Domačija nad vse: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →IX. |
m →X. |
||
Vrstica 1.620:
Oče pogleda na uro; deset je bila minila.
pred dvanajsto uro se hočem predstaviti tovarniškemu predstojniku.
Vendar ji ni prošnje odbil. Šla sta v cerkev, kjer se je
Vrstica 1.636:
poklekajo pri povzdigovanju!
odhodom: da ljubi Bog in dobri verni ljudje bivajo povsod!
S hvaležnim srcem se potem iskreno zahvali nebeškemu
Vrstica 1.685:
Ko sta bila zopet z Jelico na ulici, reče on sočutno:
ne, da nisi bolna, temveč samo utrujena od mučnega potovanja?
Le pogumno potrpi še nekaj
proseče,
hočeva živeti mirno, srečno, družbinsko življenje.
vodstvom pridno gospodarila in osrečevala svojega očeta.
Kaj ne, Jelica?
Ona se nató milo nasmehne ter odgovori z otročjo presrčno
udanostjo:
mojega življenja in jedino prizadevanje. Kakor sem nekdaj
strica v vsem zadovoljevala, tako hočem zdaj Vas. Ravnokar
sem to Bogu za trdno obljubila.
Pri besedici
ni njenemu očetu ušel ta izraz srčne bolesti.
Okó se mu pri tem užalosti.
kakor rednik in dobrotnik. Ali ti res ne moreta moja skrb
in ljubezen njega nadomestiti?
je ona prestrašila njegovega ostrega govorjenja,
je doktor že star mož in po tem takem tudi dolgo ne bode
mogel več živeti. A kaj bi potem bilo s teboj ? Ravno o
pravem času sem prišel po tebe. Zdaj si še mlada in se torej
laže privadiš novi domovini, tujemu podnebju, navadam in
sploh bolj olikanemu življenju, za ktero si ti stvarjena.
trgu, med revnimi neizobraženimi ljudmi? — Poglej to krasno,
veselo mesto; tú, tú je kraj stvarjen za osrečevanje mladega
dekleta.
in sploh to popraviš, kar je doktor zamudil pri tvoji odgoji.
Kupoval ti bom lepih oblačil, vodil te na sprehode in zabave,
a samo, Jelica draga, bodi mi vesela. Ne delaj mi
težkega srca s svojim trpečim, žalostnim obrazom.
hudi na-me, a jaz ne vem, s čim bi Vas bila užalostila. Verujte {{prelom strani}}
mi, da sem Bogu zeló hvaležna, da sem Vas našla in
Vrstica 1.736:
lepih oblačilih; teh lahko tudi za naprej, kakor do zdaj, pogrešam.
Da le Vas imam in Vas zadovoljnega vidim, to me
osrečuje dovolj.
O, ne bodite zató
stavkih; revico je jok posilil, a ker se je na obljudjeni cesti
solz sramovala in jih torej s silo premagala, spravljala je besede
komaj iz ust.
dobro. Hud nisem bil nikdar na te, Bog me tega čuvaj; a
rad bi te videl veselo in srečno, to je vse, kar me teži.
Bog daj svoj blagoslov!
vidno ugodnostjo na vse strani;
vrtovi, polje in morje! Tukaj hočeva tudi midva najeti
stanovanje.
stopila sta v pridvorje v tovarni.
|