Domačija nad vse: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
ZadEva (pogovor | prispevki)
ZadEva (pogovor | prispevki)
Vrstica 105:
==III.==
 
„Tako»Tako, prišli smo srečno do doma. In zdaj ga prav pazljivo položite na ta-le naslonjač. Tako je prav. Koliko je pa na uri? — Pol jedne že? — Ne upam si še Špele vzbujati, sicer bo zopet sodnji dan v hiši. Naj se naspi, potem bo laže prenašala novi udarec, da sem ji bolnega gosta privedel v hišo.«
 
Tako je govoril doktor Jarnej čveterim kmetom, ki so nezavestnega moža v hišo prinesli. Nató vzame iz shrambe steklenico vina ter jo pred nje postavi rekoč: „Tu»Tu imate za trenutek le toliko, da si poplahnete grlo; več vam ne morem dati, ker ga nimam pri roki. Pridite pa zato prihodnjo nedeljo na majhno južino, saj že dolgo nismo skupaj sedeli, da bi se nekoliko pomenili.«
 
Med tem, ko so možje izpraznili vsak svoj kozarec vina, pregledaval in potipaval je doktor Jarnej nezavestnega tujca.
 
„Ranjen»Ranjen ni, hvala Bogu“Bogu«, povzame nató zopet besedo, „a»a revež ima želodec popolnoma prazen, kar znači, da nesrečnik ni najmanj tri dni ničesar použil; onemogel je od slabosti. — To se mi čudno zdi. Mož je sicer precej dobro rejen, čedno oblečen, in njegova zvunanjost sploh kaže, da je boljšega stanú. Žepe ima tudi prazne“prazne«, nadaljuje, pregledujoč tujcu vse žepe; „niti»niti jednega listka, niti žepne rute, ničesar ni, kar bi moglo vsaj nekoliko razjasniti njegove okoliščine. Res, čudna prikazen to. — Povejte mi, Tomaž, kako ste ga pa zasledili?«
 
„Sekala»Sekala sva s tovarišem v gozdu les“les«, odgovori mož, ki je bil krščen za Tomaža, „kar»kar priteče na enkrat moj {{prelom strani}} Sultan k meni, glasno lajajoč. Ker je na moje svarjenje, da naj jenja, le še bolj lajal in cvilil ter me začel celó po kolenih nekako pomenljivo drapati, pustiva s tovarišem delo in greva za Sultanom.
 
Kako četrt ure nas zvesta žival vodi po gozdu, veselo pred nama skakajoč, ko prideva do znane votline pod pečino. Tú se Sultan ustavi. Midva stopiva v votlino in najdeva tujca na tleh ležečega. Menila sva prvi trenutek, da imava mrliča pred seboj, a potem, ko najdeva, da mu žila še rahlo bije, a rane nikjer na njem ni bilo videti, spoznala sva takoj, da je v omotici. Začela sva ga z vodo škropiti, kar pa nič ni pomagalo. Ko nama moja žena prinese ob štirih popoldne južino, poskušala sva mu nekoliko kapljic vina v usta vlivati. Nató je nesrečnik res nekoliko globje dihal. To nama je dalo upanje, da še utegneva moža smrti oteti. Hitro sklenem iti po Vas, gospod doktor, ker sem vedel, da ste Vi v takih rečeh v celem našem okraju najbolj zvedeni. Ženo s tovarišem pa sem pustil pri tujcu. Ker pa Vas nisem našel domá, napisal sem Vam oni listič, naj se Vam izroči, brž ko se z lova povrnete. No, drugo Vam je znano.«
 
„Dobro»Dobro in pametno si ravnal, Tomaž“Tomaž«, pohvali ga doktor Jarnej ter mu podá roko v znamenje zadovoljnosti svoje, če revežu z božjo pomočjo življenje rešimo, gre le tvoji bistroumnosti hvala.«
 
„In»In zdaj pa le pojdite vsak na svoj dom, da se še nekaj
ur naspite. Tuji mož ostane med tem pod mojim varstvom
in upam, da ga bom čim prej oživil.«
 
Možje se nató razidejo. Doktor pa odpre brž omaro,
Vrstica 190:
Ko mu doktor, razloživši njegovo stanje, pové, kako in
kje so ga našli, ter mu razkrije, kje da je, vzdihne bolnik:
„Hvala»Hvala Bogu, prišel sem tedaj vendar le do tolikanj zaželenega
cilja. O, povejte mi, dragi gospod, ali Vam je morda
znano, kje v ti okolici stanuje neki doktor Jarnej.«
{{prelom strani}}
„Kaj»Kaj hočete od njega?« popraša doktor nemirno in ob
jednem radovedno.
 
„Ali»Ali še živi? — Pa kako živi? — Ali nima neke najdenke
pri sebi?« poprašuje na vso sapo bolnik ter seže po
doktorjevi roki. „Oh»Oh, odgovorite hitro, povejte mi vse, kar
veste o njem. Ko bi Vi vedeli, koliko sem prestal, da pridem
do cilja, da najdem doktorja in njegovo najdenko, mojo jedino
hčer!«
 
„Vašo»Vašo hčer?« zakliče doktor iznenadjen in njegovo sicer
kot pireh rudeče lice nenadoma zabledi. — „O»O uboga moja
Jelica, moral te bodem izgubiti“izgubiti«, mrmra bolj za-se nató.
 
„Ah»Ah, Vi jo poznate tudi po imenu“imenu«, zakliče tujec prijetno
zadet in njegove oči veselja zažare. — „O»O, povejte mi
tedaj, ljubi gospod, vse, kar veste o njej. Ali še ona živi?
— Pa kje? — Ali je srečna? — Pridna?«
 
Doktor zadobi med tem prejšnjo mirnost, a neka pobitost
se mu bere na obrazu. S prijaznim, toda nekoliko negotovim
glasom odgovori: „Prosim»Prosim Vas, ljubi mož, upokojite
se; Vaše razburjenje Vam še utegne škodovati. Vse zveste
od mene, kar koli vem in znam. A zdaj se mi vidite preveč
Vrstica 222:
spočijete; poskusite spati, ako mogoče, in potem še le mi
boste pripovedovali vse svoje prigodbe. Jaz pa Vam tudi
obetam, na tanko odgovoriti na Vaša vprašanja.«
 
Bolnik, če ravno težko, vendar uboga ter izpije ponujano