Šah-mat: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m ureditev
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m metapodatki, ureditev
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= Šah - mat.
| normaliziran naslov= Šah-mat
| avtor= Minka Govekar
| opombe= psevdonim Iv. N. Vrtnik
Vrstica 53 ⟶ 54:
V G. se je živahna, in odločna Ana prav kmalu vsem omilila; zlasti v začetku so jo vsi kar občudovali. Bila je pa tudi izredno lepe rasti in krasnega obraza; najlepše na njej so bile ognjeno-črne velike oči z dolgimi, resastimi trepalnicami.
{{prelom strani}}
Najboljša prijateljica lepe učiteljice je bila Ema, hči okrajnega zdravnika Gruntarja. Blaga, ljubka, plavolasa in modrooka Ema je bila v vsakojem oziru pravo nasprotje ponosne, včasih sila trmaste Ane. A v kljub temu sta se vender kaj dobro razumeli. Prav pogosto sta bile vkup. —
 
Tudi danes kramljata prav veselo, tekata od grma do grma ter nabirata vijolic. —
 
»Ana, ko bi sedaj-le inženér prišel, — jaz bi kar izbežala ...«
 
»Ti si res pravcati otrok. Čemu neki?«
Vrstica 89 ⟶ 90:
Zdajci zapazi Ana inženérja, gredočega pod njenim oknom ...
 
»Dà, nepopisno bi ga ljubila,« šepetala so v novič njena usta ...
 
<center>* * *</center>
Vrstica 107 ⟶ 108:
V par tednih je bil inženér znan po vsem mestu. — Ugajal je skoraj splošno. Saj je bil pa tudi res pravi vzor moža. Lep, živahen, dovtipen, smel, a vendar kavalir od nog do glave. Odlikoval se je očividno od večine ondotnih, filisterskih, nerodnih gospodov, ki so si sicer dom domišljevali, da so nad vse vzvišeni, da mora še pogled iz njihovih očij neozdravljivo raniti vsako žensko srce, a so bili v resnici vendar-le okorneži. — Ker je inženér vsakega človeka značaj in nrav kmalu spoznal, vedel je natanko, kako se mora vesti proti temu ali onemu, katero gospico ali gospo ima pitati z neslanimi frazami in s katero mu je govoriti resno. — Kaj čudo, da so ga skoraj vsi hvalili ter bili po njegovi ljubeznivosti kar očarani? — Saj je celo k družbi pri »Zelenem hribu« včasih prisedel, da je pomagal »kralja klicati«.
 
Mej tem so zvončki že odzvonili pomladno petem, ponižne vijolice so se umaknile ljubkim potočnicam, po gozdih so se pa prav v zatišju skrivale vonjive šmarnice ...
 
Bil je prvi majnik.
Vrstica 273 ⟶ 274:
Mej tem je prispela Ema s polnimi rokami raznovrstnih cvetlic k svoji pisateljici in inženérju. — »Pojdimo; pogrešali naju bodo že!« jima je rekla.
 
Napotili so se k ostali družbi, katera se je res kanalu potem začela odpravljati na odhod. —
 
Inženér je ostal na strani Ane, Emi pa se je pridružil zopet Kos.
Vrstica 296 ⟶ 297:
Ema se je prestrašila ... Odkod nakrat te misli? — Kaj njo briga taka ljubav? Saj je dopolnila jedva 17to leto ... Kaj bi dejala njena dobra mamica, da jo čuje tako govoriti!? In njen stric, dobroten, sivolas župnik! Kako hud bi bil na svojo »pohujšano« ljubljenko! Nič več bi je ne imenoval »vijolica«; ogorčen bi se obrnil od nje. — — In vender, kaj more ona za to, da je nakrat take misli, takega prepričanja, da taki nazori polnijo njeno glavo in — srce?! Saj se jih je skušala otresti, a odkar je videla, oziroma čula zadnjič v mraku Ano z inženérjem, odkar je čutila poljube svoje prijateljice, kateri so veljali prav za prav — njemu, — {{razprto|postala je druga}} ... Nekam otožna je, a ne vé zakaj ...
 
»Oh, kako se bojim dnij, katere bodem morala prebiti brez njega!« pravila je tužno Ana. »Bolesti mi srce poka, ako se spomnim, da se cele tri mesac ne bova videla. — Tudi on je žalosten.«
 
»Trije mesaci, to je kratek čas; potem se združita za večno. Kako srečna bosta!« jo je tolažila Ema.
Vrstica 302 ⟶ 303:
Često sta snivali tako prijateljici o bodoči sreči ter si zidali svetle gradove v oblake ... — — —
 
Bilo je zvečer. — Ema je ustavila svojo posestrimo. Tedaj je segla Ana naglo v svoj žep, iz katerega je privlekla lično pisemce:
 
<center>Angelj moj!</center>
Vrstica 462 ⟶ 463:
— »Pa nad vse je vzvišena! Vsako stvar {{razprto|mora}} pobijati. — Si li čula, kako je govorila o moški zvestobi? — Zdi se mi, da se je vse naučila iz kake knjige.«
 
»Hà, hà, vsega je {{razprto|ženska}} kriva, pravi; moške zagovarja le zato, da se jim bolj prikupi.«
 
— »Dà, vsakega hoče vloviti v svoje mreže, ne ljubi pa nikogar!« — — — —
 
Da bi bili čuli tedaj zlobnici Ano, bili bi s svojim uspehom izvestno zadovoljni. — Jedva je bila sama, omahnila je obupana na stol. Toliko zatajevanje jo je strašno utrudilo ...
 
»Kako brezumna sem! Tem zlobnim opravljivkam bi bila za hip skoro verovala ... Joj, kako žalosten bi bil moj Ferdo, da me čuje! — Kako sem mogla le za trenutek dvomiti nad njegovo iskrenostjo! —
Vrstica 472 ⟶ 473:
»Tu imam še prepis one dopisnice! — — Hà, lažnjivki! Vse sta si sami izmislili! Vem, skušati sta me hoteli. Gotovo sta se že veselili, kako se bom pred njima zvijala v neznosnih bolečinah! Da, to bi jima bila največja slast. — Fej, na tako okruten način sta hoteli izvabiti iz mene sladko tajnost! A ni se jima posrečilo! Ostala sem vsaj na videz povsem mirna.
 
»In vendar je vse kar vrelo po meni, ko sem čula, kako grdo ga opravljata. Je-li sem prav storila, da sem molčala? Zakaj jima nisem pokazala vrat? — Včasih sem sanjala kaj neprijetnega; dasi nisem praznoverna, vznemirjal me je tak sèn po več dni. Kar vedno sem morala misliti nanj. Tudi ta-le dopisnica je za me nekak tak sèn. Lahkim srcem prisežem, da ne verujem ničesar ... a vendar, vendar sem razburjena. Zato napišem še danes pismo njemu. Vse mu obstanem. Morda bo nekoliko hud, a vendar me lepo potolaži, da zabim takoj te grde sanje.«
 
<center>* * *</center>
Vrstica 550 ⟶ 551:
»Kakó sta vendar Ana in Ema siromaško opravljeni! Niti jadno zapestnico nimata, in blago njunih oblek je videti prav ceno.«
 
— »Kunčičeve Ele krilo stano petdeset gold, pa ni niti malo lepo. Le poglej, kako so jej na hrbtu v pasu gubi!«
 
— »Tudi jej je malo prekratko; danes vsakdo še lažje opazi njeno okorno hojo«. —
— »Li meniš, da je barva lica Dolenčeve Ivanke naravna? Meni se zdi prejednakomerno rudeča ...«
 
»Čula sem, da si celo obrvi in tudi pod očmi maže.
 
— »Ha, ha, to ti je umetnica!« — —
{{prelom strani}}
Prav nasproti vrat sedi v sivi svileni obleki gospa srednje starosti, doktorica Gruntarica, njej na vsaki strani pa Ema in Ana. Obe sta opravljeni v belo tesno krilo; jedino nakitje sta jima nojevi peresi, kateri obrobljata primeren trikoten izrezek pri vratu ... Takoj na prvi pogled zapaziš veliko razliko mej njima in dragimi gospicami. Oblečeni sta elegantno, a priprosto, dočim so druge našopirjene s čipkami, petljami, cvetlicami, zlatom, srebrom i. dr. ...
 
Kako lepo izraža tesno krilo stas ponosne Ane! In kako dražestna je Ema! Snežnobelo lice jej od radosti žari. Zdaj pa zdaj se svojemu plesalca veselo nasmeje, da se pokažeta za malimi rubinasto-rudečimi ustnicami vrsti belih sob, v licih pa se napravita takrat jamici.
Vrstica 650 ⟶ 651:
»Kaj mi je bilo, da sem jej kar brez vsega pomisleka dejal, da jo ljubim! ... Hú, kako se opečem! — Vrag! Ta dozdevna najivka že presneto praktično misli! ... Zakaj sem prav njej razkril ljubezen, ko je vendar dovolj nevednih gosk, s katerimi bi lehko norce bril! Ta pa na razume šale! ... Ti vražji Krivec! V koliko stisko me je spravil! Nazaj ne vem, naprej ne smem, sicer mi vrže ta punica zanko za vrat, in izgubljen sem ... Pa kako naj si pomagam?«
 
Misli so mu švigale po možganih, jedna je pobijala drugo, končno pa je vendar le zinil:
 
»Recite le jedno besedico, gospica!«
Vrstica 660 ⟶ 661:
»O te ženske! Vse mislijo takoj na možitev, celo take dušice. In prav imajo! Tudi Ema! ... Lepo ji pristaja ta resnoba. — Kdo bi pričakoval kaj takega! V strašnih škripcih sem ... Joj, Tone se bo posmehoval padlemu junaku ...
 
»Še nikdar ni ljubila, pravi ta Ema. Torej še cvet, katerega se ni dotaknila pogubonosna sapa sveta ... Oh, kolik vžitek bi bil, poljubiti ta rožna usteca!«
 
Vznemirjen je bil, ... lotevala se ga je zaljubljenost ...
Vrstica 676 ⟶ 677:
Godba je zopet zaigrala. Kos je iznova objel svojo plesalko. Čuden čut ga je prešinjal, držečega Emo v svojem objemu; kar nevedé jo je lahno pritisnil k sebi ter razburjen šepetal: »Ema, bodite moja! Verujte mi, da vas vsak trenotek bolj ljubim« ...
 
Za hipec je premagalo i Emo burno čustvo ... a naglo se je zopet zavedla resnobe položaja ter mu odgovorila: »{{razprto|Sedaj-le}} me morebiti res ljubite, gospod profesor; ko pa porajate z drugo, ljubili bodete tudi {{razprto|ono}}. Kaj ne?«
 
»Okrutnica! — Zakaj vas na morem sovražiti!« —
Vrstica 783 ⟶ 784:
»Zakaj se mi posmehujete, gospod Hrastar? — Li ni naša dolžnost, ljubiti svojega bližnjega brez izjeme?«
 
»Da, da, to je naša dolžnost; a kdo jo spolnuje? V vsem mestu ste bila jedina dama, katera se je spomnila beračiče. Gotovo ste srečna, v svesti si, da ste storila nekaj velicega.«
 
»Dà, zadovoljna bi bila, ko bi me ne žalostila misel, da so nekateri ljudje, — n. pr. ta umrla starka, — tako zapuščeni na svetu; in sicer zato, ker jim Bog ni dal posvetnega blaga, zato ker so — ubogi«, je modrovala ona. »Oh, da bi mogla vsaj nekoliko tega popraviti, kar je zakrivilo brezsrčno ljudstvo, kar še sedaj dela v svoji brezmejni sebičnosti! ... Da bi bila bogata, pomagala bi ubogim, in srečna, nepopisno srečna bi bila.«
Vrstica 848 ⟶ 849:
Če bi bil vedel Kos za {{razprto|vso}} Anino nesrečo, izvestno bi je potem {{razprto|ne}} sodil tako ostro. Morda bi se še njemu smililo bitje, katero je zadela huda kazen, ker je — zaupalo, ker je ljubilo prežarko, prevroče. Tragična krivda! — Morda bi jo i Kos miloval, razumeval in opravičeval, dasi ne bi mogel odobravati njenega obupnega ravnanja ...
 
Še na noč, ko je Ema že legla k počitku, je razmišljala besede: »Veliko je sicer žensk, ki se tako onečaščajo, a obsojati mora poštenjak {{razprto|vse}}.« — Janko ima prav; a vendar je Ana pomilovanja vredno bitje. Duševno je bolna, sicer bi ne ravnala tako.«
 
<center>* * *</center>
Vrstica 879 ⟶ 880:
 
»Fej, prodala se je starcu!« se je oglasila Testenova Magda, katera se je nekoč sama trudila, da bi ujela Hrastarja v svoje mreže.
 
»Dà, fej taki ženski, ki sebe tako nizko, a denar tako visoko ceni!« ji je odgovorila prijateljica, Kunčičeva Ela.
 
Vrstica 959 ⟶ 960:
Velike radosti:
Se sin mi je rodil
Prav krepek, lep in čil.
 
Juhé, juhé, juhé!
Vrstica 1.075 ⟶ 1.076:
Janku pa se je zdelo, da čuje glas iz neba. Posadil je svojo ženko v nizek naslanjač, pokleknil pred njo ter poljubljal njeni rokici, vedno poprašujoč: »Ali res, dušica, ali res?« — In ko je pritrdila, je planil pokonci kličoč: »Oj, ti draga, draga moja žena!« Kos jo je dvignil od tal, ter kakor brezuma tekal ž njo po stanovanji.
 
Zdajci pa lahno potrka in ob jednem tudi vstopi Gruntarica ... Začudena je gledala nenavaden prizor. »Ljuba otroka, kaj pa vender počneta?« je vprašala. »Ali nista ...?«
 
»Mama, mama!« sta zaklicala srečna zakonca, ... »mama!« se je oglasil Kos, »evo vam mlade mamice!«
Vrstica 1.119 ⟶ 1.120:
Postalo je že precej pozno. Nekateri so šli v gorenje prostore, kjer so bile pripravljene sobe za kadilce, kartače, ... v veliki dvorani pa je stal glasovir, poleg njega polna polica raznih skladb; na steni sta viseli gitara in gosli, na mali mizici v drugem kotu pa so stale citre ...
 
»Kamor vam drago, kamor vam drago!« je govorila ljubeznivo gospodinja. »Želim, da naredite, prav kakor bi bili doma.
 
— »Vidva torej res že odhajata?« se je obrnila potem obžalovaje h Kosu in Emi. »Ali so vse prošnje zaman? Rada bi vaju zares še nekaj časa obdržala pri sebi.«
Vrstica 1.131 ⟶ 1.132:
»Dà, srečna sva!« sta izpregovorila oba hkratu. »Klanjam se, milostiva!«
 
»Lahko noč, Ana!«
 
— »Lahko noč! Posetita me kmalu zopet, srečneža; izredno me bo veselilo!«
Vrstica 1.137 ⟶ 1.138:
Ema in Kos sta bila že zdavna na prostem, ko je Ana še stala na razsvetljenem hodniku.
 
»Da, srečna sta! ... Ljubav le vender ni — pena? ... Kdo ve!?« ... —
 
Mej tem pa so v dvorani muzicirali, peli, pili, kadili in kartali, kar se je kateremu ljubilo ... Nekaj jih je ostalo še na vrtu, kjer so pri mesečnem svitu in slavčevem petji tožili drug drugemu svoje bolesti.
Vrstica 1.145 ⟶ 1.146:
»Ne govorite takih neumnostij!« ga je za vrnila kratko in osorno Primičevka. A roke mu ni odtegnila, katero ji je stiskal.
 
»Ljubim vas!« je šepetal Márici gigerlsko oblečeni odvetniški koncipijent Servazij Švigič ... »Brez vas ne morem živeti!« —
 
Márica je že pozabila naddavkarja. Brezvoljna se je dala Švigiču za velikim rožnim grmom poljubljati.
Vrstica 1.151 ⟶ 1.152:
»Neumni starec Hrastar! Je li slep kâ li,« je sikala Tončka svojemu spremljevalcu Gorencu. »Vedno z Randljem skupaj tičita. Fej taki ženski!«
 
»Preostro sodite«, je ugovarjal adjunkt. »Kar je naravnega ni grdo, pravijo naturalisti. In kaj naj bo naravnejše od tega, da je mladi ženi lep, mlad mož ljubši od kilavega plešeglavca!? Ha! ha!«
 
»Privoščila bi ji, da izve Hrastar njene koketerije ter jo požene«, se je togotila ekspeditorica. Gorenc se je hudobno režal.
Vrstica 1.183 ⟶ 1.184:
<center>* * *</center>
 
Neprijetnega jesenskega dne je sedela poštna opraviteljica Tončka v svoji sobi ter zrla srpo v listič.
 
<center>Velecenjena gospica!</center>
Vrstica 1.193 ⟶ 1.194:
Te vrstice so jo zelo užalostile.
 
Že dva meseca sta minila, odkar jo je ostavil lajtnant Müller, a niti besedice ni čula o njem. Müller se je torej le šalil ž njo! In zdaj še ta? Jedina tolažba ji je, da se tudi Márici ni godilo boljše. Tudi njo je Kotnik opeharil, in gigerlski Švigič je noče niti poznati več ...
 
<center> — — — — —</center>
Vrstica 1.217 ⟶ 1.218:
»Še jedenkrat, še jedenkrat ga moram videti!« je strastno govorila. Dasi je bilo še mračno, izpoznal je vender Randlj Ana. Z robcem ga je pozdravljala ter plakala in plakala, pozabivša na vse.
 
Videla sta se še jedenkrat, — zadnjikrat ... Premrazena se je vrnila Ana v svojo sobo ter omahnila slabotna na postelj. Nerazumeven strah, hude slutnje so se je polotile ... Mraz jo je tresel, a zopet jo je vročica spreletavala. Čutila se je bolno, tako bolno ...
 
Ura ja minevala za uro, Ana pa je ležala v omotici ...
Vrstica 1.275 ⟶ 1.276:
Ko pa je prišla za nekaj časa domov, objela je svojega ljubljenega moža, potok solzâ se jej je vlil po lici ... nje usta pa so za večno molčala o tem, kar je ravnokar čula.
 
[[Kategorija:Dela leta 1897]]
[[Kategorija:Minka Govekar]]
[[Kategorija:Slovenski narod]]
[[Kategorija:Žensko avtorstvo]]