Hiša v dolini: Razlika med redakcijama

odstranjenih 14 zlogov ,  pred 4 leti
m
ureditev
m (ureditev)
{{naslov-mp
| naslov= Hiša v dolini. Novela.
| normaliziran naslov = Hiša v dolini
| avtor= Ivo Šorli
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'', 12.–14. oktober 1908 (41/238–240); 16. oktober 1908 (41/242), 19.–21. oktober 1908 (41/244–246); 23. oktober 1908 (41/248); 26. oktober 1908 (41/250)
| opombe= Spisal dr. Ivo Šorli
| obdelano=4
| vir= dLib {{fc|dlib|LJXWOL2X|s=1|238}}, {{fc|dlib|MQ20XZFC|s=1|239}}, {{fc|dlib|3VS29JNT|s=1–2|240}}, {{fc|dlib|499KYJ6B|s=1|242}}, {{fc|dlib|4L0JRCC3|s=1|244}}, {{fc|dlib|QL0O8SQ3|s=1|245}}, {{fc|dlib|2HJHXD27|s=1|246}}, {{fc|dlib|QPX59278|s=1|248}}, {{fc|dlib|71ZK19MS|s=1|250}}
| dovoljenje=dLib
| obdelano=4
}}
 
»Saj pravim tudi jaz vedno, da je dogčas jako relativen pojem!« je vzkliknil vesel, da se mu ne bo treba brigati zame. Enkrat te dni vam bom povedal celo jako pomenljivo historijo o tem. Ampak sedaj, — pomagajte si sami, kakor si morete! in Bog vam bo pomagal!«
 
Potikal sem se potem ves dopoldne po njegovem obširnem posestvu, klatil s svojo palico osatove glavice, žvižgal in počenjal vse, kar počenja človek, vajen vse leto le belega zidovja in mestnega prahu, ko vidi vse zeleno, zeleno okrog sebe in se opijani sočnih, duhtečih trat.
sočnih, duhtečih trat.
 
Dol, s svojimi vrti in travniki, je bil prava oaza visoko gori na pustem Krasu. Pogozdili so bili sicer že precej daleč ven čez živo zemljo, a uradna drevesa so stala še vedno čemerna in drugo drugemu neprijazna zunaj med kamenjem, kakor da še ne vedo prav, ali bi se prijela ali ne. In dalje tam daleč ob robu okroginokrog se je širil, kakor že stoletja, pust gol svet.
Korakal sem še od zadnjih dreves kako poldrugo uro dalje, ne da bi se le enkrat ozrl in ne da bi gledal okrog sebe, ker sem hotel stati naenkrat sredi goličave.
 
In tam šele, na edinem holmu v kameniti ravnini, — segajoči vse tja do posameznih zelenih drevesnih otokov na severu in do mrko se svetlikajočega, komaj še vidnega morja na južni strani, — tam šele sem se ustavil in sem dolgo in nepremično užival bledo, tiho, mrtvo veličastvo okrog sebe.
na južni strani, — tam šele sem se ustavil in sem dolgo in nepremično užival bledo, tiho, mrtvo veličastvo okrog sebe.
 
Pregledal sem potem svet in premeril, kod bi se vrnil domov, da bi dospel ravno do večera. Zanimalo me je samo še, kam se vidi s čeri ravno na zahodu, še nekoliko višje od hribčka, {{redakcija|a|na}} katerem sem stal. V kako rodovitno dolino pač, ker mora biti enkrat vendar tudi kamenja konec. Spominjal sem se, da je vsaj na zemljevidu tudi na ono stran še precej mest in vasi.
 
Še četrt ure in bil sem tam. Res dolina, a kaka dolina! Ozka, gola, pusta, in samo prav na dnu mala hišica z nekoliko vrta okrog; na oni strani pa zopet strm hrbet navzgor.
 
»To je ravno vprašanje ... Toda, da se ne bova šele pričkala, čujte sami, kako se je bilo zgodilo.
 
Tisto menda že veste, da sem se bil dal po enoletnem prostovoljstvu aktivirati. Konji so me bili zapeljali, in postal sem dragonec z dušo in telesom. Škornji so se prijeli takrat mojih nog. Pa sem bil tudi dečko, to vam rečem! Moj stari je imel denarja drugače nego danes jaz, ki sem v tistih časih sam zabil, kolikor sem le dobil, in je potem še dolga bolezen mojega rajnega brata pobrala lepe tisočake. Oče je bil nekoč sam vojak in se je pretepal s Pijemontezi po Laškem. Pri tem je bil izgubil nogo, a zato pridobil sveto prepričanje, da mora imeti oficir, posebno dragonski, denarja, ako hoče kaj veljati. Skoraj bi rekel, da je bil tem bolj ponosen name, čimveč sem porabil, čeprav je brat vedno bolj grdo gledal.
bolezen mojega rajnega brata pobrala lepe tisočake. Oče je bil nekoč sam vojak in se je pretepal s Pijemontezi po Laškem. Pri tem je bil izgubil nogo, a zato pridobil sveto
prepričanje, da mora imeti oficir, posebno dragonski, denarja, ako hoče kaj veljati. Skoraj bi rekel, da je bil tem bolj ponosen name, čimveč sem porabil, čeprav je brat vedno bolj grdo gledal.
 
Naenkrat dobim poročilo, da je oče umrl. Hitel sem k pogrebu, in potem smo odprli testament. Pustil mi je sicer še vedno lepo vsoto, a v glavnem je ostal vendar kmet: dom, hiša, dedič, to je prvo. No, nazadnje sem bil pa še dve leti nadporočnik in vnesel sem se bil tudi že nekoliko, da mi je moralo še vedno zadostovati, če sem hotel postati malo bolj pameten.
hiša, dedič, to je prvo. No, nazadnje sem bil pa še dve leti nadporočnik in vnesel sem se bil tudi že nekoliko, da mi je moralo še vedno zadostovati, če sem hotel postati malo bolj pameten.
 
Ampak blagor vam, da se že v teh letih ne dolgočasite v samoti. Jaz pa nisem zbežal takrat že drugi dan po pogrebu zopet v svet le zato, ker sem bil rekel bratu, da ostanem še ves mesec tu in nisem hotel omanjkati besede.
 
Podil sem se za vaškimi dekleti, da mi je še danes sitno, če me spomni katera mojih starejših dninaric pri izplačevanju ob sobotah od daleč na tiste čase; večjidel dneva pa sem prebil na lovu. No, eno pa le moram reči na svojo korist: če sem stal tam zunaj, mi en sam zajec vendar ni bil več nego vse drugo. Jemal sem puško s seboj bolj v opravičilo pred pametnimi ljudmi, ki ne morejo umeti, kako se klati človek, tudi če nima drugega posla, po samih samotah.
posla, po samih samotah.
 
In na enem takih potov sem prišel nad ono dolino in sem zagledal najbrže z istega mesta, kakor danes vi, hišo na dnu. Niti kot otrok, niti pozneje kot dijak nisem bil še dospel do tu sem, in zato mi je bilo vse novo.
do tu sem, in zato mi je bilo vse novo.
 
Menda ga ni človeka, ki bi samo pogledal in šel, naj mu vzbudi potem ta slika že taka ali taka čuvstva. Kar se tiče mene, moram reči, da se me je polotila sama žalost in potrtost. Kakor prime včasih človeka, če zagleda naenkrat odprt grob pred seboj ... In občutil sem vso krivico, da je zakopan en človek za vse življenje v takem kraju, kjer se vleče življenje mimo, kakor tista lena, umazana voda tam doli, ko je na svetu Pariz, Dunaj in sto veselih mest, kjer ne moreš povžiti niti stotine, kar ti nudi vsaka minuta.
Kakor prime včasih človeka, če zagleda naenkrat odprt grob pred seboj ... In občutil sem vso krivico, da je zakopan en človek za vse življenje v takem kraju, kjer se vleče
življenje mimo, kakor tista lena, umazana voda tam doli, ko je na svetu Pariz, Dunaj in sto veselih mest, kjer ne moreš povžiti niti stotine, kar ti nudi vsaka minuta.
 
Skoraj v tolažbo mi je bilo, da se ves ta čas ni zganilo nobeno živo bitje, in že sem mislil, da koliba spodaj samo še straši in da ni nikogar več, ki bi bil proklet živeti v njej, ko zagledam z daljnogledom naenkrat stopiti iz hiše visoko žensko postavo.
Čakal sem precej časa, a ko sem videl, da ne bo nikogar drugega, me je začelo mikati vedno bolj, da bi se spustil dol.
 
Saj vam pravim: časa sem imel dovolj, len človek nisem bil nikdar in za pol ure dol in eno uro potem nazaj gor, mi res ni bilo. Priporočil sem se svojemu angelu varuhu in sem jo udaril naravnost dol, res čez drn in strn, da se je valilo pol hriba za mano.
sem jo udaril naravnost dol, res čez drn in strn , da se je valilo pol hriba za mano.
 
Mislite si lahko sami, kako je pogledala! Naenkrat, kakor bi zrastel iz tal, stoji mlad, postaven vojščak pred njo, tu v tej grapi! Ampak prav gotovo, da nisem bil nič manj presenečen jaz. Bogme, za tako bi se bil tudi na Ringu dvakrat ozrl ...
presenečen jaz. Bogme, za tako bi se bil tudi na Ringu dvakrat ozrl ...
 
Imel sem pa vseeno toliko takta, da nisem klatil neslanosti. Spoštljivo sem se opravičil, da me je zanesla lovska strast v globino in da mi zato ne sme zameriti, če sem jo motil v njeni samoti.
Ali nisem bil drugi dan že zopet vrh doline? Danes sem videl tudi moža. Bogme, kak mož! Čisto sive lase je imel in dolge, kakor jih nosijo nemški profesorji na vseučiliščih. On je v uti nekaj pisal, ona je nepremično čitala ob njem.
 
Saj veste, kaj si misli mlad človek, če vidi starega moža ob mladi, lepi ženi ... Starec in cvetoča krasotica, — oba na dnu pustega močvirja, med dvema golima stenama! Saj normalen nadporočnik si ne more misliti drugega, nego da sta ali oba malo prismojena, ali pa da je on ljubosumen in ona uboga zapeljana in zaslepljena žrtev, kakor je bilo soditi vsaj po njenem osornem vedenju z menoj, ko sem bil včeraj spodaj.
normalen nadporočnik si ne more misliti drugega, nego da sta ali oba
malo prismojena, ali pa da je on ljubosumen in ona uboga zapeljana in zaslepljena žrtev, kakor je bilo soditi vsaj po njenem osornem vedenju z menoj, ko sem bil včeraj spodaj.
 
Te zadnje hipoteze sem se oprijel, in vrag mi je šepetal neprestano, ko sem se vračal in tri dni potem, naj jo rešim — to žrtev. Kaj nas neki le mami, da se vtikano v tuje zadeve? Res, verjemite mi, da mi ni bilo toliko na tem, ali dobim ravno jaz zakleto princezinjo, ampak ni mi dalo miru, da bi odcvetela brez koristi tam spodaj in obžalovala potem morda vse življenje svojo izgubljeno mladost, ko bi enkrat spoznala.
princezinjo, ampak ni mi dalo miru, da bi odcvetela brez koristi tam spodaj in obžalovala potem morda vse življenje svojo izgubljeno mladost, ko bi enkrat spoznala.
 
In še to je bilo: Ako bi bil imel drug opravek, bi mi niti na um ne bilo prišlo, pečati se še dalje z njo; a tako je bilo: kar sem bil iztaknil tam zunaj, je bilo edino, kar ni bilo tako strašno vsakdanje in navadno, kakor vse drugo. Hočem namreč reči, da bi se drugje in v drugih razmerah prav gotovo ne bil zaljubil, ker nisem bil več v letih, ko se človek vname kakor slama. Tako pa sem bil malo zaljubljen že po prvem posetu v dolini ... bogme, da sem bil!
dolini ... bogme, da sem bil!
 
In bolj nego sem se branil, bolj me je mikalo. In tako se je zgodilo, da so se obrnili moji koraki že tretjič zopet tja ven po kameniti poti, in da mi je utripalo srce kakor idealnemu mladeniču.
Menda se ji ni zdelo niti vredno! Mene je to pa še bolj podžgalo; potisnil sem vse pomisleke vstran in sem se spustil zopet dol. Slednjič mi ne more nihče prepovedovati, da grem mimo, tudi če je njen takozvani mož doma.
 
Pa ga res ni bilo. Sedela je pri oknu, ko sem prišel tiho okrog ogla in je bila tako zatopljena v svojo knjigo, da je pogledala šele, ko je zahreščal pesek pod mojimi nogami. Seveda, kako me je pogledala, to je drugo vprašanje ...«
Seveda, kako me je pogledala, to je drugo vprašanje ...«
 
Gospod Suša se je debelo zasmejal in je tlesknil potem s prsti visoko v zrak.
 
»Tisto vam rečem, prijatelj, človek, ki se pusti oplašiti že od kraja, je izgubljen; posebno pri ženskah. Vztrajnost je nad lepoto, nad vsako drugačno prikupnostjo! Celo to bi rekel, da znajo ljudje, ki si jih pridobljajo na prvi pogled, le redko ženska srca tudi obdržati. Kakor če pregneš preveč naenkrat vejo češenj k sebi: ogledaš se, pa ti švigne zopet v zrak; če si si jo pa počasi in dobro uklonil in jo, če treba tudi nekoliko nalomil, deneš lahko obe roki v žep in ješ z ustmi, ako te veseli.«
nalomil, deneš lahko obe roki v žep in ješ z ustmi, ako te veseli.«
 
Zadovoljen s to primero je puhnil gospod Suša nekolikokrat dima iz svoje pipe predse. Potem je nadaljeval:
 
»Pogledala me je, sem rekel, pogledala vam pravim, da sem kar odletel. Ampak sicer si res nisem storil veliko iz tega. »En trd pogled — srce se stre,« pravi pesnik. — Pesniško morda, a ne vojaško! Sklenil sem bil tudi, da se danes ne dam odgnati kar tako. Hm ... zadnjič sem si predstavljal bogve kakega korenjaka, ko je rekla, mož, — danes sem vedel, pri čem smo.
»Pogledala me je, sem rekel, pogledala vam pravim,<ins> </ins>da sem kar odletel.
Ampak sicer si res nisem storil veliko iz tega. »En trd pogled — srce se stre,« pravi pesnik. — Pesniško morda, a ne vojaško! Sklenil sem bil tudi, da se danes ne dam odgnati kar tako. Hm ... zadnjič sem si predstavljal bogve kakega korenjaka, ko je rekla, mož, — danes sem vedel, pri čem smo.
 
— Česa želite pravzaprav gospod? je vprašala srdito, ko sem jo bil najponižneje pozdravil.
— Veste, da ste pravzaprav do skrajnosti nesramni, gospod? je rekla in se je trudila, da bi postala zopet jezna.
 
Skesano sem priznal, da se tega v polni meri zavedam, ampak, da ne morem nič zato, če me je bilo srce premagalo, da sem prišel, — prišel vkljub temu, da je bila zadnjič z menoj tako neprijazna. No, nato ona — nekoliko jo je bilo moje očitanje vedarle zbegalo, — nato ona, da to sicer ni njena navada in da je rada z vsakiimvsakim človekom prijazna; samo to da jo je zavzelo takoj proti meni, ko hodim v tej obleki po takih skalah, kakor bi res mislil, da se mi potem ne more ustavljati nihče na svetu. Njej da se zdi sploh za ženo neizrečeno žaljivo, če se ji bliža kdo ves načičkan in namaziljen, kakor da ji že vnaprej ne zaupa toliko razuma, po čem ga bo sodila, po njegovi obleki ali po njem samem. Jaz sem ji zatrjeval, da nikakor nisem imel takih namenov, in sploh, da je ona prva, ki me je presenetila s takimi nazori, ker vsaj velika večina žensk nikakor ne občuti kot žalitev, ampak še kot poklon, če se zanima zanjo ravno ptič, ki ima lepše perje od svojih soptičkov; proti čemur je zopet ona replicirala, da smo moški sami krivi, če so ženske puhle in plitke.
Skesano sem priznal, da se tega v polni meri zavedam, ampak, da ne morem nič zato, če me je bilo srce premagalo, da sem prišel, — prišel vkljub temu, da je bila zadnjič z menoj
tako neprijazna. No, nato ona — nekoliko jo je bilo moje očitanje vedarle zbegalo, — nato ona, da to sicer ni njena navada in da je rada z vsakiim človekom prijazna; samo to da jo je zavzelo takoj proti meni, ko hodim v tej obleki po takih skalah, kakor bi res mislil, da se mi potem ne more ustavljati nihče na svetu. Njej da se zdi sploh za ženo neizrečeno žaljivo, če se ji bliža kdo ves načičkan in namaziljen, kakor da ji že vnaprej ne zaupa toliko razuma, po čem ga bo sodila, po njegovi obleki ali po njem samem. Jaz sem ji zatrjeval, da nikakor nisem imel takih namenov, in sploh, da je ona prva, ki me je presenetila s takimi nazori, ker vsaj velika večina žensk nikakor ne občuti kot žalitev, ampak še kot poklon, če se zanima zanjo ravno ptič, ki ima lepše perje od svojih soptičkov; proti čemur je zopet ona replicirala, da smo moški sami krivi, če so ženske puhle in plitke.
 
Tako in enako sva se prijateljsko pomenkovala že vsaj eno uro, in spoznaval sem vedno bolj, da res nimamm navadne vrste ženske pred seboj, ko se je pričela naenkrat nemirno ozirati okrog sebe in je potem kar rekla, da bi utegnil priti vsak hip njen soprog in da bi ji bila ljubše, če bi me ne našel več tu.
ozirati okrog sebe in je potem kar rekla, da bi utegnil priti vsak hip njen soprog in da bi ji bila ljubše, če bi me ne našel več tu.
 
— Ali smem še priti? sem vprašal. Dobro znamenje, kaj ne, da me je možu že skrivala? ...
— Ampak tega vam vendar ne ne bom verjel, da vam je neljubo izpregovoriti morda že po dveh, treh letih še s kom drugim kako besedico, kakor z vašim možem!... sem se zasmejal. Vaš gospod soprog je najbrže profesor? sem dostavil z nekoliko zlobnosti.
 
— O ne! je rekla ponosno. Moj mož je pesnik in dela že dve leti na velikem problemu. Zato sva si tudi izbrala ta mirni kotiček. In jaz, gospod nadporočnik, imam preveč spoštovanja pred njegovim genijem, če bi ga že pred njim samim ne imela, da bi ga hotela razburjati ...«
pred njegovim genijem, če bi ga že pred njim samim ne imela, da bi ga hotela razburjati ...«
 
— Kaj je tako ljubosumen? sem se zopet zasmejal. Sicer bi imel dovolj vzroka, ker kdor pride enkrat tod mimo, ne pozabi nikdar več te poti ... Ampak, ko vas pozna, bi rekel ...
Toliko svete groze je sijalo iz njenih oči, da sem moral misliti, ali da je res žena velikega pesnika, ali pa da ji je znal vsaj izsiliti to veliko spoštovanje. Ampak mene to seveda ni ganilo ...
 
— Če odvaja njega, sem rekel, pa vas ne odvaja. Saj vi vendar ne pišete romanov, dram, epov in takih stvari. In kot tak mož si mora še želeti, da najdete včasih dostojnega človeka, s katerim se lahko malo razvedrite.
človeka, s katerim se lahko malo razvedrite.
 
— Pa si ga ne želi! In jaz še manj, je odgovorila trmasto. In potem je zamolklo pristavila: Odkar nama je umrl triletni sinček, je zame vsega konec na tem svetu.
Tako sem prihajaj vsak teden po dvakrat, in morala se je slednjič prilagoditi. Celo majhno znamenje je bilo vsakrat na najvišjem oknu, da moža ni doma. Seveda vse le zato, da se veliki pesnik ne razburja pri snovanjnu svojega velikega umotvora ...
 
V resnici, pravim vam še enkrat: če bi bilo to kje drugje, bi pač ne bil napravil vsak teden po dvakrat take poti, zato da sedim potem po dve, tri ure kakor lipov bog ob eni najlepših žensk. Tu, v tej tihi idili pa sem bil šestnajstleten dečko, in moja duša je čepela pri njenih nogah kakor bel golobček ... vsak dan bolj bel golobček ...
najlepših žensk. Tu, v tej tihi idili pa sem bil šestnajstleten dečko, in moja duša je čepela pri njenih nogah kakor bel golobček ... vsak dan bolj bel golobček ...
 
Sicer pa moram priznati, da ni bila toliko moja zasluga vse to. Saj sem si jo upal komaj pogledati ... Kaj bi se človek delal! Čutil sem, da me presega v vsakem oziru za cele gore, in sem sedel, kakor sedi vaški učenček pred svojo lepo mlado učiteljico. Kje vraga na svetu je človek še čul take stvari, o kakršnih je govorila ona! ... Ampak eno lahko rečem, da sem bil dober, pazljiv in sprejemljiv šolarček. In to jo je brezdvomno čez vse veselilo. Vsak človek rad vzgaja, če čuti, da je poklican v to in da padajo njegove besede tudi še na rodovitna tla ...
gore, in sem sedel, kakor sedi vaški učenček pred svojo lepo mlado učiteljico. Kje vraga na svetu je človek še čul take stvari, o kakršnih je govorila ona! ... Ampak eno lahko rečem, da sem bil dober, pazljiv in sprejemljiv šolarček. In to jo je brezdvomno čez vse veselilo. Vsak človek rad vzgaja, če čuti, da je poklican v to in da padajo njegove besede tudi še na rodovitna tla ...
 
Ob takih razmerah še misliti ni bilo na neumnosti, in tudi ako so mi prišle v glavo, so mi takoj prešle, ko sem se ozrl v njen resnobni obraz.
Skratka: kamor sem potrkal — kamen.
 
Ponavljam vam zopet, da nisem imel nobenih nelepih misli, vsaj zdaj ne več. V ljubezni velja pač še posebej prislovica, da pride pravi tek šele, ko človek že je; in tu je bilo preklicano malo upanja, da me sploh kdaj povabijo le na rob mize, kaj šele, da bi mislil dalje ... In nazadnje sem bil spoznal zdaj res že in popolnoma, da bi bilo vsako upanje zaman ... Edina pot bi pač bila, da bi bil porušil njeno zaupanje v soproga. Ampak če bi se mi tudi res posrečilo, podsekati nekoliko človeka, ostal bi pred njo še vedno — pesnik. In da bi tega podrl, bi bilo treba drugega moža, moža, ki bi bil večji od njenega, ali pa, ki bi ji bil znal vsaj pokazati in dokazati, da stavi onega previsoko. Takle revček pa, kakor sem bil jaz, je moral čisto lepo molčati in biti zadovoljen, da je smel sedeti ob njej, ako ni hotel izgubiti še tega. Glejte, toliko razuma sem vendar še imel, da se vsaj precenjeval nisem.
previsoko. Takle revček pa, kakor sem bil jaz, je moral čisto lepo molčati in biti zadovoljen, da je smel sedeti ob njej, ako ni hotel izgubiti še tega. Glejte, toliko razuma sem vendar še imel, da se vsaj precenjeval nisem.
 
Tako je potekal moj dopust, in predno sem se nadejal, je bilo treba pričeti misliti na odhod. Kaj ne, vsak dan desetkrat se čita fraza, da ta in ta ne more brez te in te živeti, ko ni niti stotine tako hudo. Pri meni je bilo pa to skoraj res. Saj niti misliti si nisem mogel več, kaj naj počnem sedaj na Dunaju brez nje. Strašno žalosten se mi je zazdel ves svet okrog mene, če sem se spomnil da bo treba iti. Včasih je prišla sicer še misel k meni, ki je nosila moje odložene škornje in je požvenketovalo z mojimi ostrogami, vesela, vojaška misel, češ: kaj boš vraga! Tam zunaj v svetu je še tisoč lepih žensk; in predno preteče mesec, se boš smejal samemu sebi. Ampak z mučeniško trdovratnostjo sem jo vsakrat odgnal to misel in sem za trdno sklenil, da prav nalašč nočem biti na svetu nikdar več srečen in vesel.
še misel k meni, ki je nosila moje odložene škornje in je požvenketovalo z mojimi ostrogami, vesela, vojaška misel, češ: kaj boš vraga! Tam zunaj v svetu je še tisoč lepih žensk; in predno preteče mesec, se boš smejal samemu sebi. Ampak z mučeniško
trdovratnostjo sem jo vsakrat odgnal to misel in sem za trdno sklenil, da prav nalašč nočem biti na svetu nikdar več srečen in vesel.
 
Ej, da, je že res, kar sem rekel prej, da sem se bil že vdal v svojo usodo; a pravzaprav se je bil vdal samo moj pogum; srce je pa še vedno vrtalo in iskalo in je delalo ob vsej svoji potrtosti najnezmiselnejše načrte ... Kako bi jo pregovoril, da bi ušla z mano, ali pa da bi jo kar uropal in s silo odtiral. Vso svojo dedščino bi bil dal za en sam mesec življenja ž njo in bi bil životaril potem zadovoljno vse svoje življenje za pokoro. Kakor pred kraljico bi ji na mah odprl z zlatim ključem vse prelesti velikega življenja, in ničesar bi ne bilo, česar bi ji ne ponudil, naj bi se zgodilo potem z menoj, kar bi se bilo hotelo.
bilo hotelo.
 
— Slednjič vam mora biti včasih vendar dolgočasno tukaj v tej grozni jami, sem poskusil nekoč, ko sva sedela že dlje časa molče drug ob drugem. Povejte mi prav odkrito, rotim vas, ali se res nikdar ne spomnite življenja tam zadaj, z vsem, kar nudi svetli svet?
 
— Svet? ... življenje? ... se je nasmehnila. Meni hočete praviti, kaj je to? Meni, ki sem živela najprej toliko časa tam zunaj prav sredi tega življenja in sem zdaj že toliko časa tu, da imam pravico soditi. Veste, kaj je življenje v smislu kakor rabite to besedo vi? Navada! Razvada! Kakor se privadijo ljudje alkohola, nikotina, tako se navadijo »živeti« in mislijo potem, da morajo. In kakor sva se odvadila z mojim možem vina, tako sva se odvadila tudi »živeti«. In verjemite mi: kakor se zdi ozdravljenemu pivcu gabno, da je pil, tako se godi meni, če se spomnim, kaj se to pravi »živeti«!
vina, tako sva se odvadila tudi »živeti«. In verjemite mi: kakor se zdi ozdravljenemu pivcu gabno, da je pil, tako se godi meni, če se spomnim, kaj se to pravi »živeti«!
 
Bil sem popolnoma pobit in nisem vedel več odgovora. A naenkrat sem se spomnil:
— O, nikakor, je rekla: Postaja je pa takoj tukaj zadaj, komaj pol ure daleč. Od tam dobivamo tudi vse potrebno, kolikor ne pridelamo na vrtu in ne prinese on s seboj.
 
Tega kneza sem potem naslednje dni pa vendarle večkrat premišljeval. Skoraj bi sam ne vedel, zakaj se mi je zdel tako maloverjeten. Kaj bi res v vsem velikem mestu ne bilo najti primernega človeka, da nadzoruje učitelje njegovih otrok? Recimo tudi, da je bil mož že daleč sloveč pesnik, — radi mene lahko, ki sem poznal jako malo takih imen, — kako da je hotel knez, naj vpliva na mlade duše njegovih otrok ravno tak mračen mizantrop? In da je ta človek bil to, da se je videlo na prvi pogled in iz tega, kako je živel, in iz tega, kako je pisal. Ona sama mi je pravila, da so ga imeli naravnost za anarhista. Takih knezov pa, ki bi si naročevali v hišo kar od daleč anarhistov, če še tako teoretičnih, menda ni bilo, jih ni in jih ne bo veliko. Mogoče je vse na svetu, toda meni se je dozdevalo vseeno vedno bolj, da je gospodu pesniku njegovo bivališče za dan na dan vendarle nekoliko preveč pusto in da se gre vsled tega včasih malo porazvedrit, — tem laže, ker ve ne samo, da ga ženica doma zvesto pričakuje, ampak tudi, da ne bo v tako pustinjo izkušnjavca, celo če bi si ga želela.
Tega kneza sem potem naslednje dni pa vendarle večkrat premišljeval. Skoraj bi sam ne vedel, zakaj se mi je zdel tako maloverjeten. Kaj bi res v vsem velikem mestu ne bilo
najti primernega človeka, da nadzoruje učitelje njegovih otrok? Recimo tudi, da je bil mož že daleč sloveč pesnik, — radi mene lahko, ki sem poznal jako malo takih imen, — kako da je hotel knez, naj vpliva na mlade duše njegovih otrok ravno tak mračen mizantrop? In da je ta človek bil to, da se je videlo na prvi pogled in iz tega, kako je živel, in iz tega, kako je pisal. Ona sama mi je pravila, da so ga imeli naravnost za anarhista. Takih knezov pa, ki bi si naročevali v hišo kar od daleč anarhistov, če še tako teoretičnih, menda ni bilo, jih ni in jih ne bo veliko. Mogoče je vse na svetu, toda meni se je dozdevalo vseeno vedno bolj, da je gospodu pesniku njegovo bivališče za
dan na dan vendarle nekoliko preveč pusto in da se gre vsled tega včasih malo porazvedrit, — tem laže, ker ve ne samo, da ga ženica doma zvesto
pričakuje, ampak tudi, da ne bo v tako pustinjo izkušnjavca, celo če bi si ga želela.
 
Naenkrat mi je šinila pri tem misel v glavo: kaj če bi se enkrat sam prepričal? Zakaj, če ga zasačim, da se laže, potem je moja! Prav zato, ker stoji kakor bog pred njo, trešči taka vest tem močnejše v njo ... Morda bi se pozneje pač domislila, da je treba duševne velikane meriti drugače nego navadne ljudi, a v prvem hipu bi videla samo človeka in bi bila samo ženska. In če bi se pustila zavesti od prve strasti, bi potem itak ne mogla več nazaj.
itak ne mogla več nazaj.
 
Da, s tako novico bi ji človeka ne podsekal samo, kakor sem rekel prej, ampak bi ga izpodnesel, bi ga na mah treščil ob tla, da bi se zdrobil — idol! In v to se je izplačalo splaziti se enkrat, in če treba še večkrat za njim. Ni bilo kavalirsko, a bil sem pol nor, in vsako sredstvo mi je bilo dobro.
bil sem pol nor, in vsako sredstvo mi je bilo dobro.
 
In sem storil tako. Njej sem rekel, da moram žalibog ravno v soboto v Trst, ker hočem doseči podaljšanje dopusta. To je bilo tudi res. Zdaj še celo nisem mogel proč, ko se je zasvetilo vsaj malo upanja pred menoj in sklenil sem, da si na vsak način izbojujem saj še dva, tri tedne. Žal mi je bilo sicer tudi samo za enkrat izgubiti teh dvoje, troje sladkih uric ž njo, a take dneve, ko je bil doma, ga vendar nisem mogel iskati v Trstu.
v Trstu.
 
Nisem se motil. Gospod pesnik se je hodil v Trst res samo zabavat ... Umel sem ga pravzaprav lahko: pravijo, da so umetniki vsi bolj ali manj perverzni; pred svojo ženo je hotel ta človek biti vedno in v vsaki stvari vzor, in ker je ostajal pri tem na pol lačen, se je moral nasititi drugje ...
Hotel sem imeti za vsak slučaj pa tudi dokaz. Počakal sem ga skrit za voglom z enim onih malih aparatov pred hišo, v katero je bil šel in ko je stal, vračajoč se, ravno na vratih, sem pritisnil. Doma sem potem izdelal sliko. Ne morem vam popisati s kakimi občutki sem se pasel na njem, ko je stal še na negativi le kot bleda, motna senca nad vhodom, in s kako divjo slastjo sem ga izvabil potem na dan. Prav gotovo, da sem ga videl, kako se je že hotel skriti zopet za vrata ali vsaj obrniti tako glavo, da bi se ga ne videlo naravnost v obraz in da bi se lahko še vseeno ogorčeno rotil, svetohlinec, da ni on, in kako more kdo kaj takega misliti. Toda bil je pribit, postavljen prav na sredo vhoda in je gledal naravnost sem, da si se mu lahko v lice zagrohotal, če bi bil hotel kaj slepariti. In nad vratmi, ravno nad njegovo glavo, se je neusmiljeno bleščala hišna številka in napis ulice. Treba je bilo iti samo pogledat ali povprašat, kaj je tam notri ...
 
Omeniti pa moram, da je bil za svoja leta krasen človek. Lepo raščen, raven in krepak, in gladko obriti še ves sveži obraz, poln resne, skoraj mile mirnosti, v okviru belih las še bolj mlad, nego bi bil drugače. Če bi ga bil srečal tako na cesti in bodisi tudi na pragu, kjer sem ga bil zaklinil, bi mi bil gotovo simpatičen. Tako pa se je vzdignilo le besno sovraštvo v meni proti človeku, ki je zvabil to nedolžno, zaupajoče bitje v nezdravo, pusto globel ter ga tiščal z okorno lažjo tam notri. Obenem je zaplapolala moja ljubezen do nje še silneje, in sklenil sem trdno, da mu jo iztrgam iz rok, naj se zgodi kar hoče.
las še bolj mlad, nego bi bil drugače. Če bi ga bil srečal tako na cesti in bodisi tudi na pragu, kjer sem ga bil zaklinil, bi mi bil gotovo simpatičen. Tako pa se je vzdignilo le besno sovraštvo v meni proti človeku, ki je zvabil to nedolžno, zaupajoče bitje v nezdravo, pusto globel ter ga tiščal z okorno lažjo tam notri. Obenem je
zaplapolala moja ljubezen do nje še silneje, in sklenil sem trdno, da mu jo iztrgam iz rok, naj se zgodi kar hoče.
 
Pravzaprav bi se bil moral spomniti, da mislim tudi jaz bolj le nase in da si nisem dal jasnega računa, kaj bo z njenim bodočim življenjem, če stori to in gre za menoj. A prav to, da sem se pustil voditi edino od svojih čuvstev, mi je še danes porok, kako globoko sem jo ljubil. In to mi je tudi še danes v popolno opravičilo.
Toda zdaj sem imel čudotvorni lek v žepu in se nisem pustil več pregnati. In oprezno, počasi sem ji povedal vse.
 
Učinek je bil strahovit. Jaz pa nisem videl, da je bilo to le dokaz, kako resnično, skoraj bi rekel abnormalno ga je ljubila, in da se je samo vsled tega tako naenkrat odvrnila od njega in se vrgla meni v naročje. Kaj ve, kaj sluti samo takle površen, mlad človek, ki ni sam doživel še ničesar resnično velikega, kaj se izvrši v enem samem takem hipu v človeški duši! To lahko rečem, da nisem bil nikdar v svojem življenju sirovega srca, kakor sem videl večinoma druge. A zdelo se mi je vendar vsaj do tridesetega leta vse naravno kar se godi na svetu, in nikakor nisem umel, kaj vraga počenjajo ljudje ob takih prilikah, kakor bi se svet podiral. Kvečjemu, da sem dolžil, če sem kdaj pomislil o tem, gledališče, oziroma pesnike, ki si sami izmislijo vse te stvari in jih potem nehote in nevede ponavljajo še ljudje zunaj po življenju. In vi sami, prijatelj, ki vam pripovedujem to, vi sami, ne vem, če ste kdaj zaslutili, ko ste šli mimo take mračne človeške duše, — in šli ste gotovo, ker jih je na svetu več, nego bi se mislilo na prvi pogled, — vam samim, ne vem, če se je zazdelo, kako brezkončno globoka je lahko človeška duša, res, kakor morje, in kako čudno strašne stvari se gode po teh globinah. Ni, da bi človek umel, ni mogoče, — dovolj je, da zasluti, da ostrmi, da se strese enkrat in potem ne pozabi nikdar več. Kakor če ste šli o polnoči mimo grobov in ste videli strahove, prijatelj!«
če sem kdaj pomislil o tem, gledališče, oziroma pesnike, ki si sami izmislijo vse te stvari in jih potem nehote in nevede ponavljajo še ljudje zunaj po življenju. In vi sami, prijatelj, ki vam pripovedujem to, vi sami, ne vem, če ste kdaj zaslutili, ko ste šli mimo take mračne človeške duše, — in šli ste gotovo, ker jih je na svetu več, nego bi se mislilo na prvi pogled, — vam samim, ne vem, če se je zazdelo, kako brezkončno globoka je lahko človeška duša, res, kakor morje, in kako čudno strašne stvari se gode po teh globinah. Ni, da bi človek umel, ni mogoče, — dovolj je, da zasluti, da ostrmi, da se strese enkrat in potem ne pozabi nikdar več. Kakor če ste šli o polnoči mimo grobov in ste videli strahove, prijatelj!«
 
Zelo sem se začudil gospodu Suši, ker nisem vkljub vsemu dobremu mnenju niti mislil o njem, da mu hodijo tudi take stvari po glavi.
 
A že je bilo, kakor da se sramuje, in s hladnim glasom je nadaljeval:
 
»Poprej sem vam rekel, da sem se poleg nje svoje nevrednosti vedno zavedal. Toda tej merici svoje skromnosti bi bil lahko mirno dodal vsaj še enkrat toliko in bi potem spoznal da ne morem imeti tako, kakor sem takrat bil, za to žensko skoro prav nobene vrednosti. No, pa saj pravim, da sem bil zaljubljen in da nisem ničesar mislil. In kaj da bi bil tudi še zdaj skromen — do neba ponosen sem bil, da se ne pomišlja položiti svoje usode v moje roke.
svoje usode v moje roke.
 
Tako sva sklenila, da odidem jaz vkljub podaljšanemu dopustu že ta teden, ona pa dva dni kasneje za menoj. Nihče ni naju videl nikdar skupaj, nihče ni slutil, da se poznava, zato tudi nihče ne bo spravljal njenega bega v zvezo z mojim odhodom; najmanj njen mož. Da ga spravi popolnoma ob sled, vzame ona najprej kako drugo smer, mu odpošlje od tu kje pismo in ono sliko ter mu pove, da jo je zastonj iskati ter da se ne vrne nikdar več k njemu nazaj.
najmanj njen mož. Da ga spravi popolnoma ob sled, vzame ona najprej kako drugo smer, mu odpošlje od tu kje pismo in ono sliko ter mu pove, da jo je zastonj iskati ter da se ne
vrne nikdar več k njemu nazaj.
 
In ko je bilo vse tako lepo domenjeno in urejeno, sem ji hotel oviti roko okrog vratu in jo prvič poljubiti. Toda odrinila me je hladno od sebe, češ, da svojega moža, vsaj dokler je še vedno njegov kruh, ne bo varala niti z eno mislijo ne. Jezilo me je, da vzame vsako stvar tako strašno za res, a zavedal sem se tudi, da jo le vsled tega tako častim.
— Ljubi vsaj ste mi vsekakor. Ali vas ljubim, vam povem, ko se poleže nekoliko sovraštvo do onega v meni. Naj vam bo dovolj, da se ne bojim iti z vami.
 
Poljubil sem ji roko in sem šel.«
 
Gospod Suša je gledal nekaj časa molče predse. Naenkrat se je glasno zasmejal in me je pogledal.
Prišla je, seveda je prišla, ko je rekla in je bila huda na onega; in jaz sem seveda mislil, da bo zdaj kar takole po domače. Toda ...
 
Veste kaj, saj je preneumno, da bi vam pravil vse to. Spočetka še misli človek, da se gospa morda le delajo; ali pa, da ne marajo, če bi človek mislil, da so mu samo za tako; ali pa, da pričakuje, naj bi jo šele zapeljal, dasi je vrag zapeljevati, če ti dovoli komaj roko poljubiti in te tako trdo vika, kakor da nista skupaj — ubežala! Spočetka, pravim, si misli vse mogoče, a ko je poteklo že štirinajst dni in ste še vedno tam, kjer ste bili in smete zanjo kvečjemu službe iskati, knjige za njen denar kupovati, — neverjetno pametne knjige! — ali jo spremljati vsak dan po enkrat edino v kavarno, kjer vrhu tega že zopet večinoma le čita, — potem niti misliti ni ničesar več ...
v kavarno, kjer vrhu tega že zopet večinoma le čita, — potem niti misliti
ni ničesar več ...
 
In glejte, — moja ljubezen se je pričela ohlajati. Menda le naravno. Še osel izprevidi, da ne bo nič, če mu obesijo krmo previsoko in se slednjič neha zaletavati kvišku; samo med ljudmi se jih najde, ki jih tako naskakovanje le še bolj podžiga.
med ljudmi se jih najde, ki jih tako naskakovanje le še bolj podžiga.
 
Med te jaz nisem spadal, pravim. In dal sem ji umeti in čutiti, da nisem le njen sluga. Verjemite mi, da bi se bil zdaj, ko sem postal že tako krotak in ponižen, zadovoljil tudi že samo z gorkim pomenkom in s še tako nedolžnim znamenjem, da me ima rada; toda nič je vendarle nič in nič drugega. In vkljub vse ljubezni sem ostal vendar še vedno ponosen kavalerist.
— Kaj sem jaz kriva? je skomizgnila.
 
— Vem, da niste vi krivi! sem jo jezno zavrnil. Katera pa je kriva, če se zaljubi kdo vanjo, in kdo je kriv, če se katera zaljubi vanj? O, tudi meni se je zgodilo, da sem jih videl mreti: A dasi nisem mogel nič za to če jih nisem ljubil, sem čutil vendar globoko usmiljenje ž njimi. Tako je na svetu, gospa, da se čuti vsak čuteč človek vendar krivega ali kakor že hočete to imenovati, ko ga ljubi brezupno nekdo, in da se čuti zato tudi dolžnega lajšati bolečine, ki jih je že tudi nehote provzročil ... Ne vem, kako srce ima, kdor tega ne razume!
globoko usmiljenje ž njimi. Tako je na svetu, gospa, da se čuti vsak čuteč človek vendar krivega ali kakor že hočete to imenovati, ko ga ljubi brezupno nekdo, in da se čuti zato tudi dolžnega lajšati bolečine, ki jih je že tudi nehote provzročil ... Ne vem, kako srce ima, kdor tega ne razume!
 
— In kaj zahtevate od mene? je vprašala tiho.
— Kaj ne greste, sem se začudil.
 
— Ne, je rekla hladno. Zdaj imam »življenja« že zopet dovolj. Storila sem le vam na ljubo, ali pravzaprav: da si pridobim pravico »soditi« kakor ste rekli, dasi sem vam zagotovila že enkrat še doma, da imam to pravico že od prej. Povedati vam pa moram, da se mi zdijo vaša kratkočasja še posebno dolgočasna in da si zdaj še bolj želim nazaj v svoj prejšnji tihi dom.
vam zagotovila že enkrat še doma, da imam to pravico že od prej. Povedati vam pa moram, da se mi zdijo vaša kratkočasja še posebno dolgočasna in da si zdaj še bolj želim nazaj v svoj prejšnji tihi dom.
 
Tega seveda nisem pričakoval.
— Ne trudite se! se je nasmehnila. Vi lahko rečete dolgčas, puščava, grob, kar hočete; jaz imam o tem svoje mnenje. Ampak, ker sem vas spoznala za človeka, ki razume, če se mu dobro razloži, vam hočem poskusiti enkrat pismeno, počasi in natanko dopovedati, kako napačno je to, da ponujate svoje čevlje meni, ne da bi pomislili, ali so mi prav ali ne. In zdaj ne govoriva več o tem, — je rekla, — ker ne prepričate ne vi mene, ne jaz vas. Pač pa me spremljajte v najino kavarno, če ste tako prijazni, ker bi vendar ne marala, da bi se premaknil svet za ves teden dalje, ne da bi si prej malo ogledala, kaj se je zgodilo na njem.
 
Spremljal sem jo pokorno v kavarno in nato proti večeru domov. Poslovila se je prisrčno od mene in ko je drugi dan nisem več našel, sem razumel zakaj ... In okrog poldneva sem prejel obširno pisanje od nje. Najbolje, da ga vam prinesem. Vzemite ga v svojo sobo in prečitajte ga. Tako boste videli sami, kaka ženska je bila. In morda porečete, da je imela prav, kakor pravim jaz, odkar sem okusil, kako lepa je samota. A da sem to okusil, se imam zahvaliti edino le njej! Brez tega pisma bi po bratovi smrti najbrže ne bil odpasal sablje in postal kmet. In danes bi mi bilo prav tako pusto na svetu, kakor je skoraj vsem, ki žive tam zunaj. Dokler je človek mlad, se omami; kadar pridejo pa leta, moraš iskati sreče v sebi in ne več zunaj sebe.«
je skoraj vsem, ki žive tam zunaj. Dokler je človek mlad, se omami; kadar pridejo pa leta, moraš iskati sreče v sebi in ne več zunaj sebe.«
 
Gospod Suša je svečano vstal in odšla sva v gorenje prostore. Čez hip se je vrnil iz svoje sobe in mi je prinesel pismo.
 
<center>»Cenjeni prijatelj!</center>
Oprostiti mi morate, da se poslavljam tako. Toda mislila sem si, da me boste najbrže odgovarjali. Ne, da bi se bala, ali me morda tudi res ne pregovorite, ampak tako se mi
zdi, da nima smisla. Vrhu tega me laže pozabite, če vam prihranim poslavljanje.
 
Oprostiti mi morate, da se poslavljam tako. Toda mislila sem si, da me boste najbrže odgovarjali. Ne, da bi se bala, ali me morda tudi res ne pregovorite, ampak tako se mi zdi, da nima smisla. Vrhu tega me laže pozabite, če vam prihranim poslavljanje.
Vračam se nazaj k svojemu soprogu, kateri me pričakuje. On je odpustil meni in jaz njemu ... Na zunaj namreč ... Zakaj morda ne odpusti ne on meni, ne jaz njemu nikdar
 
več ... Ampak to je nazadnje vseeno: on lahko živi brez mene, jaz brez njega .. In če bom prav hotela, mu lahko tudi še odpustim ... nazadnje je njegova stvar, če je rabil
Vračam se nazaj k svojemu soprogu, kateri me pričakuje. On je odpustil meni in jaz njemu ... Na zunaj namreč ... Zakaj morda ne odpusti ne on meni, ne jaz njemu nikdar več ... Ampak to je nazadnje vseeno: on lahko živi brez mene, jaz brez njega .. In če bom prav hotela, mu lahko tudi še odpustim ... nazadnje je njegova stvar, če je rabil poleg ženske duše še vedno tudi njo samo, — zame gotovo ni sramotno, da sem mu bila stokrat boljši del in da je moral hoditi slabšega iskat ... In da ta boljši del rabi, to mi je dokaz njegovo zadnje pismo. Ampak pustimo to, — jaz itak ne grem toliko zaradi njega nazaj, kolikor radi nepopisno mi ljube hišice na dnu moje tihe dolinice! ...
 
In zdaj prihajam k »dolgemu času«. In zato vam pravzaprav pišem.
Toda kaj je »dolgčas«, prijatelj? Nekako tak pojem kakor strah. Nekatere ljudi je strah, drugi tega občutka še ne poznajo ne, bodisi, da jim ni niti prirojen, še večkrat pa, da jim ni prigojen.
 
Strah in dolgčas! Oba sta od znotraj votla, a med tem ko pri prvem tudi okrog ničesar ni, ima drugi to prednost, da ga nosi okoli večinoma v prelepe tkanine zavit in navadno tudi sam na sebi prelep obod ženskega ali moškega spola.
tudi sam na sebi prelep obod ženskega ali moškega spola.
 
Naj se vidim ošabna ali celo domišljava: moj oče je skrbel, da se je meni ta obod že zgodaj napolnil z bogato vsebino; in zato nisem nikdar občutila »bolezni tepcev in lenuhov«, kakor imenujejo modrijani dolgčas. A še več, — in to se mi zdi celo sami malo čudno, — tudi potrebe po izpremembi nisem občutila nikdar.
 
Nekoč ste me vprašali, kaj sem za božjo voljo počela tam doli ves dan. Takrat vam nisem odgovorila, ker se mi je zdelo zastonj razlagati. Danes, ko vas bolje poznam, upam, da me boste umeli.
da me boste umeli.
 
Pač, nekaj sem odgovorila: rekla sem vam, da je tudi življenje v življenju le navada, razvada. In s tem sem vam pravzaprav že takrat povedala vse.
Ali v slikah niti govoriti nočem, ker so vedno varljive, kakor vsak cvet; povem naj vam rajše v suhi prozi kako je bilo:
 
Vstajala sva poletne mesece, — sicer pa prave zime tam spodaj itak skoraj ni, — vstajala sva zelo zgodaj ter sva šla vselej takoj na vrt, okopavat, zalivat, presajat in kar je takega dela. Okrog osme ure je nama že izborno teknil zajtrk, ki sem ga seveda sama pripravila. Tudi kosilo in večerjo sem kuhala vedno sama. Če nas kdaj posetite, boste videli, da znam. Kuhanje je ustvarjanje; in če veste, da je za lastno mizico, je to sestavljanje, zlaganje, pokuševanje, prilivanje, pravi užitek. Razen težkega dekelskega dela, za katero smo imeli najeto staro postrežnico iz bližnje postaje, sem opravljala vse hišne posle sama.
seveda sama pripravila. Tudi kosilo in večerjo sem kuhala vedno sama. Če nas kdaj posetite, boste videli, da znam. Kuhanje je ustvarjanje; in če veste, da je za lastno mizico, je to sestavljanje, zlaganje, pokuševanje, prilivanje, pravi užitek. Razen težkega dekelskega dela, za katero smo imeli najeto staro postrežnico iz bližnje
postaje, sem opravljala vse hišne posle sama.
 
In potem? Potem sem sedla s knjigo v roki pred hišo ali pred utico in sem čitala. Ali pa sem presedela tudi cele ure in se prepustila samo svojim sanjam. Kakim sanjam, — tega vam, prijatelj dragi, ne znam povedati. Ali ste sedeli kdaj ob morju in ali ste občutili pri srcu, koliko čudovitih slik, koliko cvetja vre neprestano in tiho z vsakim valom iz njega na površje? ...
Ali razumete to: sedeti cele ure nepremično, s pol zaprtimi, zastrtimi očmi in gledati daleč, daleč tja nekam v kraje, ki jih ni in ki vendar so?
 
Zdi se mi, da bi me mogel umeti samo poet. In vi, ne vem, če ste poet. Nekaj imate pač v sebi, ono trdnost duše, ki se ji zdi bedasto, da bi vedno le poskakovala, razgrajala, norela; in tudi vi si zaželite včasih počitka, pokoja; toda ko ste se ravno umirili, ko so se ravno polegli viharji v vas, se že preplašite tišine in zakričite, ker vas je strah.
so se ravno polegli viharji v vas, se že preplašite tišine in zakričite, ker vas je strah.
 
Mene pa ni bilo nikdar strah; in čim bolj tiho je bilo v meni in okrog mene, tem bolj sladko mi je postalo v srcu. O, samo zaslutiti da bi vam mogla dati razkošje v daljave zasanjane duše! Ne uničenje, smrt, nirvana, ampak razlitost vse tja ven pod čisto nebo ... Čakanje brez pričakovanja, hrepenenje brez želj ... Tja čez plan od vzhoda do zahoda položena harpa z zlatimi strunami, ki se jih ne sme dotakniti nobena človeška roka in ki gredo samo rahle sapice neslišno čez nje, da brni le globoko nekje v njih ...
roka in ki gredo samo rahle sapice neslišno čez nje, da brni le globoko nekje v njih ...
 
Zato so mi bili tudi vaši poseti izpočetka tako neljubi. Ne da bi se vas bilo balo v navadnem smislu moje srce, ker ste pač tak in tak mož in v taki in taki opravi; ampak zato smo se vas bali vsi, jaz, hišica, vrt, dolinica sama, ker ste bili bitje iz drugega nam tako tujega in zoprnega sveta. Vedeli smo, da se bomo morali vsakrat šele s silo zopet zbrati, zamisliti, zasanjati, predno bo zopet popolnoma tako, kakor je bilo prej; in vsak napor nam je bil odveč v našem sladkem brezdelju.
In čim večkrat ste prišli, tem več ste odnesli vselej s seboj, da je ostala sama še dolinica brez sija, vrt brez vonja, hišica brez poezije, jaz sama brez nekdanjih sanj ... Tako potem ni bilo več čudno, da sem se ločila tako lahko od vsega tega ... In od svojega moža ... Zakaj tudi od njega bi me ne bil nihče odtrgal, da sem bila še ona, katera sem bila prej ... Kraljujoča sredi tišine okrog sebe, bi bila znala umeče pretehtati, kolik je njegov greh in bi ga ne bila pretiravala.
 
In zdaj se vračam zopet v svoj »dolgčas« ... Zopet sedem na svoj prestol in zopet se razgrne molk prepleten z zlatimi sanjami okrog mene in čezme, da bom zopet kakor kraljica v najbogatejšem ornatu.
kraljica v najbogatejšem ornatu.
 
Vam pa, prijatelj, iskreno hvalo za to, da ste mi hoteli storiti dobro. Ni vaša krivda, če ste ponujali rokam, ki niso vedele, kaj bi z vašim darom; in nič manj vam ne želim, da bi tudi vi dosegli vso srečo na tem svetu; vi svojo kakor jaz svojo, zakaj vsakdo si jo predstavlja drugače in jo išče drugje.
da bi tudi vi dosegli vso srečo na tem svetu; vi svojo kakor jaz svojo, zakaj vsakdo si jo predstavlja drugače in jo išče drugje.
 
Toda zato, ker vem, da je moja trajnejša od vaše, zato, ker vidimo mi, ki gledamo iz varnega solnčnega pristana ven k vam, kako klavrna je često vaša borba in ničevo vse vaše junaštvo, — zato vam želim, da spoznate nekoč to našo srečo in zavijete iz krajev, kjer vam ni treba biti.
 
<p align=right>Marija.«</p>
 
Zgrnil sem počasi list in sem ga spravil v zavitek.
 
Zdelo se mi je, da ga umem ... A obenem sem tudi čutil, da ga gospod Suša ni umel ... Spomnil sem se njegovih svečanih besed, predno je odšel in sem se moral veselo zasmejati. Ne, tihega jezika ti ljubi gospod Suša ne boš znal nikdar; in tudi »samotna duša« nisi in nikoli ne boš. Misliš, da ljubiš samoto, ker ti ni nikdar dolgčas; a dolgčas ti ni nikdar samo zato, ker imaš ves dan čez glavo posla. Toda, če bi te vlekli tja dol v dolino, gospod Suša, ter bi te prisilili, da moraš sedeti od jutra do večera pred hišico ter čitati knjige ali pa gledati v zrak, javaljne, da bi zdržal en teden ...
tja dol v dolino, gospod Suša, ter bi te prisilili, da moraš sedeti od jutra do večera pred hišico ter čitati knjige ali pa gledati v zrak, javaljne, da bi zdržal en teden ...
 
Ampak to nič ne de, — radi tega si vseeno vrl mož in koristen član družbe, — gotovo celo prav radi tega koristen.
»Kaj pa je zdaj z ono hišo tam spodaj?« sem ga vprašal drugi dan. »Ali sta lastnika še ta dva človeka?«
 
»On že ne, ker je umrl, predno sem prevzel jaz premoženje. Ona se pa menda vsaj čuti ne lastnica več, tudi če še živi, ker sem čul ravno zadnjič enkrat na davkariji, da je že toliko in toliko zastalih davkov gori in da poženejo nekega dne vse skupaj na dražbo. Mogoče, da kupim takrat jaz, saj pojde itak za kak nič. Dal bi si napraviti mlin ali pa kako drugo podjetje spodaj, ker je vodna moč precej velika, če bi jez nekoliko dvignil ...«
toliko in toliko zastalih davkov gori in da poženejo nekega dne vse skupaj na dražbo. Mogoče, da kupim takrat jaz, saj pojde itak za kak nič. Dal bi si napraviti mlin ali pa kako drugo podjetje spodaj, ker je vodna moč precej velika, če bi jez nekoliko dvignil ...«
 
[[Kategorija:Dela leta 1908]]
17.101

urejanje