Za denar: razlika med redakcijama

dodanih 27 zlogov ,  pred 5 leti
ureditev
(ureditev)
}}
 
{{neoštevilčenarimska poglavja s piko|1|2|3|4}}
 
 
== I. ==
Na nizkem stolu ob ognju je čepel sključen starec ter držal vedno blizu plamena vele in koščene svoje roke ter sem ter tja pomencal jedno ob drugo. Njegove drobne, ugasle oči so nepremično strmele v plamen, in suh kašelj je pretresal včasi njegovo že trhlo telo.
 
Na nasprotni strani je popravljala ogenj stara ženica in v jednomer šepetala, kakor bi molila. Njen šilasti nos in suha koščena brada sta se skoro dotikala.
in suha koščena brada sta se skoro dotikala.
{{prelom strani}}
Ko je stopila deklica v kuhinjo, je najprej privzdignila pokrov nad kotlom, segla s prsti v kotel ter potipala oblico na vrhu.
Drugega odgovora si ni vedela, si ni mogla dati.
 
In kako tudi? Še pred dobrim tednom je bil France pri njih, in vpričo njenega očeta, ki je bil uprav tačas domá, ji je govoril, kako bi to bilo lepo in prav, ako bi bila ona — njegova žena! In njenemu očetu, priletnemu, ubožnemu, a poštenemu drvarju, ki je bil sicer vajen, da se je držal vedno le resno, kako so se mu bile razširile tačas ustnice na smehljaj, kako se mu je bil veselja razžaril ves, sicer odurni obraz! In ona sama, kako ga je poslušala vesela! Kako si je med njegovim govorom in pozneje {{prelom strani}} še, ko je bila sama, slikala bivanje na njegovem domu, v njegovi bližini! Da, to bi bilo skoro prelepo! In zdaj se vozi z Vrtovčevo Metiko in njenimi stariši!
 
„Gotovo so ga povabili, naj prisede,“ si je dejala vnovič. „Morda je pa kje semenj, in skupno gredó česa kupovat!“Ali neki drug glas ji je šepetal:
„Pa je bil vendar nekolikokrat tukaj pri nas, ta France. Mislil sem, da gleda kaj za tabo, Lenčika!“
 
„Beži, beži,“ ga kara babica. „Ali res ne sme nihče v hišo, da bi ga že ne ženili?
 
Lenčika je molčala.
== II. ==
 
Prva hiša na desnici v Vodicah je bila ona Franceta Pirjevca. Ni bila niti velika, niti premajhna. Po dveh stopnicah se je prišlo v vežo, v kateri so bile na levici in desnici nekako v sredini po jedne duri. Skoz desne si prišel v precej prostorno kuhinjo, katere se je držala mala čumnata, a skoz leve si vstopil v Francetovo delavdelavnico. {{prelom strani}}nico. Koncem veže so bile strme stopnice v gornje nadstropje, ki je bilo na novo dozidano, z dvema še nedode¬nedodelanima sobama.
lanima sobama.
 
France je bil mizar in je prvotno poslopje podedoval kot jedini sin po svojem, pred nekolikimi leti umrlem očetu. V hiši mu je gospodinjila že priletna mati. Sin in mati, oba sta bila varčna in delavna. Razen tega pa je bil France res spreten in vešč mizar, ki se je bil svojemu obrtu popolnoma priučil po raznih mestih v tujini. Ker ni bil predrag, je imel vedno mnogo dela, katero je komaj zmagoval, in pri katerem sta mu pomagala po dva rokodelska pomočnika. Tako si je bil nekaj prihranil in takoj nató je vzdignil hišo, katero je izdeloval uprav sedaj.
Ko se je vračal neki popoldan iz trga proti domu, je došel na poti drvarjevo Lenčiko, ki je uprav nesla iz gozda butaro drv. V rebru je počivala, z desnico podpirajoč butaro, ki je slonela na skali, da ne bi zdrsnila na tla. Njeno lice je bilo razgreto, rdeče rože so cvetic na njem. A njeno veliko oko ga je gledalo tako nedolžno, da se je nehoté ustavil ter pristopil bliže nje.
 
In začel jo je izpraševati, kdo in odkod je, kaj je njen oče, in ali ima še mater, ali ima kaj bratov in sester. Beseda je dala besedo, in v kratkem sta vedela popolnoma natančno vse razmere drug drugega. Ko sta stopala kmalu potém skupno proti vrhu, jima je bilo, kakor bi se poznala že davno, in Lenčika ga je povabila celó v kočo, da si nekoliko odpočije.
 
Mrak se je že delal, ko se je France poslovil od Lenčike in od starih dveh, ki sta čepela v hladu pred kočo.
 
„Pa še kaj pridi, je dejala Lenčika pri slovesu ter še nekoliko časa zrla za njim, ko je stopal lahko nizdolu.
 
V ovinku se je še zadnjič ozrl in mahal s klobukom v pozdrav.
„Kaj pa bi bilo, ako bi postala Lenčika moja ... moja ... žena!“
 
Ta misel mu je šinila hipoma v glavo, in usta so jo takoj ponavljala glasno, tako glasno, da se je skoro ustrašil svojega nenavadnega glasú.
svojega nenavadnega glasú.
 
Naglo je hitel potém dalje in kmalu je stopil ves razgret v svojo hišo.
Ali prišlo je drugače.
 
Pri vsej svoji poštenosti in dobrosrčnosti je imel France vendar neko veliko napako. Bil je namreč preveč navezan na denar. Za goldinarček bi bil šel v ogenj.
navezan na denar. Za goldinarček bi bil šel v ogenj.
 
Pred nekolikimi dnevi ga je poklical v hišo bogati Vrtovec. Ponudil mu je neko delo, katero je moral delati pri njem na domu.
Še le črez dolgo je proti jutru nemirno zaspal, in solnce ga je proti navadi našlo še v postelji.
 
{{razprto|<center>* * *}}</center>
 
Popoldne tistega dne je stopal France s svojim ujcem proti Vrtovcu. Oba sta bila pražnje oblečena, kajti šla sta snubit. France je hotel stvar dovršiti, kolikor mogoče hitro, da ne bi se morda še kako drugače premislil.
„No, to se je pa hitro napravilo!“
 
In odšla je v kuhinjo, kjer se je cvrl ostanek tolstega purana od nedelje. Ker se ji je videlo to premalo, pridejala je še kos telečje pečenke. Maslen kruh je bil pečen že zjutraj, kakor običajno vsak teden po enkrat.
 
In ostali so skupaj v razgovoru še pozno na večer.
 
{{razprto|<center>* * *}}</center>
 
Po noči je bil zapadel prvi sneg, a zjutraj so bile že zgodaj napravljene pred Vrtovčevo hišo sani, katere so jih imele odpeljati v trg.
In čuli so se nadalje glasovi:
 
„0h„Oh, tak zakon!“
 
„Pojdi no branit, župan!“
„Tako se godi onemu, ki se ženi za denar!“
 
Naglo je korakal mimo ljudij ter izginil izpred njihovih očij.
 
V hiši pa se je tedaj potajil jok, in nastala je zopet tišina. Ljudje so se razhajali, a njih razgovor se je vrtel odslej samo okoli Pirjevca in njegove žene. Ugibali so, kdo je kriv vednega prepira. Različna so bila mnenja. Nekateri so hoteli vedeti, da je žena kriva vsega, a drugi so obsodili Franceta, češ, dovolj je bil star, ko se je ženil; lahko bi bil prej vse natančno premislil, predno je storil tako neumnost. Ni ga bilo v vasi, ki ne bi bil vedel, kaki peklenski nastopi so se pogostoma dogajali v Pirjevčevi hiši.
 
„Jedino dobro je to,“ je dejal čestokrat župan, „da nimata otrok!“
 
{{razprto|<center>* * *}}</center>
 
Mračilo se je. Hladen mrak je legal na zemljo, in na travi se je začela delati rosa. Na nebu se je prižgala prva zvezda tam v nedosežni daljavi, in njena luč je vztrepetala v svetlozelenkasti boji. V bližini je zardela druga, tretja, četrta — v kratkem je bil posut z njimi ves sinji obok. In v človeška srca se je tedaj vselilo hrepenenje po nečem višjem, po nečem slajšem in nedosežnem, po nečem, kar jim ne more dati zemlja, po nečem, kar slutijo {{prelom strani}} ta srca samo tam nad zvezdami, tam za ono zlato zaveso, za katero še ni pogledalo človeško oko. Oj, ta večer, ta krasni večer!
Toda France ni videl in ni čutil ničesar. V njegovih prsih je vrelo in kipelo; bil je nesrečen, silno nesrečen. Noge so ga zanesle nehotoma proti vrhu, više, vedno više.
 
Pred njim se je zasvetlikala drvarjeva koča, ona znana koča, v katero je nekdaj tako rad zahajal, ona koča, v kateri je stanovala in še zdaj stanuje njegova nekdanja — Lenčika.
 
Stresel se je.
Kmalu potém so se zaprla kočna vrata za malo in srečno družinico. France je ostal vnovič sam.
 
In v očeh mu je zablestela solza, polzela po licu, a kmalu za njo se jih je udrl cel potok, in tekle so ... tekle ...
 
Zadnjič se je še ozrl na kočo ter takoj nató stopal počasi nizdolu proti svojemu domu.
Kolika izprememba se izvrši včasi v jednem samem letu! To, kar nam je bilo morda še pred kratkim najdražje in najljubše, leži pozabljeno za nami, strto in uničeno na veke. To, po čemur smo hrepeneli, za kar smo žrtvovali srčno svojo kri, pobegnilo je mimo nas brez sledú, brez najmanjšega vidnega znaka, in srca naša so ostala nezadovoljna, v njih se je nastanil razpor, nastanilo se novo hrepenenje po nečem, kar bode izginilo istotako.
 
Še ni bilo preteklo dobro leto po Francetovi poroki, ko je bilo tudi v njegovi hiši vse drugače. Njegov dom, prej tako miren, je postal dom najljutejših prepirov, in denar, ki ga je bila prinesla v hišo nevesta, je prinesel hkrati s seboj prokletstvo. In prav denar je bil, ki je delal med zakoncema največje razprtije. Žena je očitala možu uboštvo, iz katerega ga je bila potegnila, toliko časa, tolikokrat in na tak način, da je nastal med njima neprenepremostljiv {{prelom strani}}mostljiv jarek. Zraven tega se tudi ni hotela poprijeti nobenega resnega dela, marveč je raje pohajkovala po hišah, prepuščajoč Francetovi materi ves trud. France je vsled takih razmer tudi začel zanemarjati delo in dom, a žena je začela piti, sprva skrivaj, a kmalu očitno. Namesto blagostanja se je v kratkem naselila v hiši beda in pomanjkanje. Po preteklih štirih letih je bila njih last samo še koča, a še ta zadolžena, in majhen laz v rebri.
 
Francetova mati je bila umrla že drugo leto po poroki. Stari Vrtovec je sicer poskušal parkrat, da bi posredoval, a ko je videl, da je vse zastonj, ni prestopil več praga Pirjevčevega.
Nató se je prekrižal, malo pomolil ter legel tudi sam k počitku.
 
{{razprto|<center>* * *}}</center>
 
Jako zgodaj je še bilo, ko je France vstal. Oblekel si je naglo vsakdanje oblačilo, pristopil k ženi, ki je še spala; ter jo vzdramil.
France ni odgovoril niti besedice. Z odprtimi usti je stal in strmel pred se. Hkratu so mu udje otrpnili in imel je občutek, kakor bi ga kdo polival s studeno vodo. In v tem hipu je njegovo bodočnost zakrila najtemnejša noč ...
 
 
–––
<hr width="20%" />
 
 
Francetova žena je res zblaznela, preobila pijača jo je uničila. Ali prišla je zopet iz blaznice, v katero so jo bili spravili. Vendar je to ni spametovalo; pila je še vedno in odslej še več. Tako je prišla na Studenec tudi drugič, in zdaj, ko to pišem, je še tam. Kdo ne ve, kako se bo končala ta povest? ...
17.101

urejanje