Prihajač: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Dbc334 (pogovor | prispevki)
ureditev
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= Prihajač: Povest
| normaliziran naslov= Prihajač
| poglavje=
| avtor= Fran Detela
| opombe= Izšlo pod psevdonimom Fr. Dolinar.
| izdano= {{mp|kraj|Ljubljana}}: {{mp|založba|Matica slovenska}}, {{mp|leto|1888}} (Zabavna knjižnica, III. zvezek).
| obdelano=4
| vir= {{fc|dlib|JKMBE1BR|s=9-110|dLib}}
| spisano= Ljubljana: Matica slovenska, 1888 (Zabavna knjižnica, III. zvezek).
| dovoljenje= javna last
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-JKMBE1BR dLib]
| obdelano= 4
| licenca=javna last
}}
 
'''GESLO:''': NAGLICA NIKJER NI PRIDA.
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17}}
 
== I. ==
 
<p align=right><poem><small>
<poem align="right">
O, nesrečni kmetje, srečna vas!
Pa, oh, — kaj se temni nebo?
S. Gregorčič.</small></poem></p>
<p align="right">{{razprto|S. Gregorčič}}.</p>
 
»Zopet smo dobili novega štacunárja,« dejal je sosed Čedín krčmarju Mejaču, županu drameljskemu, ko sta vročega popoludne iz lopice pred hišo gledala po vasi, kjer so težke vozove razkladali.
Vrstica 100:
»Fleten far,« opomni Stržén proti županu, ki je bil zopet prisedel. A ta ni odgovoril ničesar, kar bobnal je ob mizo, tako da je čutil Stržén, da ni zadel prave strune. S kratkim pozdravom ostavil je tudi Čedín druščino.
 
»He, Lojze, zdaj se pa ti sem vsedi! klical je Stržén, »bodeš ti kaj povedal.« Lojze je sicer ubogal, a on je bil le bolj ustvarjen, da posluša. Pogovor je zastal.
 
»Kdo je štacunaril pred mano v Dramljah?« vpraša čez nekaj časa Stržén zamišljenega župana.
Vrstica 154:
»To se ve,« potrdila je Minica, »in med šmarnimi mašami me popelješ na Dobrovo ali pa na Brezje.«
 
== II. ==
 
<ppoem align="right><poem><small">
Pravim in lažem,
Norce lovim.
</poem>
{{razprto|Vodnik}}.</small></poem></p>
<p align="right">{{razprto|Vodnik}}.</p>
 
Nedelja je bila in v Stržénovi štacuni se je vse trlo. Komur baš ni bilo treba omisliti si kake reči, gnala ga je radovednost, ogledat si novega štacunarja; in kdor je prišel iz štacune, vsak se je smejal.
Vrstica 263 ⟶ 264:
Lojze je moral iti, ne da bi bil povedal svojo novico. »Vsi so neumni,« mrmral je sam pri sebi; »vsi: Čedín, Mejač, štacunar; ha, ta je pa najneumnejši, če je prav gospod.«
 
== III. ==
 
<ppoem align="right><poem><small">
Hudobnež je podoben slani,
Ki padla v mrzli noči je.
</poem>
{{razprto|S. Gregorčič}}.</small></poem></p>
<p align="right">{{razprto|S. Gregorčič}}.</p>
 
»Zakaj ne prineseš orodja seboj!« hudoval se je druzega dne Mejač na Lojzeta, ki je iskal sekire po dvorišči.
Vrstica 288 ⟶ 290:
Sekira je zapela, in kmalu sta ležali vitki smreki na tleh. A komaj je bilo delo dokončano, pripeljala se je gosposka in konstatovala, da sta smreki na tleh. Potem pa je poklical sodnik starih môž, premeril svet in prisodil smreki Čedínu. Zaman je govoril Stržén, zaman se je upiral Mejač; moral je plačati globo.
 
Hud udarec je bil to za župana in ves srd njegov se je obrnil zdaj proti sosedu, ki se je pred par dnevi hlinil takega prijatelja, zdaj pa po kancelijah hodi pravice iskat. Kar glave so stikali skup župan, županja in Stržén in zabavljali na gosposko, na Čedína in na sosede.
 
»Res me jezi,« dejal je župan, ko sem mu že izkazal toliko dobrot, ko sem mu sina oprostil od vojaščine!«
Vrstica 346 ⟶ 348:
»Le čakaj, lopov!« siknil je mej zobmi Stržén in stiskal pesti. Kar na mah je bil trezev.
 
== IV. ==
 
<ppoem align="right><poem><small">
Temán oblak izza gore
Privlekel se je nad poljé,
Nad poljem v sredi je obstal,
Nebo je čez in čez obdal.
</poem>
{{razprto|S. Jenko}}.</small></poem></p>
<p align="right">{{razprto|S. Jenko}}.</p>
 
Na spravo niti Čedín niti Mejač nista mislila več. Le je šel župan po cesti, naredil je Čedín velik ovinek, da ga ni srečal; če je stala Mejačka pred hišo in na nasprotnem pragu prikazala se Čedínka, takoj je zginila ona v hišo. — Bližala se je huda ura. Mejačevi so bili naložili pšenico in spravili jo pod streho; Čedínovi na sosedni njivi pa so nakladali na vso moč, ko so že padale debele kaplje. »Ali jim gremo pomagat?« dejala je tiho Minica Tinetu. »Kaj ti pride na misel, neumno žénšče!« zarohnel je brat; in zlorade oči so sledile iz krčme Čedínovemu vozu, ki je v plohi hitel domu. — Ko pa se je na paši Mejačeva krava davila nad repo in pastir klical na pomoč, šel je Čedín mimo na svoj pašnik in tam zabičeval pastirju, naj pazi, da živina ne dobi repe.
Vrstica 367 ⟶ 370:
Petru pa je bilo dolg čas. Mej tednom so ga motili opravki, kajti delal je zdaj še mnogo previdneje kakor prej; prvi je vstajal, zadnji hodil leč. A ko je v nedeljo popoludne hodil po rodnem polji, pobesila se mu je glava in zdelo se mu je, kakor da je zapuščen od vsega sveta. Vrnil se je domu in mati, kateri se je smilil, ga je opominjala, naj gre na vas med fante. Ni se mu ljubilo. Molče je poslušal mater, ki mu je pripovedovala to in ono, da bi ga razvedrila, a njegove misli so uhajale drugam. Truden na duhu šel je spat in mučile so ga hude sanje. Zdelo se mu je, kakor da bi bili izumrli vsi ljudje in on sam ostal na širni zemlji, da jo obdeluje. Delal je na dolgi, dolgi njivi in pulil trnje in osat; a ko je otrebil jeden konec, bil je drugi že zopet zarasten in od vseh stranij je pritiskala goščava. Na vrtu so mu glodali zajci drevje, in če jih je zapodil, vračali so se trumoma od druge strani. V zelnik mu je ušla živina, in ko jo je izganjal, nastavil mu je divje domači vol roge. Ves poten se je prebudil in na uho mu je bíl hrup iz Mejačeve krčme.
 
Tam je modroval mej majhno a glasno družbo gospod Stržén. »Povsod je napredek,« tako je dejal, »le Dramlje dramljejo. To mora biti drugače, gospa Mejačeva. Mi moramo napraviti najprvo čitalnico ali vsaj bralno društvo, da bo imel človek kam iti o deževnem vremenu in da se spravi pošten tarok skupaj. Potem — Tine, ali imaš kaj grla? — Jaz sem dober basist.« In zapel je s hreščečim glasom »Pridi Goren'cGoren’c«. »Tristo medvedov! Pomagajte no! Ali bom sam pel? — Ha, kaka grla so to! To bo pevsko društvo; kaj, gospa županja? Le počakajte, to bo še življenje! Kar prekrstiti bomo morali Dramlje. He, gospodična, ali se že kaj veselite?« obrnil se je na Minico.
 
»O, kaj pa,« dejala je ona podsmešno; on pa jej je pravil, da ga obiščejo v kratkem prijatelji, sami ljubljanski gadje.
Vrstica 399 ⟶ 402:
A naj sta si bila Stržén in Tine še tako podobna, videlo se je vendar, da se oni vede naravno, ta da je le priučen. Po vzgledu svojega mojstra sukal se je Tine krog Roze. V cerkvi jej je izmikal molitvene bukvice in pogledoval podobice z voščili k njenemu godu, a plašno se je ozrl sem ter tja po ljudeh. Prigodilo se je tudi, da je zarudel in nejevoljen pobesil oči, ki so se bile srečale z očmi predobro znane deklice, ki je klečala na ženski strani. — Oj ti ničemurni svet, kako si poln skušnjav! Kako lehko je molila prej Franica, in koliko se je morala sedaj premagovati, ko sta jo motila mlada nespametnika! In čudo! pozabiva, ločiva se! tako je prigovarjala Tinetu in sedaj se skoro jezi, da jo je poslušal! O Bog ne daj! Ona se ne jezi, le tako bridko jej je pri srci in zdi se jej, da se pač lehko reče: pozabiva! a da se težko spolni. In vendar je zadnjo to najboljše! Toda saj jej ločitev ne dene tako hudo; a da je Tineta zvabila ta navihanka, to jej sili solze v oči. Prav huda je na Rozo, ki se tako nespodobno vêde v cerkvi. A ta ne sluti o vsem tem ničesar, Tine pa se je bil sklonil k njej, da ne bi videl Franice, ki je hitela mimo. Nekako siten mu je bil spomin nanjo. Pobral je solnčnik, ki je bil padel Rozi iz rok, in napotila sta se proti domu; smejala sta se in nagajala si, da so šepetale ženske za njima in moški si namigavali. Od daleč ju je pozdravljal Stržén, in dolgo, dolgo so stali vsi trije pred štacuno, norčevali se z ljudmi, ki so hodili mimo, in veselili se svojega prijateljstva.
 
== V. ==
 
<ppoem align="right><poem><small">
Poskuša pa jablance trést,
Navada je taka pri mest'mest’.
</poem>
{{razprto|Vodnik}}.</small></poem></p>
<p align="right">{{razprto|Vodnik}}.</p>
 
A tako malo se je zanesti na stanovitnost posvetnih prijateljev! — Prešlo je nekaj tednov in jesen je rumenila pogorje. S puško na rami hojeval je Stržén v gozd in na polje. Koliko je ustrelil, to ne briga nikogar nič; a nekega večera prisope ves v ognji domov, kjer se je Tine razgovarjal z Rozo.
Vrstica 480 ⟶ 484:
»Mati so časi vsi čudni. Stržén te ne vzame nikoli, in to je tvoja sreča!«
 
== VI. ==
 
<ppoem align="right><poem><small">
Kdo z menoj spregovori besedico prijazno!
</poem>
{{razprto|S. Gregorčič}}.</small></poem></p>
<p align="right">{{razprto|S. Gregorčič}}.</p>
 
Vsak kmet ve, da so kočarski otroci po navadi slabi delavci, ki večkrat rajši lenobo pasó in stradajo, kakor da bi si s pridnim delom služili kruh. A izjeme se dobódo, in Lojzetova Franica se ni ustrašila nikakega dela. Ker je bila poslušna, pridna in ročna, prikupila se je kmalu gospodinji; in s kolikim veseljem je delala ona tudi, ko so bili vsi prijazni ž njo in jo radi imeli. A sreča je bila kratka. — Skrivnost je človeku težko breme. To je morala priznati Čedínova Urša, ki vso noč ni zatisnila očesa premišljujoč, kako bi najbrže razglasila znanje Tinetovo in Franičino. Za rana druzega dne je tekla v Stržénovo štacuno k Rozi, kjer so se stkale novice vse fare, da se raztekó povekšane po vsej fari. Po niti je prišla Urša in povedala gredoč, kako je zalotila Tineta s Franico. Rozi ta novica ni bila prijetna, a nepričakovana tudi ni prišla, vzbudila pa jej je novo misel.
Vrstica 532 ⟶ 537:
»Saj že služi pri Mejački teden dnij,« opomnila je Čedínka.
 
»Ne več,« popravil je Lojze. »Zdaj bode pri vas.« Vsi so se zavzeli nad to novico, in sčasoma je vendar razložil Lojze svojo željo. Čedínka pa se je Franice branila, češ, če bi bila kaj prida, ostala bi bila pri sosedu.
 
»Tine je govoril ž njo,« dejal je Lojze, »in Mejačeva mati ne trpi tega.«
Vrstica 570 ⟶ 575:
»Veš kaj? Stržén,« dejal je Tine. »Tebe je sama sleparija. Meni pripoveduj, kar hočeš, ker ti nič ne verjamem; če boš pa okrog trosil take laži, skupil bodeš jedenkrat.« Začujen je gledal Stržén Tineta, in govorjenje njegovo se mu je zdelo pusto: da bi ga tak dečák zavračal, njega, Stržéna, civilnega človeka! Zakaj da se poteguje prijatelj za Franico, o tem se mu še sanjalo ni. Zabava je zastajala, naj se je tudi trudila Roza spraviti jo v tek. Kako se je Tine spremenil, čutila je ona najbolje, in ne mlačnost, neka čudna sovražnost proti njemu se jej je oglašala v srci.
 
== VII. ==
 
<ppoem align="right><poem><small">
Možje, zakaj sedimo tu pokojno!
Pred nami laž šopiri se, krivica,
Nesramnost ne zagrinja dnevi lica,
Grdob krdelo širi se nebrojno!
</poem>
{{razprto|J. Stritar}}.</small></poem></p>
<p align="right">{{razprto|J. Stritar}}.</p>
 
Minevala je jesen in bližala se zima, prepir je še vedno razdéval vso vas. Vpliv Stržénove krčme jel se je kazati na mladini. Dekleta so se lišpala in mislila le na nedeljski ples. Sramežljivost je zginila iz predrznih očij, in kar streslo je človeka, ko je čul nespodobno govorjenje in nesramno petje iz dekliških ust. Vse niso bile take, kajti ni smela vsaka v krčmo Stržénovo: te so dobile pridevek hinavke in trcijalke. Mladeniči so se navadili potepanja, zapravljivosti in ošabnega, odurnega vedenja. Ta žalostna sprememba ni ostala skrita župniku in hotel je postaviti jez pogubnemu delovanju Stržénove krčme. Spraviti je bilo treba sovražna soseda in obuditi staro prijateljstvo med vaščani. Napotil se je župnik k Čedínu prigovarjat mu, naj se pomiri z županom, kar bode obema koristno in njemu v čast. Našel je trmasta ušesa: Čedín se je izgovarjal, koliko je že poskusil, da bi bilo prepira konec, in kako se prav spodobi, da oni poda prvi roko, ki je krivico storil. Od Čedína gre župnik k županu. Govori mu na srce, da mora soseski dajati dober zgled in vsaj jedenkrat ponuditi desnico Čedínu, ki mu jo je že tolikokrat ponujal. Omečil bi bil župana, da ni vmes posegla žena. »Gospod župnik,« dejala je odločno, »naš ne bo hodil za Čedínom. Naš je le župan. Če hoče Čedín priti dol, naj pride, in dogovorite se; jaz pa pojdem z doma.« Zastonj je bil župnikov pot. Dolgi, dolgi so bili zimski večeri pri obeh sosedih, in razen Mejačke prišlo je vsem često na misel, kako prijetno je bilo prej, ko so drug druzega obiskavali in kakor jedna družina delili žalost in veselje med seboj; in želeli so si na tihem tiste čase nazaj. Ko se je razlegalo o božiči: Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji! brisala si je oči Čedínka, in težko je bilo srce njenemu možu, ko se je opravičeval pred vestjo svojo, da je storil vse, kar je mogel. Tudi župana je pretresala blagovest, in premišljeval je, ali bi šel k sosedu ali ne, novega leta voščit. A ko je razodel ženi svojo misel, začudila se je tako zaničljivo, da mu je upadel pogum. Tako je hlinil neupogneno voljo, in blezo tak je bil Čedínovih ponos.
Vrstica 595 ⟶ 601:
»Če je prej hodil, in mu nisi branila, zakaj bi baš danes ne šel!« dejal je oče in dal Tinetu petak, naj ne pije zastonj nobene kaplje. Prijaznost Stržénova in Rozino sladkanje pa se je skutilo ta dan Tinetu tako, da je bil kmalu zopet doma. Ko pa se je storila noč, prirjuli so na vas iz Stržénove krčme pijani fantini, prepevaje pesem, ki se je bila zložila po navodilu gospodične Roze in ki je smešila nekatere vaščane in zlasti Čedína. Drevili so se pred Čedínovo hišo in razgrajali, da je pritekel Peter z dolgo gorjačo. Kakor otepje so padali fantje, ki jim je že Stržénovo vino mešalo noge, iz nasprotnega okna pa je kričal Mejač: »Le po njih, Peter! Le udari! ne bo nič škode!« Kajti ta volitev je bila zelo zbližala oba soseda. Uresničile so se župnikove besede, in kesal se je Čedín, da ni šel volit: Mejača je vendar častil kot moža, Stržén pa mu je bil slepar. Vendar pa se ni upal iti k sosedu, da ne bi mislil, da se je prišel radovat njegove nezgode. Ponosen človek pa je v nesreči še ponosnejši, ali če hočemo, ošabnejši; tudi Mejač se ni mogel premagati, da bi sedaj, ponižan, poiskal starega prijatelja.
 
== VIII. ==
 
<ppoem align="right><poem><small">
Klobuk ima na glav'glav’,
Za njim pa listek bel;
Ta listek tako prav'prav’,
Da cesar ga bo vzel.
</poem>
{{razprto|S. Jenko}}.</small></poem></p>
<p align="right">{{razprto|S. Jenko}}.</p>
 
Najhuje pa je zadéla ta volitev Čedínko. Ona ni nasprotovala možu, ko se je branil iti na volišče, kajti na tihem je upala, da bode mesto Mejača voljen kak kmet, s katerim so si prijazni. Kako bridko se je prevarila! Obupavala je, da bi mogla Stržéna preprositi, naj se potegne za njenega sina. Prehudo se mu je zameril Čedín, ko so se prepirali zaradi smrek; preveč ga je bil osramotil Peter, ki ga je podil od hiše, ko je lazil za Franico. Treba ga bode vendar prositi. Vroče jej je prihajalo in mraz jo spreletal, kadar se je domislila, kako se bodo veselili ti ošabni ljudje njene stiske. Težka, težka bode pot; a kaj bi bilo pretežko materinemu srcu! Potrpežljivo je pitala svoji raci, sedaj Stržénovim namenjeni, in prosila Boga, da bi se vse dobro izšlo.
Vrstica 636 ⟶ 643:
»Naj bi bil naš župan,« ponesla se je Mejačka, »bil bi pa Peter prost.« Tine je bahal, da pojde ob letu pa on; Minica pa je močila sama v sobici s solzami nesrečni svoj rožmarin.
 
== IX. ==
 
<ppoem align="right><poem><small">
Netopir zdaj gospodari,
Prvega se ptiča šteje.
</poem>
{{razprto|S. Jenko}}.</small></poem></p>
<p align="right">{{razprto|S. Jenko}}.</p>
 
Počasi so potekali jesenski dnovi, in zopet je odela zima goro in dol. Žalost se je bila naselila v Čedínovi hiši in veselja ni bilo pri Mejačevih. Stržén pa je bil vedno dobre volje. Da je on spravil Petra k vojakom, s tem se je celo ponašal, in prav prileglo se mu je, ker je sedaj brez skrbi lazil za Franico. Robce, rute, uháne dajal je Lojzetu, naj je nese deklici, in Lojze je vse pobral in zahvaljeval se, češ, dekle bo veselo. Da bi bilo pa tudi hvaležno, tega pa Stržén ni mogel reči. Na vso sitnost si je pa še vzbudil ljubosumnega tekmeca. Komaj je čutil lahkomiselni Tine, da Stržén zopet hodi za Franico, razvnel se je in pazil ostro na prijatelja, ki mu je uhajal v škodo. Takoj mu je bil za petami, ko je spremljal nekega dné Franico, ki je nesla koline v bližnjo vas. Dekle pa tega spremstva ni bilo nič kaj veselo.
Vrstica 663 ⟶ 671:
»Komu?« dejal je Lojze in gledal debelo. »Toni sem je dal, ženi.« Stržén je hodil sem ter tja in ni vedel, ali bi se jezil ali smejal. Lojzetu se je nekako dozdevalo, kakor da bi ne bil prav storil, in opravičeval se je: »Dekle ne potrebuje; ženi sem pa ustregel, in za vas je vse jedno.« Tine se je krohotal na vse grlo in omenil, da je gospodu Franica všeč. Sedaj pa se je posvetilo v Lojzetovi glavi. Aha, si je mislil, gotovo sluti, da bo imelo dekle tisoč dote; oj, ti lisjak! Zatisnil je jedno oko in z drugim, kar je najzvitejše mogel, pogledal Stržéna: »Gospod župan, tisoč goldinarjev bo dote, to rečem; ne svetujem pa ne: Konj pa krava nista dober par.«
 
»Tepec ti neumni!« zavpil je Stržén in zaloputnil vrata za seboj; Tine pa se je smejal, da se je tolkel ob kolena. Zopet se je sprijaznil s Stržénom, zopet sta hodila skupaj in kar drug brez druzega nista mogla biti. Kajti Tine se je bil postopanja do dobra navadil; a samemu postopati se človeku ne ljubi: treba imeti tovariša za kratek čas in za izgovor. Stržén je pa dobro vedel, da mu baš zarad prijateljstva s Tinetom ljudje nekako bolj zaupajo in rajši hodijo k njemu. Mejač se je jezil na porednega sina, in niti mati ga ni več zagovarjala, in oba sta bila huda na Stržéna. A Tine je bil trmast, in ko mu je oče zapretil, da ne dobo nobenega denarja več, da bi ga nosil k Stržénu, odrezal se je: »Boste pa dolgove plačevali!« vzel klobuk in šel naravnost k Stržénu. Minica je stekla za njim in zadržavala ga, a zastonj, češ, on se ne da več strahovati kakor otrok. Pil je mnogo in z jezo; kdo bi bil tudi brez denarja dobre volje! Roza je sedela pri njem in uganjala burke. Doma pa je bila huda ura, in ker Tineta le ni bilo, poslala je mati ponj Minico. Roza jo je prijela za roke in po vsej sili hotela jo posaditi za mizo; Stržén jej je prigovarjal, naj malo posedi, da si Tine ugasi žejo. »Saj pijan ni,« dejal je porogljivo, »samo malo okrogel je.«
 
»Minica, domu se spravi!« vpil je brat. »Za poštena dekleta ta hiša ni.« Za Minico pa je prišla sama Mejačka. Ustnici sta se jej tresli in oči bliskale od jeze. »Kaj vendar misliš,« očitala je sinu, premagovaje svoj srd, »da tu posedaš in popivaš; doma pa delo zaostala. Ali te ni sram!«
Vrstica 689 ⟶ 697:
»Piješ pa vendar vsako nedeljo in časi tudi ob delavnikih.«
 
»Pijem pa res,« odvrne oni in vleče počasi tobak iz pipe. »Denar se že dobo, če je kdo umetljiv,« povzame čez kaj časa, zoprno se nasmehivši. Zopet sta molčala oba, in Tine se je jezil, kajti ni razumel teh besedij. »Meni daje denar kupčija,« nadaljuje oni in pomolči zopet, kakor da bi se veselil Tinetove nepotrpežljivosti. »Mineža poznaš,« reče naposled z zamolklim glasom, »Mineža, ki je po tatú, pol goljufa, S tistim kupčujem. On kupi vse: kokoši, jajca, žito, drva, kar je na prodaj. Potlej pride pa še sam k materi tožit, da mu je lisica zašla med perotnino, in dihurja obdolži, kakor je bil svoje dni norega Lojzeta. Slanino nam maček pokrade, snopje s kozolca ciganje; jaz pa vlečem denar.«
 
»Torej ti kradeš doma?« dejal je Tine tiho, in streslo ga je.
Vrstica 799 ⟶ 807:
Ko pa je udarila ura polnoči, stresel se je in hitel oprezno proti domu in v hlev. »Sedaj, in nikoli več, nikdar več,« šepetal je v srčni stiski. Oče je čakal na podu in že mislil, da se je bil Lojze zmotil. Kar so zaškripala vratica iz plevnika, in skočil je nekdo na pod. Mejač se ni ganil. Oni pa je šel odpirat pod; in priplazil se je Minež s košem in klel, da je moral čakati. »Hlapec je zmenjen z Minežem,« mislil si je Mejač in jeza ga je grabila. Ko sta pa ona dva začela polniti koš, in je šepetal Minež: »Le potlači; saj gre še noter: dobra vaga v nebesa pomaga!« zavihtel je Mejač palico in udaril po Mineževem tovariši. »Jezus, Marija!« vzkliknil je udarjenec in zgrudil se na tla. Minež je skočil k vratom in izginil v noči; Mejač pa je strmel kakor okamenel. Kakor da bi mu bil sinov vzklik ustavil kri po žilah, odpovedali so mu vsi udje. A grenka žalost in očetovska ljubezen zdramili so ga takoj, da je skočil k ranjencu in spoznavši, da ni nič življenja v njem, vzdignil ga s silno močjo, kakeršno daje človeku strah in obup, in odnesel ga v hišo. Nesel ga je po stopnjicah v sobo tujcem namenjeno in položil ga na posteljo. Ropot je privabil ženo. Kako se je prestrašila zagledavši sina kakor mrtvega in očeta sklonjenega čezenj. Počela je klicati vse svetnike na pomoč, mož pa jej je ukazal, naj molči in prinese mrzle vode. Škropila sta sina in drgnila ga po prsih, da je spregledal. Nasmehnil se je čudno in zopet stisnil zmočene oči. Spal je dolgo, a nemiren. Visoko je že stalo solnce, ko se je prebudil, pogledal topo krog sebe in začel blesti. Poklicali so zdravnika, kajti lotila se je bila Tineta vročinska bolezen.
 
== X. ==
 
<ppoem align="right><poem><small">
Ne vprašaj, zakaj
Mi tu ni strpet'strpet’;
Ne vprašaj, kedaj
Se snideva spet.
</poem>
{{razprto|S. Jenko}}.</small></poem></p>
<p align="right">{{razprto|S. Jenko}}.</p>
 
Tako je ležal Tine med življenjem in smrtjo. Mati in sestra sta se skušali, katera mu bode ljubezniveje stregla, in oče Mejač je sedeval po cele ure poleg postelje njegove; prekladal ga, popravljal mu blazino pod glavo, dajal mu pit in pazil na vsako spremembo v njegovem stanji. Ves dogodek je bil zavit v neko temo, katero je skušala Mejačka podreti; a oče je molčal trdovratno.
Vrstica 852 ⟶ 861:
O kako pusto je bilo sedaj življenje pri Mejačevih! Oče je hodil po polji, sam, zamišljen in malobeseden; mati je zdihovala in stokala, kadar je kdo v misel vzel Tineta, in Minica je imela svoje misli, nič veselejše kakor drugi.
 
Dasi leži vas precej od velike ceste, dohajali so pogosto vojaki, nastanjevali se za kak teden in odhajali zopet proti jugu ali proti severu. Še važnejša oseba je postal sedaj Stržén. Da sta Prus in Lah napovedala vojsko, to se je bilo zvedelo že tudi v Dramlje; a Stržén je bral novine, nemške in slovenske, on se je znanil z vsemi vojaki, ki so prišli v te kraje: on je vedel o vojski največ povedati. Od daleč so ga hodili poslušat, ali iz radovednosti, ali tudi, ker so imeli svojce pri vojakih. In pravil je Stržén, kako bodo premagani Prusi, ki so mnogo menj izurjeni v orožji od naših vojakov, kajti služijo po menj časa; nasproti jim stoji slavni, nezmagljivi Benedek s silno armado, in vzdignila se bode nanje črna vojska, da bode srečen vsakdo, ki bo odnesel peté. A za Laško, da se je treba bati: doli zapoveduje nekov cesarjev strijc, ki se ne more meriti z Benedekom; vojakov da nima mnogo, ker je šlo vse na Prusa; tam bomo tepeni. »Da, Radeckega ni več,« dejali so možje oparjeni, kajti na Laškem so se bili večinoma njih sinovi in bratje. Mejačka pa se je spominjala, kadar je stregla trudnim in lačnim vojakom, sina svojega: Bog ve, če dobo on v tujini usmiljenih ljudij! V sanjah ga je videla raztrganega in revnega, in ni se dala utolažiti v žalosti svoji, tako da je bil mož že hud, češ, da je morala pač božja volja tako biti. »Da, božja volja!« jezila se je ona. »Ti si ga odgnal,« in udrle so se jej solze po lici. Ne da bi iskala tolažbe v delu, ki je najboljše zdravilo bolnih src, prepirala se je z možem in zanemarjala gospodinjstvo.
 
Zadnje čase sicer Tine ni bil tak, kakeršnega bi si bila roditelja želela, vendar so ga sedaj pogrešali povsod. Oče mu je bil že prepustil vse poljsko delo in sedaj je moral zopet sam z družino se ukvarjati. Če ga je pa zadržal opravek doma, zadremalo je delo na polji ali šlo navzkriž. Domače razprtije so se okoristili posli; da se je le kdo, spomnivši se Tineta, priliznil gospodinji, dobil je zagovornico proti gospodarju. Gospodarstvo je nastopilo rakovo pot. Temnilo se je Mejaču čelo; glava mu je lezla k tlom, in siveči lasje so svedočili zimo življenja njegovega.
 
== XI. ==
<p align=right><poem><small>
Kak' bodem ljubila,
Me srce boli,
Ker ljubček moj prvi
Pozabljen še ni.
Nar. p.</small></poem></p>
 
<poem align="right">
Stržén se je zopet nekoč sprl s sestro, ki mu je krčmarila; a huje kakor po navadi. Čakaj, zlodej, dejal je, jaz ti jedno zagodem, ki ti bo zvenela po ušesih! In sklenil je njej navkljub oženiti se. Da človeku ni dobro samemu biti, tega mnenja je bil že precej časa, a fantovanja se še tudi ni bil naveličal; toda ker ga Roza tako jezi, naj pa pride nova gospodinja v hišo. Dramlje so se mu bile priljubile. Da ga imajo ljudje radi, to je vedel; a da mu nič posebno ne zaupajo, ker vendar še ni domačin, to je tudi čutil: ako pa vzame dekle iz vasi, postane pristen Dramljan. In katera bi bila boljša od Minice Mejačeve? Brdka je, pridna, iz čislane rodovine, in, tristo medvedov! denar ima; — in, če Bog da, še Tineta več nazaj ne bode. V te prijetne misli utopljen, oštel je Stržén še do dobra svojo sestro, oblekel se pražnje in hajdi k Mejačevim! Krčmarica gaje vzprejela mrzlo. Ko je pa opomnil, da se mu toži po starih prijateljih, da ni razen pri Mejačevih druščine v vasi, kjer bi se mogel človek pametno razvedriti; ko je obžaloval, da jih je zadela taka nesreča, in pridušil se, da je Mejačka vedno mlajša: podala mu je roko, da bi bila zopet prijatelja. On pa ni spustil roke njene, ampak razložil jej, po kaj je prišel; in od veselja se je razvnel obraz matere Mejačeve: spolnjevala se jej je srčna njena želja. »Zelo je sicer potrebujemo,« je dejala, »a ker vem, da je k njeni sreči, dam vam jo rada in upam, da bodete zadovoljni ž njo. Dela je vajena vsakega in pohlevna je; no, in, gospod Stržén, zarad dote se tudi ne bodemo sprli: vsaj imamo, hvala Bogu!«
Kak’ bodem ljubila,
Me srce boli,
Ker ljubček moj prvi
Pozabljen še ni.
</poem>
<p align="right">Nar p.</p>
 
Stržén se je zopet nekoč sprl s sestro, ki mu je krčmarila; a huje kakor po navadi. Čakaj, zlodej, dejal je, jaz ti jedno zagodem, ki ti bo zvenela po ušesih! In sklenil je njej navkljub oženiti se. Da človeku ni dobro samemu biti, tega mnenja je bil že precej časa, a fantovanja se še tudi ni bil naveličal; toda ker ga Roza tako jezi, naj pa pride nova gospodinja v hišo. Dramlje so se mu bile priljubile. Da ga imajo ljudje radi, to je vedel; a da mu nič posebno ne zaupajo, ker vendar še ni domačin, to je tudi čutil: ako pa vzame dekle iz vasi, postane pristen Dramljan. In katera bi bila boljša od Minice Mejačeve? Brdka je, pridna, iz čislane rodovine, in, tristo medvedov! denar ima; — in, če Bog da, še Tineta več nazaj ne bode. V te prijetne misli utopljen, oštel je Stržén še do dobra svojo sestro, oblekel se pražnje in hajdi k Mejačevim! Krčmarica gaje vzprejela mrzlo. Ko je pa opomnil, da se mu toži po starih prijateljih, da ni razen pri Mejačevih druščine v vasi, kjer bi se mogel človek pametno razvedriti; ko je obžaloval, da jih je zadela taka nesreča, in pridušil se, da je Mejačka vedno mlajša: podala mu je roko, da bi bila zopet prijatelja. On pa ni spustil roke njene, ampak razložil jej, po kaj je prišel; in od veselja se je razvnel obraz matere Mejačeve: spolnjevala se jej je srčna njena želja. »Zelo je sicer potrebujemo,« je dejala, »a ker vem, da je k njeni sreči, dam vam jo rada in upam, da bodete zadovoljni ž njo. Dela je vajena vsakega in pohlevna je; no, in, gospod Stržén, zarad dote se tudi ne bodemo sprli: vsaj imamo, hvala Bogu!«
»Kaj pa, Minica?« vprašal je Stržén. »Ali bo marala zame?«
 
»Kaj pa, Minica?« vprašal je Stržén. »Ali bo marala zame?«
»Kako morete dvomiti, gospod Stržén! Kolikor jo jaz poznam, ima vas zelo rada. Odpravila je vse snubce, dasi bi bila lehko šla na dobre kraje, k premožnim ljudem. A ni hotela, in mi je nečemo siliti. Sama naj si izbira!«
 
»Kako morete dvomiti, gospod Stržén! Kolikor jo jaz poznam, ima vas zelo rada. Odpravila je vse snubce, dasi bi bila lehko šla na dobre kraje, k premožnim ljudem. A ni hotela, in mi je nečemo siliti. Sama naj si izbira!«
Mejačka je čula, da je prišla Minica s polja domu; ostavila je gospoda in šla hčer opozarjat na imenitnega gosta.
 
Mejačka je čula, da je prišla Minica s polja domu; ostavila je gospoda in šla hčer opozarjat na imenitnega gosta.
»Minica, pojdi se umit in preobleči se hitro!«
 
»Minica, pojdi se umit in preobleči se hitro!«
»Zakaj pa, mati?« vprašala je Minica. »Popoludne gremo zopet na njivo.«
 
»Zakaj pa, mati?« vprašala je Minica. »Popoludne gremo zopet na njivo.«
»Bodeš videla,« dejala je zapovedljiva žena, in Minica, vajena brezpogojne pokorščine, šla je, da spolni materino povelje. Prišla je v sobo in začudila se našedši Stržéna. Ta pa je molče, z zadovoljnimi očmi gledal to vitko postavo, to sveže, lahno rudeče lice in te oči, iz katerih je sevalo toliko ponižne udanosti.
 
»Bodeš videla,« dejala je zapovedljiva žena, in Minica, vajena brezpogojne pokorščine, šla je, da spolni materino povelje. Prišla je v sobo in začudila se našedši Stržéna. Ta pa je molče, z zadovoljnimi očmi gledal to vitko postavo, to sveže, lahno rudeče lice in te oči, iz katerih je sevalo toliko ponižne udanosti.
 
»Podaj roko gospodu Stržénu,« dejala je mati; »saj veš, kako prijetno smo se časi zabavali v druščini njegovi.«
 
»In bodemo se še,« ujunačil se je Stržén. »Še nocoj bode beseda, gospa Mejačeva!«
 
»Torej le pogovorita se,« dejala je mati in šla iz sobe. Minico je obšla neprijetna slutnja; Stržénu pa, ki je že imel izvrstno šalo na jeziku, upadel je nekako pogum, ko ga je zadel mirni, hladni pogled zale deklice, in prav pohlevno jej je razodel svoje želje. Minica se je zahvalila za tako čast, a odrekla mu odločno in šla. Rudečica je oblila Stržéna: sram ga je bilo in jezil se je. Zastonj se je bil ponižal! Kako moško je odbilo dekle njegovo roko, katero bi bilo z veseljem zgrabilo sto in sto drugih! In kmetsko dekle! Ali se je že slišalo kaj takega? Hladno se je držal Stržén, dasi je vse vrelo po njem; a Minica ga je začela sedaj še le prav mikati. Moja mora biti, sklenil je sam pri sebi, in prijetno ga je žgetala misel, da jo bode vendar dobil, naj se tudi brani. V tem je vstopila krčmarica in pomenljivo smehljaje se vprašala, če je že vse zgovorjeno.
 
»Tristo medvedov!« silil se je Stržén šaliti, »ne mara zame.«
»Torej le pogovorita se,« dejala je mati in šla iz sobe. Minico je obšla neprijetna slutnja; Stržénu pa, ki je že imel izvrstno šalo na jeziku, upadel je nekako pogum, ko ga je zadel mirni, hladni pogled zale deklice, in prav pohlevno jej je razodel svoje želje. Minica se je zahvalila za tako čast, a odrekla mu odločno in šla. Rudečica je oblila Stržéna: sram ga je bilo in jezil se je. Zastonj se je bil ponižal! Kako moško je odbilo dekle njegovo roko, katero bi bilo z veseljem zgrabilo sto in sto drugih! In kmetsko dekle! Ali se je že slišalo kaj takega? Hladno se je držal Stržén, dasi je vse vrelo po njem; a Minica ga je začela sedaj še le prav mikati. Moja mora biti, sklenil je sam pri sebi, in prijetno ga je žgetala misel, da jo bode vendar dobil, naj se tudi brani. V tem je vstopila krčmarica in pomenljivo smehljaje se vprašala, če je že vse zgovorjeno.
 
»To ni možno!« odgovorila je ona resnobno. »Le sramuje se in noče vam resnice povedati, ker sta premalo še znana. A jaz vem, da vas ima rada; in tu je moja roka, da Minica ne bode nikogar druzega kot vaša.« Stržén jej je segel v roko in moško korakal domu; Mejačka pa je stopila za svojo hčerjo.
»Tristo medvedov!« silil se je Stržén šaliti, »ne mara zame.«
 
»Kaj si pa rekla gospodu Stržénu?« pričela je na videz mirna.
»To ni možno!« odgovorila je ona resnobno. »Le sramuje se in noče vam resnice povedati, ker sta premalo še znana. A jaz vem, da vas ima rada; in tu je moja roka, da Minica ne bode nikogar druzega kot vaša.« Stržén jej je segel v roko in moško korakal domu; Mejačka pa je stopila za svojo hčerjo.
 
»Da ga ne vzamem,« odgovorila je Minica.
»Kaj si pa rekla gospodu Stržénu?« pričela je na videz mirna.
 
»In jaz ti rečem, da ga boš vzela,« dejala je ona in srpo gledala hčer in čakala, kaj poreče. Minica je molčala; a to tudi ni bilo prav materi. »Le kujaj se, svojeglavka!« hudovala se je. »Ali tako spolnjuješ četrto zapoved božjo? Ne bode se ti dobro godilo na svetu, ti nepokoren otrok! Jaz delam in premišljujem noč in dan, kako bi mogla kaj zboljšati svojim otrokom, da bi jim ne bilo treba ubijati se kakor meni; ta razvajenka pa hoče zmešati ves moj račun! Bodeš se še pekla na polji in nosila žuljave roke, ker ne poslušaš mene, ki ti dobro želim. Kaj pa imaš proti Stržénu? Ali ni mlad, premožen, pošten in dober človek? Ali te ne bodo zavidala dekleta vse fare? Pozneje mi boš hvaležna, norica, ki se braniš sreče. Toda kaj te poslušam in tisti tvoj trmasti jok. Vzela bodeš Stržéna, in če se ga braniš z rokami in z nogami!« Jezno je žena zaloputnila vrata za seboj. Od hčere pa je šla k možu tožit, kako je dekle uporno. Mejač se je zavzel, da je žena tako hitro spremenila svoje nazore o Stržénu, in menil, da je le škoda, da se je razdrl dogovor s Čedínovimi; kajti ni mu bil po volji ta novi ženin. Žena pa je tako živo opisovala ugodnosti te zveze. »Petra ne bode več,« dejala je, »za druzega snubca Minica ne mara, in tudi nobenega nič prida ni. Stržén je pa kakor nalašč, in take prilike ne bode kmalu. Če je malo neroden, kaj to dene! Razposajeni fantje postanejo najboljši možje: nič sile jej ne bode pri njem. Rozo bodem že jaz spravila tja, odkoder je prišla. Ti govori z dekletom, naj ne bode neumna. In vidiš: naš zet župan, ali pa mi!« In oče je govoril s hčerjo, in njegovo prigovarjanje jej je mnogo huje delo kot materino hudovanje. »To veš, Minica,« je dejal, »da ti z materjo želiva le dobro, in da ni na svetu boljših prijateljev, kot so stariši otrokom. Rada te imava doma; a vedno bi se kesala, če bi ti to priliko zamudila in pozneje prišla na slabše.«
»Da ga ne vzamem,« odgovorila je Minica.
 
»Kolikrat so rekli mati,« ugovarjala je Minica, »da je Stržéna malo prida, da je pohujšal vso faro in našega Tineta tudi. Jaz kar ne morem spoštovati tega človeka.«
»In jaz ti rečem, da ga boš vzela,« dejala je ona in srpo gledala hčer in čakala, kaj poreče. Minica je molčala; a to tudi ni bilo prav materi. »Le kujaj se, svojeglavka!« hudovala se je. »Ali tako spolnjuješ četrto zapoved božjo? Ne bode se ti dobro godilo na svetu, ti nepokoren otrok! Jaz delam in premišljujem noč in dan, kako bi mogla kaj zboljšati svojim otrokom, da bi jim ne bilo treba ubijati se kakor meni; ta razvajenka pa hoče zmešati ves moj račun! Bodeš se še pekla na polji in nosila žuljave roke, ker ne poslušaš mene, ki ti dobro želim. Kaj pa imaš proti Stržénu? Ali ni mlad, premožen, pošten in dober človek? Ali te ne bodo zavidala dekleta vse fare? Pozneje mi boš hvaležna, norica, ki se braniš sreče. Toda kaj te poslušam in tisti tvoj trmasti jok. Vzela bodeš Stržéna, in če se ga braniš z rokami in z nogami!« Jezno je žena zaloputnila vrata za seboj. Od hčere pa je šla k možu tožit, kako je dekle uporno. Mejač se je zavzel, da je žena tako hitro spremenila svoje nazore o Stržénu, in menil, da je le škoda, da se je razdrl dogovor s Čedínovimi; kajti ni mu bil po volji ta novi ženin. Žena pa je tako živo opisovala ugodnosti te zveze. »Petra ne bode več,« dejala je, »za druzega snubca Minica ne mara, in tudi nobenega nič prida ni. Stržén je pa kakor nalašč, in take prilike ne bode kmalu. Če je malo neroden, kaj to dene! Razposajeni fantje postanejo najboljši možje: nič sile jej ne bode pri njem. Rozo bodem že jaz spravila tja, odkoder je prišla. Ti govori z dekletom, naj ne bode neumna. In vidiš: naš zet župan, ali pa mi!« In oče je govoril s hčerjo, in njegovo prigovarjanje jej je mnogo huje delo kot materino hudovanje. »To veš, Minica,« je dejal, »da ti z materjo želiva le dobro, in da ni na svetu boljših prijateljev, kot so stariši otrokom. Rada te imava doma; a vedno bi se kesala, če bi ti to priliko zamudila in pozneje prišla na slabše.«
 
»Potlej bode ves drugačen,« dejal je oče. »Ti ga bodeš poboljšala. Gospodar on ni slab, in to je veliko vredno. Ne bo se ti hudo godilo.«
»Kolikrat so rekli mati,« ugovarjala je Minica, »da je Stržéna malo prida, da je pohujšal vso faro in našega Tineta tudi. Jaz kar ne morem spoštovati tega človeka.«
 
»Rajša bi jedla suh kruh z možem, ki bi ga imela rada, kakor da bi imela pri Stržénu vsega na prebitek!«
»Potlej bode ves drugačen,« dejal je oče. »Ti ga bodeš poboljšala. Gospodar on ni slab, in to je veliko vredno. Ne bo se ti hudo godilo.«
 
»Tako govoriš, ker ne veš, kaj je revščina. Kjer ni jesti ni piti, tam se ljubezen kmalu naveliča. — Jaz sem že star in od danes do jutri: rad bi te še videl preskrbljeno, predno umrjem.« Minica je omenila, kaj jej je Tine pri odhodu naročil, in pristavila tiho, da nemara pa še pride Peter. Mejač je hodil sem ter tja po sobi in dejal kakor sam sebi: »Peter, da, če bi prišel; a ne bode ga: iskali so že druge neveste.« V srce so zabolele Minico te besede, in le prosila je, naj jo še puste doma, saj bode vedno pridna in poslušna. Očetu se je smilila hči in šel je meneč, da se pač še ne mudi tako. Za Minico pa to ni bila velika tolažba. Poznala je neupogljivo voljo svoje matere in strahom premišljevala, kaj jej bode početi.
»Rajša bi jedla suh kruh z možem, ki bi ga imela rada, kakor da bi imela pri Stržénu vsega na prebitek!«
 
»Drevi pride gospod Stržén. Glej, kako se bodeš vedla proti njemu!« dejala je osorno mati, ko se je odpravljala Minica na polje. Delala je celo popoludne, in ko je mrak nastopil, hitela je domu preoblačit se. In z večerom je prišel gospod Stržén. »Dober večer, grlica. Še huda?« izpraševal je Minico in stiskal jej roko, katere se mu ni upala iztrgati.
»Tako govoriš, ker ne veš, kaj je revščina. Kjer ni jesti ni piti, tam se ljubezen kmalu naveliča. — Jaz sem že star in od danes do jutri: rad bi te še videl preskrbljeno, predno umrjem.« Minica je omenila, kaj jej je Tine pri odhodu naročil, in pristavila tiho, da nemara pa še pride Peter. Mejač je hodil sem ter tja po sobi in dejal kakor sam sebi: »Peter, da, če bi prišel; a ne bode ga: iskali so že druge neveste.« V srce so zabolele Minico te besede, in le prosila je, naj jo še puste doma, saj bode vedno pridna in poslušna. Očetu se je smilila hči in šel je meneč, da se pač še ne mudi tako. Za Minico pa to ni bila velika tolažba. Poznala je neupogljivo voljo svoje matere in strahom premišljevala, kaj jej bode početi.
 
»Oče,« nasmehnila se je krčmarica in nagnila se k jednemu izmed pivcev, »ali ne bo to lep par?«
»Drevi pride gospod Stržén. Glej, kako se bodeš vedla proti njemu!« dejala je osorno mati, ko se je odpravljala Minica na polje. Delala je celo popoludne, in ko je mrak nastopil, hitela je domu preoblačit se. In z večerom je prišel gospod Stržén. »Dober večer, grlica. Še huda?« izpraševal je Minico in stiskal jej roko, katere se mu ni upala iztrgati.
 
»Hentana reč, bode pa res!« dejal je možak. »Ali s Petrom pa ne bo nič, s sosedovim, ki je pri vojakih?«
»Oče,« nasmehnila se je krčmarica in nagnila se k jednemu izmed pivcev, »ali ne bo to lep par?«
 
»Oh, Peter,« dejala je ona zaničljivo in obrisala si usta, »kaj bo Peter! Pleve, ajdovica!«
»Hentana reč, bode pa res!« dejal je možak. »Ali s Petrom pa ne bo nič, s sosedovim, ki je pri vojakih?«
 
»Ali se imata pa rada s štacunarjem, rada?« vprašal je zopet možak.
»Oh, Peter,« dejala je ona zaničljivo in obrisala si usta, »kaj bo Peter! Pleve, ajdovica!«
 
»Oh, kaj pa da!« dejala je krčmarica samosvestno in jela klicati Stržéna. »Gospod Stržén, kaj pa šepečete tam z Minico? Kako sta pa znana! Sedite semkaj; saj smo domači!« Stržén je prisedel in začel briti norce, da se je vse kadilo; Minica pa je hitela proč, da ne bi slišala njegovih šal, ki so jej tako mrzele. »Minica, pit!« začul se je Stržénov glas, in: »Minica, Minica!« klicala je mati, in morala je piti na zdravje Stržénovo. »Le potegnite ga, tristo medvedov!« vpil je Stržen in skušal jo objeti čez pas, a izmuznila se mu je in stekla proč brisat si solzo, ki se jej je prikradla v oko od jeze in sramu. »Kisla Jera,« godrnjala je mati in počela hvaliti Minico po strani in Stržéna na vsa usta. Jezik se jej je zaletaval, in oči so na pol mižale, ko je trkala s Stržénom na zdravje.
»Ali se imata pa rada s štacunarjem, rada?« vprašal je zopet možak.
 
»Jedno moramo še zapeti,« dejal je Stržén. »Škoda, da Tineta ni več: on je imel grlo!« Mejačka pa je zaihtela na glas, in zopet so se odprle zatvornice njene zgovornosti.
»Oh, kaj pa da!« dejala je krčmarica samosvestno in jela klicati Stržéna. »Gospod Stržén, kaj pa šepečete tam z Minico? Kako sta pa znana! Sedite semkaj; saj smo domači!« Stržén je prisedel in začel briti norce, da se je vse kadilo; Minica pa je hitela proč, da ne bi slišala njegovih šal, ki so jej tako mrzele. »Minica, pit!« začul se je Stržénov glas, in: »Minica, Minica!« klicala je mati, in morala je piti na zdravje Stržénovo. »Le potegnite ga, tristo medvedov!« vpil je Stržen in skušal jo objeti čez pas, a izmuznila se mu je in stekla proč brisat si solzo, ki se jej je prikradla v oko od jeze in sramu. »Kisla Jera,« godrnjala je mati in počela hvaliti Minico po strani in Stržéna na vsa usta. Jezik se jej je zaletaval, in oči so na pol mižale, ko je trkala s Stržénom na zdravje.
 
»Oh, gospod Stržén,« je dejala, »če bi bil naš za kaj, saj bi bil oprostil Tineta. Toda kmet je kmet,« in zabavljala je hudo na svojega moža, ki je nemiren in razburjen hodil sem ter tja. Ko pa je žena šla v drugo sobo, stopil je za njo, prijel jo za roko in dejal zamolklo: »Neža, spat pojdi! Danes si preveč pila in ne veš, kaj govoriš.«
»Jedno moramo še zapeti,« dejal je Stržén. »Škoda, da Tineta ni več: on je imel grlo!« Mejačka pa je zaihtela na glas, in zopet so se odprle zatvornice njene zgovornosti.
 
»Kaj, jaz preveč pila!« kričala je krčmarica. »Jaz da ne vem, kaj govorim? Ti si pijan in sam nase ti glej. Če bi bil kaj prida, ne bi te bili zavrgli pri volitvi, in rešil bi bil Tineta.« Mož je kar bežal pred to točo in zaprl se v svojo spalnico. Strašno ga je lomila jeza; a kaj je hotel? Znositi se nad ženo, vpričo tujih ljudij? da se bo smejala vsa fara? »O kako nas je kaznil Bog!« vzdihnil je onemogel in poslušal jezen in žalosten glasen krohot, iz katerega se je razlegal kričavi glas njegove žene. »Minica, Minica!« kričala je ta zopet; hči pa jo je poklicala malo stran in prosila, naj jo pusti pri miru. »Oh, naj grem jaz spat, mati,« je dejala. »Davi sem vstala še pred štirimi, in jutri bo treba iti zgodaj na njivo, in ura gre že na polnoči. Tako sem trudna!«
»Oh, gospod Stržén,« je dejala, »če bi bil naš za kaj, saj bi bil oprostil Tineta. Toda kmet je kmet,« in zabavljala je hudo na svojega moža, ki je nemiren in razburjen hodil sem ter tja. Ko pa je žena šla v drugo sobo, stopil je za njo, prijel jo za roko in dejal zamolklo: »Neža, spat pojdi! Danes si preveč pila in ne veš, kaj govoriš.«
 
»Sitna in ne trudna,« dejala je mati. »Ali jaz nič ne delam? In meniš, da bomo gospoda Stržéna ostavljali samega, ali gonili domu? Kar precej imaš priti, da boš zapela.«
»Kaj, jaz preveč pila!« kričala je krčmarica. »Jaz da ne vem, kaj govorim? Ti si pijan in sam nase ti glej. Če bi bil kaj prida, ne bi te bili zavrgli pri volitvi, in rešil bi bil Tineta.« Mož je kar bežal pred to točo in zaprl se v svojo spalnico. Strašno ga je lomila jeza; a kaj je hotel? Znositi se nad ženo, vpričo tujih ljudij? da se bo smejala vsa fara? »O kako nas je kaznil Bog!« vzdihnil je onemogel in poslušal jezen in žalosten glasen krohot, iz katerega se je razlegal kričavi glas njegove žene. »Minica, Minica!« kričala je ta zopet; hči pa jo je poklicala malo stran in prosila, naj jo pusti pri miru. »Oh, naj grem jaz spat, mati,« je dejala. »Davi sem vstala še pred štirimi, in jutri bo treba iti zgodaj na njivo, in ura gre že na polnoči. Tako sem trudna!«
 
»Oh, mati, ob tej uri, pa peti! Kaj bodo rekli ljudje!«
»Sitna in ne trudna,« dejala je mati. »Ali jaz nič ne delam? In meniš, da bomo gospoda Stržéna ostavljali samega, ali gonili domu? Kar precej imaš priti, da boš zapela.«
 
»Kar hočejo; ti ubogaj!« Morala je iti k mizi in peti, kar je Stržénu prišlo na misel. Stržén je hreščal vmes, in krčmaričin ubiti glas je prikladal, da ni bilo lepo slišati. Tako so peli, dokler ni Mejačke posilil spanec, da se je zravnala po klopi in zaspala. Stržén in Minica sta si sedela sama nasproti.
»Oh, mati, ob tej uri, pa peti! Kaj bodo rekli ljudje!«
 
»Ali me imate že kaj rajši, Minica?« vprašal je Stržén in bližal se jej. Deklica pa se je odmikala.
»Kar hočejo; ti ubogaj!« Morala je iti k mizi in peti, kar je Stržénu prišlo na misel. Stržén je hreščal vmes, in krčmaričin ubiti glas je prikladal, da ni bilo lepo slišati. Tako so peli, dokler ni Mejačke posilil spanec, da se je zravnala po klopi in zaspala. Stržén in Minica sta si sedela sama nasproti.
 
»Prosim vas,« dejala je, »pustite me pri miru, kakor jaz vas puščam. Rekla sem vam, da ne maram za vas, in vedno silite váme, ko imate drugih na izbiro.«
»Ali me imate že kaj rajši, Minica?« vprašal je Stržén in bližal se jej. Deklica pa se je odmikala.
 
»In zakaj ne marate zame, če smem vprašati, lepa Minica?«
»Prosim vas,« dejala je, »pustite me pri miru, kakor jaz vas puščam. Rekla sem vam, da ne maram za vas, in vedno silite váme, ko imate drugih na izbiro.«
 
»In zakajJaz ne maratevem. zameA to vem, čeda smemza vprašati,vas lepane Minica?maram.«
 
»Ha, ha,« smejal se je oni, »mene pa baš to miče. — Lehko noč, Minica! Sedaj — le se še naspančkajte! Lehko noč; jutri — a kaj, saj je že polnoči: drevi se zopet vidimo«. Šel je gospod Stržén. Bridek smeh je zaigral Minici krog rudečih usten, ko je zapirala vrata za njim. Še trdnejše je stal njen sklep, da Stržéna ne vzame nikdar.
»Jaz ne vem. A to vem, da za vas ne maram.«
 
Mejačevo hišo je bila zadela huda šiba. Dopoludne je bila mati še pametna, popoludne pa se jej je kar nekako zmešalo v glavi, in to dan za dnevom. Posedala je po hiši okrog, zdihovala po Tinetu, jokala brez razloga, jezila se nad možem, nad družino, nad vsem svetom; tu ubila lonec, tam zalučila poleno za psom ali mačko, in rotila se, da vina še pokusila ni. Mož jej je prigovarjal, opominjal jo in svaril, naj ne sramoti vse hiše. Kadar se je še zavedala, delala se je razžaljeno in oporekavala, da ni res, kar trdi; sicer pa je bila vsaka beseda ogenj v streho. Kar jenjati ni mogla, kadar je začela kričati, in naj si je bil navzoči, kdor si bodi: vedela je, da tako užene moža, ki se tudi v najhujši jezi nikdar ni spozabil. Minica je o takih prilikah jokala od sramote. Oče jej je ukazoval, naj ostaja popoludne doma; mati pa je podila na polje to neubogljivko. »Oh, kako ste čudni!« vzdihnila je časi Minica. Takrat pa je zgrabila mati ali metlo ali krevljo ali kar jej je prišlo v roke, in Minica je tekla. »Tako spoštuješ stariše?« vpila je za njo. »Zato nimamo nič sreče.« — In res ni bilo sreče pri gospodarstvu. In kako bi tudi bila pri takem gospodarstvu! Kar je določil gospodar, ovrgla je navadno gospodinja vpričo njega in družine; in ker se on ni hotel prepirati pred ljudmi, ona pa teh ozirov poznala ni, obveljala je vselej njena, ki pa je bila redkokrat prava. Gospodarja ni ubogala družina nič več, kajti imela je proti njemu vedno zavetje pri gospodinji. Nekaj časa se je Mejač ustavljal ženi, a izprevidevši, da je vse zastonj, popustil je gospodarstvo in kakor brezvoljen taval okrog. Postal je odljuden, kajti zdelo se mu je, da vse o njem šepeče in se mu roga.
»Ha, ha,« smejal se je oni, »mene pa baš to miče. — Lehko noč, Minica! Sedaj — le se še naspančkajte! Lehko noč; jutri — a kaj, saj je že polnoči: drevi se zopet vidimo«. Šel je gospod Stržén. Bridek smeh je zaigral Minici krog rudečih usten, ko je zapirala vrata za njim. Še trdnejše je stal njen sklep, da Stržéna ne vzame nikdar.
 
Vsakdanji gost Stržén se je vedel kakor hišni gospodar: ukazoval družini, norčeval se z Mejačko, ki le ni vedela, kako bi se mu slinila, in nadlegoval Minico: »Pojutršnjem bode moj god,« dejal je dva dni pred kresom. »Minica, kaj mi boste dali za vezilo?«
Mejačevo hišo je bila zadela huda šiba. Dopoludne je bila mati še pametna, popoludne pa se jej je kar nekako zmešalo v glavi, in to dan za dnevom. Posedala je po hiši okrog, zdihovala po Tinetu, jokala brez razloga, jezila se nad možem, nad družino, nad vsem svetom; tu ubila lonec, tam zalučila poleno za psom ali mačko, in rotila se, da vina še pokusila ni. Mož jej je prigovarjal, opominjal jo in svaril, naj ne sramoti vse hiše. Kadar se je še zavedala, delala se je razžaljeno in oporekavala, da ni res, kar trdi; sicer pa je bila vsaka beseda ogenj v streho. Kar jenjati ni mogla, kadar je začela kričati, in naj si je bil navzoči, kdor si bodi: vedela je, da tako užene moža, ki se tudi v najhujši jezi nikdar ni spozabil. Minica je o takih prilikah jokala od sramote. Oče jej je ukazoval, naj ostaja popoludne doma; mati pa je podila na polje to neubogljivko. »Oh, kako ste čudni!« vzdihnila je časi Minica. Takrat pa je zgrabila mati ali metlo ali krevljo ali kar jej je prišlo v roke, in Minica je tekla. »Tako spoštuješ stariše?« vpila je za njo. »Zato nimamo nič sreče.« — In res ni bilo sreče pri gospodarstvu. In kako bi tudi bila pri takem gospodarstvu! Kar je določil gospodar, ovrgla je navadno gospodinja vpričo njega in družine; in ker se on ni hotel prepirati pred ljudmi, ona pa teh ozirov poznala ni, obveljala je vselej njena, ki pa je bila redkokrat prava. Gospodarja ni ubogala družina nič več, kajti imela je proti njemu vedno zavetje pri gospodinji. Nekaj časa se je Mejač ustavljal ženi, a izprevidevši, da je vse zastonj, popustil je gospodarstvo in kakor brezvoljen taval okrog. Postal je odljuden, kajti zdelo se mu je, da vse o njem šepeče in se mu roga.
 
»Saj nimam nič,« dejalo je mimogrede dekle.
Vsakdanji gost Stržén se je vedel kakor hišni gospodar: ukazoval družini, norčeval se z Mejačko, ki le ni vedela, kako bi se mu slinila, in nadlegoval Minico: »Pojutršnjem bode moj god,« dejal je dva dni pred kresom. »Minica, kaj mi boste dali za vezilo?«
 
»Vrtec imate poln cvetic,« silil je oni; »dišeč šopek bodem menda vendar dobil?«
»Saj nimam nič,« dejalo je mimogrede dekle.
 
»Še nocoj, gospod Stržén, še nocoj. Pojutršnjem pa kaj druzega,« dejala je Mejačka in stopila za hčerjo: »Šopek za gospoda Stržéna! Hitro in lep mora biti. In ti se mi ne drži kakor pepelnična sreda!« Oko je žarelo Stržénu, ko mu je pripenjalo dekle kitico, in obhajale so ga prijetne misli, kajti obljubila mu je mati, da se bode na njegovega godu dan praznovala zaroka.
»Vrtec imate poln cvetic,« silil je oni; »dišeč šopek bodem menda vendar dobil?«
 
Obdelavala je zategadelj hčer zlepa in zgrda, in ker je Minica vedno le mirno poslušala, mislila je že, da jo je pregovorila. A spoznavši, da se je varala, razsrdila se je še huje nad hčerjo in zapretila jej, da mora iti od hiše, služit, ako je ne uboga. Strahoma je pričakovala deklica Stržénovega godu, za katerega je bilo toliko pripravljanja. Cvrlo, peklo in kuhalo se je ves dan. Mejačka je tekala vsa vroča iz sobe v sobo, prestavljala, popravljala, pogrinjala, brisala, ropotala, ukazovala, jezila se kakor osa. Kadar je šla mimo hčere, pogledala jo je hudo in zarohnela. Popoludne pa je bila zopet malo zmešana. Postajala je na hišnem pragu, ustavljala ljudi in jokala po Tinetu.
»Še nocoj, gospod Stržén, še nocoj. Pojutršnjem pa kaj druzega,« dejala je Mejačka in stopila za hčerjo: »Šopek za gospoda Stržéna! Hitro in lep mora biti. In ti se mi ne drži kakor pepelnična sreda!« Oko je žarelo Stržénu, ko mu je pripenjalo dekle kitico, in obhajale so ga prijetne misli, kajti obljubila mu je mati, da se bode na njegovega godu dan praznovala zaroka.
 
Mejač je bil šel z doma, in do večera ga ni bilo nazaj. Vračal se je slabe volje: polje, travnik, gozd, vse je pričalo o slabem gospodarji. Kako pa se je začudil, ko mu je zadonela iz hiše naproti vesela godba, ko je zagledal Stržéna za mizo v sredi prijateljev njegovih, katerih Mejač ni imel posebno v čislih, in ženo, ki je po sobi plesala z navadnim postopačem, katerega je bila pripeljala Stržénova družba. Zaprl mu je sapo ta pogled, da ni slišal Stržéna, ki ga je klical pit, niti Minice, ki mu je s solznimi očmi nekaj pripovedovala. Trdo je prijel ženo za roko in peljal jo v vežo sè seboj. »Neža,« dejal je, »imej vendar pamet in ne pleši s temi lopovi, da se ti smeje ves svet!«
Obdelavala je zategadelj hčer zlepa in zgrda, in ker je Minica vedno le mirno poslušala, mislila je že, da jo je pregovorila. A spoznavši, da se je varala, razsrdila se je še huje nad hčerjo in zapretila jej, da mora iti od hiše, služit, ako je ne uboga. Strahoma je pričakovala deklica Stržénovega godu, za katerega je bilo toliko pripravljanja. Cvrlo, peklo in kuhalo se je ves dan. Mejačka je tekala vsa vroča iz sobe v sobo, prestavljala, popravljala, pogrinjala, brisala, ropotala, ukazovala, jezila se kakor osa. Kadar je šla mimo hčere, pogledala jo je hudo in zarohnela. Popoludne pa je bila zopet malo zmešana. Postajala je na hišnem pragu, ustavljala ljudi in jokala po Tinetu.
 
»Kar hoče!« odvrnila je žena, ki je imela že vse zmetene oči. »Ti mi ne boš branil. Danes praznujemo god gospoda Stržéna«. Iztrgala se mu je iz rok, Mejač pa je počasi stopal po stopnjicah v svojo spalnico. Tako nesrečnega in osamelega se je čutil! Sin je bil pri vojakih, hči se ni smela ganiti od matere, in mati — oh, ta pa taka! Vsedel se je na stol in premišljeval svojo nesrečo, in kako se je vse tako spremenilo. Neznana bol mu je stiskala srce, ki je razburjeno tolklo ob krepke prsi. Glava mu je bila motna, in čudna tesnoba ga je oklepala. Vstal je, hodil sem ter tja, vedno nemirneje je bilo srce, in strah, silen strah sa ga je lotil. Zdržema ni mogel več misliti; molil je malo, malo poslušal vrišč iz pivske sobe, mislil na Tineta, na Minico, na ženo, in slabosti so ga obhajale. »Minica!« zaklical je v prehudi stiski. Hči je pritekla vprašat, kaj hoče. »Vode mi prinesi, mrzle vode!« je dejal in zgrudil se na stol. Dekle je prineslo kozarec vode, a oče je ni več vzel; brez življenja je slonel ob mizi. Minica je zakričala v groznem strahu in stekla po stopnjicah in vpila, da so oče umrli. Godba je utihnila, pivci so se spogledali, in krčmarica je tekla k možu, na mah trezna. Ko so se razhajali gostje, pošiljala je ona po zdravnika in po gospoda. Dejali so Mejača v sveto olje, in ni se zavedel do druzega dne; zadel ga je bil mrtvoud. Zbrihtal se je zopet, a zdravnik je zmigaval z rameni, ko ga je popraševala krčmarica. Preskrbno je stregla sedaj možu; bdela je pri njem in prestrezala vsako njegovih želja. Bridko se jej je nasmejal mož, kadar mu je prekladala blazino, in stisnil jej roko. Ona pa se je zajokala na ves glas in vpila, da ne sme še umreti. Minica je klečala kraj njegove postelje in molila in plakala; oče je položil roko na njeno glavo, in solza se mu je prikradla v oko. »Sirota!« dejal je tiho in gladil jej svitle lase. Da je pa Mejač na smrtni postelji, razneslo se je hipoma po vasi. Pozabivši njegovih slabostij, spominjali so se ljudje sedaj, kako je bil pravičen in dobrotljiv, in obiskavali spoštovanega moža. Tudi Čedín je oblekel suknjo in odpravil se k sosedu, da se spravita, predno ostavi ta svet. Pisano ga je pogledala krčmarica, ko je prihajal po stopnjicah; a on ni poslušal njenega mrmranja, da bolniku njegova navzočnost ne bode po volji. Tiho je odprl vrata in stopil k postelji. Ko pa sta se spogledala s sosedom, storilo se je obema inako. Mejač je vzdignil slabo svojo desnico in podal jo Čedínu, s katerim sta bila toliko let najiskrenejša prijatelja.
Mejač je bil šel z doma, in do večera ga ni bilo nazaj. Vračal se je slabe volje: polje, travnik, gozd, vse je pričalo o slabem gospodarji. Kako pa se je začudil, ko mu je zadonela iz hiše naproti vesela godba, ko je zagledal Stržéna za mizo v sredi prijateljev njegovih, katerih Mejač ni imel posebno v čislih, in ženo, ki je po sobi plesala z navadnim postopačem, katerega je bila pripeljala Stržénova družba. Zaprl mu je sapo ta pogled, da ni slišal Stržéna, ki ga je klical pit, niti Minice, ki mu je s solznimi očmi nekaj pripovedovala. Trdo je prijel ženo za roko in peljal jo v vežo sè seboj. »Neža,« dejal je, »imej vendar pamet in ne pleši s temi lopovi, da se ti smeje ves svet!«
 
»Ali si še hud?« dejal je jokaje sosed.
»Kar hoče!« odvrnila je žena, ki je imela že vse zmetene oči. »Ti mi ne boš branil. Danes praznujemo god gospoda Stržéna«. Iztrgala se mu je iz rok, Mejač pa je počasi stopal po stopnjicah v svojo spalnico. Tako nesrečnega in osamelega se je čutil! Sin je bil pri vojakih, hči se ni smela ganiti od matere, in mati — oh, ta pa taka! Vsedel se je na stol in premišljeval svojo nesrečo, in kako se je vse tako spremenilo. Neznana bol mu je stiskala srce, ki je razburjeno tolklo ob krepke prsi. Glava mu je bila motna, in čudna tesnoba ga je oklepala. Vstal je, hodil sem ter tja, vedno nemirneje je bilo srce, in strah, silen strah sa ga je lotil. Zdržema ni mogel več misliti; molil je malo, malo poslušal vrišč iz pivske sobe, mislil na Tineta, na Minico, na ženo, in slabosti so ga obhajale. »Minica!« zaklical je v prehudi stiski. Hči je pritekla vprašat, kaj hoče. »Vode mi prinesi, mrzle vode!« je dejal in zgrudil se na stol. Dekle je prineslo kozarec vode, a oče je ni več vzel; brez življenja je slonel ob mizi. Minica je zakričala v groznem strahu in stekla po stopnjicah in vpila, da so oče umrli. Godba je utihnila, pivci so se spogledali, in krčmarica je tekla k možu, na mah trezna. Ko so se razhajali gostje, pošiljala je ona po zdravnika in po gospoda. Dejali so Mejača v sveto olje, in ni se zavedel do druzega dne; zadel ga je bil mrtvoud. Zbrihtal se je zopet, a zdravnik je zmigaval z rameni, ko ga je popraševala krčmarica. Preskrbno je stregla sedaj možu; bdela je pri njem in prestrezala vsako njegovih želja. Bridko se jej je nasmejal mož, kadar mu je prekladala blazino, in stisnil jej roko. Ona pa se je zajokala na ves glas in vpila, da ne sme še umreti. Minica je klečala kraj njegove postelje in molila in plakala; oče je položil roko na njeno glavo, in solza se mu je prikradla v oko. »Sirota!« dejal je tiho in gladil jej svitle lase. Da je pa Mejač na smrtni postelji, razneslo se je hipoma po vasi. Pozabivši njegovih slabostij, spominjali so se ljudje sedaj, kako je bil pravičen in dobrotljiv, in obiskavali spoštovanega moža. Tudi Čedín je oblekel suknjo in odpravil se k sosedu, da se spravita, predno ostavi ta svet. Pisano ga je pogledala krčmarica, ko je prihajal po stopnjicah; a on ni poslušal njenega mrmranja, da bolniku njegova navzočnost ne bode po volji. Tiho je odprl vrata in stopil k postelji. Ko pa sta se spogledala s sosedom, storilo se je obema inako. Mejač je vzdignil slabo svojo desnico in podal jo Čedínu, s katerim sta bila toliko let najiskrenejša prijatelja.
 
»AliJaz sisem šebil hud?kriv,« dejalodgovoril je jokajetiho sosedMejač.
 
»Jaz tudi. Oh, kolikrat sem se že kesal! Ta trma moja!« in udaril se je Čedín ob čelo. »A pravi krivec je nekdo drugi!« hudoval se je mož in obmolknil, spomnivši se, da snubi Stržén Mejačevo hčer. »Kako sva si zagrenila življenje! O kje so prejšnji časi! Sedaj sva zopet prijatelja. Kaj ne, Vid?« in stisnil ga je za roko.
»Jaz sem bil kriv,« odgovoril je tiho Mejač.
 
»A kaj pomaga! Bog me je kaznil zarad napuha. Zgodi se njegova sveta volja. Ampak nekaj bi te še prosil, če mi hočeš storiti,« dejal je zopet Mejač in zrl v strop; roki sta mu ležali onemogli na odeji.
»Jaz tudi. Oh, kolikrat sem se že kesal! Ta trma moja!« in udaril se je Čedín ob čelo. »A pravi krivec je nekdo drugi!« hudoval se je mož in obmolknil, spomnivši se, da snubi Stržén Mejačevo hčer. »Kako sva si zagrenila življenje! O kje so prejšnji časi! Sedaj sva zopet prijatelja. Kaj ne, Vid?« in stisnil ga je za roko.
 
»Vse, vse, kar hočeš,« zatrjeval je sosed.
»A kaj pomaga! Bog me je kaznil zarad napuha. Zgodi se njegova sveta volja. Ampak nekaj bi te še prosil, če mi hočeš storiti,« dejal je zopet Mejač in zrl v strop; roki sta mu ležali onemogli na odeji.
 
»Če se vrne moj Tine,« pričel je s slabim glasom, »reci mu, da sem na smrtni postelji mislil nanj, in da mu odpuščam. Saj hudoben on ni, ampak zapeljali so mi ga. Minica moja, ta bode pa reva! Dobro bi se jej bilo godilo —« pomolčal je domislivši se Čedínovega Petra, a ni ga vzel v misel iz strahu, da ne bi bilo zoprno Čedínu. »Kar je, to je,« dodal je tiho; »otroci trpe za grehe svojih roditeljev. Moja žena — Čedín čuješ? Moja žena se je udala pijači. Pri nas pojde vse navzkriž, vse: ni gospodarja, ni gospodinje. Boben bo zapel, če ne pride kmalu Tine domu, in Minica bo morala služiti. Uboga sirota! — Poglej ti zdaj pa zdaj, kako gospodarijo in svetuj jim; morebiti te bodo poslušali. Najrajši bi bil tebe izbral za varuha, a žena je ugovarjala, in vedel tudi nisem, če bi ti bilo prav. Priporočam ti pa tako Minico. Saj sva bila prijatelja toliko srečnih let, in povrnil ti bode Bog. Ženi bodem naročil, naj v miru in prijaznosti živi z vami — če me bo poslušala,« dodal je tiho. »Ostani zdrav in pozdravi Petra!«
»Vse, vse, kar hočeš,« zatrjeval je sosed.
 
»Oh, sam Bog ve, če se Peter še vrne,« tarnal je sosed. »Mesec dnij že ni pisal.«
»Če se vrne moj Tine,« pričel je s slabim glasom, »reci mu, da sem na smrtni postelji mislil nanj, in da mu odpuščam. Saj hudoben on ni, ampak zapeljali so mi ga. Minica moja, ta bode pa reva! Dobro bi se jej bilo godilo —« pomolčal je domislivši se Čedínovega Petra, a ni ga vzel v misel iz strahu, da ne bi bilo zoprno Čedínu. »Kar je, to je,« dodal je tiho; »otroci trpe za grehe svojih roditeljev. Moja žena — Čedín čuješ? Moja žena se je udala pijači. Pri nas pojde vse navzkriž, vse: ni gospodarja, ni gospodinje. Boben bo zapel, če ne pride kmalu Tine domu, in Minica bo morala služiti. Uboga sirota! — Poglej ti zdaj pa zdaj, kako gospodarijo in svetuj jim; morebiti te bodo poslušali. Najrajši bi bil tebe izbral za varuha, a žena je ugovarjala, in vedel tudi nisem, če bi ti bilo prav. Priporočam ti pa tako Minico. Saj sva bila prijatelja toliko srečnih let, in povrnil ti bode Bog. Ženi bodem naročil, naj v miru in prijaznosti živi z vami — če me bo poslušala,« dodal je tiho. »Ostani zdrav in pozdravi Petra!«
 
»Vrnil se bode«, dejal je oni, in dobro se bo godilo: on je držal četrto zapoved. Ti ga bodeš vesel; jaz pa Tineta ne bodem videl več, ki ga imam tudi rad.« S solznimi očmi sta se poslovila prijatelja. Mejačka pa je nepotrpežljivo čakala pred vrati; ujela je bila nekaj besedij.
»Oh, sam Bog ve, če se Peter še vrne,« tarnal je sosed. »Mesec dnij že ni pisal.«
 
»Sosedu več zaupaš kot meni,« zdihovala je; mož pa jo je učil, kakšna naj bode in kako naj ravna; in po solzah njenih sodeč, segale so jej besede do srca. Prišla je zopet Minica jokat.
»Vrnil se bode«, dejal je oni, in dobro se bo godilo: on je držal četrto zapoved. Ti ga bodeš vesel; jaz pa Tineta ne bodem videl več, ki ga imam tudi rad.« S solznimi očmi sta se poslovila prijatelja. Mejačka pa je nepotrpežljivo čakala pred vrati; ujela je bila nekaj besedij.
 
»Oh, reci jej no, sedaj le,« ihtela je žena, »naj se ne brani Stržéna: tebe bode ubogala.«
»Sosedu več zaupaš kot meni,« zdihovala je; mož pa jo je učil, kakšna naj bode in kako naj ravna; in po solzah njenih sodeč, segale so jej besede do srca. Prišla je zopet Minica jokat.
 
»O ne, ne, ne, ljubi oče!« hitelo je dekle v neizrečeni stiski in poljubovalo mu roko. »Vse, kar hočete; samo ne silite me, da bi vzela Stržéna«.
»Oh, reci jej no, sedaj le,« ihtela je žena, »naj se ne brani Stržéna: tebe bode ubogala.«
 
»Mislila sva z materjo,« dejal je oče, »da te bodeva tako preskrbela; a če ga res ne moreš, ukazoval ti ne bodem. Morebiti se še premisliš sama. Bog te obvaruj, dete moje!« Še tisti dan je umrl mož, obče čislan zarad svoje poštenosti. Najglasneje ga je objokovala žena, najbridkeje hči, kateri se je z njim podrla poslednja podpora v domači hiši. Sedaj ni imela doma nikogar več, komur bi mogla potožiti svojo bol ali razodeti svoje nade.
»O ne, ne, ne, ljubi oče!« hitelo je dekle v neizrečeni stiski in poljubovalo mu roko. »Vse, kar hočete; samo ne silite me, da bi vzela Stržéna«.
 
== XII. ==
»Mislila sva z materjo,« dejal je oče, »da te bodeva tako preskrbela; a če ga res ne moreš, ukazoval ti ne bodem. Morebiti se še premisliš sama. Bog te obvaruj, dete moje!« Še tisti dan je umrl mož, obče čislan zarad svoje poštenosti. Najglasneje ga je objokovala žena, najbridkeje hči, kateri se je z njim podrla poslednja podpora v domači hiši. Sedaj ni imela doma nikogar več, komur bi mogla potožiti svojo bol ali razodeti svoje nade.
 
<poem align="right">
==XII.==
Angelj stopi iz neba,
<p align=right><poem><small>
Angelj stopi iz neba,
. . . . . . .
V levi roci vrč ima,
V vrču solz je do vrhá,
Zliva jih na vse steze,
Koderkoli človek gre.
</poem>
{{razprto|S. Jenko}}.</small></poem></p>
<p align="right">{{razprto|S. Jenko}}.</p>
 
»Kako bodo pa sedaj gospodarili pri Mejačevih!« dejali so ljudje, vračaje se od pogreba. A začetek je bil dober, in Neža se je obnašala kot gospodinja tako vrlo, da je marsikatera ženica pokazala nanjo, kadar jej je zagotavljal možiček, da žena gospodar, pa volk mesar. Stržéna nekaj časa ni bilo blizu, in to je bilo nekoliko tolažbe nesrečni Minici. Kar pa jej je pravila Franica, to je bila nova žalost. Dolgo, dolgo časa že ni bil pisal Peter; roditelja nista vedela, je li še živ ali mrtev, in bala sta se najhujše novice. O vojski dohajala so dan na dan drugačna poročila. Iznenadila je Stržéna bitka pri Kustoci, in bistroumno je sklepal in glasno dopovedoval, kako sijajno da bodemo zmagali še le na Češkem. A prišla je novica o porazu pri Kraljevem Gradci. Ni je hotel verjeti Stržén od začetka. A ko se je potrdila, razsrdil se je hudo na Benedeka, ki je bil njega tako grdo speljal. Ljudska sodba je bila sedaj taka, da o vojnih rečeh župan nič ne ve. In opustil je Stržén prerokovanje popolnoma, novin ni hotel več prebirati ljudem in pisano je pogledal vsakega, ki ga je vprašal, kaj da počne Benedek. Sam zase pa je zvesto sledil vsem dogodkom, in ni bilo še mesec dnij po smrti Mejačevi, ko je z novinami v rokah prikričal v Mejačevo krčmo: »Zmaga, zmaga, gospa Mejačeva!« Sedel je za mizo in bral na glas, kako slavno je pobilo naše brodovje Lahe pri Visu. »He, gospa Mejačeva, jokanja je dosti; vsak pošten Avstrijec se mora veseliti danes. Sedite k meni, da se kaj pomeniva.« Sedla je k njemu, in posrečilo se je Stržénu pregnati jej vso žalost, in kar prestrašila se je njene veselosti Minica, ko je prišla zvečer domu. In sedaj se je pričelo zopet prejšnje življenje. — Za Stržénom so prihruli v hišo vsi postopači, kterim Roza že ni upala več, in pili so in peli in možili vdovo Mejačevo. Kadar jim je zadremala, hodili so sami v klet po vina. Kadar pa so odhajali, premišljevala je krčmarica zlecaje se in menoč si oči, so li plačali ali ne. Denarja se jej je zdelo prej menj nego več, a rotili so se fantje, da niso nič dolžni. Minico je podila mati od doma, naj se drži dela na polji: krčmo bode že sama opravljala. A deklica je vedela, kaj se godi doma; opominjala je mater, prosila jo na kolenih, naj se poboljša in naj ne vabi v hišo potepuhov. Vse zastonj! Očitala jej je mati, da bi rada spravila od hiše vse ljudi, in hvalila se, koliko bolj obiskujejo sedaj krčmo kakor prejšnje čase. In resnico je govorila: Minež na primer je bil vsakdanji gost. Čedína je bolelo srce, ko je gledal vse to, in smilila se mu je Minica. Opozarjal je varuha dekličinega, naj poseže vmes; a ta se ni zmenil dosti. »Prepirati se nočem je dejal, »in zlepa ne opravim nič. Krčmar nikoli ne pusti krčme, vselej krčma krčmarja. Polje se pa vendar dobro obdeluje, in živina je lepa.« In to je bilo res. Seveda se je za to brigala skoro le Minica; a Čedín tudi ni bil pozabil naročila rajnega svojega prijatelja. Kadar je dobil kje Minico, ustavil jo je in ni jo spustil, dokler se nista pogovorila o vseh potrebnih gospodarskih rečeh, ne da bi čutila ona, da jej hoče svetovati. Kmalu se je navadilo dekle zatekati se k njemu o vsaki potrebi. Ljudje pa so jo hvalili kot dobro gospodinjo, a milovali jo tudi, češ, zastonj se upira: toliko ne bo nikdar prigospodinjila, da ne bi zapravila mati.
 
A tudi tu se je obrnilo kmalu na slabše. Oni gostje so hudo pačili družino Mejačevo. Klicali so pit hlapce in dekle, šalili se ž njimi in zadržavali je. Navadila se je družina muditi se doma dalje, kot je bilo treba, in vračati se s polja po kako reč, ki so jo pozabili nalašč. Da, ob nedeljah sta se hlapca kar vsedla k druščini in komaj utegnila opraviti živino. Zopet je opominjala Minica mater, naj tega ne dovoljuje, a menila je ta, da je bolje, da pijejo doma kot drugod. Za mizo je prorokoval Minež. »Brez dela smo, in dolg čas nam je,« je dejal prižigajóč si pipico; »vrzimo parto!«
 
»Mati, posodite nama nekaj denarja!« prosil je hlapec. Mati je posodila, in vrgli so parto in metali jo do večera. Dobival je Minež, tako da ni le obral obeh hlapcev, še zadolžila sta se mu. »Nič ne dene, Janez; nič ne dene Matija,« tolažil ju je. »Saj smo pošteni ljudje. Kaj menita, da vama ne zaupam? Bodemo že naredili, da bo prav. Gremo li malo po vasi?« Šli so, Minež v sredi. Pri večerji pa sta bila oba hlapca nenavadno tiha in po večerji nista šla nič zaukat na vas, le kar k počitku. A prihodnjo nedeljo se je čudila mati, ko sta poravnala dolg in še imela denarja za pijačo. »Pripartala sva,« sta dejala, in imela sta posle pri tej igri vedno srečo in denarja vedno za potrebo. Toda ker sta ob nedeljah popivala čez žejo, spavala sta o ponedeljkih čez čas in potem se zopet krepčala, ker sta bila nekako medla, a imela denar. Delo pa je zastajalo, živina se zanemarjala, in zadevala je hišo nesreča za nesrečo. Na polji je pregrel hlapec konja in polomil kola, doma je poginilo govedo. Pšenica, ki ni bila nikjer tako lepa kakor pri Mejačevih, trgala ni nikjer toliko pri nasadu. »Kako je vendar to, Janez« dejala je gospodinja, »da žito tako slabo daje, ko je kazalo tako lepo?«
 
»Kaj jaz vem!« dejal je hlapec. »Babe delajo premajhne snope«. Polena so ginila vidoma v skladanici. »Sveža so,« menil je Matija; »sušé se.«
 
»Ha, v številu so se osušila!« dejal je Lojze mimo gredé. Tesno je bilo pri srci Mejački, kadar je ogledovala mršavo živino, kadar je zagledala na pol prazne kašče, in kadar je odprla predaleč, kamor je devala denar. »Sam Bog ve,« dejala je vsa v skrbeh, »kam gine pri nas denar! Ne prikupimo nič, ne potrošimo nič, skupi se še precej; ni ga pa nikjer nič.« A udajala se ni tem neprijetnim mislim; dušila si je vest, iskala tolažbe v vinu in topa kakor neizogibne osode čakala poloma. »Tristo medvedov!« dejal je Stržén, tudi v skrbeh, »če pojde ta reč tako naprej, bode Minica kmalu bosa. Vrag naj jo potlej vzame! Treba bo podvizati se. Starko bodemo potem še učili kozjih molitvic.« Začel je zopet snubiti Minico, in nastopili so za deklico zopet hujši časi. Mati jej ni dajala miru ne po dnevi ne po noči, in le s tem se je branila Minica, da bi bila ženitev prehitro za očetovo smrtjo. Bala se je vsakega večera, ko je morala poslušati pusto govoričenje Stržénovo, njegov smeh in predrzno namigavanje. Prav nesrečna je bila.
 
A da bi bila reva njena še večja, jela jo je črtiti objestna družina, kateri je bilo njeno nadzorovanje odveč. Ko so želi pšenico, pomenile so se ženjice, da jo morajo ugnati, in hitele so in žele na vse pretege; a Minica jih je dohajala. Sedaj pa so se razjezile ženske. »Ha,« vstala je jedna. »Ali se hočemo končati? Jaz ne morem nič več.« »Jaz tudi ne,« dejala je druga in počivala. »Saj sem že žela na več krajih; a nikjer nas niso tako gonili!«
 
»I kdo vas je gonil?« čudila se je Minica.
 
»Kdo drugi kot ti!« vpile so ženske. »Ali se mar lenimo? Če se ti tako ženeš, saj se za svoje, ha!« Minica je žela svoj pot dalje, misleč si, da se bodo že umirile ženske.
 
»Kako to, da malice še ni?« začela je zopet jedna. Jaz sem žejna, in štiri je že tudi odbila. Drugod je pa taka navada: kakor udari štiri, vsedejo se krog sklede.« Minica je pogovarjala, da mora malica takoj priti; a ura je bila pet, in ni je še bilo. »Jaz ne žanjem več,« vpila je ona in vrgla srp po njivi. »Ali sem živina, da bi tako delali z mano!« Minica je nagovarjala malo deklo, naj gre po malico, a ta ni hotela, ker jo preveč noge bole. Minica je stekla sama domu. Mati je sedela v veži in govorila z Uršo, svojo ljubljenko.
 
»Kaj si prišla?« vprašala je. »Ste li že požele?« Minica je povedala, po kaj je prišla. »Malico, malico!« premišljevala je mati. »Na to sem pa res čisto pozabila. Ko ima človek vedno polno glavo skrbij!« Minica je tožila, kako sitne so ženske. »Ti nisi zadovoljna z nikomur; ti mi odpraviš vse posle!« dejala je mati in odpravila jo. Ženjicam pa ni bila ni jed ni pijača po všeči.
 
»Kako ime ste pa dali pri krstu temu vinu, Minica?« rogala se je jedna. »Podčepina ali kisavec?«
 
»Razvajene ženske!« jezila se je Minica. »Sedaj niste zadovoljne z nobeno jedjo, nobeno pijačo; po zimi bo pa plesniv kruh dober.« Začelo se je gnati k hudi uri, in grmenje se je čulo iz daljave. Minica se je ozirala proti domu, je-li prihaja hlapec z vozom, da bo naložil žito, predno je namoči dež. Ni ga bilo še videti nikjer, in grmenje se je bližalo. Zopet je tekla domu iti dobila konec vasi pred raztrgano kočo, znano zakotno krčmo, voz s parom konj, brez hlapca. Ni se upala sama iti ponj v kočo, ampak poklicala je mater, in ta je iztirala hlapca, ki je sedel v Mineževi družbi pri poliči žganja.
 
»Še nikoli nismo imeli posla,« jezila se je žena, »ki bi bil popival po tujih krčmah.«
 
»Letos, mati, se je pa dobil,« dejal je Janez in motal se iz koče; potlej pa se je vsedel na voz in udaril po konjih, da je voz kar odskakoval od jedne strani na drugo.
 
»Vse konje nam bo končal!« hudovala se je žena in oštevala zakotnega krčmarja, da daje lenuhom potuho. A oni ni molčal, ampak rotil se, da revežev denar ravno tako plača kakor bogatinov, in da se bode nemara tudi njej še izprevrglo. Minica je vlekla mater domu, da se je končal prepir, in hitela potem zopet na njivo. Voz je bil naložen, a Janez, ne da bi bil pri konjih, šalil se je z ženskami. Minica ga je opominjala, da bode zavozil in prevrnil. A Janez se je hrustil, da je že vozil, ko je ono še mati usekovala. »Voz, voz!« zakričale so zdajci ženjice, in voz je ležal zvrnen v rovu.
 
»Kaj sem ti pravila?« dejala je Minica; »in kaj pretepaš sedaj konje!«
 
»Tiho mi bodi vendar jedenkrat!« zavpil je Janez. »Človek ne ve, kaj mu je, ko mu vedno kdo trobi na ušesa!«
 
»Ha!« modroval je Matija, »kdor nikdar ne vozi, ta nikdar ne zvrne.« Ženske so pritegnile hlapcema, in Minica si ni upala črhniti več.
 
Zvečer je Mejačka spodila Janeza. A treba je bilo druzega. Gospodinja ga ni šla iskat; sam se ni prišel ponujat: morala je iti Minica. A o božiči se laže dobo posel kot o sv. Jakobu, in Minica bi bila dolgo časa iskala, da jej ni pomagal Čedín in preskrbel druzega Janeza, dobrega delavca. Toda dober je bil samo jeden teden, dokler ga ni zvabil k sebi Matija. Zopet je šlo vse po starem, in nesrečam so stala vrata nastežaj odprta.
 
Trebalo je plačati mezdo mlatičem, koscem, plačati davek; denarja pa ni bilo. Hudo je bilo Mejački, ki doslej ni poznala teh stisk. Pazila je, kod bi prišel kak kupec, da bi kupil kravo; naročala ljudem, da ima živinče na prodaj; toda ni bilo nikogar. Strašila jo je rubežen in sramota pred Stržénom, in kar obupavala je. »Kaj pa vam je, mati?« vprašala je skrbno Minica, videč jo tako potrto in prepadlo.
 
»Oh, ti ne veš,« tarnala je ona, »kaj je strah in skrb, da pride zdaj zdaj rubežnik. Žive dni še nismo bili v taki stiski! In kriva si največ ti. Če bi se ti ne branila Stržéna, pomagal bi nam.«
 
»Koliko pa potrebujete, mati?« vprašala je hči.
 
»O, veliko, veliko!« govorila je ona sama seboj. Minica pa se je izmuznila iz hiše in prinesla čez kaj časa osupli materi sto goldinarjev.
 
»Kje si jih dobila?« izpraševala je mati.
 
»Na posodo od dobrih ljudij, ki nas ne bodo terjali«.
 
»Povej, kje!« ukazovala je mati, kateri se je vse nekako sumno zdelo. Minica je povedala, da je bila pri Čedínovih, ki so ji že prej ponujali denarja, ako bi ga baš potrebovala. Materi so žarele oči od jeze; vrgla je denar na tla rekoč: »Tu pobiraj in nesi ga, odkoder si ga prinesla. Od teh ljudij ne vzamem ni krajcarja, in če bi lakote umirala.« Jokaje je pobrala deklica denar in sram jo je bilo, ko ga je prinesla nazaj staremu Čedínu.
 
»Ali mi boste zamerili, oče,« je dejala vsa solzna, »da sem prinesla nazaj? Mati ne sprejmo.«
 
»Trda je,« rekel je Čedín in majal z glavo. »Kaj bi tebi zameril, dekle! Ti se mi smiliš, ker ne moreš nič pomagati. Le moli za mater, moli!«
 
»Oh, saj molim,« odgovorila je ona, »a nič ne pomaga.«
 
»Bog bo pomagal. Bodeš videla, Minica! Drugi tako nobeden ne more,« tolažil je mož.
 
Mati pa je doma barantala s kupcem za kravo. Sicer se je težko kupovalo od nje, a sedaj je prodala blago pod ceno, da sta se čudila kupec in mešetar.
 
A kaj je to zdalo! Ni še preteklo štirinajst dnij in v jednaki zadregi je bila žena. Hlapca sta se pridušala po dvorišči, da ne ostaneta več, da bi ju mlada nadzorovala in starka oštevala.
 
»Saj pojdeta, jutri,« dejala je gospodinja, »in ne vzamem vaji več nazaj, če bi služila zastonj, ker škodujeta desetkrat več nego koristita, lenuha grda!«
 
»Jezik za zobmi!« kričal je vinjeni hlapec. »Že zopet je preveč pila, da ne ve, kaj govori. Plačaj nama, kar si dolžna!« Kar bežala je gospodinja pred njima. Tresoč se od jeze in žalosti zaklenila se je v sobo, vsedla se na stol in jokala, kajti ni imela s čim plačati potepuhoma. Skrita je jokala tudi Minica. Kako trnjeva je bila pot njene mladosti! Videla je le hudobne in sovražne obraze krog sebe in mater tako, da se je morala večkrat silno premagovati, da jej ni rekla prehude besede. Od dela in bridkosti je bila vsa shujšana, in umiralo jej je že upanje, da se vrne Peter, ali, če se vrne, da bode katerikrat njegova. Nje v pismih ni omenil nikdar, in Franičine besede so bile pač le nagajanje ali domnevanja; saj je govorila tolikrat že s Čedínom, in še v misel ni vzel nikoli, da je bila ona katerikrat njemu za snaho izbrana. O, res je, kar je bil rekel rajni oče, da so že iskali druge neveste; ona čaka zastonj. Kadar so jo obšle take misli, zdelo se jej je življenje doma še neznosnejše, in mislila si je, da bi pač zdaj vzela vsakega, kdor bi prišel snubit, samo Stržéna ne.
 
Hlapca sta prišla razgrajat v hišo, in Minica je tekla k materi prosit je, naj dovoli, da gre k Čedínovim, da jim kaj posodijo. Mati jo je divje pogledala. »Kadar jaz umrjem,« dejala je, »potlej pojdi, kamor hočeš, poredno dekle, ki komaj čakaš smrti moje!« Jela je zdihovati po sinu in moži, ki sta jo imela tako rada. »Ti pa me črtiš,« je dejala; »ti nisi moja hči! Ciganje so te zamenjali. Vidiš, v kaki stiski smo, da se moramo sramovati pred vsem svetom, in ne da bi pomagala. Le počakaj! Utepalo se ti še bode, kadar mene ne bo več!«
 
»Oh, mati,« ihtelo je dekle, »saj delam kolikor morem, in storim vam, kar hočete. A kaj morem jaz pomagati!«
 
»Ti?« zavpila je žena. »Koliko ti je prigovarjal rajni oče; koliko sem te prosila jaz; toliko da nisem pokleknila predte, da vzemi Stržéna: ali si se kaj zmenila!« Vedno srditejša je postajala žena, in oči so jej kar gorele s sivini plamenom. Preplašena se je umikala Minica, ona pa je stopila za njo: Če je še kak Bog v nebesih in kak vrag v peklu —
 
»Oh, ne kleti, ne kleti, mati moja!« zakričalo je dekle in prijelo vzdigneno roko materino. Kar hočete, vse storim, vse, vse!«
 
»Ali boš vzela Stržéna?«
 
»Da, da, vzamem ga«, tarnala je deklica, »samo ne kolnite ne; saj nas Bog že tako kaznuje!«
 
»In kdo je kriv?« dejala je nekoliko pomirjena in odšla. Minica je obsedela nema in brez mislij; zdelo se jej je, kakor da je končano njeno življenje. Čez kaj časa je vstala in šla, kakor brez volje v svojo stanico. Zagledala je rožmarin na oknu, in storilo se jej je inako. Spomnila se je Petrovega odhoda: tisti večer je bila posadila vršiček rožmarinov, ki ga je bila namenila Petru. »Če se prime,« šepetala si je praznoverna, »povrne se Peter, in jaz bodem še njegova.« Prijel se je rožmarin in razrasel se, da ga je bilo veselje gledati, Minica pa ga je gledala sedaj žalostna. »Oh, le zveni in posuši se!« dejala je očitajoče. »Kaj si zazelenel in budil mi prazne nadeje!« Ozrla se je proč, tja, kjer jej je visela podoba križanega Zveličarja. Ta pogled jej je vdihnil drugih mislij. Pred dušo jej je stopilo vse prošlo življenje, in bliskoma se je vrstila doba za dobo. Kako naglo je vse minilo; kako nečimurno se jej je zdelo vse! In za to minljivostjo razprostirala se je večnost. Pokleknila je Minica in molila goreče in lehko, kakor davno ne, in prosila odpuščanja, če se je katerikrat pregrešila zoper četrto zapoved. Vstala je mirna in šla po svojih opravkih, pozabivši vse, kar je bilo in kar se ima zgoditi.
 
Zvečer pa je prišel po stari navadi Stržén. »Nocoj vprašajte Minice!« nasmehnila se mu je krčmarica; in ko je prišla Minica, skočil jej je Stržén naproti in zgrabil jo za roko: »Kako je, Minica? Kdaj napravimo svatbo?«
 
»Kadar hočete, gospod Stržén,« odgovorila je mirno. On pa se je veselil svoje zmage. »Poljubec na račun, Minica!« vzkliknil je in stisnil jo k sebi.
 
»Ne, ne!« branila je ona, obrnila se proč in izmuznila se mu.
 
»Plašna je kakor srna,« dejala je mati.
 
»To mi dopade,« rekel je Stržén. »Če vam je prav, mamka, naredimo pismo v ponedeljek.«
 
»Bog daj srečo!« potrdila je mati in segla mu vsa vesela v roko.
 
== XIII. ==
 
<ppoem align="right><poem><small">
Želodec dober, pa slabo srce,
Oboje dobro — to skupaj ne gre.
</poem>
{{razprto|J. Stritar}}.</small></poem></p>
<p align="right">{{razprto|J. Stritar}}.</p>
 
Druzega dne dopoludne pa si je opasala Mejačka čisto opran predpasnik in stekla v štacuno. Zaupljivo je položila roko na rame Stržénu, ki je v županskih opravkih sedel za pisalno mizo, in nasmehnila se pomenljivo krog stoječim možem. »Vi, tukaj, mamka?« vzkriknil je Stržén. »S čim vam morem postreči? — Odstopite vi drugi; jaz imam opravka z Mejačevo gospo.«
 
»Ne, ne!« branila je ona. »Jaz lahko čakam.«
 
»Vi da bi čakali? Tristo medvedov, tega pa ne! Torej kaj vas je dovedlo k meni?« Menila je ona, da nič posebnega, a da bi rada govorila sama z njim. Takoj je odprl on stransko sobo in posadil jo na divan. Bila je malo v zadregi in pričela govoriti, kako bosta kmalu združeni obe rodovini; kako težko je ženski gospodariti, ko se je posli malo boje, malo ubogajo; koliko nesreč je zadelo hišo v tem kratkem času po moževi smrti; in kako je zabredla v denarno stisko, iz katere bi jej nemara pomogel Stržén. Stržénu je bil že uvod vzbudil neprijetne sumnje; bobnal je nepotrpežljivo ob mizo, in mračilo se mu je čelo. Molčal je, ko je končala, gledal po stropu in lahno žvižgal. »To so sitnosti,« dé naposled, »sitnosti, tristo medvedov! Lejte, mamka, k vam sem bil namenjen z ravno tako prošnjo, ker, da govorim resnico, meni se ne godi nič drugače. Ta vrag, ta Roza, me goljufa spredi in zadi. Vina ni, denarja ni; kar kupuj, kupuj, kupuj. Potem to županstvo, vrag naj je vzame. Menite li, da mene malo stoji? Jaz ne morem peš hoditi k gosposki in zadovoljevati se s pol oglom kruha in maselcem vina. Mene kar obsuje gospoda, kadar se prikažem; potlej pa pijemo brez konca in kraja. Na lov moram hoditi, in mene velja vsak zajec deset goldinarjev. Koliko pa je zamude, in kako se gospodari doma, tega še ne računim ne. Razvideli boste, mamka, da vam ne morem ustreči, dasi bi neizrečeno rad. Storim vam, kar hočete; a denarja, tristo medvedov, tega pa trgovec ne more dati iz rok. Zapade menica, in denar mora biti tu, ali pa vam zapečatijo štacuno; in to niso mačje solze.« Mejačka je mela s prsti predpasnik in gledala v tla, kajti bilo jo je sram. Omenila je, da pač ne potrebuje mnogo, le nekaj malega. »To vam pa nič ne pomaga,« odvrnil je oni; »to je, kakor bi pljunil na razbeljeno železo. Veste, mamka? meni se zdi, toda brez zamere, da vam gre gospodinjstvo nekako narobe, ker malo pregloboko gledate v kozarec. Pa recite, da ni res! Kaj? Ali se vam prilizujem?«
 
»Oh, gospod Stržén!« dejala je ona osramočena, »kako morete reči kaj takega! Ali ne delam od zore do mraka, in za koga? Za Minico in za vas, ki bi morali biti vendar malo bolj na našo plat.«
 
»Ha, Bog je ustvaril brado sam sebi najprej. — Toda, mamka, jaz ne utegnem tu z vami se zabavati. Možje bodo hudi, ki so prišli od daleč zarad neke vražje ceste. Tristo tisoč milijonov medvedov naj me požre kosmatega, če se dam še voliti za župana.« Mejačka je odšla potrta in ponižana; kaj takega ni pričakovala od gospoda Stržéna! Kaj bode počela sedaj s hlapcema, na to še mislila ni več.
 
»No, kako je mati?« ogovoril jo je doma Janez. »Ali naj bi šla?« Mejačka je videla, da sta fanta bolje volje, zato je porabila priliko.
 
»Vesta kaj?« je dejala. »Danes sta pametnejša kot včeraj. Kar ostanita še in pojdita na delo. To bode najbolj prav.«
 
»No, če vi bolje veste,« menil je Matija, »naj pa bode tako. Ampak polič vina boste dali, mati, in meseno klobaso vsakemu, da poplakneva jezo.« Ustregla jima je gospodinja, in vedela sta sedaj, da ju ne bode zapodila zlepa. In po tem sta se ravnala. Delala sta po svoje in kolikor se jima je ljubilo. Če jima je ukazala gospodinja ali Minica kaj, kar jima ni bilo všeč, ugovarjal je Janez tako odločno, da je odjenjala gospodinja, predobro vedoč, kako hudo je za denar. Janez je strahoval vso hišo; Matija pa je kimal in delal počasi, kajti kakor glasovitemu diplomatu Talleyrandu, mudilo se tudi Matiji ni nikoli; a naj mu je rekla gospodinja: polž, pokazal je roge: »Če sem polž, grem pa kar proč.« In Bog ne daj, da bi ga bil kdo budil. »Saj se vzbudim sam,« je dejal »in okoli šestih bodem po konci vedno, naj bo dan ali ne.« In če bi ljudje ne bili tako sitni, godilo bi se bilo našima fantoma še bolje. A niso ju pustili prav v miru. »Delaš kakor Mejačev hlapec; obira se kakor Mejačeva dekla,« to je bil že pregovor, in Mejačevim poslom se je zdelo to sitno. Izmej vseh sitnih najsitnejša pa je bila Franica, ki se je zarad Minice znašala nad njimi. Kadar je videla Matijo, da sedi, svarila ga je, da se mu bode naredil žulj; in kadar je videla Janeza, kako počasi stopa po polji, pripovedovala je, da je bolan, da se je pregnal, tako da je ta večkrat sunil tovariša: »Vstaniva — Lojzetova gre — da ne bode zopet brusila jezika.« — Dekli pa sta obolevali, kadar je bilo največ dela. »Naredite mi cvrtje! Bolna sem,« dejala je često jedna ali druga. In kadar je mati prinesla cvrtje, zaželela je bolnica še kave, a toliko, da jo bode čutila. Mejačka se je togotila, ker si ni mogla pomagati; Minica pa si ni upala reči nobene besede. Kako je bila tudi skupila nekoč! Nekega jutra, ko so želi ajdo, bilo je Urši tako slabo, da je obležala v postelji. Ko je prišla Minica vprašat, kaj jej je, vzdihnila je: »Vina mi skuhaj, ali pa po gospoda!« »Po gospoda pojdem«, dejala je Minica; kar je ono tako ujezilo, da je skočila iz postelje za Minico in oštevala jo potem ves dan. Tako se je godilo pri Mejačevih. Varuh se je bal zamere; Čedín ni smel k hiši, in ljudje so dejali: Stara hiša, dobra hiša, pa bode šla. Kdo bi si bil mislil!
 
Stržéna nekaj večerov sem ni bilo k Mejačevim. Hudo ga je bil pretresel pohod mamke Mejačeve. Zamišljen je hodil okrog in govoril sam sè seboj: »Tristo medvedov! Kakó bi se bil kmalu nataknil! Tako glorijo so gnali, kaka bogatija da je to, in kako bodem ogrenil. In sedaj: tu nič, tam nič. Treba bode pogledati drugam. In kako se je branila punica! A starka, ta pa je vedela, koliko je ura. Kar hitro je hotela vse urediti. — O, mamka Mejačeva, ne mudi se še.« In res se mu ni mudilo. Do tistega dne, ko bi bili imeli delati pismo, ni ga bilo še k hiši. Vsa bleda je bila Mejačka od jeze, a razlagala si je lehko, zakaj ga ni; Minica pa skoro že mislila ni več na to, kar se je bilo dogovorilo. Toda prišel je Stržen zopet in smejal se in norčeval in dal si streči in hvaliti se od krčmarice. Minico je puščal z mirom, dasi je mati rada napeljevala govor na ženitovanjske reči. Le kadar je bila ta že do cela zmešana, začel je sam obdelavati ta predmet.
 
»He, mamka, kdaj bo svatba?« Ona ga je zavzeta pogledala in pomislila.
 
»Ali se nismo že dogovorili? Saj Minica je pri volji.« Hotela je poklicati Minico, a branil je Stržén:
 
»Pustite jo; midva se bova sama bolje pogovorila. Koliko pa boste dali dote hčeri?«
 
»Gospod Stržén,« dejala je, »seboj ne ponesem nič. Vse bode njeno; vse, kar imam.«
 
»Kaj pa Tine?«
 
»Oh, saj res! Tineta, tega reveža, sem pa čisto pozabila;« in začela je jokati in zdihovati po svoji navadi. Stržén pa se je smejal in norca delal.
 
Kako se je bila spremenila vsa vas! Čedínovi so komaj še upali, da se vrne jedini sin; a lajšali so si bridkost z delom, in kmetija ni trpela škode. Mejačevina je lezla vidno na kup. A tudi Stržén je govoril resnico, ko je pravil, da mu prede. Minili so bili zanj zlati časi. Kadar je konec meseca pregledoval račune, klel je in prepiral se s komijem in s sestro. Sem ter tja je prišel kak trgovec iz Ljubljane; zaklenila sta se v sobo in pomenkovala se dolgo in živahno in nazadnje se razšla slabe volje. Ljudje so ugibali, kaj pomenijo ta obiskovanja, in sklep je bil: tudi ta ne bo štacunaril dolgo. Premišljeval je Stržén, kako bi se dalo vse na mah popraviti. Bogata nevesta, ta mu je hodila še vedno na misli; a Minice ni več prišteval semkaj. Ženil se je tu in tam, toda stalo ga je le mnogo denarja in doneslo mu pridevek večnega ženina. Ampak take narave je bil Stržén, da si nobene nezgode ni gnal k srcu; v veseli druščini je pozabljeval vsakdanjih sitnostij in obračal pogled od prepada, kateremu se je bližal. Kriv pa je bil Stržén največ, da se je v vasi zaredila cela reč postopačev. Kaj lehkega in malo časa so ti lenuhi še delali, a težkega dela se niso lotili več. Klatili so se po vasi kakor megle brez vetra; nadlegovali ženske, zabavljali moškim in bili prava spotika vsem poštenim ljudem, češ, dobre fante so vzeli v vojake, ti lopovi pa ostajajo doma, ko bi tako dobro storili Pijemontezi, če bi jih postrelili. »E, te bodo pobesili,« dejal je drugi, »potepuhov cesar tudi ne mara.« S temi se je pajdašil Stržén. Popivali so od začetka pri njem, pozneje pri Mejački; največ na kredo, a v sili se je dobil tudi denar. Zalagal jih je Minež. Temu se je godilo kakor vrabcu v prosu. Imel je tak blagoslov, da mu je deset nasadov pšenice dalo po petdeset mernikov; zdaj si je kupil kravico, zdaj kos njive; popravljal hišo in privoščil si marsikak kozarec vina, češ, saj je je Bog ustvaril tudi za reveža. Kake vrste poštenjak da je, to se je pač vsem dozdevalo; a nekateri so se ga bali, in drugi si mislili, da njim baš še ne dela škode, drugi naj pa skrbe sami zase. Vsak sam zase, to je postalo vaško geslo, odkar so se potrgale vezi vzajemne ljubezni, vzajemnega zaupanja. A z ljubeznijo vred je zginila tudi zadovoljnost, mir in veselje, in ostala je puščoba. O, kako se je tožilo marsikomu po prejšnjih časih, ko se je čez teden tako lehko delalo in ob nedeljah tako veselo počivalo!
 
== XIV. ==
 
<ppoem align="right><poem><small">
Dni premišlja, ki so bili,
In na tihem solze briše.
</poem>
{{razprto|S. Jenko}}.</small></poem></p>
<p align="right">{{razprto|S. Jenko}}.</p>
 
Zopet je prinesla jesen pisano suknjo vrtu in logu, in zbirale so se krog zvonikove strehe mokosevke, da se poslove od drameljske vasi. Lepo, hladno jutro je bilo, ko je šel Čedín z voli na njivo. Na vozu mu je sedela žena in gledala otožna in zamišljena po strniščih in razoranem polji; govoriti se ni ljubilo niti njemu niti njej. Ko pa je ona ne vedé vzdihnila, vprašal jo je, kaj jej je na mislih. »Kar tebi,« odvrnila je ona. »Prišla bode zima, Petra našega pa ne bo. Bog ve, kje trohni na Laškem!« Inako se je storilo obema. Naproti pa jima je prišel Lojze žvižgaje v dva čepa, umeteljnost, v kateri mu je bil malokdo kos; in da bi bilo žvižganje tako imenitno kakor petje — in zakaj ne bi postalo še katerikrat? — oslavil bi si bil ime.
 
»Mati, sanjalo se mi je,« dejal je Lojze in ustavil znanca svoja.
 
»Bodeš pa stavil v loterijo, Lojze. Kaj?« vprašala je žena.
 
»Sem že. Terno.«
 
»Bog ti daj srečo! Pa zdrav!« dejal je Čedín in hotel pognati, a Lojze ga je ustavljal, kakor da bi mu hotel še kaj povedati, kar mu ni padlo takoj v glavo.
 
»Kaj pa pripoveduješ to nama?« vprašala je žena nepotrpežljiva.
 
»Če se mi je pa sanjalo o vašem Petru!« dejal je Lojze, zavzet, da ju to tako malo briga. Vzbudil jima je radovednost. »To je bilo tako,« razlagal je Lojze. »Jaz sem pregledoval številke pred štacuno, in mimo je šel Peter, v vojaški obleki. Ta me udari na rame in pravi: Le stavi, Lojze, le stavi, zastavil bodeš še hišno številko. In stavil sem. Dva goldinarja.«
 
»Kaj, Lojze!« začudila se je ženica. »Ali jih ni škoda?«
 
»Škoda,« dejal je Lojze. »A rekel sem: naj bode zadnjikrat! Kajti, če te sanje ne pomenijo, ne pomenijo nobene nič. Da me je udaril Peter, to je 59; hišno številko sem vzel svojo, 13, in vašo, 62, in terna mora biti.«
 
»Kako, Lojze?« vprašal je Čedín. »Pri nas je številka 26, ne 62«.
 
»Kaj res!« ustrašil se je Lojze. Čedín je potrdil.
 
»Ha, presneto!« udaril se je Lojze ob čelo in premišljeval. »No, amba bode,« potolažil se je naposled in šel svojo pot. Čedín in Čedínka sta se smejala, in vendar jima je Lojzetova prazna vera zasejala na dna srca nekako upanje, ki je veselo poganjalo. Boljše volje sta se vrnila domu, in — doma je čakalo pismo. Hlastno je pogledal Čedín pisavo, ki ni bila sinova, in obšel ga je hud strah. S tresočo roko je razpečatil list, in oči so mu zažarele od veselja: sin je bil še živ. Pisanje pa se je glasilo tako:
Vrstica 1.192 ⟶ 1.207:
»Oh, to je križ!« vzdihnila je žena in pospravljala po hiši, kakor da bi pričakovala kakega posebnega gosta. Ni več vpila in jezila se kakor poprej; bila je resna, tiha in delala je do mraka; in druzega dne je vstala prva in kdor bi jo bil videl pri delu, rekel bi, da boljše gospodinje ni treba iskati. Vsa je bila spremenjena, in Minica je na tihem hvalila Boga, da se je tako zgodilo. O, kako je sedaj zopet rada imela svojo mater in kako težko se je pripravljala, da jej razodene, kar je bila sklenila! Odlašala je od dne do dne in čakala, kdaj bi mati utegnila poslušati jo. A ta je imela vedno dela čez glavo; kajti hotela je s podvojeno pridnostjo v kratkem popraviti, kar se je bilo zalenobilo v dolgem času.
 
== XV. ==
 
<ppoem align="right><poem><small">
Nekoliko se časa gospodari
Z ležjo, zvijačami in sleparijo;
Nazadnje vsak ležnik se sam pokvari.
</poem>
{{razprto|J. Stritar}}.</small></poem></p>
<p align="right">{{razprto|J. Stritar}}.</p>
 
Minilo je par dnij in pokazalo se je, da od časov egiptovskega Jožefa še ni bilo tako pomenljivih sanj, kakor so bile Lojzetove. Ali bodi si, da v Trstu, kamor je bil stavil Lojze, tudi niso vedeli za številko Čedínove hiše, ali da se je pripetila kaka druga zmešnjava, Lojze je zadel terno, in bliskoma se je raznesla vest po fari. — Ha, kako so ga pozdravljali sedaj ljudje! Natihoma se je še upal kdo omeniti, da ima več sreče kot pameti; a v druščini se je le dobro govorilo o njem, in še pobahal se je kdo, da je Lojzetov sorodnik. Če so govorili možje o občinskih stvareh, povprašali so tudi Lojzeta, in on je povedal svoje mnenje, kakor kdo drugi, in možje so prikimali. Da je bil katerikrat zaprt, tega ljudje še sami sebi niso več prav verjeli. Kako tudi! Tak možak! — A kakor se Lojze prej ni zmenil za norčevanje, tako se sedaj ni prevzel, ko so ga čislali; da, kadar se mu je lizal kdo le predebelo, zavrnil ga je na kratko: »Na posodo ne dam nič več; žena je huda.« Kajti ta nadloga je prišla sedaj nadenj: vse je hotelo denarja na posodo, in marsikdo, ki bi prejšnjemu Lojzetu ne bil posodil niti deset krajcarjev, prosil ga je sedaj petdesetih, sto goldinarjev.
Vrstica 1.206 ⟶ 1.222:
»Danes ne pijem,« dejal je Lojze; »sobota!«
 
»Moraš pa dati za vino!« vpili so pivci in silili ga toliko časa, da se je vdal, da plača deset bokalov. Jedenkrat, si je mislil, moram napojiti te pijavke, da bode mir. Stržén pa je mignil sestri, in prinesla je žganja za Lojzeta.
 
»Tudi žganja ne,« dejal je Lojze; »na čast Materi božji, ker sem zadel terno.«
Vrstica 1.242 ⟶ 1.258:
»Ne pojdem po cesti,« dejal je Lojze, »a sedaj moram iti še k Čedínu zastran Franice.«
 
Kmalu za Lojzetom ostavil je Minež krčmo; minili sta ga bili zgovornost in veselje. A pokoja tudi Stržén ni imel. Sedel je nekaj časa pri mizi in silil se šaliti, potem vstal in hodil po sobi. Kar odide tudi on in hiti po stopnjicah na vrh. Odpre predal v zidu, kjer mu je visel samokres, in takoj zopet zapre. Vsede se na stol in zakrije z rokami obraz. Čez nekaj časa odpre spet shrambo in zgrabi orožje. Hud boj se je bojeval v njegovem srci. Obraz mu je bil brez krvi, in ustni sta se gibali krčevito. »Ni še storjeno,« mrmral je sam pri sebi, in obsule so ga zle misli. Obupno njegovo stanje se mu je razgrnilom pred očmi, in po ušesih so mu donele besede rajnega Mejača: s parizarji je pripeljal, nesel bo pa v ruti. »Proklete kosti kmetske!« zaškripal je z zobmi in stiskal samokres. Domislil si je Lojzeta, ki mu ne da hčere, ne posojila. »Gospôdi ne zaupa! — Še ta se bo norca delal iz mene!« zasmejal se je Stržén in hitel čez dvorišče na plano. Pod oblačnim nebom je pihljal lehek veter, da je šumelo jesensko listje po drevji. Stržén se je stresel in obstal, gledal v temino krog sebe in vlekel na uho. Težak se mu je zdel samokres; tehtal ga je v roki in preširno nastavil cev na čelo. »Ha, kako je mrzla,« dejal je tiho in odmaknil, »kakor smrt!« Zganil se je zopet, kajti prišle so mu na misel pravljice iz otroških let, kako sproži vrag puško, če se šališ z njo. A vrnilo se mu je v glavo važnejše poudarjanje, kaj, ko bi ga osledili! Premišljeval je okolnosti in zdelo se mu je nemožno: kdo bi si upal sumiti njega, župana! »Še sam poštenjak,« dejal je sam pri sebi, in obšla ga je neprijetna misel na Boga; kajti brezverec ni bil Stržén, ampak mlačnež, nekaj iz lenobe, nekaj iz napuha, ki se tako rad pomilovalno posmehuje veri priprostega ljudstva. Kakor pa lenoba pospešuje pregrehe, tako ovira napuh poboljšanje. Pretresla je bila Stržéna dobra misel, a stopil mu je pred oči zopet neizogibni polom njegovega gospodarstva in sramota, ko bo moral ostaviti kraj, v katerega je prišel s tako slavo. »Ne, ne; rajši smrt kot sramoto,« dejal je sam pri sebi in zginil v noči.
 
Lojze pa je koračil počasi od Čedína, kjer je bil naznanil materi, da vzame čez teden dnij Franico iz službe. Zavil je po polji proti gozdu in v prijetne misli vtopljen jel hitreje stopati; zdaj pa zdaj je potipal, če je listnica še v žepu. Ko pa je prišel v gozd, obšle so ga druge misli. Začelo ga je biti strah zarad denarja, in kesal se je, da ni šel rajši po cesti, dasi je bilo delj. Nikdar se ni še bal za življenje, a sedaj se je zganil, kadar je zašumelo v listji. Pospešil je korake, kolikor se je dalo v tmini. Pot ga je peljala po grapi, katero je ločil majhen grič od ceste. Pravijo, da je človeka groza, kadar gre po noči mimo kraja, kjer se kdo skriva, bodi si tudi brez sovražnega namena; tako je bilo Lojzeta groza, in pot se mu je vlekla brez konca. Snel je klobuk in počel moliti, da bi si jo krajšal. Ko pa je hitel mimo dveh košatih hrastov, ki sta šumela nad njim, zazdelo se mu je, kakor da bi bil kdo zasopel tik njega. »Stoj! Kdo je?« zavpil je Lojze in odskočil; proti njemu pa sta planili dve črni postavi, in z bliskom je počila puška. »Hudič!« zarohnel je hripav glas pred Lojzetom, in jeden izmed napadovalcev se je opotekal in telebnil na tla, drugi je bil zginil. Lojze pa je bežal brez klobuka proti domu, kar so ga nesle noge, in butil ob vrata, da so se snela. Prestrašena je pritekla žena gledat, kaj da je, in strme sta obstala oba in gledala se. Naposled vpraša ženica vsa vznemirjena, če ima denar. Lojze pa ni mogel odgovoriti. »Ali imaš denar, Lojze?« vpraša ona znova, in Lojze se je zavedel. »Ne vem,« dejal je plah in iskal po žepih in vlekel listnico.
Vrstica 1.256 ⟶ 1.272:
Prišla je gosposka, izpraševala Lojzeta, Rozo in mnogo drugih in dognala, da je iz Stržénovega samokresa priletela krogla, ki je ubila Mineža.
 
== XVI. ==
 
<ppoem align="right><poem><small">
Kaj t't’ je, kos? Ne poješ več!
</poem>
{{razprto|Vodnik}}.</small></poem></p>
<p align="right">{{razprto|Vodnik}}.</p>
 
Pičlo število Mineževih pogrebcev se je vračalo s pokopališča, ko sta prihajala v vas dva mladeniča. Jeden, krepke postave, a bled, bil je dobre volje, in sreča mu je sijala iz očij; tovariš pa je hodil zamišljen in tih, in mračno je bilo čelo zagorelega njegovega obraza.
Vrstica 1.338 ⟶ 1.355:
»Ti, ti!« odvrnila je ona brzo in napela so se jej usta na jezo. »V veži sem stala prej, in vse si videl, samo mene ne.« Razžaljena se je obrnila stran, kajti še smejal se je Tine.
 
== XVII. ==
 
<ppoem align="right><poem><small">
Glej, zelèn je z nova gaj,
Solnčno je nebo,
Zemlja cvete kot nekdaj,
Živo in lepó.
</poem>
{{razprto|S. Gregorčič}}.</small></poem></p>
<p align="right">{{razprto|S. Gregorčič}}.</p>
 
Zaupljivo in iskreno je pozdravil Peter mater Mejačevo in omenil, s kako žalostjo je zvedel smrt njenega moža. Priljudno mu je odzdravila žena, a meglica stare mržnje zastavljala je še pot žarku prave prijaznosti. Minica pa je stala za materjo in pogledovala Petra vsa rudeča, in nemirno jej je bilo srce, dokler je ni mladenič prijel za roko in veselo jo vprašal, če ga hoče za hlapca. Pogledala je v zveste njegove oči in tako veselo vest brala iz njih, da od burnega veselja ni mogla odgovoriti ničesar; stisnila mu je roko in šepetala mu pozdrav in dobro srečo.
Vrstica 1.470 ⟶ 1.488:
 
»Oh, lepo vas prosim, oče, ne bodite sitni!« prosila je; a da ni govorila resnice, to se je pokazalo.
 
 
Ni bilo dolgo, in obhajala se je poroka obeh parov. Minica je prišla v ljubo, tiho rodbino, kakeršna je bila njenemu srcu najbolj po godi; proti Franici pa se je tašča od začetka nekako mrzlo obnašala, a sčasoma sta se privadili druga drugi; stara Mejačka je bila pač rešena prejšnjih skrbij in videla je sina srečnega. Lojze pa je postal precej oblasten, kar ni čuda; ljudje so ga preveč razvajali. V družbi je rad poprijel za besedo, da je povedal kaj o mladem Mejači, ki je njegov zet; in poslušali so ga; kajti premožen mož ni zlepa bedak. Vsi pa so živeli srečno, in srečni bodo tudi njih otroci, če ostanejo pošteni, pridni in če se bodo ljubili med seboj.
 
 
[[Kategorija:Fran Detela]]