Wikivir

Domačija nad vse: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
ZadEva (pogovor | prispevki)
612 urejanj
ZadEva (pogovor | prispevki)
612 urejanj
Vrstica 2.264:
Zastonj je povsod razkrival svoje nadloge.
 
„Ljubi»Ljubi mož“mož«, tak je bil odgovor, kterega je navadno
na svojo prošnjo dobival, „koliko»koliko jih vsak dan prihaja, ki se
ravno tako pritožujejo, kakor Vi! Mi pa si štejemo v dolžnost
najprej svojim domačinom pomagati in še-le potém
tujcem. Čemú ste se podali iz domovine na tak daljen pot z
nedorastlo hčerjo in negotovo službo? — V domovini se
vedno laže dobiva zaslužek, kakor pa v tujini!“«
 
S temi besedami ga je vsak odpravil ter ga drugam
Vrstica 2.388:
Neki dan pride oče nenavadno dobre volje domú.
 
„Jelica“»Jelica«, povzame med tem, ko je slastno jedel kos
črnega kruha, „upam»upam dobiti službo. Čital sem v časopisu, da
v neki sviloprejski tovarni kurjača nujno potrebujejo. Sklenil {{prelom strani}}
sem, oglasiti se za to službo. Takoj jutre poj dem tja osebno
se ponujat, kajti s pismi se malo ali nič ne opravi.“«
 
„Bil»Bil sem tudi že pri svojem nekdanjem gospodarju pogorele
tovarne, da mi v ta namen napiše spričevalo in priporočilno
pismo. Prijazni gospod mi je rad ustregel, in oboje
že v žepu imam.“«
 
„Služba»Služba ni sicer kaj posebneg zaslužil bom vendar
toliko, da bova imela za pošteno življenje; pozneje, ako Bog
da, najde se kaj boljšega.“«
 
„Ah»Ah, draga moja Jelica, moli Boga, da to službo dobim;
imela boš potém zopet čedno stanovanje in boljšo hrano, in
to dvoje ti gotovo povrne zdravje.“«
 
„Kako»Kako si danes rumena“rumena«, nadaljuje v skrbeh, „gotovo»gotovo
še nisi nič jedla. Revica ti!“«
 
„In»In ravno danes nisem h kruhu nič drugega nakupil;
prihraniti sem hotel nekaj krajcarjev za jutranji dan, da
imam med potoma kaj ugrizniti.“«
 
„Ali»Ali boste dolgo izostali, oče?“« pozveduje Jelica z nekim
trepetom po vseh udih.
 
„V»V jednem dnevu ne vem, če opravim vse“vse«, odgovori
oče; „šest»šest ur hodá tja, šest nazaj, je že dvanajst ur. Mogoče
je tudi, da tovarniškega ravnatelja ne najdem domá, pa
da moram na-nj čakati; na vsak slučaj mora človek biti pripravljen.
No, do pojuteršnjega dne upam, da pridem nazaj.“«
 
Jelica ni na to nič odgovorila, a nagnila je žalostno
glavo in tožno vzdihnila.
 
„Čemu»Čemu si tako pobita, ne da bi se z menoj veselila?“«
poprašuje jo oče. „Saj»Saj te vendar ne bode strah biti sami
domá? Jeden dan in jedna noč kmalu pretečeta.“«
 
„Oče»Oče, dragi oče“oče«, odvrne Jelica z negotovim glasom,
kakor da si ne upa izreči svoje misli: „ko»ko bi jutre še ne
odšli, pojuteršnjem menda; jaz —“—«.
 
„Ali»Ali si ob pamet?“« seže ji oče nevoljen v besedo. „Bom»Bom
li menda čakal, da mi pride kdo drug poprej ter mi odnese
zaželeno službo?“«
 
„Tú»Tú ni kaj čakati. Ko bi danes ne bil tako neizmerno
truden, šel bi kar nocój na pot.“«
 
„Meni»Meni je danes tako hudo in jutre mi gotovo še ne
bode bolje“bolje«, zašepeče Jelica bojazljivo, in debele solze ji zabliščijo
v udrtih očéh.
 
„Vem»Vem, da si bolna, hčerka moja“moja«, odgovori oče pomilovalno,
„a»a ravno zató si moram prizadevati, da zboljšam čim
prej najine žalostne razmere.“«
{{prelom strani}}
„Kako»Kako hočeš ozdraveti pri najini veliki revščini! —
Tako življenje, kakor ga midva že blizu dva meseca imava,
ne privoščil bi največjemu sovražniku.“«
 
Drugo jutro za rana vzbudi oče Jelico iz spanja.
 
„Z»Z Bogom, Jelica“Jelica«, reče z upapolnim veselim obrazom;
„jaz»jaz se že odpravljam, da se prej povrnem.“«
 
„Ali»Ali res hočete oditi?“« popraša Jelica z neverjetnim
glasom. „Ah»Ah, mene je tako strah, ker Vas ne bode domá;
hude slutnje me že več dnij naudajajo; samo danes še doma
ostanite, oče!“«
 
„Ne»Ne jemlji mi volje in poguma“poguma«, huduje se oče. „Česa»Česa
te bo neki strah? Saj si prejšnje čase po več dnij sama domá
ostajala, a o strahu mi nisi nikdar govorila. Predobro vem,
da si bolna in da trpiš; to je tudi uzrok tvoje otožnosti in
bojazljivosti. Človek pa mora premagovati svoje občutke,
kedar mu pamet jasno pravi, da se mora nekaj zgoditi.“«
 
„In»In zdaj srečno! Nobena sila bi me danes domá ne
vzdržala. Zagotoviti je treba čim prej najin obstanek, in ta
skrb ima pravico pred tvojo otročjo trmo. Upam, da te pri
svojem povratku najdem pametnejšo in boljše volje.“«
 
Pri teh besedah odide vidno razdražen, ne da bi se bil,
Vrstica 2.587:
je v domovini, da objema strica, da se od veselja na njegovih
prsih zajoče, in pri tem objemu ji preide zavest. Ali
je bila zaspala?! — — —
 
==XIII.==
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Domačija_nad_vse«