Wikivir

Domačija nad vse: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
ZadEva (pogovor | prispevki)
612 urejanj
ZadEva (pogovor | prispevki)
612 urejanj
Vrstica 504:
==V.==
 
„Ali»Ali ne bom Jelice še videl?“« poprašal je bolnik drugo
jutro, brž ko je doktor prišel k njemu.
{{prelom strani}}
Vrstica 512:
 
V tem vidite z nova neskončno milost in previdnost
božjo“božjo«, dostavil je slovesno, „ktera»ktera je Vas, nezavestnega, naravnost
vodila v hišo, kjer živi Vaš otrok. Jelice pa Vam ne
morem takoj pripeljati; moram prej govoriti z njo in jo pripraviti
Vrstica 520:
udanostjo prave hčerke. Ona meni za trdno, da sem njen
stric, in bolelo jo bode gotovo, ako zvé, da sem njeni rodbini
popolnoma tuj človek in da je ona le najdenka.“«
 
„Ali“»Ali«, izgovarjal se je nató tujec, „njena»njena bolest bode
s tem poplačana, da dobi nenadejano očeta, ki hoče zanaprej
le za-njo živeti in jo ljubiti.“«
 
Doktor ni na to brž odgovoril. Pokašljal je nekolikokrat
v zadregi, a potem resno dejal: „Ona»Ona najde očeta, ki
še le hoče za-njo skrbeti in jo ljubiti, ali kteri se še do zdaj
za njo nič brigal ni. Menda vendar ne zahtevate od nje, da
bi Vam z odprtimi rokami letela naproti, kakor bodete najbrž
Vi storili?“«
 
„Vi»Vi ste ji tujec, dasi pravi oče, in kakor njo poznam,
ne bode Vam tako hitro nagnjena.“«
 
„Vi»Vi prav govorite, vedno prav“prav«, odvrne mož z bridko
udanostjo. „Storite»Storite z menoj in z njo, kakor mislite; saj za
Bogom hočem le Vam odslej naprej zaupati in Vas ubogati.“«
 
Potolažen zapusti potem doktor za oni večer bolnika.
 
Drugi dan, ko ga bolnik vpraša za Jelico, odgovori
doktor: „Jelico»Jelico boste kmalu videli, a obljubiti mi morate
najprej, da se ji še ne boste odkrili.“«
 
„Sinoči»Sinoči sem ji z jako težkim srcem razodel, kaj da je
in kako sem jo bil našel. Kako se je revica bridko jokala;
posebno jo je zabolelo, da nisem njen stric.“«
 
„Saj»Saj me ne boste zato iz hiše odposlali“odposlali«, rekla je ihté; „oh»oh,
brez Vas, predragi moj stric, ne vedela bi kaj na svetu početi.“«
 
„Srce»Srce se mi je krčilo pri tem prizoru, dasi jaz sicer
nisem občutljiv. Kajti vedite, ljubi mož, da Vašemu otroku
jaz nisem nikdar še jedne same solze prizadel. Vajen sem
Vrstica 559:
ust, v znamenje notranje zadovoljnosti. Saj sem jo tudi
ljubil kakor lastnega otroka, in če ji tudi nisem tega nikdar
z ljubkovanjem kazal, vedela je prav dobro, kako mi je draga.“«
{{prelom strani}}
„Zato»Zato mi je ta njena prva žalost presunila dušo. In
tedaj tudi nisem imel še poguma, odkriti ji, da ste Vi njen oče.“«
 
„Naj»Naj se Vas nekoliko privadi in potem —.“«
 
Tú doktor umolkne. Vrata so se ravno odprla, in Jelica,
cvetoča kakor jutranja zarja, stopila je v sobo.
 
„Prinesla»Prinesla sem Vam zajuterk, ljubi mož“mož«, reče ona z
nekoliko plašnim, a ljubeznivim glasom ter postavi čašo
kave na mizo pri bolnikovi postelji. „Stric»Stric so mi dovolili,
obiskati Vas“Vas«, nadaljuje ona, „ker»ker pravijo, da boste kmalu
popolnoma zdravi, kar nas vse v hiši toliko veseli. Kaj ne
da, ljubi stric?“«
 
To izrekši, pogleda doktorja z nepopisljivo iskrenostjo,
Vrstica 589:
na njegovem obrazu barve menjavale. Ko pa deklica neha
govoriti, razpne on roke proti njej in kakor v sanjah ves
zmeden zakliče: „Ona»Ona je, ona, saj je moje rajnke Gabrijele
živa podoba!“« — Nató se mož strese in roke mu omahnejo;
spomnil se je nenadoma doktorjeve prošnje, naj bi se Jelici
še ne razodel. Neskončna bledoba pokrije hipoma njegovo
upadlo lice in onemogel skloni glavo v blazino nazaj.
 
„Kaj»Kaj je to bilo, stric?“« reče zdaj deklica silno prestrašena
ter se hitro odmakne od bolnikove postelje.
 
Vrstica 601:
je hitro, da je bil ta vsled silne presunjenosti na pol omedlel.
 
Nató se obrne k deklici: „Jelica“»Jelica«, tako jo resno ogovori
ter jo prime za roko, „prišel»prišel je trenutek, da ti odkrijem
še zadnjo skrivnost tvojega življenja. Ni je mogoče več dalje
zakrivati, Bog hoče tako! — Dobro poglej tega nesrečnega moža
in povej, ali ti srce pri tem pogledu ne daje ničesa slutiti?“«
 
Jelica, tresoča se po vsem životu in z roko krčevito
držeč se stričeve roke, skloni se za trenutek nad bolnikom.
Potem dene roke okoli doktorjevega vratú in prosi v pretrganih
besedah glasno plakajoč: „O»O ljubi stric, dovolite, da,
ostanem vedno pri Vas. Bojim se tega možá, dasi slutim, da
je on — moj oče.“«
{{prelom strani}}
Doktor se lahno iznebi Jeličinega objema. Glas se mu
trese, okó mu je rosno, ko odvrne polglasno: „Jelica»Jelica, tvoj
oče je o svojem času veliko pregrešil, a zato je tudi veliko
trpel. Trpljenje in pokora pa naklonita človeku božje usmiljenje
Vrstica 629:
veš, Jelica, da sem jaz že precej star? Petinšestdeset let sem
prebil, in ko pride ura ločitve od tega svetá, bode me ta
misel neskončno tešila, da imaš namesto mene očeta.“«
 
„Jelica»Jelica, Jelica“Jelica«, klical je zdaj slabotni bolnikov glas.
 
Deklica pri tem klicu zatrepeta. S priklonjeno glavo
Vrstica 640:
 
Doktor jo je umel. Roko na njeno glavo položivši, pohvali
jo ginjen rekóč: „Lepo»Lepo si storila, Jelica!“«
 
„Bog»Bog te blagoslovi, Jelica, moj otrok“otrok«, šepetal je pri
tem bolnik in njegovo lice se je začelo oživljati.
 
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Domačija_nad_vse«