Domačija nad vse: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m presledek
ZadEva (pogovor | prispevki)
Vrstica 29:
vrta čvrsti glas ljubeznivega čerička.
 
Deklica postaja vedno bolj nemirna. — „Še»Še jih ni od
nikoder, strica“strica«, žalostno reče ter posluša na vse strani.
 
Razdraženi glasovi se približujejo. Mimo gresta prepiraje se mož in žena. Kmalu za njima se giblje v somraku človeška podoba veselo si pevajoč. Njena hoja je nestanovitna, zdi se, kot bi merila dolgost in širokost ceste. Deklica prestrašena {{prelom strani}} vstane s sedeža; zapazila je, da je bil mimogredoči mož pregloboko pogledal kozarcu na dno in zato zbeži urno kot srna v hišo.
 
„Strica»Strica še ni, Špela“Špela«, reče dekle z jokajočim glasom, v hišo stopivši. » Danes so predolgo na lovu ostali; ko bi se jim le kaka nesreča ne bila pripetila“pripetila«.
 
„In»In ravno danes“danes«, odgovori ženica, ktero je deklica za Špelo klicala, „prišlo»prišlo je več kmetov s prošnjami k stricu. Jednemu je krava zbolela in prosi pomoči, drugemu — —“—«
 
„Dober»Dober večer vsem!« zadoni v tem trenutju na hišnem pragu globok moški glas.
 
„Stric»Stric!« zakliče dekle veselo ter leti prišlecu naproti, „ali»ali ste prišli? Ah, in torbica je tudi napolnjena, imeli ste li srečen lov?« — In prijela je strica za roko ter ga skoro vlekla k mizi, na kteri je stala luč.
 
„Jelica»Jelica, Jelica, zvrnila me boš“boš«, odgovori mož z globoko-gromečim glasom ter se utrujen spusti na stol.
 
To je bil prav medvedji glas, in luč, ki je zdaj prisvetila njemu v obraz, pokazala je tudi človeka medvedu podobnega. Njegovo telo ni bilo sicer veliko, a zato tembolj široko in okroglo. Pleča je imel široka in močna, velike roke so imele podobo lopat; bile so žulave in žilave ter z lasci poraščene. Na kratkih in širokokoračnih nogah se je gugala njegova postava. Imel je debelo glavo, od spredaj do vzadi plešasto, niti j eden las se ni videl na njej; človek bi bil skoro dvomil, da so na ti gladki, svetli koži bili kdaj vzrastli lasje. A kar mu je narava bila z glave vzela, povrnila mu je obilo na drugi strani: z njegove široke brade je visela dolga kodelja, mehka in gladka kot sama svila. Izpod košatih obrvij so gledale majhne, bistre oči. — Človek, ki ga je prvikrat videl, bil bi se lahko njegove nenavadne podobe prestrašil. Duša kakega človeka se sploh sodi po zvunanji podobi, pa pri tem človeku je bila zopet enkrat velika izjema. Naš znanec ni bil tak, kakoršen se je videl. Pod to okorno podobo je tičalo najboljše jedro, bilo najblažje srce.
Vrstica 50:
Doktor Jarnej se zdaj vsede za mizo, sname kapo z glave, nategne svoje kratke noge ter si jame z veliko pisano ruto pot brisati s čela.
 
„Te»Te šmentane jerebice!« povzame med tem jezé se; „kako»kako dolgo so pustile na-se čakati. Menil sem že, da nocoj pridem s prazno torbo in dolgim nosom domú. Od pol štirih vjutro do petih popoldne lazil sem za njimi in prežal na-nje, a niti sledú nisem mogel zapaziti o njih. Žejen in gladen, utrujen, da sem komaj lazil naprej, vrnem se nató najslabše volje proti domu. V srcu sem pa poslal vse jerebice rakom žvižgat. No, kar na enkrat, ko sem se ravno najbolj na nje hudoval, pa mi udari neki daljen šum na uho. Obrniti se, zagledati, prejeti za puško in pok, pok, bilo je v trenutku storjeno. Pred mojimi nogami je ležalo čvetero tolstih jerebic. In zdaj sem tu ter pričakujem zaslužene večerje, da utešim prazni želodec.
 
Jelica, ki je smejé se ves čas poslušala doktorja in jerebice jemala iz torbice, skoči zdaj po koncu, da postreže stricu z večerjo.