Šopek samotarke: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m popravki |
m popravki |
||
Vrstica 389:
»Cilka,« je skušal potolažiti Polde obupano deklico, »vedi, da je za naju oba dobro, da pojdem. Ako mi bo sreča mila, zaslužim v par letih toliko, da bo zadostovalo zame in zate. Tedaj pišem po tebe, da prideš za menoj in tam v daljni Ameriki postaneva najsrečnejši zakonski par. Do tedaj pa ti bom redno dopisoval. Cilka, ali mi boš vselej odpisala? Ali mi ostaneš zvesta?«
»Polde,« je ihtela Cilka, »zakaj me mučiš? Pazi raje
»Bodi mirna, Cilka! Upajva, da se vse dobro izteče.«
Vrstica 1.097:
pretresal mraz, ko smo čepeli
tam za drvarnico, obrezovali
repo in
ki je stalo tik zemlje, odi
tam pa se jo trkljala po napeljanih
Vrstica 1.426:
»Katro sem imel takole na skrivaj še vedno toliko rad, da sem ji želel dobrega moža. Še celo smilila se mi je včasih, ker sem slutil, da jo peče vest.
Nekega večera sem se kakor po navadi zaril v seno, hoteč sladko zaspati, a ni šlo. Začela me je tako močno boleti glava, da sem vstal, se za silo oblekel in začel hoditi po vrtu gori in dili, prav tja doli do pota. Noč je bila jasna in mesečna. Kar zagledam človeka, ki se mi hitro bliža po stezici, ki drži tam za vrtovi. Mislil sem, da mora biti to gotovo kak sosed, ki se je zakasnil po opravkih. Da bi se ne bilo treba razgovarjati
Čudno, da se mi ni takrat počila že itak vsa razmesarjena glava. Da bi jaz kaj takega pričakoval od Katre, ne, nikoli! Saj more vendar dobro vedeti, da je on tako tolovajsko napadel in me pahnil v največjo nesrečo za vse življenje. O, prav dobro ve Katra vse to in vendar še vedno občuje s tem tolovajem in izdajalcem. Fej, malovrednica!
Vrstica 2.555:
Sedaj še le se je starec nekoliko zavedel.
»Anka, no seveda, i čemu pa še vprašuješ. Zate grem v ogenj ali vodo
»Le mirno ga vtaknite v žep ter vedite, da ni zadnji. Dobite ga še. Prosim vas le, vzemite me v čoln in zaveslajte nekoliko tja proti sredini Save. Vi sicer pravite, da ste sami tu, ali prav lahko je mogoče, da se potika po bližnji gošči kak nebodigatreba. Tam na vodi pa naju ne bo čul nihče. Pogovoriti se imava zelo važne reči!«
Vrstica 2.779:
»Ej, pa da bi že vsaj cerkovnik ne bil! Vsem gospodom se bosta morala klanjati, hlapca bosta vse žive dni!« pripoveduje Degljevka.
»Cerkev bo morala
»Spovednico bo
»Pajčevine bo ometala,
»Ej, pa tale Tonček še prav nič trden ni,« ropota Radeckova Mica. »Lansko leto je vedno hodil okrog zdravnikov.«
Vrstica 3.349:
»Ako si pameten, poskusi! Mimo tebe se pelje zlati voz. Ti si mlad in čvrst, pograbi ugodno priliko in skoči vanj, da ti ne oddrči dalje. Minka ima lepo premoženje to je vse res; ali kaj je njenih dvajset tisoč v primerjavi s sto tisoč! In če ima sto tisoč, ima gotovo še kaj drugih pritilklin, ki pripomorejo, da je življenje še lepše in udobnejše. Morda poseduje kako posestvo ali celo graščino ... Vse je mogoče. Minka ima nekaj prav lepih lastnosti, da, izključeno pa ni, da ima ona še lepše. In če se to zgodi, no, Minka te pozabi kaj hitro. Snubačev bo imela dovolj in prav lahko bo izbirala po svoji volji. Sicer se pa do sedaj ni dogodilo med vama prav ničesar, kar bi nalagalo sveto dolžnost, vzeti Minko za ženo.«
Ako pa se vse skupaj
Janko ni mogel več mirno sedeti. Poklical je natakarja, plačal in zapustil kavarno.
Vrstica 3.415:
Na mah je pretrgala ovoj in segla po sliki.
Roke ji odrevene, na čelo ji stopa mrzel pot ...
Vrstica 3.580:
za svoj polnočni nastop.
Postrežnici se je topilo srce veselja
skesanega in zopet popolnoma
pametnega pred seboj. Prijateljstvo med njima je bilo namah
|