Pošteni ljudje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.243:
==X.==
Lahko bi se končala ta povest z nekoliko besedami. Jaz dobro vem, dragi čitatelj, kakšen si ti misliš, da bode konec. In po vsem, kar sem povedal doslej, sodiš prav. Kaj ne da, France je po očetovi smrti ostal lepo domá, ni bil ne kmet, ne gospod, ne krop in ne voda. Vstopil je gotovo v pisarno k trškemu odvetniku ali notarju, morda celó za diurnista pri sodišču. In tam služi sedaj mesečno nekoliko bornih goldinarčkov in z njimi se živijo vsi trije, on, mati in Anica. In tako bodo živeli dalje, dokler ne odpokliče Bog enega in drugega po vrsti, živeli bodo v bedi in siromaštvu.
Dà, prav imaš, tak je navadno konec lahkomiselnih in ponesrečenih, po lastni krivdi ponesrečenih dijakov. In čestokrat je še hujši, še žalostnejši! Njihov padec je dostikrat grozen, njihovo življenje pretkano s solzami in s sramoto, z obupom in kletvino.
Toda tu je bilo drugače. France je vstal po svojem prvem padcu z lastno in božjo pomočjo, njegov trdni sklep ni padel v vodo. Toda, čemú bi segal pred dogodke? Rajši pripovedujem po vrsti še to, kar se je zgodilo, in tako, kakor se je vršilo v resnici ...
Ko so pokopali Lipovca, se je naselila v njegovo hišo globoka žalost, ki je upognila Lipovki hrbet, ki je skalila Anici prej tako bistro oko. A France je takoj legel v posteljo, lotila se ga je huda bolezen. Njegova duša je bila občutljiva, njegovo telo nežno in šibko. Bil si je v svesti svojega velikega greha, tiščal ga je kakor težak kamen. A zraven je pritisnila žalost po očetu. In uničen in strt je bil in vil se je v bolečinah, kakor se vije črv pod nogo človeško. In ležal je dolgo časa brez zavesti in nihče ni mislil, da bo še okreval kdaj.
Toda Bog je v svoji modrosti sklenil drugače. Ko je zunaj začelo poganjati prvo zelenje, ko so se oblačila drevesa v praznično belo in pisano obleko, ko so zelenele in cvetele livade in ko so začele prepevati ptice po logih in gajih in znašati svoja gnezda, tedaj je France vstal in začel je hoditi počasi na izprehod. Sprva so se mu še šibila kolena, njegovi izprehodi so bili kratki, a z vsakim dnevom je bilo boljše; izprehodi so se daljšali, njegova lica so zadobivala zdravejšo barvo. Toda neka otožnost mu je ostala, prav od srca ni mogel biti vesel.
Že nekoliko časa je bil vedno zamišljen. Posedal je rad v svoji sobi in podpiral glavo. Nekega dne pa se je hipoma dvignil, njegova glava se je zravnala in oko se je zasvetilo. In napotil se je h Kirnu.
Starega Kirna je našel domá. Stopil je pred njega ter dejal:
»Oče Kiren, vi ste menda edini razen moje matere, ki veste, kako globoko sem padel. Moj oče je šel na oni svet in sam Bog ga je obvaroval, da ni vzel s seboj žalostne zavesti o propadlosti svojega sina. Toda glejte me sedaj, nič več ni na meni otroškega; v tem kratkem času sem postal iz otroka mož. Edino še, kar me tlači, je žalost moje matere. Ne reče mi sicer nobene besede, a vedno poseda po kotih in njene oči so objokane. In vem, da joče záme, in vem, oče Kiren, vem, kar mi je najhujše, vem, da mi več ne zaupa. Kako naj zopet poživim njeno zaupanje? — Oče Kiren, čujte me! Edini vi ste, da imam do njega posebno nagnjenje, in vaša dosedanja dobrota do mene mi je porok, da mi ne odrečete prošnje, ki vam jo hočem izreči sedaj. Glejte, sklenil sem, da pojdem s prihodnjim šolskim letom zopet študirat. Ne mislite, da se mi bode še kdaj pripetilo kaj enakega, kakor se mi je pripetilo prvič. Ali se smem vsaj nekoliko zanašati na vašo pomoč? Oče Kiren, mož-beseda, da vam bodem svoječasno povrnil vse.«
Kiren ni pričakal, da je France dokončal. V njegovem srcu je bilo mehko in desnica se mu je tresla, ko jo je pomolil Francetu, rekoč:
»Tu moja roka, France! Zanašam se náte, jabolko ne more daleč pasti od drevesa! Kar se piše Lipovec, mora biti poštenjak!«
»Hvala vam, Kiren!«
<center>* * *</center>
Precejšnje število let je že poteklo od tedaj. Trg je sicer stal še tam, kjer v nekdanjih časih, tudi ljudje v njem se niso izpremenili mnogo. Ali prirastle so nove in lepše hiše, prekopali so se vinogradi in nasadili z novimi boljšimi trtami. In njihovo listje je še večje, svetlika se v solncu še bolj, kakor se je svetlikalo v onih časih, grozdje je slajše in vino boljše. In tržani hodijo z bolj povzdignjenimi glavami, kot so hodili prej. Neko večje blagostanje se je naselilo med njimi, opomogli so si. In tudi več dijakov hodi od tam v mestne višje šole.
Tudi pri Kirnovih se je marsikaj izpremenilo. Kiren se je postaral, a njegovo srce je še vedno mlado, njegove roke so še vedno trdne in močne in kamor primejo, se pozna. Njegova hiša se je povzdignila za eno nadstropje, čedna je in pobeljena, da človeka vabi, naj vstopi. Njegove kleti so se izboljšale in marsikdaj stoji pred njimi težak voz, obložen s sodi, ki se v njih prevaža sladka in dobra kapljica daleč po Kranjskem in tudi še črez morje. Toda Kiren ni prevzeten, ostal je zvest samemu sebi, iz njegovih očij gleda dobrota in moštvo.
Manica je zrastla hitro kakor konoplja. Brhka je in čila in njena lica so ko mleko in kri. Nedolžnost in nepokvarjenost sijeta iz njenih očij. In po hiši se giblje kakor veverica, vsako delo ji gre urno izpod rok ...
Danes je lep jesenski dan. Na vsem daljnem nebu ni oblačka, nebesna modrina zre na zemljo kakor veliko modro morje, visoko gori sije solnce svetlo in toplo. Po trgu ropočejo vozovi, obloženi z brentami in iz njih gleda nekoliko stlačeno grozdje. Po vinskih goricah se je začela trgatev.
Pri Kirnovih je nenavadno živo, zlasti v kuhinji. Več žensk se suče tam kakor po navadi in praznično so oblečene in z belimi predpasniki. Na ognjišču so pristavljeni veliki lonci in iz njih kipi in vre kakor v velikih gostilnicah. Priletna, dobro rejena kuharica z rdečim, zdravim obrazom se suče okoli njih in njen obraz se neprenehoma smehlja, kakor bi se ji nekaj zdelo posebno dobro. Rokave ima zavihane do laktij, lase ima zastrte s svetlo svilo. Zdaj se obrne tja, zdaj sem, zdaj ukazuje tej, zdaj oni strežnici. In vse gre naglo izpod rok.
Kiren se včasi prikaže v kuhinji, a še češče hodi na prag in vleče na ušesa. Bog ve, česa ali koga pričakuje? Raz njegov obraz se sveti zadovoljnost, okoli njegovih usten se ziblje smehljaj in njegove roke se iztezajo, kakor bi hotele objeti ves svet.
Manice pa ni danes videti. Kje neki tiči? Ali je kam odšla? ...
Okoli poldne je. Kiren je zopet na pragu. Roko drži nad očmi, da ga ne ovirajo svetli solnčni žarki in zre tja doli po cesti proti ovinku. Dà, izza ovinka je zavil voz! Pomiče se bliže in bliže. In glej, zdaj se ustavi pred Kirnom.
Kiren skoči takoj k vozu.
»Bog te sprimi, France!«
France je stopil z voza in krepko stisnil desnico Kirnovo. Bil je lep, velik mož. Njegov nekoliko bledi obraz je krasila kratko ostrižena črna brada, njegovo oko je bilo čisto in svetlo.
»Toda kje je Manica?«
»Notri te čaka, saj veš, čaka težko,« je dejal Kiren ter jemal Francetove reči raz voz. »Le stopi noter, pridem takoj.«
Kaj bi vam popisoval nadalje? Manica se je skoro nato od veselja razjokala na Francetovih prsih ...
Popoldne je bila poroka. Okrajni sodnik Franjo Lipovec se je poročil z Manico Kirnovo. —
Pa še nekaj se je zgodilo istega dne. Kirnov Tone je vzel Lipovčevo Anico. Tako so menjali med seboj in iz dveh, od davnih časov prijateljskih hiš je nastala takorekoč ena sama.
Lipovka ni vedela, kaj bi počela od veselja. Bila je stara in upognjena, njeni lasje so bili beli ko sneg. Danes je hodila po Kirnovi hiši sem ter tja in se skrivala po kotih. Oči so ji bile vedno v solzah, a ustne so ji šepetale v enomer molitve za novoporočeni dvojici ...
Opoldne je bilo zbranih pri obedu mnogo povabljencev. Tedaj se je pa med občnim veseljem vzdignil stari Kiren. Potrkal je na polno čašo, kakor je to videl večkrat pri gospodi, in pogledal je ponosno po dolgem obmizju.
Potem pa je izpregovoril:
»Vidite, prijatelji, sorodniki in znanci, nekdaj je bilo, ko sem rekel svojemu sedanjemu zetu Francetu té-le besede: Jabolko ne pade daleč od drevesa; kar se piše Lipovec, mora biti poštenjak! Hudi časi so bili takrat. Toda, ali sem se motil? Ne, nisem se. Takrat je bil France zabredel, a jaz sem vedel, da se vzdigne. In vsi ste videli, kako se je dvigal res vedno više, videli ste, kako častno in sijajno je dovršil svoje učenje. Držal je svojo besedo in Bog mu je dal srečo. In sedaj blagoslavlja njega in svojo hčer pokojni Lipovec, njegov duh plava nad nami, se veseli z nami. In da bi to veselje trajalo še dolgo, da bi Bog ne odtegnil svoje roke od naše družine, na to vzdignem čašo in pijem na zdravje novoporočencev. Storite tako tudi vi! Bog živi!«
Skoz okna so se usipali svetli solnčni žarki, blesteli so na belem prtu, odbijali so se od polnih steklenic. Prav tako, kakor solnčni žarki, pa so žarela tudi lica svatom in drugim gostom.
==PRIPIS.==
Predno se je France vrnil na svoje mesto v K., kjer je bil občespoštovan in priljubljen sodnik, je odšel z Manico na kratko potovanje. Nekaj ga je vleklo, da bi zopet enkrat črez dolgo časa posetil Trst. Spomin na oni čas, ko je bil prvič v tem mestu, ni imel zanj nič več bridkega. Dà, tam je še le prav za prav prišel k pravemu spoznanju, tam se je še le jasno začrtala njegova pot.
Ko sta stopila Manica in France na kolodvoru v Trstu iz vlaka, je nekdo peljal mimo njiju voziček s kovčegi. Ko je zagledal Franceta, se je hipoma ustavil ter ga motril pazljivo.
Francetu se je to zdelo čudno. Pred seboj je videl navadnega človeka, oblečenega v slabo delavsko oblačilo. Njegov obraz je bil shujšan in bled, obkrožala ga je sivkasta brada. Oči so bile globoko vdrte in motne, reke suhe in koščene. Očividno je bilo, da mož preveč pije.
Francetu se je zdel ta obraz znan, iskal je v svojem spominu, kje bi ga bil kdaj srečal, toda zastonj, ni se mogel spomniti.
Toda tedaj ga je ogovoril neznanec:
»No, Lipovec, kakor je videti, si zadel v življenja loteriji večjo številko ko jaz. Dobro se ti godi. Prav, saj tepec nisi bil nikoli. Toda mudi se mi; ali nimaš nič drobiža, samo za kozarček žganja mi daj! Vidiš, žganjčè, to je moja večna potreba, he, he, he.«
France ga je takoj spoznal po glasu. Nekaj ga je presunilo in mu pokvarilo ves dan. Segel je v žep in izvlekel goldinar.
»Tu imaš, Pečin, toda porabi ga za kaj drugega, bolj potrebnega, kakor je žganje.«
»Eh, molči, molči, Lipovec, čemu pridiguješ? Z Bogom!«
France je šel dalje ter si je mislil, da vsi očetovi telički niso mogli Pečina obvarovati gladú in propalosti, in Manica se ga je tesneje oklenila.
Pečin pa je počasi in z upognjenim hrbtom porival dalje po mestu svoj voziček s kovčegi. Kolikor bolj se je oddaljeval, toliko bolj je bil videti sključen in bolj neznaten. Videti je bilo, kakor bi se pogrezal niže, vedno niže ... v globoko brezdno.
[[Kategorija:Josip Kostanjevec]]
| |||