo v obraz; lica so ji zardela, na čelu se je

prikazala debela žila, kakor pijancu.

"Kako pa govoriš? Kako pa gledaš? Ali si ga že spet?"

Iztegnil je roko, kakor preplašen otrok.

"Jaz?"

"O, ti ne, žival pijana!"

S težkimi koraki, zibajoča se kakor ladja, je odšla ter

zaloputnila duri za sabo.

On se je ozrl za njó z lokavim, hudobnim pogledom.

"Ali si jo slišal? Pa ga sama rada sreblje! Boš že še opazil,

saj imaš dobre oči. Že navsezgodaj ga sreblje! ...

imaš petsto goldinarjev, jaz jih nimam ... Ali si lačen?

Zdaj je enajst, ob dvanajstih bo kosilo. Prej ne kosimo

nikoli ... In še zmerom sediš tukaj kakor romar. Sleci

se no, sleci; veliko boš še porabil obleke! ... No, vstani,

Peter, pokažem ti, kje boš spal ..."

Petru je bilo, kakor da bi sanjal. Grde sanje, ko sedi

človek in bi pobegnil, pa ne more pobegniti, zajokal in

od daleč, da nikoli ne bo kraja tej pusti poti in da se

nebo nikoli ne bo zjasnilo.

"Saj nisi pijan, Peter! Pokonci se drži pa krepko stopaj! ... To je tvoja izba, tukaj se boš učil in tukaj boš

spal. In zdaj se lepo sezuj in sleci suknjo, ti romarski

Peter!"

Gospodar je šel in je prislonil duri; Peter pa je stal nepremično,

zaprle zunaj duri, je pritisnil narahlo za kljuko. Ne mogel

bi se geniti in dihati bi ne mogel, če bi se svetilo iz

vlažna do vrha. Nič okraskov ni bilo, nič podob, samo v

kotu je bilo pribito črno razpelo, pod razpelom pa je

pod črnim razpelom ter se je pokrižal.

Okno ni kazalo na prostrani beli trg pred hišo, temveč

na umazane rumene valove, ki so šumeli tam spodaj,

bil visok in hripav, kakor da bi rezal z nožem po steklu.

Slekel si je suknjo ter sezul blatne čevlje.

"Obadva sta pijana, pa se prepirata. Obadva sta hudobna ..."

Tedaj so se oglasili v sobi urni drobni koraki, duri so

se odprle na stežaj in Peter se je ves stresel, zasvetilo in

zameglilo se mu je pred očmi.

Na pragu je stalo mlado, morda dvajsetletno dekle;

obraz je bil jasen in vesel, veselo so sijale oči in lica so

bluza je bila rdeča in tudi predpasnik je bil rdečerožnat.

Tako se je zasvetilo kakor samo sonce.

"Ali si ti naš fant? No, pokaži se malo! Sestradan si,

ubožec, ampak tvoje oči so lepe. Poglej mi naravnost v

obraz!"

 

Peter je zardel, ali pogledal je bistro s široko odprtimi

blestečimi očmi.

"Midva bova prijatelja, Peter!"

Zunaj je zarezalo z nožem po steklu in Peter je ostal

sam. Lepo veselje mu je prišlo v srce. Kako se je moglo

je ljubeznivo posetilo. In Peter mu je bil zelo hvaležen,

ko se mu je ozrl v obraz s široko odprtimi blestečimi

"Peter!"

Gospodinja je nosila kosilo na mizo, gospodar je sedel

čemeren, pest ob čelu, v obraz rdeč in zabuhel. Tudi

gospodinji se je že poznala zabrekla žila na čelu.

"To je naša Olga!" se je ozrla gospodinja na Petra z

neprijaznim pogledom. "Meni boš rekel teta, Olgi pa

gospodična."

"Sva že prijatelja, ampak ne reci mi gospodična, Olga

mi reci!"

"Saj nisi krav pasla z njim! Spodobi se, da ji rečeš gospodična

in pri tem ostane! ... Kako je sestradan!"

Peter je strahoma odložil žlico.

"No, le jej, zato je jed na mizi! Nikar ne bodi tako občutljiv! ... Jaz mislim, da bo križ s tabo."

 

Peter se je ozrl na Olgo in bilo mu je dobro. Ali opazil

je, da njen obraz ni bil več tako vesel in prijazen;

rdečica na licih ni bila več tako gorka. In Peter je bil vesel,

da je bilo tako.

Po kosilu se je Olga poslovila in ni je bilo domu do

večera; hodila je v mesto šivat. Peter je stal v sobi ob

je zdel zelo prostran in on sam je bil tako majhen, da ga

je obšla malodušnost in plahost.

Zakaj začutil je grenko, kar je čutil samo polujasno,

odkar so gledale izkušeno njegove mlade oči. Začutil je,

tiste lepe bele hiše so tuje, velika svetla okna gledajo

nanj in ga ne vidijo.

Sram ga je bilo, hoditi ni znal, ni vedel, kam bi spravil

roke in tako se je vrnil, preplašen in žalosten. In vedel

je, da sije sonce tam na ulicah in da so ljudje gosposki in

veseli in da se veselo svetijo lepe bele hiše.

"Odkod pa ti, romar, ti stari Ahasver s potuhnjeno

mladim obrazom, ti lažnivec po rojstvu? Kaj pa ti med

ljudmi? Ti, ki si videl smrt, ko si se rodil?"

"Jutri pojdem!" si je mislil Peter. "Ne morem še tako

brž na dolga pota in tako sam."

Ali bil je otožen in osramočen, zakaj čutil je, da samo

iz strahu, iz otroške plašljivosti ni mogel dalje. Strah ga

Konj je stopal in kolesa so se vrtela, ali voz se ni ganil,

zakaj tam je bil njegov dom.

Stopil je v vežo, ali pred durmi stanovanja se je premislil

in je šel po veži dalje. Veža je bila zelo široka, toda

cunje; žvižgala je, ko je prišla po stopnicah dol in

mimogrede ga je prijela za uho. Peter se je stresel, ozrl

se je za njo in je hitel dalje, zmerom po stopnicah, po

vežah in mostovžih.

Skoro vse duri, ki je prišel mimo, so bile zaprte; tiha

in samotna je bila dežela, vsa izumrla. Stopil je časih

močneje, ali samo zaškripalo je, zabobnelo zamolklo in

oglasilo se ni od nikoder.

In kakor je romal, je raslo veselje v njegovem srcu,

globoko, mehko veselje, kakor ga čuti človek, ko se vrača

strehi soseda Marka, ki se je postaral in sedi na pragu,

kadi iz kratke pipe ter pljuje preko ceste.

Veselo je hodil Peter, hodil je ter je postal pred durmi,

Na nizkem čevljarskem stolu je sedel razkoračen starikav

človek, opiral je komolca ob kolena, glavo v dlani

gledali razmršeni lasje. Peter je stal in je gledal.

 

Polagoma se je obračala starikava glava in leno se je

vzdigal pogled od ponve.

"Čegav pa si ti, fant?"

"Jaz sem Peter Novljan," je odgovoril Peter mirno.

"Če si Peter Novljan, pa malo potrpi, bova skupaj kosila.

Ali si že kosil?"

"Že."

"Kako pa prihajaš na tak način v to hišo? Prebivavci

te hiše, o Peter, ne kosijo nikoli opoldne. Ne morda, da

popoldne v takile ponvi in na takemle ognjišču pražene

ledvice?"

"Nikoli še."

"Torej nisi še prišel v dotiko z elito slovenskega naroda.

In tvojega življenja žalostna usoda te je pripeljala

zgodaj dovolj v to hišo."

Postavil je ponev na rob ognjišča; cvrlo se je tam še

malo, nato je utihnilo in prijeten duh se je razprostrl po

postelj je stala ob steni, v kotu pa je ležalo par raztrganih

in zamazanih knjig.

"Prisedi, če hočeš, pa jej!"

Ponudil mu je nizek zaboj in Peter je sedel.

 

"Jaz se pišem Jakob Mrva in sem vesel, da nima tega

imena nihče drugi od mene. Celo mojemu očetu je bilo

ime Martin. Ako boš dalj časa občeval z mano, se boš

Kar ti vzame šola, in to so vse lepe čednosti, ki so ti prirojene,

ti vrne družba. Ali med družbo in družbo je velik

plešasta glava. Jetične oči so se ozrle svetlo in topo proti

pragu.

"Kdo me moti?"

Peter se je prestrašil, ali stal je kakor vkovan.

"Jaz sem Peter Novljan."

 

"Torej pridi notri, ali pa ostani zunaj, samo duri zapri!"

 

Peter je ostal v izbi in je zaprl duri.

"Ne maram, da bi se prehladil teden dni pred smrtjo.

Po kaj si pa prišel?"

"V tej hiši stanujem," je odgovoril Peter in sram ga je

bilo. Starec je zakašljal; govoril je nerazločno, z osornim,

suhim glasom. "Ti si pa zgodaj začel, fant; saj ti je komaj

štirinajst let, kaj?"

"Dvanajst."

Navadno oboje hkrati. Kdor pride, je izgubljen. In drugi

tako ne pride, kakor tisti, ki je bil izgubljen že ob rojstvu.

 

"Kakšno stavo?"

"Tamle zraven je stanoval fant, izmed tistih študentov

eden, ki študirajo in ki torej nikoli nič ne dosežejo.

zid in je umrl."

 

Starec je zakašljal in se je obrnil v steno, Peter pa je šel

in je pogledal v sosednjo izbo. Duri so bile odprte, v izbi

hotel vračati in tako se je napotil po stopnicah navzgor.

Ozke so bile in čisto temne in ko so nehale, je stal Peter

strani, kakor žarki iz gloriole. Bilo je svetlejše, Peter pa

ni vedel, odkod je prihajala tista bleda, jetična svetloba.

po tistem mostovžu, ki je bil najbližji. "Nekam že pridem

in če zaspim na stopnicah, tudi ne bo nič hudega."

Tako je šel, koridorju pa ni bilo konca. Stopil je in bi

bil skoro padel po stopnicah. "Glej, in vendar mu je bil

bilo mahoma konec in Peter se je začudil, ko je stal na

istem mestu, odkoder se je bil napotil.

"Ne bom hodil dalje!" si je mislil. "Tja pojdem k starcu,

ali pa k sosedu, ki ga ni doma in ležem na tla. Čemu

bi zdaj iskal poti, ko je ne najdem v temi ..."

Stopil je urneje, šel je mimo vseh duri, odprte pa niso

bile nobene.

"Ob tej strani so bile, pete ali šeste."

Poskušal je, ali kljuka se ni vdala; kolikor daleč je tekel

mostovž, so bile vse duri zaklenjene in če je trkal, ni

bilo glasu.

Postal je in je pomislil.

- čemu pač iščem tukaj tistih starcev?"

Koraki so se oglasili od nekod, ali odzgoraj ali odzdolaj,

nekdo je govoril zelo naglas in se je smejal, bližalo se

je, prišumelo je mimo, najprej ženska, potem moški;

ženska je tekla in se je smejala z zasoplim glasom, moški

se je opotekal in je klel; hrumeč sta prišla mimo, odmevalo

je še dolgo po mostovžih, nato je utihnilo.

Truden je bil in zaspan, srce pa mu je bilo mirno.

Tako mirno mu je bilo, da se je iz gole hudomušnosti

Naslonil se je ob zid; gorko in prijetno mu je bilo po

vsem telesu, trepalnice so mu bile težke.

"Ali čudno je, da me ne kličejo, da me nič ne iščejo!

Velika je pač hiša in dolgi so mostovži - Bog vedi, če

pokrajine, kjer se pomika po blatu neroden voz in ne

more dalje ... Tako bi me pač ne našli ..."

Nerodno mu je bilo sloneti, spustil se je polagoma ob

zidu na tlŕ in je naslonil glavo na roke, noge pa je skrčil

prav k životu. Za hip ga je izpreletel mraz, nato pa ga je

oblila vsega sladka toplota.

"Zelo prostrana je pokrajina, še konca ji morda ni ...

Mostovži, stopnice, vsekrižem ... In zakaj bi človek

iskal, zakaj bi romal in se mučil, ko lahko leže ter si odpočije ..." Zdrznil se je, mrzla kaplja mu je bila padla

na čelo.

"Lepo sem si postlal!" si je mislil že v poluspanju, ali

prebral si ni, gorko mu je bilo in prijetno, a ni se hotel

geniti.

In vračala se je pokrajina, vračala pa se je tudi tista

hiša, kjer se je bilo odprlo okno in se je prikazal obraz

k njemu, ter se je ozrl nanjo z veselimi bleščečimi

očmi. . .

Smehljal se je in je zaspal.

 

Zima je prišla in je prišel Božič, lep čas je bil.

Zavit v suknjo, gorák robec okoli vrata, je sedel

odpravil tudi Peter, zakaj v sobi je bil dušljiv in težak

vzduh ...

Sedel je za mizo in zraven je sedela Olga, nekoliko

sklonjena, tako, da je svetila luč naravnost na njen obraz

nogami.

 

Zunaj je snežilo v debelih kosmih; kadar je zanesel

veter, je tipalo po oknih kakor z mehkimi prsti. In trg

rumena otožna svetloba. V peči je zaprasketalo, zasvetilo

se je, vesela rdečežarna luč je zabliskala skozi durce,

"Ali si prebral do konca?"

"Do konca. Jaz mislim, da je vse tisto res, kar je napisal

Jurčič ... Tudi jaz sem že videl tisto pot, ki vodi na

graščino. Lepa bela je sredi zelenega gozdiča ... jaz

sem jo videl ..."

"Kje si jo videl?"

"Ne vem ... Tudi tisto gospodično sem že videl ..."

"Kje si pa videl njó?"

"Nekoč, Olga, smo se peljali po tako žalostni cesti in

hipoma sem jo ugledal ob oknu ..."

"Ali se ti ni sanjalo, Peter?"

"Nič se mi ni sanjalo ... in vam je bila čisto podobna ... vsa ..."

Olga se je zasmejala.

"Ali je imela tudi take lase in tako bluzo, vse kakor

jaz?"

 

"Lasje so ji padali na ramena ... in tudi bluzo je imela

tako ... spominjam se ..."

"Kako živo ti je v spominu!"

"Zmerom sem mislil nanjo ... zato ker nisem nikoli

videl nič lepega ..."

Govoril je s tako globokim, resnim glasom, da se je

Olga začudila. Tudi obraz njegov je bil resen, malo zardel

od toplote, ki je kipela iz peči.

"Kako si ti smešen, Peter, kadar si tako resen!"

Zasmejala se je in se je sklonila ter ga pobožala z dlanjo

po obrazu. Peter se je umeknil in sram ga je bilo.

"Nič se ne boj, saj te imam rada, Peter! ... Ali se več ne

spominjaš, kaj si mi obljubil?"

Peter se je ozrl nanjo boječe z vlažnimi očmi, nato je

vstal, stopil k mizi ter listal po knjigah. Roka se mu je

licih, po vratu in rokah rdeča svetloba; brala je in se je

smehljala.

Na listu pa je bilo napisano z velikimi lepimi črkami:

Ko bi jaz bil bogat in velik človek, o kaj bi Vam vse

prinesel, Olga!

Spomladi rdečih pomaranč in vijolic, ki lepo dišijo in

belih šmarnic.

Poleti gorečih nageljnov in rož, ki rastejo na vrtu in

sladkih češenj.

 

Jeseni grozdja polno naročje, rumenih jabolk in žametnih

breskev in rožo jesensko.

Pozimi kolača za sveti Božič in tisti cvet, ki poganja

pod snegom in smrekov vršiček.

Vse svoje vdane želje, Olga,

Zadnja vrstica pa je bila prečrtana. Olga se je sklonila

še niže, tako da so se ji usuli razpleteni kodri na čelo

in so se svetili, kakor v rdečem ognju.

"Zakaj si to prečrtal, Peter?"

-In kaj bi nazadnje Vam še prinesel?

Vse svoje vdane želje, Olga, in svojo ljubezen.

Vzdignila je glavo, njene oči so bile velike in resne.

"Ubožec, Peter!"

Ali nato ga je prijela z obema rokama za lica, vzdignila

mu je glavo in ga je poljubila naravnost na ustnice.

bilo belo in mrzlo. Tresel se je, roke so mu omahnile,

Olga mu je položila roke na rame.

"Bodi priden, Peter, ti ubogi fant!"

Vstal je kakor v sanjah, ozrl se je po sobi, nato je pobegnil

v izbo. Tam je legel na posteljo in je pritisnil

ledeno skorjo ...

 

Bilo mu je, kakor da bi ga bil nekdo nekoč zelo ljubil.

Nič ni vedel, kdaj je bilo in kjé, tudi obraza se ni mogel

stopal konj ter pokimaval z glavo, pa se voz ni ganil z

mesta ...

In kadar mu je bilo tako lepo in žalostno pri srcu, je

šel v goste k študentu Pavlu; študent Pavel pa je bil zaljubljen

v Olgo in je stanoval v tisti razmetani izbi poleg

starca, ki je umiral in ni mogel umreti.

Peter ga je spoštoval brezkončno in želel je zmerom,

da bi se ponižal pred njim kakorkoli, služil mu po hlapčevsko.

mu je obrobljala lica gosta rdeča brada; tudi obrvi so

bile rdeče in zelo košate.

Peter je bral pri njem knjige; vsevprek, kar je ležalo na

postelji in na tleh. Študent ga ni motil in ga je ostavil v

izbi samega, kadar je šel; duri so bile zmerom na stežaj

odprte.

"Beri vse, kar ti pride pod roko!" mu je rekel. "Beri

dolgočasne in zlagane šolske knjige, molitvenike in razuzdane

si ustnic pri njih ... Čez plotove, prijatelj, in čez jarke,

pa ti bo duša vesela!"

Mraz je bilo v izbi, bolj mraz nego na mostovžu. Vso

zimo je bilo okno z rožami prepreženo. Sedela sta na

postelji v zapeti suknji, ovratnik zavihan, noge zavite v

plahto.

Peter ga ni prašal ne po domu, ne po očetu in tudi ne

po življenju njegovem. Ljudje so pravili čudne reči, da se

srcu, kadar se je spomnil na študenta, ki je umrl v hlevu,

brez zakramentov in brez človeka ...

Prišel je bil študent Pavel in je poljubil Olgi roko in se

je ves izpremenil. Govoril je malo in kadar je govoril, so

bile njegove besede hladne in neresnične. Peter mu je

gledal v obraz in žal mu je bilo, rad bi mu bil povedal kaj

ljubeznivega, da bi ga razveselil. In videl je, kako se je

Pavel sklonil v polumraku ter poljubil Olgi bele prste;

Olga pa mu je odtegnila roko.

Bled je bil Pavlov obraz in čisto upal. "Ali greš z

mano, Peter?"

Glas mu je bil hripav, prisiljeno vesel.

"Lepo je zunaj, pojdiva se izprehajat!"

Peter se je ozrl na Olgo.

"Le pojdi, strica še ne bo kmalu!"

In tudi njen glas je bil prisiljeno miren in žalosten je

bil njen obraz.

Peter je oblekel suknjo in šla sta. Visok sneg je bil zunaj,

mehak, da se je udirala noga do kolena. Ali snežilo

ni več, čisto in jasno je bilo nebo, vse polno zvezd, ki so

sijale mirno.

Študent je zavil v stran, gazil je izcela.

"Ali bi se kepal, Peter?"

"Dajva se!"

Smejala sta se, obsipavala se zbliza z mokrim snegom

in kmalu sta bila obadva razgreta in potna. Študent je

nenadoma postal, vrgel je kepo na tla ter si privihal ovratnik.

"Dovolj je; zapni si suknjo, Peter, da se ne prehladiš!"

In šel je z urnimi koraki po razhojeni poti, glavo sklonjeno,

roke v suknji. Peter je hitel za njim.

 

Prišla sta do krčme, pred durmi je preštel študent denarje

in nato sta vstopila. Soba je bila prazna, krčmar

rdečelaso mlado dekle, še pol otrok; študent je zaklical

in prinesla jima je vina.

"Ali imaš rad rdečelaske?"

Peter mu je pogledal v obraz in se je čudil.

"Poglej, kako fino belo polt ima na podbradku, na

vratu, celo na rokah ... No, premlad si še!" Dekle se je

zasmejalo naglas z nelepim rezkim smehom in se je

vrnilo v kuhinjo.

Študent je naslonil oba komolca na mizo in je skril

čelo v dlani. Govoril je, ne da bi se ozrl na Petra.

zahajaj, Mrva je pameten človek! ... Zakaj pa si nisi

natočil, kaj ti bom jaz?"

Petru je bilo hudo; videl je, da se mu je bil prijatelj

popolnoma izpremenil. In tudi čudil se je, kako je pil;

drugo. In kakor je pil, so mu rdela lica, so mu žarele

zmerom bolj oči.

"Res je sicer, da je Mrva kadaver, mrhovina, in drugega

nič. Samo par duhovitih misli je njegovih; gloje jih in

jih bo glodal do smrti. Drugače pa je kakor tale miza, še

manj; ne sebi ni potreben, niti drugemu nikomur ...

No, kaj bi, nič se ne jezim nanj ... saj ni treba, da bi

služil ... morda je prav njegovo življenje najbolj pravo ... O prijatelj, kako težko in žalostno je meni pri srcu!"

Peter se je stresel; tudi njemu je bilo težko in žalostno.

"Saj ne zameriš, da ti pripovedujem stvari, ki jih ne

pes. Zastudili so se mi že bili tisti ljudje, oholi, častiželjni

in obenem tako zavistni, tako klavrni, in umazani ... Toda glej, samo dvoje poti je: ali tja, ali pa -"

Študent Pavel je vzdignil sunkoma glavo ter je podrgnil

s palcem okoli vratu. "Zakaj?" je vprašal Peter

bolj počasi in tiše, kakor da bi se razgovarjal sam

s seboj.

"Seveda bi se dalo misliti, da bi živel, kakor žive drugi

ljudje. Da bi se vrinil v družbo. Kaj nisem sposoben?

zunaj ... Ali Bog vedi, kaj je, kar me drži za roko in me

vodi po drugih potih ..."

Nasmehnil se je kakor otrok.

"Moj angel varuh je morda ..."

 

Petru je zatrepetalo srce, kakor da bi bil ugledal nekaj

lepega in veselega.

"Zakaj jaz mislim, da sem potreben na svetu tak kakor

sem; ko bi se zatajil, bi ne bil več jaz in bi ne bil torej

nič. Poštena volja, to je vse, in naj bo cilj kakršenkoli ..." Peter je zapazil, kako so se prijatelju oči meglile;

rdeče pege so se prikazovale na licih in ustnice so kipele.

"Nič nisem mogel drugega pričakovati; to je bil kanton

ob moji cesti in če bi se ga bil ognil, bi bil zašel na

stranpota ... Ali imaš rad Olgo?"

"Rad jo imam," je odgovoril Peter.

"Ali ona ni za naju, to ti povem! Tako neumno sem se

bil zaletel, da me je zdaj sram. Kaj pa bi bil jaz z njo? ...

In vendar je to neprijetno, kaj ne, prijatelj?"

Smehljal se je prisiljeno in je vzdigal kozarec.

"Trčiva na njeno zdravje!"

"Tebi lahko povem, Peter, da jo ljubim resnično in že

to je nekaj vredno, da sem sposoben za tako ljubezen ... Ali kako neumno, neumno se je to zgodilo! Poslušaj,

dejal, pomisli! Kaj mi je odgovorila? Rdeča je bila in

sram je je bilo namesto mene ... O! ... In vse to sem

prej vedel ... ko bi ne bil pijan, bi tiste neumnosti nikoli

ne bil napravil ... Resno ti rečem: ona je dostojno

toda gorje mu, ki bi se mi pridružil ... Sam Bog ve, da

mi ni dobro pri srcu!"

Zmerom bolj hitro in nerazumljivo je govoril; gledal

je Petru naravnost v obraz s kalnimi očmi in Petrov

obraz se mu je zdel starikav in izkušen.

"Že prej sem vedel vse to, Peter ... Potrpi, da ti preberem

tole lepo pesem, ki sem jo oni dan zložil ... ali

in umazane. In Peter Novljan je bral tisti večer tole

pesem:

 

Ob tisti uri sta se čudno zbližali njuni srci. Sedla sta si

bliže, da se je rama dotikala rame. In obema so gorela

lica, so se svetile oči v ponočni motni luči.

"Veš kaj, Peter, zdi se mi, kakor da bi bil rojen na

vozu. Miru nima ne moje telo in ne moja duša ... In

o pozlačenih balkonih ... tam sem jo videl, povsod je

bila ona. Na ulicah sem jo srečaval, če sem se ozrl gor,

je slonela na balkonu, če sem romal po samotni cesti, se

je pripeljala mimo v urni kočiji ... In ona me zaničuje."

Petru se je vrtelo pred očmi, počasi se je pomikal kozarec

po mizi in tudi miza se je pomikala z njim. Ali prijetno

mu je bilo, rad bi bil sedel tako vso lepo večnost.

"Tudi jaz, gospod Pavel, sem se rodil na vozu in ko

sem se rodil, sem ugledal smrt ... Pa sem tudi videl

Bog vedi kdaj in Bog vedi kje ... tako ljubezniva roka

me je pobožala po obrazu ..."

Pavla pa je obšla čudna mehkoba; prestrašil se je in je

prijel Petra za obe roke.

"Ti ne smeš, ne smeš ... Poglej, kako so še majhne in

slabotne tvoje roke ... tako hitro bi se pogubil! ... Ne

mene ne! Zakaj hodiva midva po drugih potih, to je čisto

najina stvar in ne briga nikogar nič!"

Skozi duri se je ozrla rdeča glava, mlade in predrzne

oči so pogledale proti mizi. "Nič ni, Pavlica, nocoj ...

resni so najini pogovori ... Vina!"

 

Peter je gledal s širokim pogledom, kakor v megli je

videl pred sabo mlad, vesel obraz in hotel se je zasmejati

tudi sam. Pavel se je sklonil in mu je zakril usta z

dlanjo.

"Zdaj te pa vidim ... zdaj, ko si se zasmejal, sem te

pa videl! Saj si otrok! ... Veš kaj, lani sem bil na Dunaju ... samo za en teden, ker nisem imel več denarja ...

čisto mirne in Peter je videl jasno. Prijel se je za

glavo, od čela dol mu je tekel pot.

postopači ... Toda pomisli, izločeni so že otroci!

Zdravi so bili rojeni, vsa prst je bila tam in ves sok, kolikor

so in legijon jih je! ... Jaz sodim vrednost družbe po

številu in kvaliteti izvržencev, in če pregledam tabelo, bi

malo! Pomisli, katerih čednosti je potreba, da človek

ni izločen, da ne stoji nenadoma poleg ceste, in vedel

boš, pri čem da si! ... Ali spiš, Peter Novljan?"

Peter je poslušal pazljivo, gledal je z velikimi, izbuljenimi

očmi in ko je gledal, se je prikazal zraven mize čisto

premrle ude. Ali Peter se je zdrznil in obešenca ni bilo

več.

"Nekaj ti povem, o Peter! Zdi se mi, da smo že vsi

predolgo živeli in da smo se preveč učili. Ko bi bili malo

miza je že pogrnjena novi družbi ... ali gostov ni, obotavljajo

se tako dolgo ... ni jih in tako lačni so! ..."

Peter je počasi okrenil glavo, zakaj spet se je bil prikazal

tisti obešenec, čisto k mizi je bil stopil in imel je

obraz Jakoba Mrve.

Pavel je umolknil in je gledal srepo predse, oči so mu

bile rdeče obrobljene. Stresel je z glavo in zamahnil široko

z roko.

"Ej, Peter, nič takih pogovorov in pijva ga še pol ter

zapojva eno. Zapojva nalašč:

 

Ljubca povej, povej ..."

Zapela sta prvo kitico in sta umolknila, glasova se nista

skladala. Toda pesem je omehčala obema dušo, obema

so se orosile oči.

"Glej, ne bodi hud, Peter, jaz mislim, da me ima vendarle

malo rada, čisto na tihem, da komaj sama ve. Ne

zmerom v svojem srcu, da se sprijaznim z življenjem ... in tedaj mu darujem v zahvalo veliko več, nego

prejmem sam od njega ..."

Zamežikal je s kalnimi očmi in se nasmehnil.

"Toda ne s tem življenjem, ki je tamle zunaj ... ne s

takim nikoli, kakor je tam ... to je samo življenja laž ... hudoben in smešen monstrum, ki je uzurpiral zlati

tron življenja ... Olga, z njim nikoli!"

Udaril je po mizi, na obrazu, od oči dol, pa se mu je

bilo napravilo dvoje globokih gubá, oči so bile krvave,

starec je bil.

"Pavlica, prinesi mi vode!"

Namočil je robec ter se obrisal po sencih in po čelu.

"Zdajle sem pijan ... Jutri se varuj, da ne prideš k

ati? ... Pojdiva!"

 

Noč je bila zunaj, ena sama svetilka je gorela na prostranem

trgu, ali nebo je sijalo, kakor sije samo ob lepih

zimskih nočeh.

Šla sta hitro in molčé. Pavel je odklenil duri in stopila

sta v temno vežo, Peter je bil zaspan, glava mu je klonila

in noge so se mu upirale. Potrkal je narahlo na duri in je

čakal, toda nič se ni zgenilo.

"Trkaj močneje!"

In Pavel je udaril s pestjo po durih.

Čakala sta, mraz je bilo v veži.

Znotraj je zašumelo, oglasili so se godrnjajoči, jezni

glasovi, nato je bilo tiho.

"Zunaj boš moral ostati, fant, vsa znamenja kažejo!

Ne trkaj več, le z mano pojdi! Zavijem te toplo, pa ležeš

k meni!"

Romala sta počasi po mostovžih in stopnicah. Peter

se je spotikal in je pokimaval z glavo - bilo mu je nenadoma,

temnih koridorjih ... "Da bi le našel pripraven prostor,

da bi malo legel ..."

"Vraga, Peter, zdi se mi, da sva zašla!"

Prižgal je vžigalico in se je ozrl naokoli - stala sta na

prostranem trgu, sive vlažne stene so se zasvetile v plapolajoči

luči, mostovži so vodili na vse strani.

"Tod kreniva, mislim, da bo prav!"

 

Peter se je tresel od mraza in tudi strah ga je bilo. Ne

mogel bi se spominjati na tiste strahove iz pravljic, bal

je padal mrtvec kosoma, pobiral se je zelo hitro in kosti

so čudno šklepetale ...

"Kje pa si, Peter, kam?"

Peter je bil zavil na levo, naslonil se je ob zid in se je

polagoma spuščal na tla.

"No, pojdi!"

"Pustite me ... jaz bom zaspal!"

Prijel ga je za roko in Peter je omahoval dalje.

"Hej, kaj pa je tukaj?"

Študent Pavel se je bil opotekel, zadel se je ob nekaj

čudnega in postal je, da bi posvetil. Razlila se je naokoli

nemirna rumena luč, obadva sta zakričala ter odskočila

do stene.

Duri v izbo Jakoba Mrve so bile odprte. In nad pragom

je visel Jakob Mrva, glavo globoko povešeno, roke

otekle in osinele. Oči so bile odprte in so gledale belo,

obraz se je smejal.

Luč je ugasnila, Peter pa je še videl zmerom tisti sivi

obraz, ki se je smejal hudobno in veselo, in osinele, otekle

roke in gole noge z dolgimi nohtovi. Gledal ga je

pred sabo in je čutil, kako se mu je samemu pačil obraz,

kako so se vzdigale punčice in so gledale belo široko odprte

oči ...

Študent Pavel je begal po mostovžih in je kričal. Ljudje

so prihajali s svečami in svetilkami - samotna hiša je

bila mahoma razsvetljena, prižgali so luči v temnih globinah

lobanje.

In prišla je tudi Olga, vzela je Petra v naročje in ga je

nesla po stopnicah. Njegove oči so bile odprte, lica so

bila nagubana in upala, tresel se je v mrzlici.

In v mrzlici je čutil, da ga je bila objela ljubezniva

roka, da se je sklanjal nad njim ljubezniv obraz.

"In kaj bi nazadnje Vam še prinesel?

Vse svoje vdane želje, Olga, in svojo ljubezen ..."

Odprl je oči in je trepetal in je naslonil glavo v njeno

naročje.

Položila ga je na posteljo, zaspal je v nemirnih sanjah.

Nad njim so stopali težki koraki, hodili so po stopnicah

tisto noč nepokojne luči.

 

Ko je Peter ozdravel, je sijalo že zunaj predspomladansko

sonce, rož ni bilo več na oknu in od stene

je kapalo.

Mnogo lepega in čudnega je bil doživel, celo pisano

življenje. In ugibal je trudoma, ali je švignilo tisto življenje

jesenski pokrajini, pa do ure, ko se je sklanjal nad njim

ljubezniv obraz.

Posebno jasno se je spominjal, kako je nekoč opeko

podajal. Vas je bila tam, pusta, sredi prostrane ravni. In

na streho, ter se uvrstili v dolgo gosto vrsto. "No,

pridi še ti!" je zaklical človek v apnasti in oprašeni obleki.

 

dvajset krajcarjev!" In se jim je pridružil. Plezal je po

lestvi in je sedel na zgorenji klin, prav ob robu strehe.

Ko se je spomnil nanje, je začel računiti, kaj bi

napravil z njimi. "Ali bi kupil breskev?" Tistih, ki so tako

sočne, da jih posreblje človek lahko samo z ustnicami

prav do koščice. Ali pa vipavskih fig, tistih velikih črnih

na lestvi. "Ti tam gori, le nič se ne obotavljaj, saj smo

komaj začeli!"

"Kako hitro me je ugledal!" je pomislil Peter. "Koga

drugega bi gotovo ne bil uganil!" Opeka je bila lahka,

neprijetno, zakaj čelo mu je bilo pod klobukom vse razbeljeno.

Da bi bili vsaj krajci malo širši, zakrili bi mu

do prsi; in potem je sijalo sonce še žarneje. "Bilo bi najbolje,

da bi sploh ne bil prišel mednje - čemu te sitnosti!"

čutil prah v očeh, na ustnicah. Za ostalih petnajst krajcarjev

bi kupil kruha, maslenega, z lepo spečeno rumeno

na svetu!" In kaj je nato pripovedoval! O čudnem življenju,

o daljnih mestih, o velikih hišah in belih cestah,

že opeka in roke so nerodne! Zdaj je sonce že visoko na

nebu, čisto samo je tam gori, silen ogenj sredi neizmerne

nosa proti ustnicam. Veselje ni več tako glasno naokoli,

razposajenost se je izpremenila v sovražno, leno zlobo.

više!"

"Kaj suješ s kolenom, zlodej, sedi pri miru!" - In tudi

apnasti človek tam doli ni bil več dobrovoljen; brisal si