Domačija nad vse: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
ZadEva (pogovor | prispevki)
ZadEva (pogovor | prispevki)
Vrstica 2.965:
Vsi so v trenutku obmolknili.
 
„Povém»Povém vam še enkrat“enkrat«, dejal je vidno utrujen, „da»da
so Vaši sklepi popolnoma krivi, vaši upi do zadnjega goljufivi.«
 
„Vi»Vi imate čisto krive zapopadke o Ameriki in ste krivo
poučeni o življenju izseljencev.«
 
„Med»Med sto rodbinami se menda komaj desetim dobro
godi; a tudi to blagostanje so si gotovo z velikim trudom in
borbo pridobili, kakor se sploh godi vsakemu nepremožnemu,
predno pride do blagostanja, naj si bode to v Ameriki ali
Evropi, ali v kterem koli drugem delu sveta.«
 
„Ni»Ni res, ni res!« oglasi se zdaj ob jednem več razdraženih
glasov. „V»V Ameriki je zaslužka na izbiro in za vsako
najmanjše delo je plača izvrstna.«
 
„Tam»Tam tudi ne poznajo slabih letin, zemlja rodi brez velikega
truda, nimajo davkov in —“—«.
 
„Ker»Ker nam Bog že nekaj let zaporedoma pošilja slaba
leta, razpeli bi vi hitro peroti in se domovini izneverili!«
preseče doktor besedovanje razdraženih kmetov.
 
„Sram»Sram vas bodi, da tako malo ljubite domača tla, da
tako malo zaupate v božjo previdnost.«
 
„Prišla»Prišla bodo zopet boljša leta, saj po nevihti vselej
solnce prisije in tako hudo nas tudi ni Bog še zapustil, da
ne bi imeli za živež.«
 
„Hudo»Hudo vas res mučijo skrbi, davek je hud gospodar in
želodcu se tudi nekoliko tesneje kakor nekdaj godi; ali pa
menda mislite, da bodete živeli v Ameriki kakor ptički, prosti
vseh skrbij in trudov?«
 
„Kako»Kako se, ljubi moji, motite; da bi vas le mogel prepričati!«
 
„Če»Če tukaj nimate belega kruha, imate vsaj rženega in
koruznega; če ni mesa, je krompirja, repe, fižola; nekaj se
vedno najde za prazni želodec in gladú nas je mili Bog do
zdaj še vedno obvaroval; v Ameriki pa —.«
 
Glas mu postane na enkrat negotov, nekaj trenutkov
umolkne, zdelo se je, kakor da bi solze premagoval, tako je bil
presunjen. — „Ali»Ali v Ameriki“Ameriki«, ponavljal je še enkrat s trepetajočim
glasom, „umrè»umrè jih stotine in stotine na dan vsled
revščine in gladú.«
{{prelom strani}}
Ni mogoče!« sežejo kmetje jednoglasno doktorju v besedo.
„Vi»Vi nas hočete s hudimi popisi prestrašiti, da bi nam
ustavili naše namene.«
 
Pongrac s planine je postal v Ameriki bogataš; na
kupe svetlih srebernjakov pošilja materi vsako četrt leta domú.«
 
Pongrac pa je onkraj morja s seboj na pot vzel lep
denar“denar«, pravi doktor, „celih»celih šest tisoč goldinarjev; začel je
ondi z žitom tržiti in pri tem je imel srečo. Kdor pa, kakor
Vi hoče z bornimi krajcarji tja potovati, z jedinim upom na
srečen slučaj, gorjé temu. Iz nič ni nič! Iz nič ni nič, ne v
domovini, a še manj se pa v tujini kaj doseže.«
 
„Ta»Ta je pa prazna“prazna«, drznejo se nekteri iz družbe ugovarjati;
„v»v Ameriki da ima človek le zdravo telo, trdno voljo
k delu in pridne roke, pa je sreča njegova, zaslužek se mu
sam na vse strani ponuja, pa še kako masten!«
 
„Čemu»Čemu bi torej stradali v domovini in pri tem delali
kakor črna živina, če bi v Ameriki za tisti trud lahko po gosposko
živeli?«
 
„Korajža»Korajža velja in poskusiti je treba. Živio!« in cela
kopa klobukov je sfrčala kvišku v znamenje splošnega veselja.
 
„Prav»Prav menijo tovariši, korajža velja!« oglasijo se nató
veselo še nekteri starejši možje, ki so do zdaj samo poslušali.
„Bog»Bog je povsod, tukaj in onkraj morja; smrt nas bo vendar
le pobrala, ko naša ura pride. Vsaj teh par let, ki bodemo
še nosili breme svojega življenja, ne bodemo okoli tavali s
praznimi želodci.«
 
„In»In pa s suhim grlom“grlom«, pristavi bolj tiho mlad fantalin;
zbal se je, da ne bi ga doktor čul. „Celih»Celih štirinajst dnij
nisem božje kapljice užil; ali je to življenje?!«
 
„Krčma»Krčma, krčma, ta vam gre po glavi, in ta je tudi
uzrok vaše nezadovoljnosti“nezadovoljnosti«, odvrne zdaj doktor ves pobit,
ko je čul ono opazko, in maje žalostno z glavo. „Ali»Ali se
res, dragi moji, ne da zadovoljno živeti, ako se po dvakrat,
trikrat na teden v krčmo ne zahaja? Ali ni dovolj enkrat
na teden in če ni drugače, tudi vsakih štirinajst dnij ? —
Dajte rajši otrokom za kruh, kakor pa krčmarjem za žganje,
in kdor ne more poliča plačati, naj pa bo s četrtinko zadovoljen.«
 
„Potrpite»Potrpite, strpite vendar še nekaj časa; prišla bodo zopet
rodovitnejša leta in zadovoljnost se povrne med vas. A za
Boga, proč z nespametno mislijo, potovati v Ameriko!«
 
„Če»Če si z ničim na tujem postal danes gospod, ravno
tako nevedé in hitro si lahko jutre berač. A Bog vas čuvaj {{prelom strani}}
revščine v tujini. Brezčutno bo tuji gospod mimo tebe šel,
ko boš ti gladú umiral.«
 
Nerazumljivo godrnjanje je sledilo nató doktorjevim z
Vrstica 3.076:
v starem sklepu utrditi.
 
„Zakaj»Zakaj pa niste branili Jeličinemu očetu preseliti se,
če je res tako preseljenje po Vašem mnenju toliko pogubljivo?«
poprašuje drzno kmetič sivolas in se kakor strogi
sodnik s prekrižanima rokama pred doktorja postavi, čakaje
odgovora.
 
„Jaz»Jaz, da ne bi bil branil Jeličinemu očetu?« začudi se
doktor. „Dragi»Dragi moji, ravno tako sem se bojeval z njim,
kakor danes z vami. A vse je bilo zastonj! Svèt starega,
izkušenega, dobrohotnega moža ni hotel poslušati, in kazen
Vrstica 3.090:
Poglejte možje solze, kterih mi ni več moči zadržavati; one
mi dan za dnevom silijo v oči, odkar sem dobil strašno vest,
da je Jelica, moj ljubljenec, v tujini vsled pomanjkanja umrla!«
 
„Bog»Bog nebeški!« bil je občni zavzeti vzklic; „je»je-li to
mogoče?«
 
„Hrepenenje»Hrepenenje po domu, pomanjkanje, glad, spravili so
otroka v rani grob“grob«, pristavi doktor z votlim glasom.
 
Nató seže v listnico, potegne iz nje pismo ter ga molčé
Vrstica 3.155:
kako bi začel.
 
„Ljubi»Ljubi moji“moji«, pretrga zdaj doktor to neugodno molčanje,
„upam»upam, da česar niso moje prošnje in dokazi mogli
doseči, doseglo je to kratko, a prežalostno pismo.«
 
„Jaz»Jaz v domovini ostanem“ostanem«, oglasi se zdaj bojazljiv glas
med množico.
 
„Niti»Niti v sanjah ne bi hotel v Ameriki živeti,« méni drugi
nekoliko pogumneje.
 
„Jaz»Jaz tudi ne, jaz tudi ne!« zagotavljajo zaporedoma
posamezni glasovi.
 
„Hvala»Hvala, gospod doktor, za Vaš dobri svet, in ne zamerite
nas vseh trdoglavost,« pristavi zdaj najstarejši kmet
v družbi, med tem ko se doktorju ponižno približa. Nató
sname klobuk ter nadaljuje s slovesnim glasom:
 
„V»V imenu vseh pričujočih Vam obetam, da se nikdar
več ne bomo dali motiti od nesrečne misli, izseliti se od tod. {{prelom strani}}
Ravnati se hočemo po Vaših nasvetih: bolj marljivo se dela
poprijeti in pridnejše gospodariti z zaslužkom.«
 
„V»V ubogi, a črez vse nam dragi domovini hočemo do konca
dnij ostati; strah nas ne bode truda, trpljenja in pomanjkanja!«
 
„Živeli»Živeli so naši predniki, pozabil tudi nas mili Bog ne
bode. — Živela slovenska domovina!«
 
„Živela»Živela! živela!« zakličejo zdaj kakor iz jednega grla
vsi pričujoči.
 
„Gospoda»Gospoda doktorja Jarneja, našega dobrotnika in svetovalca
naj Bog ohrani še mnogo, mnogo let!« navdušeni
pristavijo.
 
Vrstica 3.194:
času mu zopet zablišči žar veselja v očesu.
 
„Hvala»Hvala, hvala vam, dragi tržani“tržani«, odvrne z negotovim,
a radostnim glasom ter jednemu za drugim roko podaje. „Bog»Bog
bode vaš trud in prizadevanje blagoslovil; kjer pa biva njegov
blagoslov, tamkaj je tudi vselej sreča domá!«
 
 
[[Kategorija:Pavlina Pajk]]