Življenje in smrt Petra Novljana: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.711:
Tam za hišo, na travniku, je velik oreh in tja v senco
bi legel ... Ugledal ga je človek spodaj in je zakričal
 
60
naravnost nanj: "Ti tam gori, če bi rad bil gosposki, pa
se spravi!" Resnično je bil položil opeko na kolena in je
Vrstica 1.738 ⟶ 1.736:
ga je zapekla. Oni zadaj ga je sunil s kolenom. "Dŕj!"
Saj je vzdignil roke do glave, pa bi bil vzel! In oni spredaj
mu je pomolil opeko, držal je mirno, a nato je mamahoma krenil, tako da je prijel Peter samo z eno roko in
61
homa krenil, tako da je prijel Peter samo z eno roko in
je padla opeka na kup tam spodaj. "Kdo pa je spet bil?"
 
- "Tisti gosposki je bil!" - "Dva krajcarja stane opeka,
zapomni si!" - "Zakaj pa je šel gor, če je tako neroden!"
 
- "Zlezi no dol, zlezi!" - Glej jih, kakor psi! In koliko
jih je že padlo, trideset najmanj in ne besede! Ko bi le
Vrstica 1.755 ⟶ 1.753:
mučil zastonj? Dvajset krajcarjev je nekaj denarja in če
mi odšteje tisto opeko, jih ostane še zmerom osemnajst!"
 
- Skorja pa se mu je bila napravila ne samo po
- Skorja pa se mu je bila napravila ne samo po
obrazu, temveč že po vsem telesu. Tako je bilo, kakor da
bi nekdo drugi jemal in podajal, on sam pa bi bil skrit
Vrstica 1.766 ⟶ 1.765:
bilo, da je sonce polagoma bledelo. Zmerom še je bilo
tam, toda bledelo je, skoro bi se lahko ozrl naravnost
 
62
vanj. Mirno je bilo nebo in ogenj je bil tako čudno hladan,
da bi lahko roko vanj pomočil. To je bilo pač zaradi
Vrstica 1.781 ⟶ 1.778:
delaš, ali boš ali ne? Poglejte ga norca!" - Res sem norec;
zdaj ko je že konec blizu, pa vstajam! - "Primi!" -
 
"Podŕj!" - Ali ko je vstal, je zažarelo sonce, zapalilo se
je nebo in od neba do zemlje je gorel silen ogenj. "Zakaj
Vrstica 1.793 ⟶ 1.791:
obzorju, še konca mu morda ni. Ko bi zdajle imel lepo
svetlo kočijo, par urnih belcev, tja bi se popeljal naravnost ... Glej belo se vzdiga tam, kakor velika hiša z
 
63
mnogoštevilnimi okni. Mimo vozi kočija, kopita krešejo
po gladkem kamnu, veselo rezgečeta belca. In odprlo se
Vrstica 1.800 ⟶ 1.796:
obraz ... "Hej, držite ga!" - Pol je plezal dol in pol je
padal, roke so se iztegale po njem ...
 
Ali je bilo to življenje kakor kratek hip, od adventa do
svečnice, ali se je vrstilo počasi, od tistega časa, ko se je
vozil kmečki voz po blatni cesti, pa do ure, ko se je sklanjal
nad njim ljubezniv obraz?
 
Mnogo čudnega je bil doživel in spominjal se je tudi
na tisto dolgo in kamenito pot od Bukovega dola do
Vrstica 1.821 ⟶ 1.819:
kadar je šel mimo in ves goli zid je bil že rdeč. Od kapelice
dol se je cesta malo nagnila, bila je cesta in potok
 
64
obenem. Z gladkim kamenjem je bila posuta, na obeh
straneh se je vzdigal breg za moža visoko in je bil z gostim
Vrstica 1.836 ⟶ 1.832:
zmerom više v neporastel, lazovit breg. Klanec je bil posut
z debelim kamenjem, na desno se je vil in na levo.
 
Peter jo je krenil po bližnjici preko laza. Ni se mu nič
mudilo, postajal je pred robidami, pred leščevjem; leš-lešniki so bili že skoro dozoreli, tisti, ki je sijalo nanje popoldansko
niki so bili že skoro dozoreli, tisti, ki je sijalo nanje popoldansko
sonce, so bili že rumeni in so se sami luščili
iz suhih robk, pa je bil še daleč sveti Jernej. Robidnice so
Vrstica 1.849 ⟶ 1.845:
gledal je in je posegal z roko v skrite dolbine, pa ni nič
našel. - Tam gori, še daleč, se je temnil gozd, tja je bila
 
65
njegova pot. Kakor visoka rdeča stena se je vzdigala tam
široka in strma ilovnata cesta. Vselej se je prestrašil Peter,
Vrstica 1.862 ⟶ 1.856:
To pot je imel Peter najrajši in vselej se mu je razjasnil
obraz, kadar jo je nastopil. Tiha je bila in hladna, posuta
z listjem in žirom, šuštelo je pod nogami. Zmerom gostejšgostejši je bil gozd, pomikal se zmerom bližje, že so brazdale
i je bil gozd, pomikal se zmerom bližje, že so brazdale
pot debele korenine in neba se skoro ni videlo več.
 
Na levi se je spuščal gozd strmo v dolino, na desni se je
vzdigal samo narahlo, ali spredaj in na obeh straneh se
Vrstica 1.871 ⟶ 1.865:
razmaknilo, odprl se je pust, s praprotjem in robidovjem
poraščen in z ožganim belim kamenjem pokrit prostor.
 
Peter ni maral takih krajev; šel je preko njih hitro
in skoro strahoma. - Zdaj še ni hotel v gozd, preblizu
Vrstica 1.876 ⟶ 1.871:
tistega kraja, kjer se je križalo dvoje poti in se je spuščal
gozd na desni globoko v dolino, odkoder se je vzdigal
tam v daljavi še više. Na tistem bregu so šumele mogočmogočne stare bukve, zemlja je bila vlažna in mehka, nadebelo
66
ne stare bukve, zemlja je bila vlažna in mehka, nadebelo
posuta z listjem in odkrhle veje so ležale raztresene vsenaokoli.
Odlomilo se je časih gori v vejevju, padalo počasi
Vrstica 1.884 ⟶ 1.877:
Peter križem po tistem bregu in nabiral suhih vej, mu
je bilo tako prijetno, kakor da bi bil šel nabirat jagod in
bi zagledal tam pod grmom mahoma vse rdeče, ali leš-lešnikov in bi mu namignila tam gori težka polna veja s
nikov in bi mu namignila tam gori težka polna veja s
samimi gručami. Veselo v breg in v dolino in toliko lepša
je veja, kolikor je lepša; časih je katera na tisti strani, na
kateri je ležala, že čisto črna in mokra in če jo vzdigne
človek, se pozna na tleh še zmerom njeno prijetno ležišležišče. Sladko je pač ležati tako, spati mirno v lepi gozdni
če. Sladko je pač ležati tako, spati mirno v lepi gozdni
senci! Kup je zmerom večji, dovolj bo že skoro in povezati
bo treba; ali če je butara krepko povezana, je veliko
Vrstica 1.904 ⟶ 1.895:
hodil, ko ima časa in ko je lepo v gozdu? ... Butara je
bila napravljena, prevezal jo je dvakrat, nato je položil
 
67
svitek nanjo in je legel. Ležal je na hrbtu, roke pod glavo
in je gledal v gosto zeleno vejevje nad sabo. Le tupatam
Vrstica 1.932 ⟶ 1.921:
na obeh straneh tiščijo veje dol in tudi svitek je bil pomeknil
preveč na čelo. Toda zdaj ne kaže popravljati,
 
68
prezgodaj je še - kadar bo gozda kraj. Če bi že zdaj začel,
kaj bi šele bilo! Še tako bo treba velikokrat počivati,
Vrstica 1.960 ⟶ 1.947:
obraz v dlaneh. "Zdaj sedim," je mislil, "in pozno je že!
Morda še opoldne ne pridem in teta bo kakor ... Čemu
 
69
pa me pošilja? Nalašč me muči!" Srce mu je bilo polno
nezadovoljnosti in grenkobe. Vstal je in se je ozrl na
Vrstica 1.967 ⟶ 1.952:
nenadoma, ob lepem jutru, ko je trava še rosna. Šel bi
mimo voz, pa bi se obesil zadaj in v svet, kamorkoli!"
 
Tako je bil šel nekoč, toda vrnil se je in jokal se je ves
večer ... Zdaj pa bi se ne vrnil več in ne jokal bi ...
Vrstica 1.982 ⟶ 1.968:
ped bom že še preromal; nikoli še nisem ostal na cesti,
pa tudi danes ne bom!"
 
- In stopal je krepko, dasi je šlo strmo navzdol in so
ga noge bolele v kolenih. Cesta je bila vsa razgrapana,
Vrstica 1.988 ⟶ 1.975:
moram!" je mislil Peter in truden je bil. "Prej se ne odpočijem,
ne vstal bi več!" Naglas je mislil, da bi več ne
 
70
vstal, tako neresnična je bila tista kljubovalnost in tako
hitro je izginila. Ko bi bila kakšna steza ob cesti, ali tam
Vrstica 2.016 ⟶ 2.001:
preko laza, s težkimi enakomernimi koraki; in butara se
je zibala. - "Bolje je bilo pri očetu ... in lepo je bilo,
 
71
kadar je prišel zvečer domov in je prinesel pečenke in
belega kruha ... Nedelja je bila takrat vsaj, zdaj pa ni
Vrstica 2.043 ⟶ 2.026:
peskom in kamenjem, se je odpočil. Legel je na trebuh
in srebal z ustnicami mrzlo vodo. Ko se je napil, je sedel
 
72
na butaro. "Kaj ni prevelika?" je ugibal. "Saj bi lehko
vrgel stran par vej, zakaj sem se tako obložil!" Toda še
Vrstica 2.053 ⟶ 2.034:
Gledal je na butaro in jo je sunil z nogo. "Še ne gane se
ne!" je mislil in se je nasmehnil. "Pa se mi smeje hudobno!"
 
Sovražil jo je in bal se je je, toda zadevati jo je moral
Sovražil jo je in bal se je je, toda zadevati jo je moral
in nositi kakor otroka, ko je bila težja in večja od njega ...
Opotekel se je zelo in je padel na koleno. "Ej no, ej
Vrstica 2.068 ⟶ 2.050:
je sklenil. "Potem pobegnem, kamorkoli ... tja pobegnem,
kjer so bele hiše in široke gladke ceste; na hišah pa
so pozlačeni balkoni ... Nič je ne ponesem več dalje ... tam jo pustim pred durmi in pobegnem ..." PoPokleknil je težko z obema kolenoma, butara je udarila na
73
kleknil je težko z obema kolenoma, butara je udarila na
nizko klop pred kapelico. "Hvala Bogu!" je zavzdihnil in
je legel ... "Če je že pozno, ali če ni pozno, odpočijem
Vrstica 2.081 ⟶ 2.061:
obrazom; peljala se je kočija - čudno je bilo - preko
polja, preko travnikov v sončno daljavo ...
 
Ali so bile sanje? Tako je morda sanjal, ko je sedel na
tistem kmečkem vozu, ki se je pomikal počasi preko
Vrstica 2.095 ⟶ 2.076:
in se je prikazal bel obraz ...
 
74
Saj je bil čisto blizu njega tisti obraz; zdramil se je
nekoč v sanjah, pomčl si je oči in ga je ugledal nad sabo,
čisto blizu, tako da bi se ga bil lehko doteknil z roko.
"Ali spiš, Peter?" je prašala.
 
On pa ni nič odgovoril, ker se je bal, da bi nenadoma
ne izginila, če bi jo ogovoril. Samo narahlo, prav oprezno
Vrstica 2.107 ⟶ 2.088:
Upala in votla so mu bila še lica in še zmerom so gorele
oči.
 
Ali so bile to tudi sanje? ...
 
Smejali so se tam v sobi, kozarci so žvenketali, Sveti
večer je bil. Tudi študent Pavel je bil tam, in bila je gospodinja,
Vrstica 2.117 ⟶ 2.100:
obraz mu je bil rdeč od vina in tudi oči so bile že rdeče
obrobljene.
 
"Ali spiš, Peter? Vina sem ti prinesel, gorkega vina ... Dobro ti bo storilo!"
Stopil je k postelji, Peter je malo vzdignil glavo, vino
Vrstica 2.122 ⟶ 2.106:
roka.
 
75
"Le pij, Peter! Pozabljena sva zdaj obadva, nesrečna
zaljubljenca, samca od nocoj!" Peter je odmeknil ustnice
od vročega kozarca in je za mahnil z roko.
 
"Kje je Olga?"
 
"Le miren bodi, Peter, kmalu pride, zdaj pije tam bratovš
čino"Le miren bodi, Peter, kmalu pride, zdaj pije tam bratovščino; le miren bodi pa zaspi!"
 
Lepo so cvenketali v sobi kozarci. Peter je poslušal in
ni vedel več natanko, ali cvenketajo kozarci v sobi, ali
Vrstica 2.136 ⟶ 2.121:
viselo nizko sivo nebo in se je pomikal voz po blatni
cesti ...
 
Nekdo je govoril na vozu, govoril je nekdo zraven postelje
in precej je spoznal Peter tisti mehki glas, odprl je
mukoma oči, tako da se je samo špranja zasvetila med
trepalnicami in spoznal je precej tisti beli obraz.
 
"Olga, dekle moje, čas je, da prideš odtod, zadušila bi
se ... Lepo gnezdo si napraviva, lepo boš spančkala,
Olga, lepo živela ..."
 
"Rada te imam, Franc!"
 
Sklonil se je nizko k njej, črn človek je bil, tudi oči njegove
so bile temne. In ko se je sklonil k njej, jo je objel
Vrstica 2.149 ⟶ 2.138:
poljubil.
 
76
Peter se je hotel vzdigniti, okrenil je glavo in je zastokal.
Narahlo se mu je odtegnila Olga in si popravila lase.
 
"Otrok ne spi."
 
"Kaj te briga otrok? Ostani tukaj; vsi so pijani tam!"
 
Olga je stopila proti durim.
"Ne, Franc, ne tukaj!"
 
In skozi špranjo med trepalnicami je videl Peter njen
obraz; resen je bil in gledala je naravnost nanj z lepimi
Vrstica 2.162 ⟶ 2.154:
k postelji, še pokimala ni z glavo. Peter je zastokal
in je zatisnil oči ...
 
To pač niso bile sanje.
 
Zdaj je gledal jasno, široko so bile oči odprte, zdaj bi
bilo treba premisliti. Če je res tisti človek na svetu, ali če
Vrstica 2.176 ⟶ 2.170:
ne bilo na svetu
 
77
Prišla je Olga in je stopila k postelji.
"Ali je že bil Sveti večer, Olga?"
 
"Bil je že! Kaj nisi vedel?"
Stala je korak od postelje, ni stopila bliže, tudi smehljala
se ni.
 
"Olga, kdo je bil v tej izbi na Sveti večer?"
 
"Jaz sem bila pri tebi!"
 
- Glej, zardela je! - je pomislil Peter in ves se je tresel.
"In kdo je bil še?"
"Nihče drugi!"
 
Strnila je obrvi in mu je pogledala z velikim pogledom
naravnost v oči, nato je šla.
 
"Torej je bila resnica!" je mislil Peter in se je obrnil v
postelji proti oknu. "Zdaj pa bom moral hitro vstati, brž
oditi! Jezna je name Olga."
 
Tako je mislil in je bil zelo žalosten ob tisti uri.
 
"Nič ni bilo sanj in vse je bila resnica, vse od začetka
do konca! ... Hitro bo treba zdaj vstati, brž oditi! ...
Vrstica 2.199 ⟶ 2.200:
sivim nebom, in ki se je pokrajina sama pomikala z
njim ..."
 
Rad bi se bil napravil, mudilo se mu je. Zakaj dolga,
dolga pot je bila pred njim in daleč je bil še cilj. Zunaj pa
 
78
je bila že skoro pomlad, rosno je bilo okno in pomladanski
oblaki so leteli po nebu.
 
Ko je pogledal skozi okno, je zapazil strahoma, kako
se je po oni strani, kraj vode, pomikal počasi kmetski
voz; enakomerno je pokimaval z glavo mršavi konj, pokimaval
je tudi voznik Luka, ki je sedel na vozu.
 
"Čas je! Prepozno je že skoro!"
 
Prestrašil se je, vrgel je odejo raz sebe in je skočil s
postelje. Skočil je in se je opotekel in je omahnil "Prepozno
je že!"
 
Imel pa je Peter takrat trinajst let.
 
== V ==
79
 
V
Že je bilo zunaj veselo sonce in v gorki spomladanski
luči se je smejalo mesto. Peter ni maral mesta,
Vrstica 2.238 ⟶ 2.242:
oproščenja.
 
80
"Oprostite mi!" je dejal, "in prosim vas za božjo voljo,
nikar se ne jezite name v svojem srcu, ker sem pijan.
Norec sem bil, vi pa ste me rešili vsega hudega!"
 
Zmerom se je spominjal Peter tistega večera; ni pozabil
nanj, kadar je blodil po mostovžih in tudi ne, kadar
je klečal v cerkvi, na klopi poleg kropilnika, ter stiskal
obraz v dlani.
 
Takrat je moral ostaviti svojo izbo ter se preseliti nekam
daleč na mostovž, v prazno in mrzlo sobo; na tleh
je ležala blazina, sveča je gorela na stolu.
 
Peter je legel, ko se je bilo spodaj šele komaj začelo
veselje.
 
"Nič ne bom poslušal, zaspal bom precej!"
 
Toda vzdignil se je in je sedel, poslušal je s sključenim
životom, naposled je odprl duri. Na mostovžu je bil hladan
Vrstica 2.259 ⟶ 2.267:
beli ljudje. Peter je slišal nerazločen šum, samo časih se
mu je zazdelo, da je spoznal glas, razumel besedo.
 
"Na mostovž bi šel, stopil potihoma k durim; ali če bi
me ugledali, kaj bi rekel?"
 
Vstal je in se je opravil, toda ni si upal na mostovž.
Dišalo je od zdolaj po pečenki, po poticah, Peter pa je bil
žalosten.
 
81
"Lehko bi mi kaj prinesli, vsaj študent Pavel bi mi lehko
kaj prinesel, ki je tudi zraven. Pa so vsi pozabili
name ... Veseli so in so pozabili ... drugače bi že kaj ..." Prišla mu je sladka misel, da bi se odprle tam duri
in da bi prišla k njemu Olga sama, v roki krožnik in kozarec.
 
"Na, Peter, ubožec, da boš tudi ti vesel ob moji svatbi!"
 
Vrstica 2.290 ⟶ 2.300:
njene roke ...
 
82
"Ali če bi prišla tako - v beli obleki, prijazna in vesela
in bi ga prijela za roko: ,Zakaj pa ti tukaj tako sam, Peter?
Pojdi, da boš tudi ti vesel ob moji svatbi!' In čutil bi
njeno toplo roko in bi šel kakor v sanjah."
 
Prelepa je bila misel in ves se je stresel, ko so se doli
odprle duri in se je razlegel po mostovžih šum veselih
Vrstica 2.300 ⟶ 2.310:
daljave, zamolklo so odmevali nekje koraki, zmerom
tišji so bili in so umolknili.
 
Sveča je dogorevala, večji in nemirnejši je bil plamen.
"Kako so to neumne misli! Zakaj bi pač prihajala k
Vrstica 2.311 ⟶ 2.322:
celo v njegovo srce je prišla in vse njegove misli so
je bile polne.
 
"Zdaj pojde in je ne bo nikoli več!" je premišljeval, ali
misel mu je bila še tako tuja, da je niti zelo žalosten ni
Vrstica 2.316 ⟶ 2.328:
sonce sije, pisani vrtovi so tam in prostrani zeleni travniki,
bele hiše stoje tam, in ko bi šel mimo tiste hiše, bi
 
83
se morda odprlo okno in prikazal bi se njen obraz, njeni
lasje bi se zasvetili ... Če bi se pač nasmejala, če bi
pozdravila z belo roko?"
 
In ko je zatiskal trepalnice, da bi zaspal, se je spomnil
na njeno roko, na njeno belo toplo roko do komolca
in zastokal je, obrnil se je v postelji in je vrgel odejo
raz sebe.
 
Otresel bi se bil rad tiste misli, ali ni se mogel. Odprl
je oči, da bi videl temo naokoli, ali v temi je videl njeno
Vrstica 2.330 ⟶ 2.342:
pred ogledalom in je vzdignila roke in so zdrknili široki
rokavi skoro do ramen ...
 
Tam spodaj je bil šum zmerom glasnejši, Peter je že
razločeval pijane glasove.
 
"Pozno je že, morda je že polnoči ... zdaj pač ne bo
nikogar ... Da bi vsaj luč imel, tako nerodno je v temi!"
Hladno je bilo v izbi, Petru pa je bilo vroče, obrisal si je
z rjuho čelo in lica.
 
"Zaspati bi moral mirno ... greh so take misli ... O
Bog!"
 
Stopil je k oknu; noč pa je bila zunaj, le tupatam se je
še svetila majhna lučica v mestu; ob vodi je stala svetilka
Vrstica 2.344 ⟶ 2.360:
ga že bolele, tudi glava mu je bila težka in zaspal je nemirno.
 
84
Ko pa je zaspal, mu je bilo tako, kakor da bi sedel pred
kapelico na križpotu. Sedel je sključen na poti in ni mogel
Vrstica 2.366 ⟶ 2.381:
smehljaje izza trepalnic in je videl njen obraz, ki se je
sklanjal k njemu.
 
"Ali spiš, Peter?"
 
Vzdignil se je v postelji in je nalahko iztegnil roko, da
bi se doteknil njenega belega rokava, ki je bil tako tenak,
da je čutil toploto vroče polti.
 
85
"Glej, vina sem ti prinesla, Peter, in potice, da boš tudi
ti vesel ob moji svatbi! ... Vsi so pozabili nate, jaz pa
nisem pozabila."
 
Pokleknila je zraven blazine in je položila na tla kozarec
in krožnik, svečo je postavila na stol. "Zdaj pa se
poslovi od mene, Peter, morda se več ne vidiva!"
 
Peter je čutil v grozi, kako se mu je nekaj silnega vzdigalo
v prsih in proti grlu; oči so se mu razširile in gledal
ji je v obraz, ki je bil tako blizu in ki je sijala na njem
nemirna luč.
 
"Priden bodi, Peter, pa misli časih name ... saj si me
rad imel! ... Daj mi roko zdaj!"
 
Pogledala mu je v oči s smehljajočim pogledom in
tudi ustnice so se narahlo in ljubeznivo smehljale. Petru
Vrstica 2.392 ⟶ 2.412:
bolj ljubezniv. To je čutil in bilo mu je, da bi pobegnil v
noč, naglas zajokal sredi noči. "Zbogom, Peter!"
 
Vstala je, bela obleka je zašumela. Peter pa je klečal v
postelji pred njo in ko je klečal, je prijel njeno roko z
Vrstica 2.398 ⟶ 2.419:
mu je počasi odtegnila roko in je šla ...
 
86
Na pragu pa ji je prišel nasproti študent Pavel in je
pokleknil na pragu ter govoril s težkim jezikom čudne in
Vrstica 2.414 ⟶ 2.434:
vstal, mu je dala roko, da jo je poljubil v slovo, zasmejala
se je in je odhitela po mostovžu ...
 
Klonila je Petru glava, telo mu je klonilo in legel je na
obraz ... Težka je bila butara, ni mogel več dalje s prevelikim
Vrstica 2.419 ⟶ 2.440:
hitela preko polja in travnikov, zmerom manjša je bila,
komaj še se je svetil v soncu beli pajčolan ...
 
Tako je bilo tisto noč in ko je noč minila, je bilo v izbi
vse mrtvo in tudi v hiši, vse življenje je bilo mrtvo. Vstal
je zjutraj in je vzel knjige in je šel, toda pot ga je zanesla
v drevored in v gozd. Zemlja je bila tam še hladna in
 
87
zimska, sneg je še ležal pod grmom. Ali v vejevju je šumela
pomlad, smejala se je tudi že z neba, po otročje so
Vrstica 2.433 ⟶ 2.453:
kjer se v sončni megli nebo dotika zemlje ... Tam bi
mu prišla naproti.
 
Ni ga bilo trenotka, da bi pozabil nanjo. Nikoli se niso
več odprle njegove oči, v sanjah je hodil po ulici, blodil
Vrstica 2.447 ⟶ 2.468:
tedaj se mu je zdela manjša, bolj vesela in prijazna.
Ozrla se je nanj in je šla dalje ...
 
Ob tistem času se je izpremenil tudi na zunanje. Zrastel
je bil, dolgo in koščeno telo je bilo nekoliko upognjeno,
glava se ni zravnala nikoli in oči niso pogledale
nikoli naravnost. Lica so bila suha in votla, nad obrvmi
 
88
se je bočilo previsoko čelo. Po mostovžih, po gozdu zunaj
je hodil z urnimi dolgimi koraki, roke so se opletale
Vrstica 2.460 ⟶ 2.480:
koga slučajno doteknil z nerodnim komolcem. V zadregi
in osramočen je povesil pogled, če je opazil, da se je
kdo pazljivo ozrl nanj. Zavil je brž v drugo ulico ter pospešpospešil korake.
 
il korake.
"Morda ve!" si je mislil. "Drugače bi me ne bil tako
pogledal!"
 
Prišel je o mraku domov in je postal na pragu. Gospodar
mu je prišel naproti.
 
"Ali veš, kdo je bil danes tukaj?"
Peter je molčal, noge so se mu tresle.
 
"Prišlo je morda vse na dan! Pa naj se zgodi karkoli!"
 
"Direktor je bil tukaj! Zakaj ne hodiš v šolo?"
 
Peter se je oddehnil.
"Da bi le nič drugega ne bilo!"
 
Oddehnil se je in se je čudil. Domislil se je šele zdaj,
da že dolgo časa ni bil v šoli in da je bil čisto pozabil nanjo.
 
"Čakaj, ti!"
 
Peter je ugledal čisto blizu pred sabo rdeč in pijan
obraz; oči so gledale kalno in hudobno, iz ust je smrdelo
Vrstica 2.480 ⟶ 2.508:
je najprej na kolena in nato je nenadoma ležal na tleh.
 
89
"Samo da bi ne vedel nič drugega!" si je mislil. Plazil
se je po tleh in je gledal samo toliko, da bi ne zadel z
glavo ob posteljo ali ob steno. Kadar je sunil gospodar
premočno z nogo, se je prevrnil, a precej se je spet
vzdignil na kolena. Toda zabolelo ga je že v glavi in zablešzableščalo se mu je, po čelu dol mu je zacurljalo.
 
čalo se mu je, po čelu dol mu je zacurljalo.
"In vendar sem se udaril!" je pomislil Peter, gospodar
pa je nehal. Tedaj je prišla v sobo še gospodinja in kričala
sta obadva; Peter pa je vstal in je šel v izbo ter si je tam
obrisal obraz in tudi roke, ki so bile vse krvave.
 
"Kako me je vlačil! Kakor mačka!"
 
Držal je v roki razbito ogledalce in je gledal pazljivo.
Nad čelom, že skoro nad lasmi je bila majhna rana, ki
Vrstica 2.499 ⟶ 2.528:
na bradi pa so se že prikazovale temne pege. Čudil se je
in sram ga je bilo.
 
"Da bi me le brki ne izdajali!"
 
Legel je na posteljo, roke pod glavo - in hitro sta bila
vprežena urna belca, že je hitela kočija preko polja in
Vrstica 2.507 ⟶ 2.538:
naproti; lep je bil njen obraz, njene oči so sijale žarno;
oblečena pa je bila v prozorno belo obleko in ko mu je
 
90
prihajala naproti, je vzdignila roke, tako da so zdrknili
rokavi prav do ramen in se je zasvetila v soncu čista bela
polt ...
 
Sklonil se je v postelji in je zaječal. "O Bog! ... Greh
so take misli ..." Prej bled in mrzel, mu je gorel zdaj
obraz in kakor skozi meglo so gledale oči ...
 
Skoro je že bila noč, ko je vstal in se napravil. Šel je
hitro preko sobe in ni pogledal proti mizi, ali čutil je,
Vrstica 2.525 ⟶ 2.556:
oči so sijale razposajeno; klobuk je imel pomaknjen nazaj
in razmršeni fantovski kodri so uhajali na čelo.
 
"Glej, ves se je izpremenil ... preselil se je bil v mesto!"
 
In Petru je zarezala v srce velika bolečina, tako da
In Petru je zarezala v srce velika bolečina, tako da
bi zajokal. Študent Pavel se je bil preselil v mesto in je bil
vesel in glasan; on pa, izgubljen in pregrešen, kakor je
Vrstica 2.532 ⟶ 2.565:
pozdravil. Gledal je za njim, kako je stopal z lahkimi in
moškimi koraki in kako je naposled izginil v senci.
 
"Izgubljeno je zdaj vse!"
Ves star je bil in truden, ko je nadaljeval svojo pot.
 
91
Hodil je v senci, da bi nikogar ne srečal in da bi mu
nihče ne videl v obraz in stopil je v cerkev skozi male
stranske duri.
 
Mračna je bila cerkev, rdeča luč se je zibala pred velikim
oltarjem in tupatam je dogorevala sveča z dolgim
Vrstica 2.549 ⟶ 2.583:
cestninar, poleg kropilnika, trkal se je na prsi ter spoznaval
pred Bogom:
 
"Usmili se Bog mene grešnika!"
 
Ali Peter je vedel, kako blizu je bil hudobni duh, kako
je čakal nanj za kropilnikom ter poslušal njegovo spokorno
Vrstica 2.563 ⟶ 2.599:
je časih narahlo zašuštelo ...
 
92
"Usmili se Bog mene grešnika!"
 
In je vstal in je šel, s trudnimi koraki, glavo upognjeno,
ne da bi se pokropil in pokrižal. "Zdaj je že vse izgubljeno ... tako sem zablodil kakor v globoko vodo ...
pa naj se zgodi karkoli!"
 
Ko se je vračal po polutemni ulici, mu je prišla lepa
misel, ki jo je poznal že oddavna in ki se je ukvarjal z njo
z zmerom večjim veseljem. "Da bi umrl, pa bi vse minilo ... zatisnil bi oči, pa bi bilo vse tiho ..." Mimo vode
je šel, ki je šumela zamolklo.
 
"Samo čez plot bi skočil in samo par korakov, pa bi
bilo!"
 
Postal je in se je počasi pokrižal, toda noga se ni genila;
stal je in je gledal v valove, ki so hiteli brez počitka.
"Dolga je pač njih pot ... in brez počitka!"
 
Trudni so morda že, ustavili bi se radi samolastno, ali
usojeno jim je, da hite dalje brez počitka.
 
Proti jugu so hiteli valovi, ali tam na nebu, na prostranem,
so hiteli oblaki v dolgi vrsti od juga. Ustavili bi se
radi in se niso mogli.
 
Spominjal se je Peter, kako se je bil nekoč odpravil, da
bi se odpočil. Zelo je bil že truden in zelo žalostno je bilo
Vrstica 2.587 ⟶ 2.629:
mislil: "Glej, zdaj bi lehko izvršil ... bi se lehko odpočil ..."
 
93
Mahoma mu je bila prišla tista lepa misel in nič se ni
začudil, ker jo je poznal že oddavna. Vzdignil se je takoj
Vrstica 2.594 ⟶ 2.635:
stopil v mehko perje; in tudi tako čist je bil, kakor lepo
belo perjiče.
 
Peter si je odpel srajco na prsih, zato da bi mu bilo
mraz. Toda pihal je mrzli veter, njegovih prsi pa se ni
doteknil.
 
"Gorko mi je še od postelje, treba je potrpeti!" si je
mislil, ali bal se je že, da bi ga smrt ne hotela. Naslonil
Vrstica 2.606 ⟶ 2.649:
klonil život, dokler se ni zdrznil ter se zavedel. Tedaj ga
je izpreletel prijeten hlad po hrbtu, po nogah.
 
"Že se je ozrla name smrt, doteknila se me je!"
 
Peter se je pokrižal in nato je sklenil rolke, da bi molil.
Toda besede mu niso mogle na jezik, misli ne v srce.
 
"Greh je ... zato ne morem moliti ..."
 
In obšla ga je malodušnost; na plot se je naslonil in je
položil glavo na roke. Nebo ni bilo več tako lepo in jasno;
Vrstica 2.615 ⟶ 2.662:
bledele, vsa luč jim je bila ugasnila.
 
94
"Da bi le snežilo, da bi pihal veter in da bi bila temna
noč!" Bolj strah ga je bilo tega svetlega miru nego
noči in burje.
 
"Če jo kličem, ne pride!" je mislil ves žalosten. "Ali ko
bi bil zdajle ves vesel in bi šel samo tod mimo in bi mi
zapihal ta rahli veter v lica, precej bi se mi doteknila
srca. Zato ker jo kličem, ne pride!"
 
Stopil je na plot in se je vrnil v izbo; odel se je do čela
in tedaj se mu je razlila po vsem životu mokra vročina ...
Vrstica 2.629 ⟶ 2.677:
slonel takrat, ko se je pomikalo nad njim jasno nebo,
dalje, zmerom dalje.
 
"Ne prišla bi, če bi jo klical!"
 
Spodaj so hiteli valovi, oblaki so hiteli po nebu, brez
počitka; niso se mogli ustaviti samolastno ne oblaki in
tudi ne valovi ...
 
Šel je in je legel na posteljo oblečen in brez večerje.
Glava ga je bolela, tudi rana ga je skelela na čelu. Ležal
Vrstica 2.638 ⟶ 2.689:
po čelu z nevidno roko; in kakor ga je božal, tako so
vstajale misli, so mu rdela lica.
 
"Videl bi jo že rad, poiskal bi jo!"
 
95
In takoj jo je ugledal, ko je stala zjutraj pred ogledalom
in je vzdignila roke in so zdrknili rokavi do ramen,
tako da so se zasvetile bele gole roke ...
 
Skočil je s postelje in se je slekel, položil je v kot poleno
z ostrino navzgor ter je pokleknil nanj z golimi,
razranjenimi koleni. Nad njim je viselo črno razpelo,
sklonil je glavo globoko in skril obraz v dlani.
 
"Usmili se Bog mene grešnika!"
 
== VI ==
96
 
VI
Tako je zdaj nastopil, oj ljudje božji, Peter Novljan
svojega življenja poslednjo pot. Zakaj jesen je že
Vrstica 2.658 ⟶ 2.711:
glave velikanove dvoje zaspanih oči preko prostrane
zemlje.
 
Skrbno se je napravljal na pot in ni pozabil ničesar.
Poslovil se je tudi od tistih lepih samotnih mostovžev,
Vrstica 2.663 ⟶ 2.717:
poslovil od vseh senc, ki jih je bilo toliko naokoli in ki so
ga vse ljubile.
 
"Peter zdaj pojde!" jih je ogovarjal in skoro žal mu je
bilo. Stopil je v Pavlovo izbo, ki je bila tiha in prazna;
Vrstica 2.668 ⟶ 2.723:
pesti. "Ko bi bil zdaj Pavel še tukaj in bi se poslavljal od
njega, kaj bi rekel Pavel?"
 
"Pojdi zbogom - bi rekel - in še roko mi daj! Tudi
jaz bi šel s teboj, malo bi te vsaj spremil, toda glej, skočil
Vrstica 2.673 ⟶ 2.729:
mu je pogledal Peter v obraz in se je natihoma nasmehnil.
 
97
"Saj ti nisi bil rojen na vozu!"
 
Pavla pa je bilo sram, zardel je in se je obrnil v stran.
"Nisi bil rojen na vozu in tudi nisi bil ugledal smrti, ko
Vrstica 2.680 ⟶ 2.736:
tam sivi jezdeci, pa so se ti oči upijanile ... O blagor
se tebi, Pavel!"
 
"Kaj moraš na pot?"
 
Sočutje mu je bilo pač dehnilo v dušo, Peter pa se je
nenadoma razžalostil.
 
"Moram, da prinesem do konca to breme, ki sem si
ga bil naložil in ki je tako težko ..."
 
Komaj se je bila vžgala dremotno, že je ugasnila želja,
da bi legel in se še malo odpočil. Dal mu je roko in poslovila
sta se molče, nato pa je bila izba spet tiha in prazna.
Peter je vstal ter je odšel dalje po mostovžu.
 
"Še kaj drugega, kaj lepšega bi mi bil lehko povedal ... malo bi me bil lehko potolažil in mi olajšal greh ...
Toda v mestu je že, vesel je, - kako bi pač mislil na to
mojo žalost, ki je nobeden človek ne more spoznati?"
 
Časih je pogladil z roko preko vlažne stene, po zaklenjenih
durih, kakor da bi dajal roko prijatelju - prijel ga
Vrstica 2.699 ⟶ 2.761:
koraki in nič se ni bal.
 
98
"Morda pojdejo z mano!" si je mislil, "spremijo me
kos pota, tako da ne bom čisto sam!" Prišel je do mesta,
kjer je bil tisti večer truden legel in zaspal.
 
"Glej, kako sem ga izteknil! Ko bi ga bil iskal, ne bil bi
ga našel! Toda zdaj me vodijo z blagohotno roko in tako
Vrstica 2.708 ⟶ 2.770:
tedaj in se je tudi prav tako varno in počasi spustil ob
zidu na tla.
 
In ko je ležal in premišljeval, se je domislil nečesa
čudnega. Če je namreč Jakob Mrva tudi tako ležal -
prav na tem mestu, roke pod glavo in noge sključene do
prsi preden je bil privezal vrv nad pragom.
 
Seveda je tako ležal, gledal je v sivi dolgočasni strop
in je premišljeval. Tudi tebi blagor, Jakob Mrva! Ugledal
je Peter njegov osineli, poraščeni obraz, ki se je čudno
smehljal.
 
"Torej si vendarle prišel, Peter Novljan, dolgo sem te
čakal! Ali veš, kdo te je vodil za roko?" Tudi Peter se je
nasmehnil s prav tihim spoznanja polnim in razposajenim
nasmehom.
 
"Ti si me vodil!"
 
"Nič ne zameri, prišel bi bil sam! Že takrat sem vedel,
da prideš, ko si me tako prijazno posetil ter si jedel z
Vrstica 2.726 ⟶ 2.793:
si ostal na poti, ki ti je bila namenjena od začetka. Le
dalje po tej poti, še na poslednjo nerodno pot! Samo daj,
 
99
da te ne sreča lepa ženska, usmiljena gospa Olga ... in
če te sreča, ne poslušaj njenih besed, temveč glej samo
Vrstica 2.733 ⟶ 2.798:
prozorni, da bi čutil toploto vroče polti ..."
Peter mu je pogledal v obraz.
 
"Kaj nisi bil ti, ki si stal v cerkvi za kropilnikom in si
me klical?" Mrva se je široko in razposajeno nasmehnil,
skoro bi se bil zasmejal naglas.
 
"Kako si me spoznal, in vendar nisi mislil name! Pozno
prihaja tvoja hvaležnost! ... In zdaj poženi, Peter, le
poženi, jesen je že!"
 
Ko se je odpočil Peter, je vstal in romal dalje; vse hodnike
je prehodil in vse stopnice, ljubeznivo se je poslavljal
Vrstica 2.745 ⟶ 2.813:
je bila cerkev, zagradili so mu jo bili prav do velikega
oltarja, njemu nevrednemu grešniku.
 
Tako je pokleknil poleg kropilnika, globoko je sklonil
glavo in se je trkal na prsi.
"Bog se usmili mene grešnika!"
 
Trkal se je na prsi, kesanja pa ni bilo v srcu nič in nič
žalosti. Samo truden je bil, tako zelo truden, da bi klečal
in oprl komolce na klop in zaspal, tako da bi se nikoli
več ne predramil.
 
Orgle so pele na koru, od velikega oltarja je dišalo
kadilo, lesketala se je zlata kadilnica. In Petru je bilo, da
 
100
je tudi on že nekdaj klečal pred oltarjem, ko so gorele
mnogoštevilne luči in se je lesketala zlata kadilnica in so
Vrstica 2.761 ⟶ 2.830:
so gledale naravnost na oltar. Kdaj je pač bilo in če je
bilo resnično? ...
 
"Peter!"
 
Poklical ga je poluglasno izza kropilnika; še niže je
klonil Peter glavo, kakor plašni metulji so frfotale misli,
Vrstica 2.768 ⟶ 2.839:
ko se je bil tam na neizmerni pokrajini odgrnil kos sivega
zagrinjala in je ugledal jasno nebo?
 
"Peter!"
 
Zdaj je zaklical skoro naglas, rezko in osorno.
"Bog se usmili mene grešnika!"
 
Peter je vstal in se je napotil. Ko je bil zunaj, so zvonili
zvonovi, zamolklo je bučal veliki zvon, kakor da bi
se bližal vihar.
 
Hodil je z dolgimi koraki, mudilo se mu je že. Velo
listje je že sulo z drevja in mu je pošuštevalo pod nogami,
Vrstica 2.782 ⟶ 2.857:
Doma si je oblekel nedeljsko obleko, zakaj bilo bi nespodobno,
da bi jo posetil umazan in razcapan; Bog
 
101
vedi, če bi mu dala roko in če bi se nasmehnila prijazno
v pozdrav.
 
Od gospodarja se ni nič poslovil in tudi ne od gospodinje,
še po izbi se je komaj ozrl. Zagnusilo se mu je, če
Vrstica 2.793 ⟶ 2.867:
na tla kakor vrečo. In ko je bil že ves truden in ranjen,
je šel v sobo in je sedel za mizo poleg gospodarja.
 
"Zdaj poslušaj, fant, napravila bova račun!" Razprostrl
je po mizi umazane papirje, kazal je z debelim
Vrstica 2.801 ⟶ 2.876:
obraz in obraz je bil rdeč in zabuhel, brki so bili mokri
in topo so gledale izbuljene oči.
 
"Kako čudno je, da je tudi to človek!" si je mislil Peter
in zazdelo se mu je nenadoma, da bi se nič ne čudil,
Vrstica 2.809 ⟶ 2.885:
gledale lokavo in iztegale šape, da bi zgrabile za nogo
človeka, ki bi šel mimo.
 
"Ali si razumel?"
 
102
"Sem!" je odgovoril Peter in se je oddehnil.
 
"Toliko si razumel, da boš čez pol leta berač in da te
zastonj ne bom redil. Zdaj pa se poberi!"
 
Nenadoma se je domislil Peter:
"Okradel me je!"
 
Ne da bi bil razumel in ne da bi računil, mu je prišla
misel in takoj je vedel, da je resnična. "Glej žival! Tepel
me je in me je suval kakor mačka. naposled pa me še
okrade!" In stud se mu je vzdignil do grla.
 
To pa se je zgodilo tedaj, ko so ga poslali k čevljarju,
da bi se učil in ko je pobegnil še tisti večer ter blodil po
mestu, po drevoredih.
 
"Bilo bi vse drugače, ko bi bila Olga doma!" si je mislil,
kadar je ležal na postelji in je bil žalosten. "Toda šla
Vrstica 2.835 ⟶ 2.916:
in ga je prijela z obema rokama za glavo, kakor
otroka, in ga je poljubila na ustnice.
 
"Kam greš, Peter?"
 
Gospodinja je sedela za pečjo in si je kuhala kavo na
špiritu.
 
103
"Ali bi se zlagal, ali bi povedal resnico?"
 
Stal je pred durmi, nato je odšel molče.
 
"Ne razveselil bi je, če bi ji prinesel materin pozdrav!"
In zdaj zbogom, ti samotna velika hiša, mrtvašnica živih,
Vrstica 2.852 ⟶ 2.936:
ve sive vlažne izbe, kjer se glase od sten vzdihi umirajočih,
davno umrlih! Zbogom za zmerom!
 
Naravnost ob vodi se je napotil, po stranskih ulicah iz
mesta. Nebo pa je bilo sivo, nizko in otožno, kakor ga je
Vrstica 2.858 ⟶ 2.943:
tako da Peter ni vedel, ali je še zgodnji poldan, ali se
že mrači.
 
Komaj je stopil iz mesta, stopil na hrib, se je že zavilo
mesto v sivo meglo in iz megle so gledali visoki črni
Vrstica 2.863 ⟶ 2.949:
se je poželjivo in plašno za oblaki, ki so se spajali in
so hiteli.
 
Prišel je po holmu navzdol in ravan se je razprostrla
pred njim.
 
104
Cesta je bila blatna, od dežja razmočena, in kmalu je
bil oškropljen do kolen. Sitno mu je bilo, da bi stopil tak
Vrstica 2.873 ⟶ 2.959:
in oprana. "Čisto taka cesta kakor tedaj; morda je
celo ista!"
 
In vsa pokrajina je bila taka in tako je bilo tudi nebo,
ki se je nižalo zmerom bolj. Njemu samemu pa se je nenadoma
Vrstica 2.878 ⟶ 2.965:
blato z bosimi nogami in ki se je ozrl hudobno za
vozom ter zalučil kamen za njim.
 
Z žalostjo ga je napolnila tista misel, zato bi se je bil
rad otresel, toda vračala se je, kadar se je ozrl in je videl
samotne jagnede ob cesti, samotna, razmočena in barjasta
polja, kolikor daleč je segel pogled.
 
In resnično se je mračilo, ali pa je bilo leglo nebo prav
na zemljo, tako da so bili jagnedi že do polovice potopljeni
vanje.
 
"Samo da bi prišel do mraka, da bi ne hodil ponoči!"
 
Ni bil vesel misli, da bi ostal ponoči sredi te prostrane
ravni čisto sam:, ni bilo ne trave, da bi legel, ne hiše, da
Vrstica 2.893 ⟶ 2.984:
nebo z obrazom, z životom, zakaj leglo je bilo že na
zemljo in kakor skozi zamazano steklo je videl časih
 
105
kočo, ki je samevala tam prazna in polupodrta, ali gručo
drevja na barju.
 
Rad bi bil vedel, kako daleč je že, toda ravni ni bilo
konca na nobeni strani; kamor je pogledal, povsod isto
dolgo sivo zagrinjalo. Hodil je pač že dolgo, pač ni bilo
več daleč do noči, ne več daleč do cilja ...
 
Ko je šel, je zapazil nenadoma, kako se je pred njim,
tam v daljavi, pomikalo počasi nekaj črnega. Začudil se
Vrstica 2.912 ⟶ 3.003:
zamahuje z bičem enakomerno, kakor v poluspanju ...
Obračal se je voz, da, obrnil se je ...
 
Postal je, pomežiknil je in je pogledal bistro. Ni se bil
obrnil voz, stal je zdaj mirno, kakor velikanska črna
buča je stalo tam na cesti v megli.
 
"Da bi do njega!" je mislil. "Morda bi me vzel gor."
 
Zgrozil se je precej nad to mislijo; ne hotel bi gor, strah
ga je bilo tistega voza, ki se je pomikal natanko kakor on
in je stal, če je počival Peter na kantonu.
 
Blato je bilo globoko in mastno, čevlji so cmokali v
njem in Peter je vzdigal mukoma noge. Bal se je, da bi se
 
106
prezgodaj ne utrudil, da bi ne prišel tja ves zmučen, bolan
in blaten. Deževalo je močneje in krajci klobuka so
Vrstica 2.928 ⟶ 3.021:
kakšen pa pridem tja!" si je mislil in ves žalosten je bil.
Če bi ga ugledala z balkona, bi se mu pač naglas zasmejala.
 
"Kakšen pa si prišel, Peter?"
 
Povesil bi glavo in bi nič ne odgovoril; samo polkleknil
bi v blato pred balkonom in bi videl tam gori njene
majhne čeveljčke in njeno roko, ki bi slonela ob ograji in
njen obraz, ki bi se sklanjal tam.
 
"Samo zato sem prišel, gospa Olga, da bi se ozrli
name, ubogega popotnika!"
 
"Zakaj pa klečiš tam v blatu, Peter? Pridi gor, da ti pogrnem
mizo! Rumene pogače imam zate in vina, tudi
belo posteljico imaš tam v izbi! Saj sem vedela, da prideš,
zato je že vse pripravljeno zate."
 
In bi prišla dol, na pragu bi mu prišla naproti, vsa bela
in lepa. Tam bi ji poljubil roko, doteknil bi se tiste bele
roke z ustnicami, z lici in s čelom, oči pa bi zatisnil, zato
da bi sanjal dolgo ...
 
Ali je to tista cesta, ki drži do njene hiše, bele hiše sredi
vrta, z lepim zelenim balkonom nad vratmi? Ej, Peter,
Vrstica 2.948 ⟶ 3.047:
prideš nikoli!
 
107
Tudi voz se je pomikal pred njim in se ni meknil z mesta.
Konj je polkimaval z debelo glavo, voznik je dremal,
Vrstica 2.955 ⟶ 3.053:
pod nogami in da stoji zmerom, kjer je stal. In deževalo
je, mračilo se, zmerom bolj sivo je bilo nebo ...
 
Ali pa tiste hiše niti ni na svetu, tiste hiše sredi vrta z
zelenim balkonom nad vratmi? Sanjalo se mu je morda
Vrstica 2.962 ⟶ 3.061:
ki ti ga Bog ni bil domenil! Tebi ne, na vozu rojenemu,
in nobenemu tvojih bratov! ...
 
Ni se mu več tako mudilo, sedel je na kanton in je počival.
Velike prazne oči so gledale po pokrajini. Izprevidel
Vrstica 2.972 ⟶ 3.072:
upognjeno glavo. Kakor megle so se plazile žalostno
njegove misli preko barja.
 
Pa je bil vendar čisto jasen njegov cilj; s sveto dušo
kakor v cerkev, se je bil napotil proti njemu, ni dvomil
 
108
in se ničesar ni bal. Toda zdaj je bil truden, predolga je
bila že pot in oči niso videle več tako bistro; zato se je bil
cilj umeknil v mrak, ni se mogel natanko domisliti nanj
in zato je bil žalosten.
 
"K njej sem hotel, da, naravnost k njej, ali zakaj po tej
cesti, kam so me bile zanesle noge?"
 
In nič ni bil pomislil, kam bi se obrnil, na katero stran
bi jo krenil; tako kakor da bi bil poznal že oddavna to
Vrstica 2.987 ⟶ 3.088:
morda v kolobarju, ves večer in morda vso noč, dokler
ga ne potisne na kolena.
 
"To si ti, Jakob Mrva!"
 
Peter je zaklical v samoto in iz samote se je oglasilo,
zasmejalo se je pač, da, prijelo ga je za ramo.
 
"Vodi me, Jakob Mrva!"
 
Stopil je hitro in se je skoro opotekel ...
 
V noč se je pričelo nebo dvigati, so se pričele razmikati
megle in na vse strani se je širila ravan. Oblaki so se
trgali, jug jih je gnal preko neba ...
 
Tja ga vodi, siromaka, do tiste hiše, kjer se je bilo odprlo
okno in se je prikazala bela roka! Vodi ga, popotnika,
Vrstica 3.002 ⟶ 3.109:
balkona, ki sloni na njem gospa Olga, pribežnica! ...
 
109
Odprla se je bila ravan in se je oglasila, šumelo je za
molklo od obzorja, od neba.
 
Opotekel se je Peter, život mu je klonil globoko, kakor
da bi nosil silno breme. In padel bi morda, pokleknil v
blato, da se ni opiral ob roko vodnikovo.
 
"Ali je še daleč? Truden sem že!"
 
Nič ni bilo več moškega na njegovem obrazu, jokal je
kakor otrok in tudi strah ga je bilo.
 
"Nič ne jokaj, Peter, kmalu bova tam! In tam, Peter,
boš imel vsega dovolj; že je dom pripravljen, tudi balkon
Vrstica 3.016 ⟶ 3.126:
tudi miza je že pogrnjena, da boš pil in jedel in
v izbi je že postlana bela posteljica, da si odpočiješ!"
 
"Ali je gospa Olga tam?"
 
Potolažen je bil že malo, ali še zmerom je poihteval,
kakor otrok, ki je jokal in ugleda pisane bonbone.
Vrstica 3.025 ⟶ 3.137:
pobožala, pogladila po laseh, kakor te še nikoli nihče ni
pobožal!"
 
Zaupno se je opiral ob njegovo roko in je šel. S ceste
dol, preko jarka, po polju, preko barja; nerodno je hodil,
obtičala mu je časih noga v razmočeni prsti, padel je
 
110
tudi na koleno, pa se je vzdignil hitro. Tako varno ga je
vodil, da ni nič premišljal o poti in tudi nič prašal.
Noč je bila svetla, oblaki so hiteli in skozi stotero oken
je gledalo jasno nebo.
 
"In zdaj tu dol?"
 
"Zdaj pa tu dol, Peter! Le stopi in se nič ne boj!" Stopil
je oprezno; do gležnjev mu je segala rumena voda,
segala mu je do kolen.
 
"Ali se ne opotekava, ne padava? Glej, kako se ziblje!"
Zibalo se je nebo, čudovito se je odpirala silna kupola
in tudi vsa zemlja se je zazibala v tečaju.
 
Tedaj pa se je prikazal tisti obraz, ki je hrepenel po
njem in ki so ga častile vse njegove sanje, bel, čist je bil
obraz, milosti in ljubezni poln. Zdaj je bil čisto blizu,
čisto k njemu se je sklonil in resničen je bil.
 
"Mati!"
 
Iztegnil je roke in je stopal dalje ...
 
*
 
Leteli pa so sivi oblaki, sivi jezdeci preko jesenskega
neba, preko tihe, sinje pokrajine, ki ji ni kraja nikjer. Pogrezali
Vrstica 3.053 ⟶ 3.172:
bili so obsojeni, da jezdijo neprestano, brez počitka in
brez konca ... In tam pod njimi, sredi žalostne jesenske
pokrajine, ki ji ni kraja nikjer, pa je stal mlad popotpopotnik. Naravnost drži cesta, izgublja se na obzorju v meglo;
111
nik. Naravnost drži cesta, izgublja se na obzorju v meglo;
ali kakor hodi, tako se umika megla, cesti ni konca.
Stoji popotnik in gleda, kako jezdijo sivi jezdeci - obsojeni,