Domačija nad vse: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
ZadEva (pogovor | prispevki)
ZadEva (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.620:
Oče pogleda na uro; deset je bila minila.
 
„Pozno»Pozno je že“že«, odvrne nató; „mudil»mudil bi se nerad, ker še
pred dvanajsto uro se hočem predstaviti tovarniškemu predstojniku.«
 
Vendar ji ni prošnje odbil. Šla sta v cerkev, kjer se je
Vrstica 1.636:
poklekajo pri povzdigovanju!
 
„Ah»Ah da, zdaj pomnim, kar so mi stric dejali pred mojim
odhodom: da ljubi Bog in dobri verni ljudje bivajo povsod!«
 
S hvaležnim srcem se potem iskreno zahvali nebeškemu
Vrstica 1.685:
 
Ko sta bila zopet z Jelico na ulici, reče on sočutno:
„Jelica»Jelica, moj otrok, kako si videti bleda in trpeča! Pa kaj
ne, da nisi bolna, temveč samo utrujena od mučnega potovanja?
Le pogumno potrpi še nekaj dnij“dnij«, nadaljuje skoro
proseče, „v»v tem času upam, da si urediva novi dom; potem
hočeva živeti mirno, srečno, družbinsko življenje.«
 
„Vzel»Vzel ti bom zanesljivo postrežkinjo, in ti boš pod njenim
vodstvom pridno gospodarila in osrečevala svojega očeta.
Kaj ne, Jelica?«
 
Ona se nató milo nasmehne ter odgovori z otročjo presrčno
udanostjo: „Da»Da, oče! Vas osrečevati bode odslej namen
mojega življenja in jedino prizadevanje. Kakor sem nekdaj
strica v vsem zadovoljevala, tako hočem zdaj Vas. Ravnokar
sem to Bogu za trdno obljubila.«
 
Pri besedici „stric“»stric« je komaj slišno vzdihnila, a vendar
ni njenemu očetu ušel ta izraz srčne bolesti.
 
Okó se mu pri tem užalosti.
 
„Jelica“»Jelica«, odvrne nató z nekoliko razdraženim glasom,
„ti»ti še vedno po doktorju žaluješ, ki ti vendar ni bil drugega,
kakor rednik in dobrotnik. Ali ti res ne moreta moja skrb
in ljubezen njega nadomestiti?«
 
„Pomisli»Pomisli, Jelica“Jelica«, nadaljuje prijazneje, zapazivši, da se
je ona prestrašila njegovega ostrega govorjenja, „pomisli»pomisli, da
je doktor že star mož in po tem takem tudi dolgo ne bode
mogel več živeti. A kaj bi potem bilo s teboj ? Ravno o
pravem času sem prišel po tebe. Zdaj si še mlada in se torej
laže privadiš novi domovini, tujemu podnebju, navadam in
sploh bolj olikanemu življenju, za ktero si ti stvarjena.«
 
„Kaj»Kaj bi s časoma počela v onem starinskem, dolgočasnem
trgu, med revnimi neizobraženimi ljudmi? — Poglej to krasno,
veselo mesto; tú, tú je kraj stvarjen za osrečevanje mladega
dekleta.«
 
„Vzel»Vzel ti bom učiteljico, da se naučiš angleškega jezika
in sploh to popraviš, kar je doktor zamudil pri tvoji odgoji.
Kupoval ti bom lepih oblačil, vodil te na sprehode in zabave,
a samo, Jelica draga, bodi mi vesela. Ne delaj mi
težkega srca s svojim trpečim, žalostnim obrazom.«
 
„Oče»Oče, oče!« zakliče Jelica vidno prestrašena, „Vi»Vi ste
hudi na-me, a jaz ne vem, s čim bi Vas bila užalostila. Verujte {{prelom strani}}
mi, da sem Bogu zeló hvaležna, da sem Vas našla in
Vrstica 1.736:
lepih oblačilih; teh lahko tudi za naprej, kakor do zdaj, pogrešam.
Da le Vas imam in Vas zadovoljnega vidim, to me
osrečuje dovolj.«
 
„Toda»Toda domovine — domovine — strica včasih še pogrešam.
O, ne bodite zató hudi“hudi«, nadaljuje v pretrganih
stavkih; revico je jok posilil, a ker se je na obljudjeni cesti
solz sramovala in jih torej s silo premagala, spravljala je besede
komaj iz ust.
 
„Ne»Ne žaluj, Jelica“Jelica«, prosi oče mehko; „saj»saj je zopet vse
dobro. Hud nisem bil nikdar na te, Bog me tega čuvaj; a
rad bi te videl veselo in srečno, to je vse, kar me teži.«
 
„In»In zdaj smo prišli do cilja.«
 
„Glej»Glej, v tem velikem poslopju bodem odslej služboval,
Bog daj svoj blagoslov!«
 
„Krasna»Krasna je tod okolica, kaj ne?« nadaljuje, oziraje se z
vidno ugodnostjo na vse strani; „kamor»kamor se okó ozrè, povsod
vrtovi, polje in morje! Tukaj hočeva tudi midva najeti
stanovanje.«
 
„In»In sedaj le pogumno naprej, slednji čas je že.« In
stopila sta v pridvorje v tovarni.