Smert Ludovika XVI., kralja francoskega: Razlika med redakcijama

Na zlo prostornem tergu je že čakala neštevilna množica ljudí. Vsi so nekako groze prešinjeni vpirali oči na mertvaški oder, ali nobenemu ni bilo brati usmiljenja na licu, brala se jim je le zloradost in kervohlepnost. 20.000 národnih stražnikov je stalo oroženíh po tergu in kanoni s kertačami nabiti so stali obernjeni proti odru; okoli odra pa je bila postavljena truma konjikov, ki jim je zapovedoval nečloveški Santerre. Kočija s kraljem se je počasi približevala, za njim v drugi kočiji se je peljal njegov spovednik in nekaj oficirjev. Ko se kralj na mesto pripelje in iz kočije stopi, reče: „Tukaj {{prelom strani}} smo“. Rabelj pristopi, kralj sam mu pomaga, se slačiti. Ozre se še enkrat po ljudstvu, ozre se na kraljevsko palačo svojih prednikov, na svojo lastno palačo, kjer je nekdaj tako srečno kraljeval. Zdaj mu rabelj lase odstriže in mu hoče roke zvezati. Nevoljno se umakne kralj, ali spovednik mu reče: „Ali se naš Zveličar ni dal vezati?“ in kralj voljno poda roke, dá se zvezati in stopi na oder. Stopi na kraj, da bi govoril. Muzika, ki je dozdaj na glasen hrup igrala, potihne, in Ludovik reče: „Francozje, jez po nedolžnem umerjem! odpuščam svojim sovražnikom in želim, da Francoska dežela — — „ „Bobnajte!“ zareži, ko sliši te besede, nečloveški Santérre, ljudstvo ga ne sme poslušati. Bobni zaropočejo, bridkost in začudenje prevzameta kralja tako, da se ne gane. Rabelj ga potegne k gviljotini ali glavosečnici. Ludovik se va-njo položi, sekira pade in loči glavo od trupla. Rabelj jo vzdigne kviško in pokaže ljudstvu, ljudstvo pa v divjem veselju zatuli pri tem pogledu na vse gerlo in pleše kakor obdivjano okoli mertvaškega odra, da je človeka kaj takega že slišati groza.