Zlate bukve slovenskega vedeža: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 18:
Častiti bravec! Dobro ti je pri sercu, če sediš domá med znanimi gorami in drevesi sredi svojih ljudi, ali pa pri županu za poličem letošnjega; dobro ti je, in ne misliš zraven še, Bog ve, kaj druzega. Če pa zjutraj zarano vzhaja solnce v tihi krasoti in zvečer za gore zaide, ne veš, kam gre, ne kam se po noči skrije s svojo svitlo lučjo; tudi ne veš, po kteri skrivni stezi najde zopet gore svojega vshoda. Ali če se luna vozi zdaj bleda in tanka, zdaj okrogla in polna, zopet ne veš, odkod je ta prememba. In če pogledaš gori proti nebu, polnem zvezd, kjer se ena lepše blišči od druge, tedaj si misliš, da je vse le zavoljo tebe in vendar ne veš, kaj pomenijo vse te luči. Dobri prijatelj! takó ni prav, da to vsak dan vidiš in se vendar ne vprašaš , kaj pomeni. Nebesa so velike odperte bukve, ki pričajo o božjej slavi in moči. Veliko skušenih pripomočkov zoper prazno vero in zoper greh je v teh bukvah, zvezde pa so sreberne čerke. Pisano je pa po arabsko in kdor nima tolmača, ne more umeti. Kdor pa zna v teh bukvah brati in tudi res bere, ne bo mu dolg čas, če gre po noči sam po cesti, ali če ga hoče temota zapeljati, kaj hudega storiti, ni mu mogoče.
Slovenski Vedež bode tedaj pridigoval najprej {{razprto|o
Vrstica 31:
Več ko stokrat so ljudje tako popotovali okoli zemlje na raznotere strani. V treh do štirih letih je vse pri kraju. Angleški kapitan Kook je prijadral v svojem življenju dvakrat okoli zemlje, tretjič pa so ga divjaki na otoku Ovai potolkli in ga požerli.
Iz tega sklepajo učenjaki tó-le: Zemlja ni le razprosterta na okroglo obrezana ravan, ampak zemlja je neizrečeno velika krogla.
Pa prijatelj moj, ne bodeš se malo začudil, ko bodeš slišal, kako
Njeni premer v ravni čerti od enega kraja do nasprotnega ravno skoz sredo meri tavžent sedem sto in sedemdvajset milj.
Vrstica 82 ⟶ 81:
Preteklo zimo se je peljal ptuj gospod skoz Dobrujino, lep in prijazen kraj. Navkreber je pa šel peš, ker so se mu smilili konji, in potoma je pripovedoval to le, kar je sam doživel.
Ko je pred polletom popotoval po Danskem, prišel je že pozno zvečer v terg, pri kojem je stal ne daleč na višavi lep gradič, tam hoče prenočiti. Kerčmar mu pravi, da zanj ni več prostora. Jutri bodo nekoga obesili, in zdaj so trije rabeljni že v gornjih sobah. Gospod mu odgovori: Bodem pa prenočil v onem-le gradu. Baron, ali čegar je grajšina, vem, da mi ne bode branil, in imel kako posteljo za-me. Kerčmar pravi: Postljana je marsiktera lepa postelja, s svilenimi zagrinjali gori v sobi. Ključe imam pa jaz spravljene. Toda jaz bi vam ne svetoval. Milostljivi gospod šli so že pred polletom z gospo in sinom popotovat, in od tistega časa razsajajo po gradu
— Na mostovžu pa zgine duh naenkrat pred serčnim preganjavcem, in ni se moglo misliti kaj druzega, kakor da se je vderl v zemljo. Ko pa meni gospod še nekolikokrat prestopiti, da bi pogledal, kam je strah zginil, zmanjka mu stopinje, in on pade v neko ljuknjo, iz ktere se mu je svetil ogenj, in res je mislil, da je neki drugej. Padel je skoro deset čevljev globoko, vendar je obležal nepoškodovan na kupu merve, v nekem podzemeljskem hramu. Pa stalo je krog ognja šest čudnih bratcev, in Mefistofeles je bil tudi med njimi. Vsakoverstne stvari so ležale po tleh raztrošene in miza je bila napolnjena s šmarnimi tolarji, eden je bil lepši, ko drugi. Zdaj še-le je ptujec spoznal, kaj in kako. Zbrana je bila namreč druščina ponarejavcev tolarjev, ne pa strahov, imeli so meso in kosti. Vedeli so, da gospoda grajščaka ni doma, napravili so v njegovem gradu skrivno delavnico, in so bili berž ko ne domačini, kterim je bilo po gradu vse znano. Da bi pa dedali svoja dela nemoteni in brez strahu, jeli so strašiti, in kdor je prišel pervič v grad, ostrašili so ga tako, da ga v drugič ni bilo več nazaj. — Zdaj pa ni obžaloval ptujec zastonj svoje neprevidnosti, in da ni ubogal, kakor mu je pravil kerčmar. Zaperli so ga namreč v tesno ljuknjo in dobro je slišal, ko so delali njegovo sodbo. »Najboljše bode, če ga umorimo.« Eden pa vendar le pravi: »Izprašajmo ga najpervo, kdo je, kako se zove in odkod je prišel.« Ko so pa slišali, da je imeniten gospod, da gre h kralju v Kodanj, pogledali so se in si djali: »Huda nam prede. Če ga pogrešé, in če zvedó po kerčmarju, da je šel v grad, iz gradu pa ne prišel, mila nam majka, pridejo po noči husarji, nas polove, in če se je lan obnesel še tako slabo, verv ne bode veljala preveč, da ne bi nas obesili.«— Torej pomilosté jetnika, ko jim priseže, da ne bo izdal nobene reči, in mu protijo, da bodo pazili v Kodanju nanj. Povedati jim je moral, kje stanuje, ter priseči, da je res. Na to mu natočijo kozarec najboljšega vina za zajuterk; gleda jih do jutra, kako ponarejajo tolarje. Ko dan prisveti skoz kletna okna, in po cesti vozniki začnó pokati, in ko žene čednik na pašo, poslovi se ptujec pri svojej tovaršiji, zahvali se za dobro postrežbo, ter gre veselega serca zopet v kerčmo, ne spominjaje se, da je pozabil uro, pipo in samokresa v gradu. »Hvala Bogu,« pravi kerčmar, »da vas zopet vidim, vso noč nisem zatisnil očesa. Kako se vam je godilo?« Ptujec pa si misli: Prisega ostane le prisega, in ne sme se zanemarjati božje ime, če se s tem ohrani življenje. Zato je rajši zamolčal, in ker je ravno zvon zapel, in so peljali grešnika k vislicam, derli so ljudje tje. Tudi v Kodanju je molčal
Vrstica 104 ⟶ 103:
3.
Če bi pa padlo vsako zrelo zernice, ki odpade stari nastlini pod njo na zemljo, in bi tam obležalo, bilo bi eno verh druzega in ne kalilo bi nobeno; kjer ni bilo prej rastline, ne bi prišla nobena tje. Toda narava je premislila to že pred nami, in ni čakala še le našega sveta. — Nektera zerna razzleté se sama z neko nevidljivo močjo; največ jih je majhnih in lahkih, in se dvignejo pri najrahlejem vetru v zrak. Nektera imajo mala peresca, postavim regrat (mlič), otroci jih razpihujejo za kratek čas in ustrezajo nevedoči naravi, druga imajo mehke široke peruti, kakor zerna smerekova. Kadar dvignejo vihrajoči viharji in vertinci, ki naznanjajo po leti hudo vreme, vse od tal, takrat narava seje, in opravlja dobro delo, mi pa se bojimo, jo tožimo, in se grozimo, množica nevidljivih kali leta in plava po tem po zraku, ki pade na dolgo in široko na zemljo; za njo pride prah in jo pokrije. Kmalo potem dež zmoči prah, in potem po logih in tratah, gorah in dolinah, verheh in sterminah je res, da pojedo nekaj zerna ptice neba, da ga nekaj pogine med ternjem da se ga posuši nekaj na goli skali zavoljo hude vročine, da ga pa pade nekaj na dobro zemljo in stoteren sad obrodi.
Dalje so nektera zerna za veter pretežka, pa so okrogla in gladka; valé se dalje po zemlji in se premaknejo, če se jih ljudje ali živali dotaknejo. Nektera imajo zakrivljene špice (osti) in klukice, s kojimi se prijemajo človeških oblek, ali živalske dlake; nesó jih dalje in na kakem drugem kraju odpadejo, ali se pa oberó in raztrosijo; kdor to dela, ne ve, da dela, ali pa ne misli na to. Mnogo zern gre neprekuhanih skoz želodec in čreva živali, kterim so namenjene v živež, in se odlože na kakem drugem kraju. Po selivnih pticah smo dobili nedvomno že mnogo rastlin iz ptujih dežel, ki so se pri nas vdomačile in nam sedaj koristijo. Tako vzrašejo na visocih zvonikih (turnih) in po zidovju hruševa drevesa, kamor gotovo ni nesel nihče zerna. Nektera popadajo z naprej molečih vej v vodo, ali jih vetrovi in poplavi pomečejo v reke, ki jih dalje tirajo in ob povodnji popusté v ptujih krajih. Nektera zerna celo plavajo po rekah v morje, dospejo do nasprotnega obrežja in se vdomačé na ptujih tleh. Vse moči in vsi elementi podpirajo tedaj dobrodejne namene stvarnikove, sneg in dež, grom in toča spolnujejo njegova povelja.
Vrstica 118 ⟶ 116:
==='''Cenó kosilo.'''===
Star pregovor pravi: kdor drugim jamo koplje, sam v njo pade. — Nek kerčmar je bil pa že prej v nji. Prišel je k njemu dobro opravljen gost. Na kratko in osorno tirja dobro juho za s v o j denar. Potem tirja še kos govejega mesa in salato, vse za s v o j denar. Vljudno ga popraša kerčmar: ne mara se mu dopade tudi kozarec vina. Se ve da, pravi gost, če dobim kaj dobrega za svoj denar. Ko se je dobro pogostil, prinese ogoljeno desetico iz žepa in pravi: »Tukaj, gospod kerčmar, je {{razprto|moj denar}}.« Kerčmar pravi: »Kaj pa to pomeni? Ali mi niste 18 grošev dolžni?«
Gost odgovori: »Jaz nisem tirjal za 18 grošev jedi, ampak za
Kaj tacega si ni bilo težko izmisliti. Kosmate vesti je bilo treba, in neskerbnosti, kako se bode izšlo. Pa najboljše še pride.
Vrstica 144 ⟶ 141:
V premožni vasi, rekel bom v Rudniku, če tudi se ni tam zgodilo, ampak pri nas, in tisti, ki se mu je to zgodilo, bere morda ravno zdaj, ne škorec, ampak človek.
Rudniški črevljar je imel škorca, kterega je črevljarski učenec vadil govoriti. Škorec se ni naučil samo tistih besed, ki jih je učil njegov učenik, govoril je tudi, kar je vjel od svojega gospodarja; p.
Zapomni: Kaj tacega se škorcu pripeti redkokrat.
Vrstica 196 ⟶ 193:
mokrem vremenu steza vedno širja, njiva pa vedno ožja, kar ni bilo prav.
Kolikor je vedel, pomagal si je poškodovani posestnik. Po dnevi je pazil, če ni imel druzih opravkov, in če je prišel kak nespametnež po tej poti, in se mu je bolj škoda zdelo črevljev, kakor njegove njive, tekel je za njim ter ga rubil ali mu pa prismolil kako gorko. Po noči pa je bilo huje, ker vsak išče najbližnjega pota; ternjeve veje in germovje, ki ga je nasadil in s čimur je povedati hotel, kje derži pot, so ljudje ščasoma populili, ali pa pohodili; marsikteri nemara nalašč. —
Kar se spomni mož. Naenkrat postalo je nevarno na pokopališču, kodar je peljala pot. O lepem vremenu in jasnih nočeh videli so stopati dolgo, belo pošast po grobih. Kedar je deževalo ali pa kedar je bila tema, slišalo se je v mertvaški shrambi ječanje in stokanje, ali je pa ropotalo, kot bi se oživele mertvaške glave in kosti. Kdor je to slišal, stekel je trepetajoč skoz perva vrata; vkratkem ni bilo gotovo več videti nobenega človeka na pokopališču, potem ko se je storil mrak in zginila zadnja lastovica z zraka, dokler se ni nek razumen in serčen mož iz bližnje vasi v tem kraju predolgo zamudil in šel po najbližnji poti mimo razvpitega kraja in čez ječmenovo njivo domu. Prijatelji so mu seveda pravili o nevarnosti in mu branili; pa zastonj; slednjič jim pravi: »Ako je duh, in če je najhujši med vsemi, ne more mi nič žalega storiti; hudega nisem nič storil in z božjo pomočjo prišel bom po najkrajši poti k ženi in otrokom. Če ima pa meso in kosti, ne bojte se, saj imam dve pesti, ki so že tudi vajene tacih reči.« In šel je.
Vrstica 216 ⟶ 212:
Ker smo pervi večer govorili o zemlji in potem o solncu, o vsacem posebej, zaslišimo še malo, kako živita v prijateljstvu med sabo, ter kako naraste iz njune ljubezni noč in dan, vijolice in sterneni snopje in zmerznjene šipe po oknih.
Ker je solnce tako daleč od nas, ni hotelo zvezdogledom dolgo v glavo, zakaj bi se neki vsacih 24 ur neprenehoma okrog male zemlje sukalo, z nerazumljivo močjo in urnostjo; le samo zato, da bi doživeli mi v tem kratkem času enkrat jutro in opoldne, večer in noč in svitle zvezde. Natoroznanci namreč so se prepričali, da se godi vse, kar se godi, veliko prosteje in navadniše. Toda nek zvezdogled prave korenine, po imenu Kopernik, je dokazal, da se ne {{razprto|more}} le tako zgoditi, kakor menijo natoroznanci, ampak, da se {{razprto|res}} tako godi, in da je božja modrost prej na to mislila, kakor človeška.
Prijatelj! zvedel bodeš sedaj, kaj je terdil Kopernik, in kaj dokazal, pa prosim te, preberi prej vse, predno boš začel z glavo zmajevati, ali se celó smejati.
Na ta priprosti način godi se ravno to, kot bi se godilo, ako bi moralo solnce v ravno tistem času preteči 132 milj dolgo pot krog mirno stoječe zemlje. Ena zemeljna polovica obernjena je k solncu, in sveti jej dan, druga od solnca tje proti zvezdam in pokriva jo noč, pa ne vedno eno in isto; ker se zemlja suče krog svoje osi, razpehli vedno malo noči na robu temne polovice v mrak, dokler ne vidimo tam pervih žarkov, in mislimo, da nam solnce vzhaja; na drugi polovici razsvitljene krogle postaja vedno kasneje in hladneje, dokler se solnce nič več ne vidi, in ljudje mislijo, da je zašlo. Jutro in opoldne, večer in noč, velikanoč in njeno zvonenje hodi vsacih 24 ur krog zemlje, in se ne začne nikjer ob enem času, ampak na Dunaju postavim 24 minut prej kakor v Parizu.
Zavoljo tega in pa zato, ker postane vse v 365 dnéh in 6 urah tako, kakor je bilo pred ravno toliko časom, šteje leto 365 dni, šest ur pa shranimo 4 leta, da se narasejo v tem času do 24 ur, kajti nič ne smemo zgubiti od drazega časa. Zato se šteje vsako četerto leto po en dan več in se imenuje prestopno leto.
Vrstica 233 ⟶ 228:
Dragi bravec! ali ta reč jame se tebi jasniti, in kmalo bi se spreobernil, ko bi le mogel začutiti količkaj tega Zemljinega sukanja. Zato pravi
Po zemlji in vseh stvareh na nji se ne more sklepati njeno premikanje (kajti zemlja je največi voz in vse, kar je na nji, pelje se ž njo), ampak gledati nam je kako reč, ki stoji mirno in se ne pelje z nami in to so solnca in zvezde, na primer: tako zvani »zverinski krog.« — Kajti 12 velikih ozvezdij, ki jih zovemo nebeška znamnja, stoji v krogu okoli zemlje na nebu. Zovemo jih: Kozel, Junec, Dvojčiči, Rak, Lev, Devica, Vaga, Škorpijon, Strelec, Divji kozel, Vodnar in Ribe.
Vrstica 239 ⟶ 234:
Eno sledi za drugim in zadnje stika se zopet s pervim. To se imenuje Codiak ali zverinski krog. Stoji pa še veliko viši na nebu ko solnce, ki je, ako ga pogledamo od tod, vedno med dvema čertama, ki zaznamujejo kraj ali rob ednega znamenja. Če stoji danes solnce v znamenju divjega kozla, ga v 30 dnéh ni v ravno tistem znamenju, ampak v naslednjem, in vsacih 30 dnéh premakne se v naslednjo znamenje in na tem se spozná, da se je premikala zemlja med tem v krogu. Drugače ne more biti. Na vse to pravi
Če se vstopiš bravec 21. marcija pred kerčmo »rudečega orla,« in se oberneš proti solnčnemu vshodu, oddaljen je krog, ki ga potegne rudeči trak tisti dan, še 1380 ur hodá, ali 690 milj na desno od tebe, tečaj pa, ki si mu najbližje, je 1320 ur ali 660 milj od tebe na levo oddaljen. Tako je 21. marcija; pa že 22. se rudeči trak več ne ovije zvonika, ampak vleže se na zemljo na strani zvonikovi proti nam, in tako se ovije v kačji čerti vsacih 24 ur vedno bližje in se nam približa najbolj 21. junija, kajti prišel je le kakih 705 ur ali 352 ½ milj bližej.
Vrstica 347 ⟶ 342:
»Ta ni najboljši, pravi čez nekoliko časa, Veste, unega mi prinesite iz onega malega sodca, tam v kotu, ki stoji pod polico za kruh, kjer sedi navadno vaša mačka.«
»Od kod pa veste, kakošna vina imam v kleti
»Od vašega hlapca Jozelna,« pravi Madjar, in se noče še dalje hliniti. Ko pa sliši sam svoje ime, se ne more več zderžati, zgrabi gospodarja za roko, in stopijo mu solzé v oči, ter kapajo v sivo brado. »Jaz sem vaš stari Jozel, ki sem služil nekdaj pri vas za hlapca. Tudi sirca sem vam pripeljal nazaj.«
Vrstica 373 ⟶ 368:
Če me ustrelé! bi kdo mislil, najložje bi umerl. Kot bi pihnil, tako naglo je. — Taka smert res ni britka, najlažja pa ni. —
Nekega človeka, ki je že mnogo svojej domovini koristil in je mnogo veljal pri svojem gospodu, obsodil je slednji k smerti zavoljo neke pregrehe, ki jo je storil v strastnem napadu. Pomagal ni ne stok ne jok. Ker ga je imel pa kralj pred več leti jako rad, dal mu je na voljo, naj si voli smert, ktero bode prestal najložje. Torej pride cesarski sluga k njemu v ječo ter mu reče: »Kralj vam je dal veliko milost; volite si smert; ako vas je želja biti privezanim na kolo, ukazal vas bode še danes privezati. Če se vam zljubi, dal vas bode obesiti. Dva že sicer viseta, pa v tretje, pravijo, gre rado. Če bi pa radi jedli podganji strup, dobi se pri lekarju (apotekarju). Kakoršno smert le hočete, gotovo jo kralj dovoli. Brez skerbi ste.«
Na to pravi obsojenec: »Ni drugače, umreti moram. Smert na kolesu je gibčna smert, na vislicah je pa premakljiva in gugajoča, posebno če vleče kak veter. Vi pa vendar-le tega ne razumite; kakor jaz menim, dejal bi, da najlažje bi umerl za starostjo; in to si bodem volil, ker mi je dal na voljo moj kralj; druge pa nečem,« in pri tem tudi ostane in se ne da pregovoriti. Spustili so ga, dokler ni umerl sam za starostjo, ker djal je kralj: »Rekel sem mu, in ostal bom mož beseda.«
Vrstica 392 ⟶ 385:
angeljem, da te nosijo na svojih rokah;« kajti viharji so mu posli in snežni plazovi spolnujejo mu zapovedi.
Drugače pa je bilo v
V Pilzigu, tudi v Uriskem okraju neslo je sabo neko mater in jo pokopalo v snegu. Nek mož, njen sosed, kterega je vergla lavina tudi v on kraj, sliši njeno ječanje, ter jo izkoplje. Pa zastonj smehlja se nadepolna. Na pol naga krog sebe pogledavši, ne spozna kraja, v kterem je. Njen rešnik zgrudil se je omoten na tla. Nakopičili so se novi holmi sneženi in napolnil je strašen vihar s snegom nebo. »Ni je več pomoči, otroci, pravi nesrečnica, molimo in izročimo se božjemu varstvu.« Med molitvijo zgrudi se umirajoča sedemletna hčerka materi v naročje, in tudi mater zapusté moči, tolažečo svojo hčerko in priporočajočo je nebeškej milosti. Mertva omahne na sneg, v naročju derzeča drago svojo hčerko. Druga 11 letna hčerka slonela je jokajoča pri materi in sestrici, ne zmené se za svoje rešenje zatisne jima oči: z neizrečenim trudom in nevarnostjo zleze najpervo k nekemu drevesu, po tem na skalo in pride še le o polnoči do neke hiše, kjer so jo vzeli skoz okno v hišo in jo zredili z domačimi otroci.
S kratka, v enej sami noči pomečkalo je na Švicarskem več družin eno in isto uro, razrušilo je več hlevov s čedami vred, posnelo in odneslo je cele grede in vertove, ter pokončalo gozde, da so zderčala debla v dolino, ter ležala eno verh druzega nakopičena, kakor po toči slamnate bilke na polju. V e n e m hipu pozginilo je samo v Uriskem okraju 11 ljudi zakopani so bili v sneg in več niso vstali; 30 hiš, 150 hlevov je bilo razrušenih, in poginilo je 350 živinčet, ni se vedelo, koliko sto tisoč škode je bilo, brez zgubljenih ljudi. Kajti ne plača se z zlatom življenje očetovo ali materno, ali moževo ali pa sinovo.
Vrstica 417 ⟶ 408:
Če bi prišla kdaj k tebi Vila, ne bodi lakomen, ampak vošči si
Pa zasliši te tri želje:
Vrstica 457 ⟶ 448:
II. Kakor zemlja okoli solnca, suče se luna okoli zemlje, toda nam se zdi, da je narobe. Tudi ona dobiva svojo luč in rast od solnca. Ena polovica in sicer k solncu obernjena, je svitla, druga pa temna. Da ni vedno ena polovica svitla in druga pa temna, verti se luna enako zemlji krog same sebe ali krog svoje osi, in sicer v 29 dneh in pol. Iz tega sledi, da v tem času noč in dan samo enkrat okoli lune gresta. En dan traja tam tako dolgo, kakor pri nas dva tedna, in ravno takó dolgo noč, in ponočnemu čuvaju je treba paziti, de se ne zmoti, če začne ura 220 ali še clo 310 biti. Toda
III. Luna suče se v ravno taistem času tudi krog zemlje. To se zopet na zvezdah vidi. Če opazujemo počasen poštin voz na cesti, se nam zdi, da stoji miren vedno na enem mestu; ko pa opazimo, da vendar le ni vedno pri tistem drevesu na cesti, ampak čez par minut že pri drugem, tedaj spoznamo, da ne stoji mirno, ampak da se bliža postaji, če bi se pa v velikem krogu krog č. bravca peljal, moral bi slednjič zopet k tistemu drevesu priti, pri kterem je s konca stal; po teh naznanilih bi spoznal, da je prišel enkrat na okrog. Ravno taka je tudi z luno. Ne mudi se vsako noč enako pri eni zvezdici, naj je še tako lepa, ampak premika se dalje, od ene do druge. Drug večer je ob tistem času že precej dalje: in v 29 ½ dneh, ali pa še malo prej, pride zopet k taisti zvezdi, kjer je prej stala in tako je dokončala svoj tek okoli zemlje.
IV. Ker se luna na tak način krog zemlje suče, ni nam težko razumeti, kako je z lunino spremembo. Mlaj je tedaj, kadar se vstopi luna med solnce in zemljo, toda malo višje ali nižje. Takrat je vsa njena polovica razsvitljena, ali njen dan k solncu obernjen, njena noč pa gleda doli na nas. Po mlaju, kadar se pomakne luna v svojem teku med solncem in zemljo zopet dalje, in ž njima trivogelnik napravi, zagledamo le vozko čert razsvitljene lunine krogle, ki se vedno vekša do pervega krajca.
V. Kadar pa stojijo vsi trije, solnce, zemlja in luna v ravni čerti eden za drugim, takrat se godé, kar ne vidimo vsak dan: namreč
VI. Če se luna v svojem popolnem blesku na nebo pripelje, je vendar-le čudna videti s svojim tužnim obrazom, in s svojimi svitlimi in temnimi pegami Kakor znano, se ne razprostira svitloba v enaki meri čez njo, ampak raznotero. S tem je luna dolgo časa učenjake za nos vodila, češ, svitli kraji so suha zemlja, od ktere odskočijo solnčni žarki, temni pa so voda, ki žarke v se potegne.
Vrstica 492 ⟶ 482:
To je bilo smeha, in druga dva pravita : Janičar je mojster, Janičar nama je kos. Zagoršek pa pravi: »Sprevidel sem, da z vama ne morem biti v družbi, in kadar nas razvpijejo, in se nas pravi loti, vem, da vama takrat ne bo tesno, meni pa.« Šel je od nju, ter jih popustil, in živel pošteno in pridno s svojo ženo.
Kmalo potem, ko sta vkradla druga dva na sejmi konjiča, obiščeta v pozni jeseni Zagoršeka, ter ga poprašata, kako se kaj počuti; slišala sta namreč, da je zaklal prešička in sta hotela malo opaziti, kje je spravljen. Visel je v kamri na zidu. Ko odideta, pravi Zagoršek: »Stara, prešiča bom prenesel v kuhinjo, pa ga bom pokril z neškami, če ne, jutri ni več najin. Po noči pa prideta tatova, prekopljeta zid, kar naj bolj moreta tiho, pa prešička ni bilo več tukaj. Zagoršek zaslišati jih vstane ter gre krog hiše gledat. Med tem se splazi Tone Bet pri drugem voglu hiše k Zagoršekovi ženi ter ji pravi posnemaje glas njenega moža. »Stara, prešička ni več v kamri.« »Ali si prismuknjen, ali kali?« pravi žena, »kaj pa bledeš ? Sam si ga nesel v kuhinjo in ga pokril z neškami.« »Saj res,« pravi Tone Bet, »vidiš ves zaspan sem« in gre po prešička in ga odnese nezaderževan; zavoljo temne noči pa ne ve, kje je njegov bratec, ter si misli: bode že prišel v gozd, kakor sva se pomenila. Ko pride Zagoršek nazaj in seže po prešičku, zakliče svojej ženi: »Stara potepuha sta ga pa vzela vendar-le.« Pa ni ga jima hotel tako po ceni pustiti, ampak gre za tatovoma v gozd in ko doteče Toneta Beta, spremeni svoj glas, vidé, da je Tone Bet sam, ter posnema Janičarja: »Bratec, daj meni pujska, ti si že truden.« Tone Bet, misle, da je njegov brat, mu da pujska, ter pravi, da bode on pred njim šel, in v gozdu zakuril. Zagoršek pa se za njim oberne proti domu, ter pravi: »Te imam že zopet ljubi pujsek,« in ga nese domu. Med tem blodi Janičar po hosti sem ter tje v temi, in ko zagleda ogenj, gre tje ter praša Toneta Beta: »Ali imaš ti prešička?« — »Ali ga nimaš ti?« vpraša Tone Bet. — Zdaj se pogledujeta debelo in ni jima trebalo, take gromade žgati za večerjo.
Toliko lepši pa je plapolal ogenj v Zagoršekovi kuhinji. Domu prišedši koj razseka prešička, postavi kotel na ognjišče ter zakuri. »Žena, lačen sem,« pravi Zagoršek, »slednjič ga rokonavsa vendar le vzameta, če ga ne pojeva še za časa.« Ko se pa stisne v kot in malo podremlje, in žena preobrača meso z železnimi vilicami in ko enkrat pogleda na stran, ker je mož v spanju vedno bolj stokal, pride v tem trenutku skoz dimnik počasi všpičena palica, sune v kotel in potegne meso kriško; in ko žena pogleduje vedno pridneje svojega moža, prikaže se palica v drugič, in ko zbudi žena moža: »Stari, zdaj
Vrstica 646 ⟶ 635:
Dozdaj smo, premišljevaje nebeško poslopje, ogledali svoje stanovanje, namreč zemljo, solnce in luno. Zdaj pa čujmo nekaj o razsvitljenih zvezdah, kterih se veseli tolikokrat potnikovo oko. Kdor je namreč v velikem mestu stanoval ali pa v njegovej okolici, ve, kaj je razsvitljava, če se zažge in gori več tisoč majhnih svetilnic po vsem mestu v čast kakega velicega gospoda. Oko se nagledati ne more; povsod ugleda kaj druzega in lepšega. Pa vsa ta pozemeljska krasota se še primerjati ne sme onej veliki nebeški razsvitljavi, ki se vsako jasno noč blišči z nezmerne visočine v čast velikega vladarja sveta.
Le z nekterimi zvezdami, ki jih
Tem premičnicam so te le lastnosti:
Vrstica 673 ⟶ 662:
Tudi luna ni premičnica, kakor je videti iz prešnjega, ampak je in ostane luna. Izmed pravih premičnic jih je mnogo že dolgo časa znanih. Najimenitniše so:
Vrstica 862 ⟶ 851:
Najboljši dež, meni Vedežev pomočnik, je vendar-le oni, s kterim poji nebo naše polje in vinograde, in pošilja blagoslov rodovitnih let. »Kaj pa porečemo k temu,« vpraša on, »če dežuje žveplo ali kri, žabe ali kamenje?«
1. {{razprto|Žveplen dež}}.
Po nevihtah v spomladi, ki so navadno združene s plohami, vidi se mnogokrat na kraju luž, ki so se naredile zavoljo dežja, rumen prah, ki je kakor drobno stolčeno žveplo. Še je mnogo ljudi, ki verjamejo, da se napravi nevihta iz žveplenih soparov v oblakih, ter si domišljajo, da je padlo z dežjem tako žveplo na zemljo, ter se sklicujejo na to, da je dežilo že tudi nekdaj ogenj iz neba na Sodomo in Gomoro. Pa rumen prah v deževnih lužah ni žveplo, če tudi se vžge na ognju, ampak je le cvetni prah z drevja. V tulipah je na okrog šest malih stebličkov: na koncu je videti čern prah. Kdor tulipo poduha, se mu nos počerni. Lilija ima lepo rumen prah in kdor poduha belo lilijo, se mu nos porumeni. To je cvetličen prah. Najde se v vseh cvetlicah in v vsakem cvetu, kajti neogibno je potreben, da se naredi iz cveta sad in seme.
Vrstica 868 ⟶ 857:
Če tedaj spomladi, kadar drevje cveté, močno dežuje, opere dež ta prah iz cvetja, kar je največji vzrok, da se včasih sadje slabo obnese, če je dolgo po cvetji deževalo. Kjer stoji mnogo cvetočih dreves, tam opere tudi dež mnogo takega cvetličnega prahú; nabira se na zemlji, in kadar voda spuhti, je videti po tleh, in to je domišljevanji žvepleni dež. Po leti in pozno v jeseni, kadar je vendar več neviht, ne bo nihče videl tak žveplen dež, ker je že vse odcvelo. Takrat deži sicer jabelka, orehe, želod, itd. s težkih drevesnih vej, ne pa domišljevan žveplen dež.
2. {{razprto|Kervav dež}}.
Včasih se zgodi spomladi in po leti, da zagledamo tu pa tam rudeče kapljice, še mokre ali pa že posušene, po listju ali kod drugod po rečeh, p. po platnu, ki je pogernjeno po vertih, da se ubeli. Ker ljudje ne vedó, odkod je pač to, in ker rajši verjamejo kaj neverjetnega, ali nenaravnega, ne ubijajo si dolgo glave, ampak pravijo: Deževalo je kri in to pomeni vojsko.
Pa, kakor ni vse žveplo, kar je rumeno, tako tudi ni vse kri, kar je rudeče barve. To se godi tako-le. Iz majhnega jajčeka, ki je viselo po zimi na kokošnem plotu, ali drevesu, izvali spomladi solnčna gorkota majhno živo gosenico. Čez nekaj tednov zleze, če se je gosenica nažerla in zredila, zopet kviško, se obesi na zadnji del života z glavo navzdol, sleče gosenično kožo, in se spremeni v oglato podobo, ki jo imenujemo bubo, brez glave, nog in perut. Kaj bo iz te stvarice, se ne more koj vedeti. Čez malo časa pa se zopet koža razkolje, in iz nje izleze živalica s tlačenemi perutnicami in debelim zadnjim životom, kteri je videti, da bi rada postala metuljček. Čez nekaj ur pa, ko je posedela, se perutnice razrasejo in razprostré. Iz zadnjega životovega dela pade na zemljo šest do osem rudečih kapljic in poleten tič je gotov, ki leta lahek in vesel po zraku, od cvetlice do cvetlice. Bog zamore narediti iz ostudne in zaničevane gosenice lepega in veselega metulja. Kjer so spomladi prepreženi celi plotovi ali drevesa s pajčevino, v kterej je skritih tisoč in tisoč takih jajec, tam izleže solnčna gorkota na enkrat vsa jajčeka. Vse gosenice dosežejo lahko svojo popolnost, ako dobé dovolj hrane, t ravno tistem času spremené se lahko v bube in postanejo vse naenkrat metulji. Kjer jih je več skupaj, oddajo tudi veliko rudečih kapljic, predno zleté. Stó metuljev v
3. {{razprto|Kamnit dež}}.
S tem je pa druga. Ni sama domišlija. Mnogo imamo namreč starodavnih, verjetnih sporočil in dokazov, ki nam pravijo, da so padli iz zraka zdaj posamezni težki kamni, zdaj več skupaj ne enake velikosti meni nič, tebi nič na zemljo. Najstareje sporočilo o teh stvari, seza daleč nazaj v 462. leto pr. Kr.
Vrstica 909 ⟶ 897:
1. Norec vpraša mnogo, čemur ne vedó odgovora vsi modrijani. To je dvakrat res. Pervič, zamore najneumniši človek vprašati čemur ne vé odgovoriti najbolj pameten, ker vprašati, je ložje, kakor odgovarjati, in tirjati je tudi ložje, kakor dati, poklicati ložje, ko priti. Drugič bi pa včasih lahko odgovoril moder človek, pa noče, ker je vprašanje neumno ali zamoteno, ali pa ne na pravem mestu. Mnogokrat se spozna brez velicega truda neumen človek po vprašanju in moder po odgovoru. Kdor molči, s tem že odgovori. Vprašali so nekega imenitnega moža, kaj je počel Bog celo dolgo večnost pred stvarjenjem sveta? »V nekem brezovem gozdu je sedel,« odgovori pobožni mož, »in je rezal šibe za take ljudi, ki nepotrebno vprašajo.«
2. »
3.
4.
Nek drug pregovor pravi: če se o volku meni, pa volk pride, če se večkrat misli kaj hudobnega, ali če se dolgo govori o tem, prikrade se slednjič želja in hudo se stori, če nočeš, da volk pride, ne govori o njem. Če nočeš hudega storiti, ne misli nanj, kjer koli si, in govori o njem, kot bi bilo kaj prijetnega in lepega.
5. Ali
Vrstica 933 ⟶ 921:
Slovenski Vedež stopi pred svoje bralce, ter jih popraša: Veste še, čast. bralci, kaj ste brali zadnji večer o nebesnem poslopju?
Vedež ne more se prečuditi, da je č. bralec vse tako lepo zapomnil; zato pa nadaljuje:
Vrstica 973 ⟶ 961:
Te premičnice so najimenitnejše, zato ker jih poznajo že najdelj časa. A v novejših dneh prikazuje se jih vedno več in več in začeli so jih imenovati po onih možeh, ki so jih pervi ugledali, ali jih pa še celo samo s številkami zaznamujejo.
Ker se številka kakih par sto milijonov milj tako lahko bere, in nihče ne pomisli, kaj hoče to reči, toraj si zapomni: Če bi zažgal na solncu v tem trenutku vojak topničarskega regimenta dobro nabit top, in če bi krogla letela z vedno enako urnostjo noč in dan, petek in svetek (delavnik in praznik,) v ravni čerti vedno dalje in dalje, priletela bi na Merkurija v 10 letih, na Venero v 18, na zemljo v 25, kakor je bilo že rečeno, na Marta v 38, Jupiterja v 130 letih. Do Saturna bi morala leteti 238, do Urana pa 479 let. Takó daleč so te zvezde od solnca, ki jim je tako rekoč mati in babica, in ono razpošilja na okrog in okrog od perve do zadnje toliko gorkote in blagoslova, kolikor ga je vsakej treba in nevidljivi Bog, ki jih je vstvaril, je s svojo vsegamogočnostjo in dobroto povsod pričujoč in poživlja ter hrani vse, kar živi in diha.
Vrstica 1.112 ⟶ 1.099:
»Pokažite!« pravi gospod. — Potepuh izvleče sedaj vsakoverstne drobnarije iz žepa, ki jih je nakupil po dva krajcarja ali pa našel na kaki klopi, in ubogi gospod mu mora drago plačati kos za kosom.
Ko slednjič potepuhu nič druzega ne ostane, kakor samokres in ko vidi, da ima gospod še nektere svitle cekine v zeleni mošnjici, pravi mu: »Žlahtnigospod, ali bi ne hoteli še za one denarje, ki jih imate v roki kupiti samokres? Najboljši puškar v Londonu ga je naredil, med brati je vreden 2 cekina!« — Gospod misli v naglici: »O neumni tat«, in kupi samokres. A zdaj pa pomeri on ter pravi: »Stoj fantalin; kar precej mi pojdi, kamor ti bodem velel, ali te pa vstrelim koj na tem mestu. — Ropar pa skoči v gozd ter pravi: »
Vrstica 1.139 ⟶ 1.126:
Stojte, dobri prijatelji! Ta ki to pravi, pozna kerta bolj kakor vi vsi in vaši kertarji, kar boste koj videli. Na dva načina se lahko prepričate, če je govoril resnico ali ne.
»{{razprto|Pervič, če pogledate kertov gobec}}.«
Vse štirinožne živali ali sèsavci, kterim je odkazal stvarnik, da naj glodajo rastline, imajo v vsakej čeljusti zgoraj in spodaj, le po dva ostra prednja zobá, nikakih kočnikov, ampak presledek do podočnikov. Vse roparice pa, ki lové druge živali in jih jedó , imajo po šest ali še več špicastih prednjih zob, potem na obeh straneh kočnike, in za temi podočnike. Poglejte le kertov gobec in našli boste, da ima v gornji čeljusti 6, v spodnji 8 špičastih sprednjih zob, in za temi na vseh štirih straneh kočnike in iz tega sledi: kert ni žival, ki gloda rastline, ampak majhen ropar, ki požira druge živali.
{{razprto|Drugič: Prerežite mertvemu kertu trebuh in poglejte želodec}}.
Kar namreč žre, mora imeti v želodcu, in kar ima v želodcu, to je požerl. Če hočete tedaj poskusiti, našli ne boste nikdar v kertovem želodcu korenin, ampak vselej kože od ogercev, červov in druge golazni, ki živi pod zemljo.
Vrstica 1.170 ⟶ 1.157:
»Bila je šala, kar sva počela jaz in pa oni le gospod v zeleni suknji. Dajte zopet nazaj žlico iz rokava, zeleni gospod, jaz bom pa dal tudi svojo.«
Tat, vidé, da je izdan, in da je videlo pošteno oko njegovo nepošteno roko; pomoli žlico misleč: »Boljše je, da ostane pri šali.« Tako je dospel kerčmar zopet do svojega premoženja, ter se smejal, in tat tudi — pa ne dolgo. Drugi gostje spodé izdanega tatu psovaje iz kerčme, gospodar pa pošlje še za njim hlapca. Poštenega častnika pa pogosti s steklenico dobrega vina na zdravje vsih poštenih ljudi.
Pomni: Ne kradi srebernih žlic.
Vrstica 1.180 ⟶ 1.166:
==='''Premeteno deklé.'''===
Nekega dne so se gostili bogati in častni gospodje. »Če zamorete danes kerčmarju in godcem dati zaslužka 150 gld.« pravi eden, »bilo bi lepó, če bi se spomnili tudi revežev!« Ko so bili gospodje najbolj veseli, pride lepo in dobro opravljena deklica s krožnikom v roki k gostom, ter jih prosi milega obraza in s sladkimi besedami daru za reveže. Dajó ji eden več, eden manj, kakoršno sercé ali mošnjak je kdo imel. Ozek, mošnjak in ozko sercé da malo. Dober mošnjak in dobro serce da veliko. Takega sercá je oni, h kteremu pride zdaj deklica. Ko ji pogleda v bistre ljubeznjive oči, topi se mu sercé milote; verže ji torej v skledico dva tolarja in ji zašepeta na uho: »
»Hvala lepa! dobrotljivi gospod. Pa bodite še takó dobri ter mi dajte še za reveže kaj!« — Gospod verže ji še dva tolarja v skledico, poboža deklico po licih, ter jej pravi: »Ti mala nagajivka!« — Drugi pa so se mu neznansko smejali, izpili so kozarce deklici na zdravje; godci so pa zagodli.
Vrstica 1.506 ⟶ 1.492:
Kar se je dozdaj govorilo o stalnih zvezdah, vidi se deloma s prostimi očmi. Oko duševno pa seže dalje, kakor telesno. —
Tako je in ne drugo. Ako imamo prave vzroke, zbog kterih terdno verjamemo, da je Sirij v svojej domačiji solnce, smemo pa tudi verjeti, da je vsaka stalna zvezda solnce. Naj se nam še tako majhne vidijo, so pa toliko delj od zemlje. Vse pa svetijo s svojo čudno večno lučjo in če bi ne z lastno, od kod bi jo dobile?
Če tedaj
Ravno v tem smislu terdijo zvedeni ljudje, kjer se sveti v taki daljavi od nas toliko krasnih solnc, tam so tudi pri vsakem solncu premičnice in nebesna trupla, ki dobivajo od njega luč in svitlobo in življenje, kakor naše premičnice od našega solnca, in tam živé tudi umne stvari božje, ki se veselé nebeške luči in stvarnika časté; če pogledamo po noči proti vedrem nebu, kdo ve, ali ne zagledajo tudi naše solnce, kot majhno zvezdico, zemlje pa še morda ne vidijo, in ne vedó, da je bila 66. leta vojska na Avstrijskem, da so Prusi Francoze potolkli leta 1870. Ne vidijo lepe naše zemlje, kedar se zopet spomladi vse prebudi k novemu življenju, in mi ne vidimo lepote njihove spomladi.
Vrstica 1.539 ⟶ 1.525:
Sreča in nesreča — kako čudno ste pač zvezani obe! Malokedaj se je nesreča s srečo vjemala, kakor v življenju dveh mornarjev v vojski z Rusi in Turki.
V nekem morskem boju tepli so se jako razluteni, kroglje so žvižgale, deske in jambori so pokali, ognjeni venci ferčali, tu pa tam vnela se je kaka barka, in se ni pogasila. Strašno je pač, če človeku ni druzega dano, ali skočiti v morje smer ti nasproti, ali pa zgoreti v ognju. Toda našima ruskima vojakoma ni bilo treba voliti. Njuna barka se vname, smodnik v kamri se vžgé in s strašnim pokom je zletela barka v zrak. Vojaka bila sta dvignjena kviško, vertela sta se po zraku, zdaj je bil eden zgoraj, zdaj drugi, ter padeta blizo za sovražnim brodovjem v morje. Bila sta še živa in nepoškodovana,
Toda Turki zapodé se na nju, kakor zmaji, izvlečejo ju iz vode, mokra ko miši, ter ju denejo v barko. Ker sta bila sovražnika, bil je sprejem kratek. Niso ju dolgo popraševali, sta li pred odhodom ruske barke kaj kosila ali ne, ampak vergli so ju v spodnje mokre in temne predale barbine, ju vklenili
Med tem so žvižgale krogle v enomer, deske in jambori so pokali, ognjeni venci ferčali in pok! — tudi turško barko, v kterej sta sedela jetnika, razneslo je na tisoče koscev. Vojaka zletela sta tudi v zrak, padla pa kmalo zraven ruskega brodovja v vodo, kjer so ju prijatelji urno izvlekli; bila sta še živa,
Toda zadobljeno prostost in dvakrat rešeno življenje morala sta reveža drago plačati, namreč z nogami. Odtergale so jih jima verige, ko se je bila razbila turška ladija, ali jih pa polomile, in koj, ko je bila vojska dognana, odžagali so jima noge pri kolenih, in to
Vendar sta obá prestala bolečine in živela v takem stanu nekaj let. Naposled umerla sta vendar drug za drugim, in to ni bilo najhuje, kar ju je zadelo.
Vrstica 1.673 ⟶ 1.659:
5.
{{razprto|Serd dveh oseb}}.
Komaj odgerne ena teh oseb svojo jezo in sovraštvo, zakriva jo tudi druga težko pred tretjim človekom.
Vrstica 1.709 ⟶ 1.695:
==='''Kažipot'''===
Tožil je župan svojej ženi, da ga bode še pod zemljo spravila njega francoščina. Moral je namreč nekemu ubežnemu Francozu kazati pot, ker ga pa ni dobro razumel in mu ne prav odgovarjal, je dobil dovolj udarcev v zahvalo. Drugače se je pa zdela ta stvar nekemu drugemu. Kazati je moral namreč tropi vojakov pot čez hribe, znal pa ni druzega kakor
Začetka šlo je jako dobro, dokler so se Francozi menili med seboj in dokler je on stopal pred njimi z laterno v roci, s tremi ali štirimi teleti, ki so jih nanj obesili. Ker se je pa smejal tudi on, kadar so se smejali Francozje, popraša ga eden po francoski, če tudi razume, kaj se menijo. Serčen bi moral reči: Ne. Pa ker ni umel, kaj ga je vprašal, se tudi ni dosti brigal, kaj mu naj odgovori. Toraj napne vse svoje francoske žile ter pravi: Da, oui bougre krota. Strašno zakolne Francoz ter potegne sablo iz nožnic, jo zavihti nad glavo in krog ušes. »Ali ti bodeš zmerjal francoskega vojaka?«
»Da, krota!« mu odgovori. Še o pravem času primejo ga drugi vojaki za roko, da ni koj preklal kažipotu glavè, brez kojega bi ne mogli dalje v temni noči — Pa kleli so ga vendar le in ga suvali v rebra od leve in desne, ter ga prašali, če se bode zdaj vedel lepši.
| |||