Pošteni ljudje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 833:
==VIII.==
Dokler je France še hodil, mu je bilo nekoliko lažje pri srcu. Izmučila in utrudila ga je hoja, da je moral misliti samo na svojo telesno oslabelost, a na duševno je bil nekoliko pozabil. Hodil je nekako tako, kakor hodijo vsak dan kaznjenci na svoje delo, brez volje, brez čuta, brez veselja. Samo tega se zavedajo, da morajo iti, kamor jim velevajo, in ko začnó delati, se jim roke pregibljejo same ob sebi nevedé in nehoté kakor stroji. Tako se je premikal France. Edino-le oni divni razgled vrh morja ga je vzbudil iz te zamišljenosti, ga je potegnil za hipec iz te duševne okorelosti.
Toda sedaj je bilo drugače. Udobno je bil iztegnil noge po vozu, zibal se je na prožnih zmeteh, kakor se ziblje dete v zibeli, in ono enakomerno ropotanje koles mu je vršelo na ušesa, kakor žuborenje črez kamenje bežeče vode. In to ga je nekako uspavalo. Polastil se ga je hipoma neki čut zadovoljnosti, kakoršen se polasti zdravega človeka po dobrem obedu.
Ali to ni trajalo dolgo. Kakor hitro se je telo nekoliko odpočilo, takoj se je oglasila vest s podvojeno močjo. Njen glas je zadonel mogočno in hkratu neizprosno, ta glas se ni dal prevpiti od nikakih okoliščin, zvenel je in zvenel. France se je stresal, se je krčil in vil, ni se mogel rešiti. Njegova glava je klonila na prsi, njegovo oko je bilo vedno plašnejše.
A voz je ropotal v enomer dalje, vedno enakomerno. Ni se brigal za Franceta; pod njim je bežala cesta, mimo njega so bežala obcestna drevesa, je hitelo grmovje, so izginjale kamenite kraške doline s svojimi rdeče-prstenimi, okroglimi njivicami. V Francetu pa se je glasilo trdo in pretresujoče: »Kaj si storil? Kaj si storil?«
In izkušal se je pregovoriti:
»Kaj sem storil? Moj Bog, ali jih ni kaj takega storilo pred menoj že toliko in toliko? Zakaj ravno mene tako boli?«
A vpilo je vedno glasneje:
»Kaj si storil? Kaj si storil?«
Odgovarjal je vnovič:
»Saj ni bilo iz hudobije! Gola mladeniška lahkomiselnost je bila. Ali naj se ta tako hudo maščuje?«
Glavo je povesil še niže, oči je zakril s klobukom.
»Kaj si storil? Kaj si storil?«
In France se je plašno ozrl ob cestni rob. In strmel je v temno drevo, ki se je dvigalo nad sivimi skalami. Zdelo se mu je, da od tam prihaja ta grozni glas. A drevo je stalo mirno, gole veje so se premikale v vetru, kakor dolge temne roke.
In zopet je zavpilo:
»Kaj si storil? Kaj si storil?«
A zdaj se je zdelo Francetu, da mu te grozne besede vpijejo kameni ob cesti, da se ta glas glasi iz grmovja, da se glasi iz kotlin in nizkih višin. Groza se ga je polastila, vse je šumelo okoli njega.
A kmalu je bilo še hujše.
»Kaj si storil? Kaj si storil? — Očeta si ubil!«
Skočil je kvišku, neka skrivna moč ga je privzdignila. Oko se mu je razširilo, na čelu so mu stale mrzle kaplje. In zaječal je glasno.
Tedaj se je ozrl po njem voznik.
»No, kaj ti je? Ali te zebe, da tako skačeš?«
France se je zdramil. Njegovo oko se je začudeno uprlo v voznika. Gledal ga je, kakor bi hotel reči: ,Kaj pa ta tukaj dela? Odkod se je vzel?‘ — Pozabil je bil, da ni sam.
A voznik se je glasno zasmejal:
»Aha, vidim, da si zaspal. V sanjah te je vrglo kvišku. No, le sedi zopet, pa čuj, da ne padeš z voza! — Hi!«
In zopet je udaril po konjih.
France se je zavedel in je sedel. Sam sebe se je sramoval. Stisnil se je v kot in izkušal je, da bi mislil na kaj drugega.
Prav tačas so bili prevozili nekako polovico poti. Pred njimi se je dvignila večja vas. Hiše so bile nizke, večjidel samo pritlične in gnetle so se druga ob drugo, kakor bi jih zeblo. Visoki zvonik je bil na severni strani črn in umazan, izpran od dežja in razdejan od burje. Njegove line so bile zadelane z razpadlimi, visečimi okni.
Pred večjo gostilnico v vasi se je voznik ustavil. Prav pred nizkimi, zamreženimi okni je stalo nekoliko lesenih jaslij s prekrižanimi nogami. Tla okoli so bila rjava in vlažna, po njih so ležale raztresene senene bilke. Iz gostilne so se čuli moški glasovi.
»Tukaj bomo krmili,« je dejal voznik in skočil raz voz. »No, France, ali boš dal za pol litra? He?«
France ga je pogledal prestrašeno.
»Nimam,« je zaječal črez nekoliko časa.
»Kaj, nimaš? Tak gospod! Pa voziš se v kočiji. Ha, ha!«
Voznik je pokladal konjem, odel jih je in hotel stopiti v gostilnico.
Ta čas je bil France porabil in se izmuznil za hišo. Tam je sedel na skladanico drv, potegnil kruh iz žepa in ga je začel otepati. Čutil se je varnega. Toda kmalu ga je našel voznik.
»Kaj čepiš tukaj? Noter pojdi! Kozarec vina boš pil, tudi ako ne plačaš ničesar! Boš pa dal domá zanje!«
Ko je videl, da se France ne gane, je dejal še:
»Ali ne veš, da sem se prej samo šalil? Kje hočeš vzeti denar, ako ga ne služiš? No, sem pojdi!«
France se je dvignil nekam nezaupno in je šel za voznikom v krčmo. Gostilniška soba je bila natlačena. Polne so bile vse mize in po nekaterih se je cedilo vino. Nekdo je nalival pri mizi v kotu iz polne dvolitrske steklenice. Držal jo je med prsti ene roke in zmagonosno zrl po svojih tovariših, kakor bi hotel reči: ,Ali si upate vi tako?' Njegova močna roka se je obrnila in vino je teklo v debelih curkih v čaše.
Francetu se je hipoma zazdelo, da je zopet pri »Kokoški«. Spomnil se je, da je sklenil, da ne pojde nikdar več v gostilno. Nekam neprijetno mu je bilo pri tej misli, a voznik mu je že molil nasproti polno čašo.
»Ná, pij! Pogrelo te bode!«
France je vzel. Ni se mogel braniti. Nagnil je čašo k ustom in pil je z velikimi, žejnimi požirki. Ko je izpil do polovice, je hotel čašo vrniti vozniku, a je ni mogel oddati. Nehoté se je roka trdneje oklenila stekla, ustnice se niso mogle ločiti od pijače. In izpraznil jo je do dna.
Voznik ga je gledal, kako slastno pije, a gledali so ga tudi drugi gostje. »Eh, žejen si, zeló žejen. Ná, pij še! Boš že vrnil!«
France se zopet ni mogel braniti. Predno je začel piti prvič, ni čutil skoro nobene žeje. A čim je nastavil čašo na usta, čim je napravil nekoliko požirkov, se je vzbudila v njem neznosna žeja. Zato je izpil prvo čašo do dna, zato se niti ni mogel braniti druge. Oči so se mu zaiskrile in zvrnil je naglo v grlo tudi drugo čašo. Nehoté je cmaknil z jezikom. Vsi so ga pogledovali nekam čudno. Bilo je na njem nekaj nenaravnega, nekaj izvenrednega, kar se ni dalo povedati, kar se ni dalo niti videti, a kar se je dalo samo čutiti. In nekateri so iztezali proti njemu svoje čaše, češ:
»Ná, pojdi pit, fant! Pojdi sem! Pojdi sem!«
France se je oziral topo po njih. Sam ni vedel, kaj bi napravil. A žejen je bil še vedno. In hitro je pristopil k prvi mizi in vzel ponujani kozarec. Tudi tega je izpraznil.
»Dobro, fant, iz tebe bo še nekaj,« se je sedaj oglasil voznik in se zasmejal nekako zlobno.
Franceta so te besede zadele v živo. Bilo mu je, kakor bi ga bil kdo udaril po glavi s kamenom. Hipoma se je zopet zavedel, kozarec mu je zdrknil iz roke na mizo, a on je odhitel iz sobe in izginil, predno so drugi vedeli, kaj se je zgodilo. Potreboval je čistega zraka, moral je biti sam! ...
Črez dobro uro se je pomikal voz dalje. Na njem je zopet sedel France. Vino ga je bilo razgrelo. Njegova domišljija je postala živahnejša, a nosila mu je pred oči samo to, kar bi bil najrajši pozabil vsaj za trenutek. Bili so sami spomini na njegov tako nenadni padec, na njegov greb. A bila je vmes tudi bojazen za bližnjo bodočnost. Bila je sama žalost, ki mu je prevevala notranjščino, ki ga je mučila do krvi.
Vozniku se je bil pa razvezal jezik. Lotila se ga je ženska radovednost.
»He, povej no, France, po kaj pa greš sedaj domov? Saj ni še počitnic!«
In še predno je France kaj odgovoril, se je hlapec spomnil, da ne hodi v šolo v Trstu.
»In kaj si delal v Trstu? Kar takó-le se ne hodi na izprehod v takem mrazu!«
»No, ali bo kaj?« je vprašal nadalje, ko ni dobil odgovora.
France pa ni vedel, kaj bi odgovoril. Lagati ni znal, resnice si mu pa ni upal povedati. Toda neki glas mu je pravil: »Kaj ga to briga? Čemu me izprašuje?« A tedaj je pomislil, da ga bodo tudi drugi kmalu tako izpraševali. In treba bode govoriti resnico hoté ali nehoté — zvedelo se bo takoj kmalu vse. In sedaj ga je začela mučiti še mnogo bolj ta misel, kaj bodo rekli drugi ljudje, mnogo bolj, kakor misel na stariše. Toda sedaj vendar še ni čas, da bi odgovarjal na taka radovedna vprašanja. Treba je obrniti pogovor kako drugače.
»Ali ne veste, da je moj oče hudo bolan?« je dejal tiho, skoro skoz zobe.
»Aha, saj res, slišal sem že,« je vpil hlapec. »Tako torej, očeta greš obiskavat? Prav, prav!«
»Kakó mu je kaj? Morda ne bode hudega?« je vpraševal sedaj France. Hlapec je zakašljal in pogledal Franceta od strani.
»Hm, hudega? Kdo ve? Morda pa res ne bo! — Ej, malo je takih možakov, kot je on, malo! Kadar ga več ne bo, tedaj ga bode pogrešal marsikdo. Hi—i—i!«
France se je stisnil, kakor bi ga bilo zazeblo do kosti.
Hlapec pa je nadaljeval:
»Eh, kako je to bilo! Bolehal je več časa, toda delal je še vedno, ni si privoščil počitka, dasi so mu vsi svetovali, naj se pazi. Izgovarjal se je vedno z nujnim delom, hm, in to delo mu je zadalo hudo bolezen. Ko je pred nekoliko časom privzdignil sam neko težko omaro, jo je moral takoj izpustiti. Roke so mu upadle in prebledel je kakor stena. Potem pa je moral leči in leži še sedaj. — Kaj pravijo? Hm, morda pa bo še kaj iz njega. Morda jo za sedaj še odnese!«
France ni odgovoril, poslušal je in se tresel.
»Čemú je takó delal, čemú?« je nadaljeval hlapec. »Saj sta samo vidva s sestro in ta je pridna in ga ni stala mnogo. Čemú se je tako silil? Kdo mu bo kriv, ako bo moral sedaj umreti, sedaj v najboljših letih?«
»Ne, ne! Ne bo umrl ne!« je zdajci zakričal hripavo France. »Ne sme umreti, čujete, ne sme umreti!«
Skočil je kvišku in nehoté je prijel hlapca za ramo. Držal ga je trdo in roka se mu je tresla.
»Ne sme? Kdo pa vpraša, ali sme, ali ne sme?« je govoril hlapec. »Kdo je gospodar življenja in smrti? Ali mar jaz? Ali ti? Ali kdo drug? Zakaj torej ne sme, kaj?«
Francetu je omahnila roka in sedel je na svoj sedež in umolknil. Na ušesa pa mu je bobnel še vedno oni: ,Čemú pa je takó delal, čemú?' Ha, ha, zakaj ni rajši vprašal: ,Za {{razprto|koga}} je tako delal? Za {{razprto|koga}}?' Brr ... In kako mu je oni nazadnje vrnil? Oni, ki je zanj delal, ki se je zanj pehal in trudil! Kako mu je vrnil? Vrnil mu je s tem, da se sedaj vrača proti domu s sramoto na čelu, z oskrunjenim srcem, s težko vestjo. In vrača se, da ga vidi umirati, da mu zadá zadnji udarec ... on, on — nehvaležni, izgubljeni sin! Moj Bog, kam naj se skrije, kam naj beži? Nikjer ni rešitve, nikjer upanja, povsod tema, gosta tema!
Ti vzdihi so se nazadnje utrgali iz globočine njegovega srca. V veliki svoji stiski se je zatekel k Bogu, in Bog ni obrnil svojega očesa od njega. Kakor bi trenil, ga je minila ona grozna bolest, je ginil iz njegovega srca obup. Počasi, kakor se prikrade po noči bledi mesečni žar skoz nizko okno v spalnico, počasi in tiho se je prikradel v njegovo srce žarek upanja in je ublažil divjo njegovo bol. Tam daleč na zahodu je stalo solnce, bližalo se je viškom holmov na obzoru, a njegovo obličje je bilo čisto in jasno ...
Voz se je bližal domu. Prav od blizu so že migali znani vrhunci domačih gorá, poljubljalo jih je zahajajoče solnce in je radodarno sipalo na nje svoje zlato. Kako so se svetili! Ob straneh so se začeli prikazovati znani potje, znani obronki, znana drevesa, znano grmovje. Vzdigovale so se znane hiše. Vse je pozdravljalo starega znanca. Oj, kako bi bilo to veselo, ako bi bila vrnitev drugačna, ako bi bila taka, kakoršne so bile vrnitve v prejšnjih, prošlih časih!
Ko so se vozili navzdol po klancu, je zableščala pred njimi trška cerkev s svojim zvonikom, v oknih posameznih više ležečih hiš so se svetile šipe. In ko se je France obrnil, tedaj je zagledal že znane ljudi. To ga je zmedlo. V tem hipu je zopet začutil, da je njegov prihod domov prisiljen, da prav za prav nima domá ničesar opraviti, da bi morda bilo bolje, ako bi obrnil svoje korake kam drugam. In polotila se ga je zopet žalost ...
Voznik je vpil in priganjal konje. In tekli so, kakor bi imeli peroti, in od njih se je kadila lahna meglica. Hej, mimogredoči so morali videti, kakšne konje ima trgovec v trgu, so morali biti nekoliko nevoščljivi! Hi, hi, hi—ot!
Voznik se je brigal za konje, ni se zmenil za Franceta. Držal je glavo kvišku in njegovo oko se je bliskalo v ponosu. Ha, kdo smo mi?
Še le spodaj, ko je voz zopet zavil na ravno cesto in ni bilo videti na njej nobenega človeka, je privoščil konjem nekoliko počitka. Začeli so stopati počasneje. Tedaj se je tudi ozrl po Francetu.
Toda Franceta ni bilo več na vozu — izginil je bil med potjo.
==IX.==
Tam za cerkvijo v oni beli hiši je potihnilo življenje. Že nekoliko dnij ni bilo slišati onega veselega ropotanja, žaganja in piljenja, oblanja in nabijanja. V delavnici je počivalo orodje, v sredi in po kotih je stala napol izdelana različna oprava. V solnčnih pramenih, ki so sem ter tja poškilili v delavnico skoz okna, se je svetil in plesal prah, vzdigujoč se od tal. Iz nje so izginili pomočniki, zdravnik je ukazal popoln mir. Nekateri so se poizgubili za ta čas k drugim mojstrom, nekateri pa so včasi prihajali v delavnico, da so si preganjali dolgi čas in da so zraven tudi zvedeli kaj novega o Lipovčevi bolezni. Navadno so si zakurili v železno peč s preostalimi oblanicami in lesnimi odpadki ter posedali. Razgovarjali so se polglasno in v presledkih. Nobenemu se ni ljubilo, da bi zbijal šale, kakor po navadi. Neka težka tišina, neki čuden mir je plaval nad njimi, se je razlijal po teh prostorih in vsem je bilo tesno, kakor bi slutili, da se ima zgoditi nekaj nenavadnega, nekaj silno žalostnega. V kuhinji zraven delavnice se je navadno slišalo pridušeno govorjenje in tiha, drsajoča hoja. Lipovka in Anica sta tamkaj opravljali svoje posle kolikor mogoče brezšumno. Njiju obraza sta bila bleda od prečute noči, njiju roke so bile trudne in izžete.
Ljudje, ki so hodili mimo hiše, so postajali in se ozirali v delavnico. Bili so vajeni onega dobrodejnega šuma, njihovim ušesom je bil prijeten. A zdaj so ga pogrešali, nekaj jim je manjkalo, ta mir jih je vznemirjal. In nekam otožno so stopali dalje in majali so z glavami.
Gori v svoji sobi pa je ležal Lipovec. Njegov obraz je bil izsesan in izmučen. Kosti pod očmi so štrlele izpod nagubane kože, brada je bila tako zeló špičasta in koščena. Bile so ga samo še oči, ki so bile izbuljene. A prsti na njegovih rokah so kazali koščene članke; bili so trdi in prozorni ko motno steklo.
Navadno je ležal vznak in oči so mu bile obrnjene v strop. Videlo se je, kakor bi prešteval temne črte, ki so se kazale na pobeljenem oboku. Roke so mu ležale vrh odeje, na rahlo upognjene. Zastori pri oknih so bili odgrnjeni, ni jih pustil zastreti, ljubil je svetlobo, ljubil je zlasti zlate solnčne žarke. Ako ni njegovo oko počivalo na stropu, se je zagledal tja ven skoz okno. Videl je naravnost tja do nasprotnih gorá, ki jih je tolikokrat občudoval v svojem življenju, ki jih je toliko ljubil. Ako so bile šipe motne, so mu jih morali obrisati; ako je imel prenizko vzglavje, so mu ga morali podložiti. In pri tem pogledu se je navadno umiril, je navadno črez nekoliko časa rahlo zadremal.
Zraven postelje na mizici so stale različne stekleničice, zdravila, ki jih je bil zapisal zdravnik. Navadno mu jih je dajala Lipovka, včasi tudi Anica. Sam se ni mogel dvigniti. Vselej, ko so ga dvigali, ga je obšla žalost, je postal maloupen.
»Ah, kakor otrok sem, ne morem si pomagati,« je zaječal vsakikrat. »Ali se ne boš naveličala streči?«
Bila je v tem govoru neka prikrita zlovoljnost, neka pikrost, ki se je Lipovec ni mogel otresti. Toda ko je zopet ležal, se je umiril in iz njegove duše je izginila vsa trpkost.
A z Lipovcem je šlo naglo navzdol. Nihče se ni tega nadejal. Zadnje dni ga je začela že motiti svetloba; ukazal je zastreti okna. Samo še v strop je zrl trdo in nepremično. In Lipovka, ki je bila zdaj skoro vedno pri njem, je opazila, da se sem ter tja že izgublja, da ne ve več, kaj se godi okoli njega. In še le tedaj je pisala Francetu o očetovi bolezni. A ona sama je hodila okoli kakor brez glave. Dokler je imela še kaj upanja v srcu, je imela v srcu njenem tudi prostora bolest, a sedaj je hipoma postala neobčutljiva. Bilo ji je nazadnje enako, kaj se godi okoli nje. Postala je topa za bol in veselje. Premikala se je brez volje in lastne moči. A pri tem so upadala njena lica, so se začeli beliti njeni lasje.
Sinoči pa je Lipovec zaželel, da bi govoril s Kirnom. Ta je prihajal večkrat, a sedaj ga ni bilo že par dnij, ker je imel obilo zunanjega posla.
»Kako je?« je vprašal Kiren, ko je stopil v kuhinjo.
Lipovka ga je pogledala, kakor ne bi razumela njegovega vprašanja. Kiren je obstal ter ga ponovil. Tedaj so se pa Lipovki udrle hipoma solze po licih. Bilo je črez dolgo časa prvič, da so se prikazale.
»Bog naj vas tolaži, Lipovka!« je govoril Kiren. »Morda si pa preveč domišljate.«
Toda ona je zmajala z glavo in si brisala solze. Stopila je naprej ter odprla vrata, da je šel po stopnicah k bolniku ...
Gori v sobi je brlela na mizici poleg postelje v motnem kozarcu nočna luč. Le malo je razsvetljevala sobo, le nejasno so se črtali razni predmeti po njej. Zraven luči je stala mala soha lurške Matere božje, okoli nje je bil ovit rožni venec. Po kotih in po stropu na nasprotni strani postelje so se črtale in premikale temne sence ...
»Dober večer, Lipovec!« je dejal Kiren, ko je odprl natihoma vrata.
Lipovec je težko obrnil glavo proti došlecu. Komaj viden žarek zadovoljnosti je šinil prek njegovih očij. Izkušal je, da bi iztegnil svojo roko ter jo podal Kirnu. Posrečilo se mu je.
»Hvala ti, Kiren, da si prišel ... Sedi ...«
Lipovec je govoril težko in skoro nerazumljivo tiho.
»Nikar ne govori preveč, to ni dobro,« je dejal Kiren. »Rajši ti jaz povem, kaj je novega zunaj. Glej ...«
Lipovec se je izkušal nasmejati.
»Ne, Kiren, pusti me! Saj vem, da ne bo dolgo ... Zakaj bi torej ne smel s teboj razgovoriti še tega, kar imam na srcu?«
»Česa torej želiš?«
Lipovec je nekoliko časa pomolčal, kakor bi hotel zbrati svoje misli, da bi povedal prav vse, kar mu je težilo srce. A potem je začel govoriti istotako tiho in v presledkih:
»Znano ti je, Kiren, katero veselje je bilo na svetu moje največje veselje. Ne bom ti torej razkladal na dolgo in široko. In to, glej, kar je bilo prej moje največje veselje, je sedaj — moja ... največja skrb. Kiren, moja največja skrb!«
Zadnji stavek je govoril glasneje. Bilo je, kakor bi se mu bil utrgal iz prsij. Kiren ga je hotel prekiniti, toda Lipovec je nadaljeval:
»In ta skrb je — France ... Vidiš, kako je še daleč od svojega cilja ... a kdo mu bo pomagal, s čim se bo pretolkel skoz šole? ... Jaz si nisem mogel prihraniti ničesar ... pridobil sem si samo ono njivico in nekoliko gozda, pa kravico ... vse drugo sem izdal za družino, zlasti zanj v zadnjih letih. Dela je bilo sicer precej, toda slabo plačano in delavci dragi. Ah, samo, da se je pošteno izhajalo. To mi lajša sedanje trenutke ... Torej vidiš, ničesar nimam, da bi mu zapustil. S čim bode izhajal, s čim nadaljeval svoje učenje? ... Ah, Bog moj!«
»Ne muči se, Lipovec; ali ne zaupaš več v Boga? Glej, toliko dobrot ti je že izkazal ... ali misliš, da te zapusti sedaj, da te zapusti v tej sili? Nikakor ne. Dokler bo France mislil nanj, dokler bo tak, kakoršen je sedaj, se mu ni bati. On in dobri ljudje bodo skrbeli zanj.«
»Prav praviš, Kiren, res je. Toda meni je vsekako težko, tako težko, da mi hoče včasi razgnati prsi ... Ali čuj mojo prošnjo! Prevzemi ti varuštvo mojih otrok po moji smrti; boljših rok ne poznam, da bi jih izročil vanje.«
»Tu moja roka, Lipovec! Kolikor bo v moji moči, hočem vse storiti!«
»Saj sem vedel. Hvala ti, prijatelj!«
Kiren je prijel Lipovčevo roko. Bila je mrzla in vlažna, da ga je zazeblo. Posedel je še nekoliko časa, pomenila sta še nekaj manj važnih stvarij. Toda Lipovec je hkratu začel govoriti vse kaj drugega; zmedlo se mu je. Govoril je nekoliko časa, a potem je zatisnil oči in zaspal.
Kiren se je oddaljil po prstih. Na vratih je postal in se zadnjič ozrl po Lipovcu ...
<center>* * *</center>
Pozno po noči je bilo. Lipovka je ostala sama pri možu, a Anica je odšla v svojo sobo k počitku. Ko je odmolila, je ugasnila luč kakor po navadi ter legla v po¬ steljo. Utrujena in izmučena je bila in oči so ji takoj zlezle vkup. Objel jo je sladek spanec. Toda, kaj je to? Hipoma se je vzbudila. Začutila je na svojem obrazu mrzlo roko. Preplašena je odprla oči ter segla z roko po obrazu. Ali bilo ni ničesar. V sobi je bilo napol svetlo od meseca, čigar luč se je usipala skoz okno. In zatisnila je zopet oči in izkušala zaspati. Toda komaj se je nekoliko onesvestila, že je zopet začutila ono mrzlo roko, a sedaj se je bila dotaknila njenega čela ... Anico je začelo biti strah. Ni si upala več biti sama. Vstala je ter stopala počasi proti vratom. Odprla jih je komaj slišno, a kmalu nato je odprla tudi ona v očetovo sobo. Ob vznožju svoje postelje je klečala mati. Ni bila še odšla k počitku. Pred očetovo posteljo pa je sedaj stala mizica, pogrnjena s snežnobelim prtom, vzpenjajočim se navzdol skoro do tal. In na mizici je stalo med dvema svečnikoma pozlačeno razpelo. Svetilo se je kakor žarek pomladanskega solnca. Mati se je ozrla, ko je začula, da so se odprla vrata. „Česa iščeš še,“ je dejala tiho, „sinoči si čula, po¬ trebna si počitka, pojdi spat!“ „„Ali ne smem biti vsaj za hipec tukaj ? wa „Cemu . . . glej, oče je ravno nekoliko zaspal.“ „„Mati, mene je strah.““ „Torej pojdiva v tvojo sobo, da ga ne vzbudiva. u In odšli sta. Sedli sta za mizo. 55 „Mati, čemu ste pripravili razpelo in svečo ?“ „„Oče je tako želel sinoči, predno je zaspal. Jutri zjutraj mu pridejo z Bogom „Z Bogom ?“ „„Da, Anica! . . Obe sta sedeli trdo in nepremično, z glavama neko¬ liko nagnjenima na stran. Nista si upali dihati. A prva se je vzdramila mati ter rekla tiho šepetaje: „Ali si slišala ?“ „Nekdo je zaječal, tam v kotu pri omari je moralo biti.“ „„Nisem slišala. „Čuj! . . . Ah, ta bolestni vzdih!“ Anica je vstala. Tresla se je po vsem životu. „Kaj je to, mati?“ Tudi mati je vstala. Njena lica so bila bleda ko stena, njene oči so strmele po sobi. Toda nikjer se ni ganilo nič, bledi lučni žarki so se tresli po opravi. „Pojdi z menoj, Anica, toda tiho, tiho . . .“ Rahlo, komaj slišno je mati odprla vrata v bolnikovo sobo. Lipovec se je vzbudil; hotel se je dvigniti v postelji, a privzdignila se je samo glava. „France ... ali si ti?“ je zopet zaječal bolnik. Tedaj sta stopili v sobo Lipovka in Anica. ,.Jaz sem, oče, jaz in Anica,“ je dejala Lipovka, pri- stopivši k postelji. „Ah, ti si? . . . Kje je pa France?“ je dejal bolnik tiho, komaj slišno. „Ni ga domd; česa želiš ?“ „Mislil sem, da je France. Sanjalo se mi je o njem. Videl sem ga, kako je prihajal v hišo. u „France?“ ga vpraša žena in ga gleda vsa začudena. ,.Oh, hude sanje so bile . . . moj Bog . . . Toda rad bi ga še enkrat videl; pišite mu, naj pride! w Lipovca je govorjenje izmučilo, da je zatisnil oči za nekoliko hipov ... „Tu sem lezi, Anica, na mojo posteljo in zaspi! Čula bodem sama . . “ In v sobi je bilo zopet tiho, tako čudno tiho. Bolnik je dihal težko in ni mogel več zaspati. Njegove oči so bile zopet uprte v strop, njegove roke so ležale vrh odeje. Lipovka je včasi popravila ogenj v peči, da ni ugasnil, a 56 sicer je preklečala skcro vso noč zraven postelje. Tudi Anica ni mogla zaspati; ležala je z odprtimi očmi. Kako počasi so potekale ure! Ko se je oglasil ju¬ tranji zvon z visokih lin, je vsem odleglo. Kmalu potem je pogledal skoz okno jasen zimski dan, ona nedelja, ko se je France vzbudil nad hlevom v Trstu ... -A' -><* Malo prej nego je vabilo k deseti maši, je na kratko pozvonilo. Ljudij je bilo že mnogo odpravljenih, zlasti onih iz stranskih vasij. Ob zvonovem glasu jih je hitelo v cerkev nenavadno mnogo. Pristopil je duhovnik v belem koretlju in odprl tabernakelj. Kmalu potem se je oglasilo iz mladih in starih grl: „Sveto, sveto, sveto, črez vse sveto!" In oglasil se je zvonec z drobnim glasom. „Cin, cin, cincin, cincincin, cin . .. cin ..." Dolga vrsta ljudij se je vila za duhovnikom, „sveto" je zvenel otožno po mrzlem vzduhu. Ob potu so poklekali ljudje pred Najsvetejšim in si trkali na prsi. Ko je duhovnik odšel, so stopili skupaj ter se vpraševali: „Kam gredč?" Pred Lipovčevo hišo je podelil duhovnik klečečim blagoslov ter izginil v hiši. „Ali je tako slab?" „Pravijo — škoda ga je!" „Saj še ni toliko star." „Kaj bo to, petdeset, menda komaj." „Eh, lahko bi še živel, lahko." „Preveč je delal, eh, takih je malo!" „Čemu pa, saj ima samo dva otroka." „Toda eden je v šolah in to stane. Ali ne veš, koliko kravic je šlo iz hleva staremu Debeljaku na Plesčh? Skoro je prišel na nič, a še to ni pomagalo. Sin se mu je ustrelil, sam, v osmi šoli." „A . .. aa!" „Toda Lipovčev je priden, menda bo kaj iz njega." Ljudje so se razhajali v gručah, tu pa tam so po¬ stajali in takih in enakih pogovorov ni nedostajalo. Toda skoro v vsaki gruči se je govorilo o Lipovcu spoštljivo in obžalovali so njega in družino ... Ko je duhovnik zapuščal Lipovčevo hišo, je pristopil k Lipovki, ki je bila v kuhinji. Brisala si je ves čas solze, da so jo že skelele oči. 57 „Nikar ne žalujte, Lipovka! Tako kakor on — umi¬ rajo samo pravičnikih In odšel je. Lipovka je zrla za njim in njena usta so ponavljala sama ob sebi: „Tako umirajo samo pravičniki.. h Lipovec se je po duhovnikovem odhodu popolnoma umiril. Raz njegov obraz je svetil neki plemenit izraz, njegova bleda lica niso bila videti več tako upadla. Ležal je mirno, njegova glava je bila danes obrnjena tako, da je bilo videti, kakor bi nekaj poslušal, kar zveni na nje¬ gova ušesa iz daljave. Kdo bi mogel to vedeti, kaj je bilo? Odkod je donelo? Morda pa se je njegova duša že ko¬ pala v rajskih višavah, morda je poslušala ono sladko godbo, ki jo izvajajo krilatci pred božjim prestolom. Morda. Čemu bi se mu bil drugače sedajle razlil okoli usten tako blažen smehljaj ? Čemu ? Prav tačas sta stopila v sobo Lipovka in Kiren. Li¬ povcu je še vedno visel oni blaženi smehljaj na ustnah. Ni se zmenil za njiju, ki sta vstopila. Poslušal je in po¬ slušal „Čuj, oče,“ je dejala Lipovka, „Kiren je tukaj; čas ima sedaj in posedel bi rad nekoliko pri tebih Toda Lipovec ni slišal. Poslušal je in poslušal in se smehljal. Tedaj je Lipovka pomignila Kirnu in mu ponudila stol. Kiren je sedel k postelji in zrl na Lipovca. Ona pa je tiho izginila iz sobe. V tem hipu je Lipovec obrnil glavo in se zazrl v strop. A njegova usta so se odprla in začel je tiho peti: „Aleluja, aleluja, alelujah Zapel je tako, kakor se zapoje ob vstajenju pred božjim grobom. Njegov glas se je nekoliko tresel, a za hipec je postal čudovito čist in mil, prav tak, kakor je bil še ob onem času, ko je bil Lipovec še zdrav in ko je še hodil pomagat pet v cerkev vsak včliki teden. Oj, tačas je imel glas, da ga je vse zavidalo zanj! In sedaj je zopet pel in vsak „aleluja“ je bil višji od prvega, vsak je bil lepši in čistejši. In obraz mu je za hipec zažarel, kakor bi bil čil in zdrav. Kiren je nagnil glavo in jo podprl z roko. Čutil je, kako mu prihaja nekaj gorkega iz prsij proti grlu. Zastonj se je branil. Šiloma, nevzdržno so se mu udrle solze in jokal je kakor otrok. 58 Lipovec je zapel drugič. Toda sedaj je bil začetek psalma: Hvalite Gospoda...! Ali vsega ni odpel, hipoma se mu je utrgal glas, oči so se mu zatisnile in ustnice so se hitro, nenavadno hitro pregibale. Mrmrale so nerazumljive besede, mrmrale v enomer. Pri tem so se mu pa premikali prsti na odeji, drsali so se drug ob drugem . . . Kiren pa je ihtel še vedno; bilo mu je hudo, kakor menda še nikdar v življenju. Ni mu bilo več strpeti v sobi. Tiho, po prstih se je oddaljil. Ko je prišel v kuhinjo, ni bilo tam nikogar. Na og¬ njišču je kipela vrela voda iz zakritega lonca in tanek sopar se je dvigal kvišku. Ogenj je prasketal, kakor bi kdo vrtal v trdi les. „Kam je izginila Lipovka ?“ si je mislil Kiren. „Rad bi se poslovil od nje.“ Tedaj pa je odprl vrata v delavnico. In zagledal je Lipovko, kako je bila naslonjena s celim truplom na nizko, komaj začeto stojalo. Glavo je tiščala v lakti in se ni ga¬ nila. V kotu ob peči je stala Anica. Gledala je preplašeno, kakor bi hitelo mimo nje nekaj groznega. Ko je Kiren vstopil, se ni Lipovka zganila. Trdo in nepremično je slonela, kakor bi bila mrtva. Kiren je stopil bliže. Tedaj je še le zagledal neko pismo zraven nje. Rahlo je prijel Lipovko za ramo ter dejal: „Nikar ne žalujte preveč, Lipovka! Kaj se hoče . . .“ Lipovka se je dvignila in ga pogledala. Njen obraz je bil tak, kakor bi bil prišel ravnokar iz groba. Nobene besede ni izpregovorila, pač pa mu je ponudila pismo. Kiren je pismo prečital. Počasi je šlo in težavno, a vendar je nazadnje pojmil, kakšen udarec je zopet zadel Lipovko. Prebledel je in ni vedel, ali je resnica, ali so samo mučne, grozne sanje. In ni vedel, kaj naj bi rekel sedaj. Njegove ustne so jecljale nekaj nerazumljivega, njegovo oko se je bilo strmo uprlo v tla. Še le črez dolgo je prišel do zavesti. „0 Bog, o Bog, samo še tega je manjkalo sedaj, u je dejal potrt in zrl je okoli sebe, kakor bi iskal pomoči. „France, France, kdo bi si bil kdaj mislil kaj takega!“ Lipovka je še vedno molčala, njene oči so bile motne, kakor ne bi pojmila, kaj se je zgodilo prav za prav. 59 „Toda on ne sme zvedeti, prizanesite mu ta udarec \ u je zopet dejal Kiren. „Tega ni zaslužil." Lipovka je bila namreč danes dobila pismo iz mesta od Francetove gospodinje. Ta ji je naznanila, da je France izključen iz šole in da je nekam izginil. Prosila je še, naj se za njim poravna ostanek na stanovanju in hrani. Kiren je uvidel, da sedaj ne sme zapustiti Lipovčevih. Poročil je domov, naj ga ne čakajo, in ostal je pri Li¬ povcu ves dan. Lipovec se ni ves dan več zavedel. Včasi je še zapel kakor zjutraj, a potem je zopet govoril sam s seboj tiho in nerazločno, z naglo se premikajočimi ustnicami. Včasi mu je smehljaj razjasnil bledi obraz, a včasi so se mu ustnice trdo stisnile. Pri njem je večjidel presedel Kiren, a zraven sta bili tudi Lipovka in Anica. Včasi je bilo treba kaj popraviti pri postelji, včasi ga obrniti. Sicer so pa sedeli nemo v sobi. Vsak je ždel zdse, skoro si ni upal pogledati drugega, da ne bi videl bolesti in groze v očeh njegovih. Lipovka je imela pred seboj molitveno knjigo ; njene ustnice so se pregibale komaj vidno. A med prsti Aničinimi so polzele svetle jagode blagoslovljenega molka. Tako je potekala ura za uro, tako se je bližal konec dneva. Proti večeru je zopet došel duhovnik in je molil pri bolniku. In nastala je tema, v sobi je zopet zatrepetala otožna nočna luč. Bolnik je že govoril redkeje in redkeje, na njegovem čelu je že blestelo ono znamenje, znamenje prehoda iz tega življenja v drugo, kjer prenehajo bolečine in skrbi, kjer se odpočije trudni delavec od dela in napora. . . Zunaj se je oglasila burja vnovič in je tolkla ob šipe, iz zvonika pa so se čuli zategli glasovi čuka. Bilo je okoli devete ure, ko se je Lipovec hipoma dvignil v postelji. Lahko se je dvignil, kakor bi bil po¬ polnoma čil in zdrav. Pogledal je po sobi in zapazil ženo, hčer in Kirna. Spoznal jih je in komaj viden smehljaj mu je zaokrožil ustne. Bil je to svetel trenutek, ki mu je olajšal zadnjo uro. Toda hipoma je legla neka senca na njegov obraz. Njegove oči so blodile po sobi, kakor bi iskale še nekoga. Bile so velike in žalostne. 60 A v tem hipu je nekdo stopal navzgor po stopnicah. Vsi so se spogledali; Lipovki je strepetalo srce, a Kir¬ nove oči so bile uprte v vrata. Lipovec je nagnil glavo in je prisluškaval. In zopet je počasi, prav počasi šinil svetel žarek na njegovo lice. Tačas so se odprla vrata in vstopil je — France. „France, prišel si!“ je dejal Lipovec glasno. In pogledal je sina z onim dolgim, hvaležnim po¬ gledom, ki ga ni France mogel pozabiti nikdar več. A takoj potem je njegova glava omahnila na vzglavje, telo se je streslo in — Lipovec je izdihnil. . . X. Lahko bi se končala ta povest z nekoliko besedami. Jaz dobro vem, dragi čitatelj, kakšen si ti misliš, da bode konec. In po vsem, kar sem povedal doslej, sodiš prav. Kaj ne da, France je po očetovi smrti ostal lepo domd, ni bil ne kmet, ne gospod, ne krop in ne voda. Vstopil je gotovo v pisarno k trškemu odvetniku ali notarju, morda celč za diurnista pri sodišču. In tam služi sedaj mesečno nekoliko bornih goldinarčkov in z njimi se živijo vsi trije, on, mati in Anica. In tako bodo živeli dalje, dokler ne odpokliče Bog enega in drugega po vrsti, živeli bodo v bedi in siromaštvu. Dk, prav imaš, tak je navadno konec lahkomiselnih in ponesrečenih, po lastni krivdi ponesrečenih dijakov. In čestokrat je še hujši, še žalostnejši! Njihov padec je do¬ stikrat grozen, njihovo življenje pretkano s solzami in s sramoto, z obupom in kletvino. Toda tu je bilo drugače. France je vstal po svojem prvem padcu z lastno in božjo pomočjo, njegov trdni sklep ni padel v vodo. Toda, čemu bi segal pred dogodke? Rajši pripovedujem po vrsti še to, kar se je zgodilo, in tako, kakor se je vršilo v resnici . . . Ko so pokopali Lipovca, se je naselila v njegovo hišo globoka žalost, ki je upognila Lipovki hrbet, ki je skalila Anici prej tako bistro oko. A F ranče je takoj legel v posteljo, lotila se ga je huda bolezen. Njegova duša je bila občutljiva, njegovo telo nežno in šibko. Bil si je v svesti svojega velikega greha, tiščal ga je kakor težak 61 kamen. A zraven je pritisnila žalost po očetu. In uničen in strt je bil in vil se je v bolečinah, kakor se vije črv pod nogo človeško. In ležal je dolgo časa brez zavesti in nihče ni mislil, da bo še okreval kdaj. Toda Bog je v svoji modrosti sklenil drugače. Ko je zunaj začelo poganjati prvo zelenje, ko so se oblačila drevesa v praznično belo in pisano obleko, ko so zelenele in cvetele livade in ko so začele prepevati ptice po logih in gajih in znašati svoja gnezda, tedaj je France vstal in začel je hoditi počasi na izprehod. Sprva so se mu še šibila kolena, njegovi izprehodi so bili kratki, a z vsakim dnevom je bilo boljše; izprehodi so se daljšali, njegova lica so zadobivala zdravejšo barvo. Toda neka otožnost mu je ostala, prav od srca ni mogel biti vesel. Že nekoliko časa je bil vedno zamišljen. Posedal je rad v svoji sobi in podpiral glavo. Nekega dne pa se je hipoma dvignil, njegova glava se je zravnala in oko se je zasvetilo. In napotil se je h Kirnu. Starega Kirna je našel domd. Stopil je pred njega ter dejal: ■- „Oče Kiren, vi ste menda edini razen moje matere, ki veste, kako globoko sem padel. Moj oče je šel na oni svet in sam Bog ga je obvaroval, da ni vzel s seboj ža¬ lostne zavesti o propadlosti svojega sina. Toda glejte^ me sedaj, nič več ni na meni otroškega; v tem kratkem času sem postal iz otroka mož. Edino še, kar me tlači, je žalost moje matere. Ne reče mi sicer nobene besede, a vedno poseda po kotih in njene oči so objokane. In vem, da joče Zcime, in vem, oče Kiren, vem, kar mi je najhujše, vem, da mi več ne zaupa. Kako naj zopet poživim njeno za¬ upanje? — Oče Kiren, čujte me! Edini vi ste, da imam do njega posebno nagnjenje, in vaša dosedanja dobrota do mene mi je porok, da mi ne odrečete prošnje, ki vam jo hočem izreči sedaj. Glejte, sklenil sem, da pojdem s prihodnjim šolskim letom zopet študirat. Ne mislite, da se mi bode še kdaj pripetilo kaj enakega, kakor se mi je pripetilo prvič. Ali se smem vsaj nekoliko zanašati na vašo pomoč? Oče Kiren, mož-beseda, da vam bodem svoječasno povrnil vse. a Kiren ni pričakal, da je France dokončal. V nje¬ govem srcu je bilo mehko in desnica se mu je tresla, ko jo je pomolil Francetu, rekoč: 62 „Tu moja roka, France! Zanašam se nate, jabolko ne more daleč pasti od drevesa! Kar se piše Lipovec, mora biti poštenjak!“ „Hvala vam, Kiren!“ o c JV Precejšnje število let je že poteklo od tedaj. Trg je sicer stal še tam, kjer v nekdanjih časih, tudi ljudje v njem se niso izpremenili mnogo. Ali prirastle so nove in lepše hiše, prekopali so se vinogradi in nasadili z novimi boljšimi trtami. In njihovo listje je še večje, svetlika se v solncu še bolj, kakor se je svetlikalo v onih časih, grozdje je slajše in vino boljše. In tržani hodijo z bolj povzdignje¬ nimi glavami, kot so hodili prej. Neko večje blagostanje se je naselilo med njimi, opomogli so si. In tudi več di¬ jakov hodi od tam v mestne višje šole. Tudi pri Kirnovih se je marsikaj izpremenilo. Kiren se je postaral, a njegovo srce je še vedno mlado, njegove roke so še vedno trdne in močne in kamor primejo, se pozna. Njegova hiša se je povzdignila za eno nadstropje, čedna je in pobeljena, da človeka vabi, naj vstopi. Njegove kleti so se izboljšale in marsikdaj stoji pred njimi težak voz, obložen s sodi, ki se v njih prevaža sladka in dobra kapljica daleč po Kranjskem in tudi še črez morje. Toda Kiren ni prevzeten, ostal je zvest samemu sebi, iz njegovih očij gleda dobrota in moštvo. Manica je zrastla hitro kakor konoplja. Brhka je in čila in njena lica so ko mleko in kri. Nedolžnost in ne- pokvarjenost sijeta iz njenih očij. In po hiši se giblje kakor veverica, vsako delo ji gre urno izpod rok . . . Danes je lep jesenski dan. Na vsem daljnem nebu ni oblačka, nebesna modrina zre na zemljo kakor veliko modro morje, visoko gori sije solnce svetlo in toplo. Po trgu ropočejo vozovi, obloženi z brentami in iz njih gleda nekoliko stlačeno grozdje. Po vinskih goricah se je začela trgatev. Pri Kirnovih je nenavadno živo, zlasti v kuhinji. Več žensk se suče tam kakor po navadi in praznično so oblečene in z belimi predpasniki. Na ognjišču so pristav¬ ljeni veliki lonci in iz njih kipi in vre kakor v velikih gostilnicah. Priletna, dobro rejena kuharica z rdečim, zdravim obrazom se suče okoli njih in njen obraz se neprenehoma smehlja, kakor bi se ji nekaj zdelo po- 63 sebno dobro. Rokave ima zavihane do laktij, lase ima za¬ strte s svetlo svilo. Zdaj se obrne tja, zdaj sem, zdaj uka¬ zuje tej, zdaj oni strežnici. In vse gre naglo izpod rok. Kiren se včasi prikaže v kuhinji, a še češče hodi na prag in vleče na ušesa. Bog ve, česa ali koga pričakuje? Raz njegov obraz se sveti zadovoljnost, okoli njegovih usten se ziblje smehljaj in njegove roke se iztezajo, kakor bi hotele objeti ves svet. Manice pa ni danes videti. Kje neki tiči? Ali je kam odšla? . . . Okoli poldne je. Kiren je zopet na pragu. Roko drži nad očmi, da ga ne ovirajo svetli solnčni žarki in zre tja doli po cesti proti ovinku. Da, izza ovinka je zavil voz! Porniče se bliže in bliže. In glej, zdaj se ustavi pred Kirnom. Kiren skoči takoj k vozu. „Bog te sprimi, France !* 4 France je stopil z voza in krepko stisnil desnico Kirnovo. Bil je lep, velik mož. Njegov nekoliko bledi obraz je krasiJa kratko ostrižena črna brada, njegovo oko je bilo čisto in svetlo. „Toda kje je Manica ?“ „Notri te čaka, saj veš, čaka težko,“ je dejal Kiren ter jemal Francetove reči raz voz. „Le stopi noter, pridem takoj. u Kaj bi vam popisoval nadalje? Manica se je skoro nato od veselja razjokala na Francetovih prsih ... Popoldne je bila poroka. Okrajni sodnik Franjo Lipovec se je poročil z Manico Kirnovo. — Pa še nekaj se je zgodilo istega dne. Kirnov Tone je vzel Lipovčevo Anico. Tako so menjali med seboj in iz dveh, od davnih časov prijateljskih hiš je nastala tako- rekoč ena sama. Lipovka ni vedela, kaj bi počela od veselja. Bila je stara in upognjena, njeni lasje so bili beli ko sneg. Danes je hodila po Kirnovi hiši sem ter tja in se skrivala po kotih. Oči so ji bile vedno v solzah, a ustne so ji šepetale v enomer molitve za novoporočeni dvojici . . . Opoldne je bilo zbranih pri obedu mnogo povab¬ ljencev. Tedaj se je pa med občnim veseljem vzdignil stari Kiren. Potrkal je na polno čašo, kakor je to videl večkrat pri gospodi, in pogledal je ponosno po dolgem obmizju. 64 Potem pa je izpregovoril: „Vidite, prijatelji, sorodniki in znanci, nekdaj je bilo, ko sem rekel svojemu sedanjemu zetu Francetu tč-le be¬ sede: Jabolko ne pade daleč od drevesa; kar se piše Li¬ povec, mora biti poštenjak! Hudi časi so bili takrat. Toda, ali sem se motil? Ne, nisem se. Takrat je bil France za¬ bredel, a jaz sem vedel, da se vzdigne. In vsi ste videli, kako se je dvigal res vedno više, videli ste, kako častno in sijajno je dovršil svoje učenje. Držal je svojo besedo in Bog mu je dal srečo. In sedaj blagoslavlja njega in svojo hčer pokojni Lipovec, njegov duh plava nad nami, se veseli z nami. In da bi to veselje trajalo še dolgo, da bi Bog ne odtegnil svoje roke od naše družine, na to vzdignem čašo in pijem na zdravje novoporočencev. Sto¬ rite tako tudi vi! Bog živi!“ Skoz okna so se usipali svetli solnčni žarki, blesteli so na belem prtu, odbijali so se od polnih steklenic. Prav tako, kakor solnčni žarki, pa so žarela tudi lica svatom in drugim gostom. PRIPIS. Predno se je France vrnil na svoje mesto v K., kjer je bil občespoštovan in priljubljen sodnik, je odšel z Ma¬ nico na kratko potovanje. Nekaj ga je vleklo, da bi zopet enkrat črez dolgo časa posetil Trst. Spomin na oni čas, ko je bil prvič v tem mestu, ni imel zanj nič več brid¬ kega. I)k, tam je še le prav za prav prišel k pravemu spoznanju, tam se je še le jasno začrtala njegova pot. Ko sta stopila Manica in France na kolodvoru v Trstu iz vlaka, je nekdo peljal mimo njiju voziček s kov- čegi. Ko je zagledal Franceta, se je hipoma ustavil ter ga motril pazljivo. Francetu se je to zdelo čudno. Pred seboj je videl navadnega človeka, oblečenega v slabo delavsko oblačilo. Njegov obraz je bil shujšan in bled, obkrožala ga je siv¬ kasta brada. Oči so bile globoko vdrte in motne, reke suhe in koščene. Očividno je bilo, da mož preveč pije. Francetu se je zdel ta obraz znan, iskal je v svojem spominu, kje bi ga bil kdaj srečal, toda zastonj, ni se mogel spomniti. Toda tedaj ga je ogovoril neznanec: 65 „No, Lipovec, kakor je videti, si zadel v življenja loteriji večjo številko ko jaz. Dobro se ti godi. Prav, saj tepec nisi bil nikoli. Toda mudi se mi; ali nimaš nič drobiža, samo za kozarček žganja mi daj! Vidiš, žganjče, to je moja večna potreba, he, he, he.“ France ga je takoj spoznal po glasu. Nekaj ga je presunilo in mu pokvarilo ves dan. Segel je v žep in iz¬ vlekel goldinar. „Tu imaš, Pečin, toda porabi ga za kaj drugega, bolj potrebnega, kakor je žganje. “ „Eh, molči, molči, Lipovec, čemu pridiguješ? Z Bogom!“ France je šel dalje ter si je mislil, da vsi očetovi telički niso mogli Pečina obvarovati gladu in propalosti, in Manica se ga je tesneje oklenila. Pečin pa je počasi in z upognjenim hrbtom porival dalje po mestu svoj voziček s kovčegi. Kolikor bolj se je oddaljeval, toliko bolj je bil videti sključen in bolj neznaten. Videti je bilo, kakor bi se pogrezal niže, vedno niže ... v globoko brezdno.
| |||