Potovanje v Rim: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 61:
Na daljni vožnji v Posočju zagledali smo glavno mesto {{razprto|Gorico}}, ki stoji v divnem rodovitnem kraju pod gorami; odlikuje se po mnogih lepih poslopjih in po prijetnem podnebju, zarad kterega po zimi hodijo rado bolniki in visoka gospoda iz severnih dežel sèm stanovat. Od tod se prodaja tudi razno žlahtno sadje, ki tukaj najpoprej dozori, v Trst, v Gradec in clo na Dunaj. Nad mestom se dviga ponosen grad, nekdaj sedež slavnih goriških grofov, sedaj lepo stanišče hudodelnikov. Omenjeni kmet, posloveč se na kolodvoru od mene mi je še kazal glasovito, dve uri oddaljeno romarsko cerkev »na {{razprto|sveti gori}}«. Popivši čašo prav dobrega belega goriškega vina, poženem se spet na voz, in naglo nas je peljal hlapon iz ljube slovenske dežele proti laški meji. V {{razprto|Korminu}}, slednji avstrijanski postaji, preiskali so nam popotnikom laški colniki potne škrinjice, da ne bi vzeli seboj kakove »kontrebande;« za potni list ali »pos« pa nas ni vprašal v celi Italiji nikdo. Zmislil sem tukaj, kako dalječ je pač segalo naše cesarstvo pred nesrečnimi leti 1859 in 1866! Kolike lepih pokrajin smo izgubili! Z nevoljo in neprijetnimi občutki sem oči vprl v deželo, ki je naši državi in katoliški cerkvi storila toliko krivice! Žalostno spomnil sem se tudi slovenskih {{razprto|Rezijanov}}, kterih stanuje tukaj ob meji do koroške Pontable nad 30.000, ki so zdaj vpreženi v laški jarem in podobni veji odsekani od debla. Da bi si pač vedeli ohraniti svoj mili jezik, čuvati svojo narodnost!
V strašni naglosti je tekel zdaj z nami »lukamatija« po veliki beneški ravnini, v ktero strmé od dalječ, s snegom krite kranjske in koroške planine. Polja so tu še manj zelenela in cvetela, kakor pri Gorici; redke vasi in trgi so se kazali po strani. Visoko je stalo solnce na nebnem oboku, ko dobimo {{razprto|Videm}}, glavno mesto Furlanije, precej veliko in ljudnato. Opasano je z grabo in obzidjem; sredi njega se dviga raz holma velik četirivoglat grad, in iznad drugih poslopij nekoliko stolpov, cerkvij in palač; stanovalci so očarljivi obrtniki. Na kolodvoru se je vse tlačilo onih ljudi, ktere mi doma prav dobro poznamo, revnih {{razprto|Furlanov}}, vsak v roki s potno vrečo. Zvedel sem, da so čakali vlaka iz Benedk, na kterem so bili volje peljati se na Kranjsko in Štajersko, — se ve da zidat nam lepih hiš in izdelovat opek. Marsikteremu Slovencu bi jih stavil v izgled delavnosti in zmernosti. Koliko prestanejo ti trpini pri nas v poletni vročini, zadovoljni s svojo neslano polento, da si le kaj prihranijo za zimo! Ob železnici se vidi Furlanija prav dobro obdelovana in plodna zemlja, deloma podobna neizmernemu vrtu. Njive, travniki, ceste vse je obsajeno z drevesi, kterih se držijo brajde, ki tukaj dajejo močno {{nejasno|temn}}orumeno vino. Gozda nisem zapazil ne enega. Hiše, dasi {{nejasno|vse}} zidane, ne kažejo one snage, ko pri nas. Tudi kmečki ljudje so bolj umazani, ženske zvečima gologlave, — tedaj {{
Tako sem bil zavzet ob nenavadnem prizoru in pogledu na neštevilne zvonike, kuplje, cerkve, palače in visoka druga poslopja, da še zapazil nisem, ko se je vstavil vlak na kolodvoru.
Vrstica 109:
Iz te cerkve sva se obrnila naravno na kolodvor. Ko ga dobiva, povedalo se je nama, da je še pol ure čakati. Blizo kolodvora stojé četiri cerkve; »eno še bo čas pogledati«, spregovori tovariš, in stopiva v ono, ki je vlekla že po svoji ogromni, s stebrovjem in štatuami preobloženi fasadi (prednji strani) oči na sebe. Nisva se kesala sèm storjenih stopinj. Cerkev, ki jo imenujejo »{{razprto|sv. Marijo pri karmelitih}} (Scalci)«, je tako zala, svetla in snažna, ko bi jo bili ravno dogotovili. Tlak, altarji, stebri, stene, vse je iz marmorja, ki se sveti v mnogih barvah. Najbolj mikavno je veliko stebrovje glavnega altarja in štukatura na stroku. — Za lepotijo te cerkve se je neki izdalo 200.000 zlatov! Neko Nemkinjo sem slišal celo vsklikniti, da jej med mnogimi hišami Božjimi v Benedkah nobena ni bolj dopadla od te.
In tako sva den v Benedkah, kakor le mogoče, dobro porabila. Ko sedeva spet na železni voz, djala sva drug drugemu, da naju je razgledovanje Benedk zeló zadovoljilo, da jih ne bova zgubila nikoli iz spomina. Jaz sem si tudi mislil: »Ako da Bog in sreča junačka, to čudno mesto še obiščem drugipot!« (Bil sem zares dve leti poznej ondi cel teden.)
==2. Iz Benedk v Loreto.==
| |||