Hiša v dolini: Razlika med redakcijama

 

»No, za historijo s takim naslovom je ta kraj torišče res kakor nalašč, ker spodaj bi moralo postati celo največjemu filozofu slednjič vendarle malo preidilično,« sem se zasmejal.

»To je ravno vprašanje ... Toda, da se ne bova šele pričkala, čujte sami, kako se je bilo zgodilo.

 

 

Saj veste, kaj si misli mlad človek, če vidi starega moža ob mladi, lepi ženi ... Starec in cvetoča krasotica, — oba na dnu pustega močvirja, med dvema golima stenama! Saj normalen nadporočnik si ne more misliti drugega, nego da sta ali oba malo prismojena, ali pa da je on ljubosumen in ona uboga zapeljana in zaslepljena žrtev, kakor je bilo soditi vsaj po njenem osornem vedenju z menoj, ko sem bil včeraj spodaj.

Te zadnje hipoteze sem se oprijel, in vrag mi je šepetal neprestano, ko sem se vračal in tri dni potem, naj jo rešim — to žrtev. Kaj nas neki le mami, da se vtikano v tuje zadeve? Res, verjemite mi, da mi ni bilo toliko na tem, ali dobim ravno jaz zakleto princezinjo, ampak ni mi dalo miru, da bi odcvetela brez koristi tam spodaj in obžalovala potem morda vse življenje svojo izgubljeno mladost, ko bi enkrat spoznala.

 

— Ne, za božjo voljo ne! se je branila, češ, da mi naravnost prepoveduje, da sploh nima smisla, in tako dalje.

 

 

— O ne! je rekla ponosno. Moj mož je pesnik in dela že dve leti na velikem problemu. Zato sva si tudi izbrala ta mirni kotiček. In jaz, gospod nadporočnik, imam preveč spoštovanja pred njegovim genijem, če bi ga že pred njim samim ne imela, da bi ga hotela razburjati ...«

 

— Pa si ga ne želi! In jaz še manj, je odgovorila trmasto. In potem je zamolklo pristavila: Odkar nama je umrl triletni sinček, je zame vsega konec na tem svetu.

Obstal sem presenečen. A potem se mi je zdelo, da je bolje, če ji ne verjamem, da je zanjo že res vsega tako konec; in kakor da sem preslišal, sem ji napovedal, da pridem še. Če torej res noče razburjati svojega soproga, naj mi rajše sama pove, kdaj ga ne bo doma ...

 

 

Ponavljam vam zopet, da nisem imel nobenih nelepih misli, vsaj zdaj ne več. V ljubezni velja pač še posebej prislovica, da pride pravi tek šele, ko človek že je; in tu je bilo preklicano malo upanja, da me sploh kdaj povabijo le na rob mize, kaj šele, da bi mislil dalje ... In nazadnje sem bil spoznal zdaj res že in popolnoma, da bi bilo vsako upanje zaman ... Edina pot bi pač bila, da bi bil porušil njeno zaupanje v soproga. Ampak če bi se mi tudi res posrečilo, podsekati nekoliko človeka, ostal bi pred njo še vedno — pesnik. In da bi tega podrl, bi bilo treba drugega moža, moža, ki bi bil večji od njenega, ali pa, ki bi ji bil znal vsaj pokazati in dokazati, da stavi onega previsoko. Takle revček pa, kakor sem bil jaz, je moral čisto lepo molčati in biti zadovoljen, da je smel sedeti ob njej, ako ni hotel izgubiti še tega. Glejte, toliko razuma sem vendar še imel, da se vsaj precenjeval nisem.

Tako je potekal moj dopust, in predno sem se nadejal, je bilo treba pričeti misliti na odhod. Kaj ne, vsak dan desetkrat se čita fraza, da ta in ta ne more brez te in te živeti, ko ni niti stotine tako hudo. Pri meni je bilo pa to skoraj res. Saj niti misliti si nisem mogel več, kaj naj počnem sedaj na Dunaju brez nje. Strašno žalosten se mi je zazdel ves svet okrog mene, če sem se spomnil da bo treba iti. Včasih je prišla sicer še misel k meni, ki je nosila moje odložene škornje in je požvenketovalo z mojimi ostrogami, vesela, vojaška misel, češ: kaj boš vraga! Tam zunaj v svetu je še tisoč lepih žensk; in predno preteče mesec, se boš smejal samemu sebi. Ampak z mučeniško trdovratnostjo sem jo vsakrat odgnal to misel in sem za trdno sklenil, da prav nalašč nočem biti na svetu nikdar več srečen in vesel.

 

 

Nisem se motil. Gospod pesnik se je hodil v Trst res samo zabavat ... Umel sem ga pravzaprav lahko: pravijo, da so umetniki vsi bolj ali manj perverzni; pred svojo ženo je hotel ta človek biti vedno in v vsaki stvari vzor, in ker je ostajal pri tem na pol lačen, se je moral nasititi drugje ...

Hotel sem imeti za vsak slučaj pa tudi dokaz. Počakal sem ga skrit za voglom z enim onih malih aparatov pred hišo, v katero je bil šel in ko je stal, vračajoč se, ravno na vratih, sem pritisnil. Doma sem potem izdelal sliko. Ne morem vam popisati s kakimi občutki sem se pasel na njem, ko je stal še na negativi le kot bleda, motna senca nad vhodom, in s kako divjo slastjo sem ga izvabil potem na dan. Prav gotovo, da sem ga videl, kako se je že hotel skriti zopet za vrata ali vsaj obrniti tako glavo, da bi se ga ne videlo naravnost v obraz in da bi se lahko še vseeno ogorčeno rotil, svetohlinec, da ni on, in kako more kdo kaj takega misliti. Toda bil je pribit, postavljen prav na sredo vhoda in je gledal naravnost sem, da si se mu lahko v lice zagrohotal, če bi bil hotel kaj slepariti. In nad vratmi, ravno nad njegovo glavo, se je neusmiljeno bleščala hišna številka in napis ulice. Treba je bilo iti samo pogledat ali povprašat, kaj je tam notri ...

 

 

Dogovorila sva se tako, da si poišče takoj kako službo in da bo živela popolnoma ob svojem. Tako sem ji predlagal jaz sam.

— To so le sofizmi od vaše strani in vi mislite seveda, da ne bo tako, je rekla prezirljivo. Ampak tolaži me, da vam lahko dokažem, ali bo ali ne!

 

 

— Seveda, če vas pa nikakor ni spraviti! sem rekel. Vrzite se z mano življenju v naročje in potem šele boste imeli pravico govoriti!

Samo čudno se je nasmehnila, in potem je počasi prikimala. In še isti večer sva se odpravila ven. Zašla sva slučajno ravno v družbo mojih tovarišev. Kakor muhe na nastavljene jim slaščice, so pocepali vsi okrog nje in se prilepili. In ona je bila zabavna, vesela, skoraj bi rekel prešerna, da bi je kmalu ne bil spoznal več. A ko sva bila zopet sama, je bila stroga z mano kakor prej ..<ins>.</ins>

 

 

Ali v slikah niti govoriti nočem, ker so vedno varljive, kakor vsak cvet; povem naj vam rajše v suhi prozi kako je bilo:

Vstajala sva poletne mesece, — sicer pa prave zime tam spodaj itak skoraj ni, — vstajala sva zelo zgodaj ter sva šla vselej takoj na vrt, okopavat, zalivat, presajat in kar je takega dela. Okrog osme ure je nama že izborno teknil zajtrk, ki sem ga seveda sama pripravila. Tudi kosilo in večerjo sem kuhala vedno sama. Če nas kdaj posetite, boste videli, da znam. Kuhanje je ustvarjanje; in če veste, da je za lastno mizico, je to sestavljanje, zlaganje, pokuševanje, prilivanje, pravi užitek. Razen težkega dekelskega dela, za katero smo imeli najeto staro postrežnico iz bližnje postaje, sem opravljala vse hišne posle sama.