Življenje in smrt Petra Novljana: Razlika med redakcijama

morda sonce; ali bili so tako ozki in tako čudno zavihani, da so bile oči v senci le tedaj, če je nagnil glavo prav

do prsi; in potem je sijalo sonce še žarneje. "Bilo bi najbolje,

 

Ali domislil se je sočnih breskev in že je komaj spet

skorjo in dišečo rumeno sredico ... Bog vedi, če pride

zvečer oče domu; in če pride, bo legel in zaspal, še

se, kadar pride, in oči so mu vse krvave. Sram ga je

bilo očeta, ni ga srečal rad na cesti, posebno ne od tedaj,

razposajenost se je izpremenila v sovražno, leno zlobo.

 

više!"

 

apnasti človek tam doli ni bil več dobrovoljen; brisal si

je čelo z velikim modrim robcem in je kričal hripavo.

da je bil zašel med sovražne ljudi, ki so čakali samo

na priliko, da bi se vsuli nanj. "Zdaj bodo pa začeli!" si

mu tako sovražni. Prav tako je bil oblečen kakor vsi drugi,

prav tako lačen in ubog; tudi drugi so bili vmes, ki so

je padla opeka na kup tam spodaj. "Kdo pa je spet bil?"

 

 

jih je že padlo, trideset najmanj in ne besede! Ko bi le

sem jih poznal! Pravijo, da sem gosposki, pa bodo precej

na istem mestu in še večje je bilo; od vzhoda do zahoda

se je širil ogenj, gorelo je od neba do zemlje. "Če je že

mi odšteje tisto opeko, jih ostane še zmerom osemnajst!"

 

obrazu, temveč že po vsem telesu. Tako je bilo, kakor da

bi nekdo drugi jemal in podajal, on sam pa bi bil skrit

tako!" se je razžalostil in rad bi se otresel, bi se premeknil,

malo iztegnil. Ni si upal: "Pazijo name, od vseh strani

bilo, da je sonce polagoma bledelo. Zmerom še je bilo

tam, toda bledelo je, skoro bi se lahko ozrl naravnost

tiste debele in težke skorje, ki se je bila napravila na

obrazu in po vsem telesu; kakor skozi platno so gledale

je bil roke lepo v naročje in je gledal naravnost v

sonce. "Lačen sem in žejen!" je mislil Peter, počasi je

vzel opeko in je vzdignil roké. "Saj je neumno, čemu pa

sem bil prišel in čemu zdaj sedim tukaj, tako visoko na

 

je nebo in od neba do zemlje je gorel silen ogenj. "Zakaj

so gledali name? Zakaj me ne puste pri miru? Delal

po gladkem kamnu, veselo rezgečeta belca. In odprlo se

je okno tam zgoraj, prikazal se je obraz, bel smehljajoč

padal, roke so se iztegale po njem ...

 

še nobenega, ali bili so tam. Varno je vzdigal kamenje,

gledal je in je posegal z roko v skrite dolbine, pa ni nič

njegova pot. Kakor visoka rdeča stena se je vzdigala tam

široka in strma ilovnata cesta. Vselej se je prestrašil Peter,

kadar je ugledal od daleč to cesto. Prehodil jo je že

mnogokrat, ali ostala mu je tuja, sovražna in samotna.

In ko je nastopil to cesto, so bili njegovi koraki mirnejši

in težji. Noge so bile prej mokre od rose in zdaj se jih je

 

Peter ni maral takih krajev; šel je preko njih hitro

je še bilo in najbrž so bili že vse pobrali; šel je dalje do

tistega kraja, kjer se je križalo dvoje poti in se je spuščal

po drva v gozd; tam za hišo je velika skladovnica, skoro

do strehe sega, dovolj bo za vso zimo in še dalj. Pravi, da

pet krajcarjev! Denarja ima teta, sam Bog vedi koliko;

Peter je videl že veliko svetlih goldinarjev. Zakaj pa bi ne

Peter Novljan? ... Pozno je že, morda že deset, sonce

je visoko in žarna je luč, ki sije skozi drevje. Vstani, Peter!

se zleknil. Nato si je potisnil klobuk globoko na čelo,

uravnal si svitek, naslonil butaro ob deblo ter jo zadel na

bukvo je že sonce, ležal je predolgo. Zmerom se je

čudil, zakaj je pot čisto drugačna, kadar se vrača iz gozda.

Morda zato, ker je zdaj na levi, kar je bilo prej na

desni, ali pa zato, ker je bilo prej hladno jutro in je zdaj

na obeh straneh tiščijo veje dol in tudi svitek je bil pomeknil

preveč na čelo. Toda zdaj ne kaže popravljati,

kaj bi šele bilo! Še tako bo treba velikokrat počivati,

z nogo ob korenino, zaskelelo ga je in ko je postal in

nagnil trudoma glavo, je videl, da mu je zakrvavel prst

kruha bi mi bila lehko dala na pot, ali omara je zmerom

zaklenjena, pa so notri celi hlebci! Še beračem ne da nič,

počasi, počasi se vleče pot; in gozd ni nič več hladen in

nič več ne šumi; tiha in neprijazna stoje tam visoka debla.

Privzdignil je butaro z obema rokama, nagubal je

vem, da bi lehko kuhala štruklje in pekla pogače, vsi

pravijo ... Bog vedi, zakaj sem prišel k njej, rajši bi kam

večer ... Zdaj pa bi se ne vrnil več in ne jokal bi ...

Ozrl se je, če se ni izgubil; pot mu je bila znana, prava

skozi drevje, tam že sije sonce na široko ilovnato cesto.

Spomnil se je na cesto in prestrašil se je, ni mogel

ki se je razprostirala v sončni daljavi. Da bi že bil tam,

da bi bil še dalje, onstran tiste gore, ki se vzdiga kraj

Strah ga je bilo, iz strahu pa je zrasla kljubovalnost. "To

ped bom že še preromal; nikoli še nisem ostal na cesti,

pa tudi danes ne bom!"

 

ga noge bolele v kolenih. Cesta je bila vsa razgrapana,

razpokana; zdaj se je pogreznila noga v grapo, zdaj se je

Tudi ta samotni, lazoviti kraj je vedel, da je Peter tujec,

ubog popotnik, ki roma obremenjen brez miru ... Zadeni!

ko jo je zadel na glavo; ali kmalu je spet tiščala, kakor da

bi legalo nanjo nekaj silnega; tudi svitek je tiščal, trd je

narahlo zamajali in potem zmerom dalje, po bližnjici

preko laza, s težkimi enakomernimi koraki; in butara se

kadar je prišel zvečer domov in je prinesel pečenke in

belega kruha ... Nedelja je bila takrat vsaj, zdaj pa ni

več nedelje ... Dolga je še pot ... kakor da bi samo

ne pridem ...". Postal je nenadoma, kakor z vročim

kladvicem ga je bilo po čelu. "Zakaj pa se mi tako

zdaj postajal? Zdaj le brž dalje! Kosilo je že morda napravljeno,

teta čaka ... In kaj poreče, ko me tako dolgo

le zategadelj, ker so bile prelahke in pretenke in ker se

je butara nagibala zdaj naprej, zdaj nazaj. Še čutil ni

bilo zdaj drugega nič, nego tista velikanska butara, kakor

gora velika in težka; roke so bile kakor privezane

nizko klop pred kapelico. "Hvala Bogu!" je zavzdihnil in

je legel ... "Če je že pozno, ali če ni pozno, odpočijem

nič butare nima na glavi! ..." In preden je zatisnil oči,

da bi zaspal, je še videl, kako se je tam ob ovinku, po beli

dvoje urnih belcev je bilo vpreženih vanjo in ko je

švignila pobliskoma mimo, so se zasvetili lasje nad belim

polja, preko travnikov v sončno daljavo ...

 

puste jesenske pokrajine in ki se je pokrajina sama pomikala

z njim. Vse so bile sanje, vse od začetka do konca

je razprostirala od vzhoda do zahoda, tako da ji ni bilo

konca nikjer. Resničen je bil tudi tisti voz, ki je stal sredi

so bili razposajeni in glasni. Govoril pa je še nekdo drugi

in se je smejal, čisto tuj glas je bil, nikoli ga Peter še ni bil

glas. Odprle so se duri, študent Pavel je pogledal v izbo;

obraz mu je bil rdeč od vina in tudi oči so bile že rdeče

Zdaj je gledal jasno, široko so bile oči odprte, zdaj bi

bilo treba premisliti. Če je res tisti človek na svetu, ali če

in ni ga videl prvikrat tedaj, ko je bil v izbi in ko se je

sklonil k Olgi ter jo poljubil. Kaj ni bil takrat zraven pri

"Jaz sem bila pri tebi!"

 

"In kdo je bil še?"

"Nihče drugi!"