Domačija nad vse: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
ZadEva (pogovor | prispevki)
ZadEva (pogovor | prispevki)
Vrstica 60:
Doktor je med tem časom z največjo slastjo jedel. Jelica ga z otročjim dopadjenjem opazuje in njeni drobni prstki pletejo z nenavadno urnostjo nogavico naprej.
 
„Je»Je-li kaj novega v trgu?« popraša črez nekaj časa doktor; „vse»vse zdravo? vse v redu?«
 
Špelino lice se nenadoma zvedri; ona hitro neha nemirno hoditi po kuhinji; zdaj je prišel čas rešitve njenemu gibčnemu jeziku.
 
„Vse»Vse po starem v našem trgu“trgu«, ona hitro odgovori; ali jaz stavim svojo glavo, da bode v teh pismih, ki so črez dan prišla na kup, zopet kaj moledovanja in beračenja.« — To izrekši, vzame s police več pisem ter jih nekako sovražno ogleduje na vse strani.
 
„Saj»Saj pravim jaz vedno“vedno«, nadaljuje važno, „podajte»podajte ljudem mezinec in oni zgrabijo takoj za celo roko. Dokler so gospod doktor pomagali svojim sosedom tržanom, bilo je prav pošteno in hvale vredno, ali da bi oni nekako vsegamogočni postali, ki — —“—«
 
„Bodi»Bodi tiho, klepetulja, in daj sem pisma“pisma«, preseka ji doktor besedo.
 
„Pa»Pa je tako, kakor pravim“pravim«, nadaljuje Špela neustrašeno, a pisem še ne da iz rok. „Ono»Ono malo človeče iz Zagorja, ki je še lani v jeseni trdil proti planinskemu Petru, da Vaša neznana preteklost skriva gotovo kaj čudnega v sebi, drznil se je danes sem priti in prositi pomoči v neki denarni zadregi. No, jaz sem bila huda in rekla — —“—«
 
„Grom»Grom in strela! boš-li mi dala kdaj pisma“pisma«, zagrmi še enkrat doktor, navidezno hud.
 
Špela je bila sicer vajena doktorjevega zapovedujočega glasú, stresla se je pa vendar vselej, ko je on, kakor zdaj, nenadoma na njo zarjul. Ona spusti torej hitro pisma iz rok in se tresoča vsede na stol.
 
Jelica porine svečnik bliže strica, da bi laže čital, potem vzame hitro naočnike iz miznice ter jih poda stricu, nekako v skrbeh rekóč: „Kaj»Kaj ne, stric, da nocoj ne pojdete več z doma, ko bi tudi kdo Vaše pomoči potreboval ? Tako utrujeni ste in tako pozno je že.«
{{prelom strani}}
Doktor nič ne odgovori. Natakne naočnike, odpečati prvo pismo, ki mu ravno pride pod prste, ter se va-nj zagleda.
Vrstica 84:
Pri čitanju prvega in drugega pisma je doktor samo nekoliko godrnjal ter majal nevoljno z glavo, ko pa do tretjega pride, zatemni se mu čelo.
 
„Tako“»Tako«, reče nató polglasno, „pogorel»pogorel mu je skedenj. Prav se mu godi; škoda le, da tudi hiša ne. Zakaj me ni ubogal, ko sem mu čestokrat svetoval, naj bi si zavaroval dom? Za letos je berač, popolnoma berač. Ne trohice sena, ne bilke slame, da bi pokladal živini! Kam vodi lahkomiselnost ljudi! Grom in strela! prav se mu godi.«
 
Stopil je nekolikokrat z dolgimi koraki gor in dol po sobici ter nekaj mrmral.
 
„Poglejmo»Poglejmo četrto pismo“pismo«, dostavi nató mirneje ter se zopet vsede.
 
„Stric»Stric, ne jezite se več zavoljo teh pisem“pisem«, prosi Jerica z mehkim otročjim, a bojazljivim glasom.
 
„A»A kaj, ne bodi še ti sitna, kakor Špela“Špela«, zavrne jo doktor okorno. „Ženske»Ženske, ženske! Po vašem okusu naj bi bil človek vedno mehek kot goba, ali pa se smejal kot pust. A jeziti se je tudi včasih treba; hudir, to je moško, to je zdravo za pljuča.« — In udaril je s pestjo po širokih prsih, da so zabobnele. Skočil je smejaje se kvišku; pismo, ktero je bil ravno prečital, vtaknil je v žep, segel po suknjo in klobuk, ki sta na klinu visela, potem pa važno in resno pristavil: „Nujni»Nujni pot še moram nocoj napraviti. Ti Špela pa hitro prozrači sobico za tujce in postelji postelj; mogoče, da se ne vrnem sam. — Hej, Franc“Franc«, zakliče nató mlademu fantu, domačemu hlapcu, ki je ravno stopil črez prag, „jutre»jutre za rana pelji hitro nekaj centov sena Tonetu na hribu, ki je dave pogorel. Vreden sicer ni nobene pomoči, ker me ni hotel ubogati, a škoda je lepe živine, da bi jo pustili stradati.«
 
„In»In zdaj pa srečno, Jelica! Spat idi, pa ne bodi za-me nič v skrbeh; jutre pri zajuterku se zopet vidiva. — Z Bogom, Špela; opravljaj lepo, kar sem ti naročil, pav se ne drži tako kislo, kakor da bi bila grizla pelin. — Ženske, ženske! Ha, ha, ha!« — In šel je.
 
Špela, ki je ves čas, ko je doktor svoje želje izrekaval, stala kot kip, sklene zdaj zavzeta roke in vzdihuje: „Našemu»Našemu gospodu se meša v glavi, Jelica. Komaj so prišli domú utrujeni in zmučeni, pa že zopet odidejo, a še ne povedó, kam. {{prelom strani}}
— Pa sobo za tujce naj bi pospravila? Koga hočejo neki še v hišo privleči? Ali nas ni že dovolj? — Pa voz sena hoče jo Tonetu na hribu poslati in mi sami smo ga letos tako pičlo pridelali, da bo morala živina to zimo še stradati, ako hočemo izhajati. Ubožali bodemo, to jaz prorokujem; spomni se. Jelica, mojih besed. Ne, tega bi jaz ne prestala, od tuge bi mi počilo srce. — Ah, ah, ah!« — Spustivši se na stol, pokrije si lice z zastorom ter se glasno zajoče.
 
„Nič»Nič se ne boj, Špela“Špela«, tolaži jo Jelica. „Gospod»Gospod župnik so z lece čestokrat pravili, da kdor ubogemu daje, Bogu daje. Bog pa ničesar noče zastonj; on vse z dvojno mero povrača.«
 
A Špela je še ihtela glasneje, ne zmenivši se za tolažilne besede nedolžnega otroka.
 
==III.==