Zlate bukve slovenskega vedeža: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Eri92 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m ureditev
Vrstica 5:
| opombe = Poleg nemškega za Slovence vredil Vincencij Podlaz; prevedel Ivan Vrhovec.
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenske večernice}}'', Izdala {{mp|založba|družba Sv. Mohora}}, {{mp|kraj|Celovec}} (32. zvezek), {{mp|leto|1874}}
| vir= {{fc|dlib|1RSUCHIE|s=all4-111|dLib}}
| dovoljenje = javna last
| obdelano = 4
Vrstica 11:
 
 
== I. Večer. ==
 
 
=== '''O nebeškem poslopju.''' ===
 
Častiti bravec! Dobro ti je pri sercu, če sediš domá med znanimi gorami in drevesi sredi svojih ljudi, ali pa pri županu za poličem letošnjega; dobro ti je, in ne misliš zraven še, Bog ve, kaj druzega. Če pa zjutraj zarano vzhaja solnce v tihi krasoti in zvečer za gore zaide, ne veš, kam gre, ne kam se po noči skrije s svojo svitlo lučjo; tudi ne veš, po kteri skrivni stezi najde zopet gore svojega vshoda. Ali če se luna vozi zdaj bleda in tanka, zdaj okrogla in polna, zopet ne veš, odkod je ta prememba. In če pogledaš gori proti nebu, polnem zvezd, kjer se ena lepše blišči od druge, tedaj si misliš, da je vse le zavoljo tebe in vendar ne veš, kaj pomenijo vse te luči. Dobri prijatelj! takó ni prav, da to vsak dan vidiš in se vendar ne vprašaš , kaj pomeni. Nebesa so velike odperte bukve, ki pričajo o božjej slavi in moči. Veliko skušenih pripomočkov zoper prazno vero in zoper greh je v teh bukvah, zvezde pa so sreberne čerke. Pisano je pa po arabsko in kdor nima tolmača, ne more umeti. Kdor pa zna v teh bukvah brati in tudi res bere, ne bo mu dolg čas, če gre po noči sam po cesti, ali če ga hoče temota zapeljati, kaj hudega storiti, ni mu mogoče.
 
Slovenski Vedež bode tedaj pridigoval najprej {{razprto|o zemlji}} in {{razprto|solncu}} po tem o {{razprto|luni}} in o drugih {{razprto|zvezdah}.
 
 
=== '''Zemlja in solnce.''' ===
 
Sploh so ljudi mislili in na pervi pogled je tudi tako, kakor da bil bila zemlja z vsemi svojimi dolinami velika okrogla ravnina, enaka neznano veliki ščipi. Tje čez rob ni ničesa več, tam je nebo tako rekoč na njo poveznjeno in stoji nad njo ter jo pokriva kot velika votla polukrogla. Tam po dnevi solnce vzhaja in zahaja zdaj prej, zdaj pozneje, zdaj na levi kake znane gore ali hiše, zdaj na desni, in nareja noč pa dan, leto in zimo; po noči pripelje luno in zvezdo in zdi se nam, da stojijo neizrečeno visoko nad nami.
 
To bi bilo vse prav in dobro, ko bi nihče kaj boljšega ne vedel. Toda mi zvezdogledi in pratikarji vemo te reči bolje.
 
1. Če gre kdo od doma popotovat do roba zemlje, do roba, kjer bi uzhajajočo zvezdo lahko z roko zagrabil in jo v žep del, če gre pervega aprila od doma, tak si je izvolil pravi dan. Če bi hotel, popotoval bi lahko po Nemškem, Poljskem, Ruskem noter v Azijo, po deželah muhamedanskih in poganskih, z suhega šel bi na (mokro) morje, z morja zopet na suho in takó naprej. Toda naenkrat, ko si je natlačil pipico in hoče premisliti, kako dolgo je že od doma oddaljen in kako daleč mu je še iti, da pride do kraja zemlje in potem zopet nazaj, naenkrat mu je čudno pri sercu, naenkrat je vse tako, kakor je bilo doma, sliši domač jezik govoriti, nazadnje zagleda od daleč zvonik, ki ga je tudi že videl, in če se k njemu napoti, pride v dobro znano vas, še dve ali tri ure mu je iti, prišel je domu, kraja zemlje pa ni videl. Popotoval je namreč krog zemlje, kakor bi potegnil čerto s kredo okoli krogle, in prišel je zopet nazaj na isto mesto, odkoder je izišel.
Vrstica 61:
 
 
=== '''Zdravnika za zobe.''' ===
 
Dva potepuha, ki sta se že dolgo klatila po svetu, ker sta bila za delo prelena, ali pa preokorna, jela sta slednjič vendar-le terpeti pomanjkanje, kajti denarja nista imela, vedela pa tudi nista, kje bi ga dobila. Kar jo tako-le zvijeta: Naprosita pri nekterih hišah kruha, pa ne da bi si potolažila ž njim želodec, ampak porabita ga v goljufijo. Zgnjeteta namreč in zvaljata iz njega majhne krogljice in jih potrosita s červino moko iz červivega lesa, da so bile ravno take, kakor rumene zdravniške krogljice. Kupita si pri bukvovezu za par krajcarjev rudečega papirja, (lepa barva pomaga pri vsaki goljufiji) ga razrežeta in zavijeta vanj krogljice, po šest do osem skupaj. Eden gre pred drugim v majhen terg, kjer je bil ravno somenj, in meni pri »rudečem levu« dobiti mnogo gostov. Pokliče polič vina, pa ga ne pije, ampak sedi žalosten v enem kotu, podpre z roko čeljusti, stoka na tihem in se zvija zdaj tako sem, zdaj tako tje. Pošteni kmetje in mestjani v kerčmi so si domišljevali, da ubozega človeka strašno bole zobje. Po kaj so hoteli? Pomilovali so ga, tolažili, da mu bode kmalo prešlo, pili so kakor prej, in delali svoje kupčije. Med tem pride pa tudi drugi postopač. Hlinita se, kot bi se še nikoli ne bila videla: Ne pogledata se, dokler ne oberne uni v kotu stokaje pozornosti na-se.
Vrstica 77:
 
 
=== '''Kaj so strahovi?''' ===
 
Preteklo zimo se je peljal ptuj gospod skoz Dobrujino, lep in prijazen kraj. Navkreber je pa šel peš, ker so se mu smilili konji, in potoma je pripovedoval to le, kar je sam doživel.
Vrstica 84:
 
— Na mostovžu pa zgine duh naenkrat pred serčnim preganjavcem, in ni se moglo misliti kaj druzega, kakor da se je vderl v zemljo. Ko pa meni gospod še nekolikokrat prestopiti, da bi pogledal, kam je strah zginil, zmanjka mu stopinje, in on pade v neko ljuknjo, iz ktere se mu je svetil ogenj, in res je mislil, da je neki drugej. Padel je skoro deset čevljev globoko, vendar je obležal nepoškodovan na kupu merve, v nekem podzemeljskem hramu. Pa stalo je krog ognja šest čudnih bratcev, in Mefistofeles je bil tudi med njimi. Vsakoverstne stvari so ležale po tleh raztrošene in miza je bila napolnjena s šmarnimi tolarji, eden je bil lepši, ko drugi. Zdaj še-le je ptujec spoznal, kaj in kako. Zbrana je bila namreč druščina ponarejavcev tolarjev, ne pa strahov, imeli so meso in kosti. Vedeli so, da gospoda grajščaka ni doma, napravili so v njegovem gradu skrivno delavnico, in so bili berž ko ne domačini, kterim je bilo po gradu vse znano. Da bi pa dedali svoja dela nemoteni in brez strahu, jeli so strašiti, in kdor je prišel pervič v grad, ostrašili so ga tako, da ga v drugič ni bilo več nazaj. — Zdaj pa ni obžaloval ptujec zastonj svoje neprevidnosti, in da ni ubogal, kakor mu je pravil kerčmar. Zaperli so ga namreč v tesno ljuknjo in dobro je slišal, ko so delali njegovo sodbo. »Najboljše bode, če ga umorimo.« Eden pa vendar le pravi: »Izprašajmo ga najpervo, kdo je, kako se zove in odkod je prišel.« Ko so pa slišali, da je imeniten gospod, da gre h kralju v Kodanj, pogledali so se in si djali: »Huda nam prede. Če ga pogrešé, in če zvedó po kerčmarju, da je šel v grad, iz gradu pa ne prišel, mila nam majka, pridejo po noči husarji, nas polove, in če se je lan obnesel še tako slabo, verv ne bode veljala preveč, da ne bi nas obesili.«— Torej pomilosté jetnika, ko jim priseže, da ne bo izdal nobene reči, in mu protijo, da bodo pazili v Kodanju nanj. Povedati jim je moral, kje stanuje, ter priseči, da je res. Na to mu natočijo kozarec najboljšega vina za zajuterk; gleda jih do jutra, kako ponarejajo tolarje. Ko dan prisveti skoz kletna okna, in po cesti vozniki začnó pokati, in ko žene čednik na pašo, poslovi se ptujec pri svojej tovaršiji, zahvali se za dobro postrežbo, ter gre veselega serca zopet v kerčmo, ne spominjaje se, da je pozabil uro, pipo in samokresa v gradu. »Hvala Bogu,« pravi kerčmar, »da vas zopet vidim, vso noč nisem zatisnil očesa. Kako se vam je godilo?« Ptujec pa si misli: Prisega ostane le prisega, in ne sme se zanemarjati božje ime, če se s tem ohrani življenje. Zato je rajši zamolčal, in ker je ravno zvon zapel, in so peljali grešnika k vislicam, derli so ljudje tje. Tudi v Kodanju je molčal
o tej stvari, in kmalo se sam na to ni spominjal. Pa čez nekoliko dni prišla je zanj škrinjica, v kterej sta bila dva, s srebrom drago okovana samokresa, zlata ura, nasajena z demanti, turška pipa z zlato verižico, in svilen, z zlatom prešit mehur in pismo. V pismu se je bralo: To vam pošljemo za strah, ki ste ga prestali pri nas; in pa za zahvalo, ker ste molčali. Zdaj je vse pri kraju, in zdaj smete praviti, komur hočete. Zato je gospod pravil Dobrujčanu, in gori na hribu je potegnil iz žepa ravno tisto uro , ko je pri sv. Lenartu poldne zvonilo, in se je hotel prepričati, če gre šent lenarska ura tako, kakor njegova. V Bazelu je pozneje nek francoski general ponujul za-njo 75 velikih cekinov, pa je ni dal.
 
 
=== '''Pridiga na zelniku.''' ===
 
Le pokrite se dobri prijatelji in sosedje, ter se ne pomišljajte. Povedal Vam bodem nekaj o rastlinah, zlasti o tem, kako rodovitne so rastline in kako nagloma se razplodijo. »Šel je sejavec sejat semena, in nekaj ga je padlo na dobro zemljo.«
Vrstica 114:
 
 
=== '''Cenó kosilo.''' ===
 
Star pregovor pravi: kdor drugim jamo koplje, sam v njo pade. — Nek kerčmar je bil pa že prej v nji. Prišel je k njemu dobro opravljen gost. Na kratko in osorno tirja dobro juho za s v o j{{razprto|svoj}} denar. Potem tirja še kos govejega mesa in salato, vse za s v o j{{razprto|svoj}} denar. Vljudno ga popraša kerčmar: ne mara se mu dopade tudi kozarec vina. Se ve da, pravi gost, če dobim kaj dobrega za svoj denar. Ko se je dobro pogostil, prinese ogoljeno desetico iz žepa in pravi: »Tukaj, gospod kerčmar, je {{razprto|moj denar}}.« Kerčmar pravi: »Kaj pa to pomeni? Ali mi niste 18 grošev dolžni?«
 
Gost odgovori: »Jaz nisem tirjal za 18 grošev jedi, ampak za {{razprto|svoj denar}}. Tu je {{razprto|moj denar}}. Več nimam. Če ste mi preveč dali, kdo je kriv?«
Vrstica 135:
 
 
=== '''Rudniški škorec.''' ===
 
Še škorcu včasih koristi, če se je kaj naučil, kako ne bi človeku.
Vrstica 146:
 
 
=== '''Zapravljivost in lakomnost.''' ===
 
Lakomnež spravlja brez namena denar in blago skupaj, zapravljivec zapravi ga brez namena.
Vrstica 167:
 
 
=== '''Žena častnikova rešena.''' ===
 
Včasih godé se čudne reči na svetu, da se pokaže blago serce človeško, ko ne bi se nadejali.
Vrstica 188:
 
 
=== '''Dobro ga je plačal.''' ===
 
V nekej vasi, ktero lehko z imenom povem, pelje steza skoz pokopališče in od tod čez njivo nekega moža, ki stanuje zraven cerkve. Steza je bila vsakemu prosta. Ko so pa postale steze ob njivah o mokrem vremenu spolzke, hodili so ljudje po nji zraven steze, pohodili setev, tako da je bila o
Vrstica 203:
Zdaj je bilo vsega konec. Slišalo se ni nič druzega, kakor da je hodil posestnik one njive par tednov z višnjevimi in rumenimi progami ozaljšan po vasi, o strahu se pa od tedaj ni več slišalo. Taki ljudje, kakor je bil naš krepki poštenjak, so pravi zarotniki duhov in želeti je, da bi ga staknil vsak goljuf in glumač, ki bi mu bil kos.
 
== II. Večer. ==
 
 
=== '''O zemlji in solncu.''' ===
 
'''(Dalje.)'''
 
Ker smo pervi večer govorili o zemlji in potem o solncu, o vsacem posebej, zaslišimo še malo, kako živita v prijateljstvu med sabo, ter kako naraste iz njune ljubezni noč in dan, vijolice in sterneni snopje in zmerznjene šipe po oknih.
 
Ker je solnce tako daleč od nas, ni hotelo zvezdogledom dolgo v glavo, zakaj bi se neki vsacih 24 ur neprenehoma okrog male zemlje sukalo, z nerazumljivo močjo in urnostjo; le samo zato, da bi doživeli mi v tem kratkem času enkrat jutro in opoldne, večer in noč in svitle zvezde. Natoroznanci namreč so se prepričali, da se godi vse, kar se godi, veliko prosteje in navadniše. Toda nek zvezdogled prave korenine, po imenu Kopernik, je dokazal, da se ne {{razprto|more}} le tako zgoditi, kakor menijo natoroznanci, ampak, da se {{razprto|res}} tako godi, in da je božja modrost prej na to mislila, kakor človeška.
 
Prijatelj! zvedel bodeš sedaj, kaj je terdil Kopernik, in kaj dokazal, pa prosim te, preberi prej vse, predno boš začel z glavo zmajevati, ali se celó smejati.
Vrstica 228:
Dragi bravec! ali ta reč jame se tebi jasniti, in kmalo bi se spreobernil, ko bi le mogel začutiti količkaj tega Zemljinega sukanja. Zato pravi
 
{{razprto|Četertič}} Vedež: Vozovega premikanja, na kterem se pelje, človek ne more spoznati na vozu samem, ampak le po drevji in rečeh na levi in desni, po hišah in cerkvenih zvonikih, ki stojé mirno na enem kraju, in mimo kterih se peljamo. Če se peljate na rahlodirjajočem vozu, ali pa rajše na ladiji, in če zatisnete oči ali pa pogledate vašemu sosedu nepremakljivo v oči, ne spoznate, greste li dalje ali stojite mirno. Če se pa ozrete po rečeh, ki niso z vami na ladiji, bliža sem vam daljava vedno bolj in bolj, kar je blizo, pa zginja za herbtom in po tem še le spoznate, da se peljete dalje. Tako je tudi zemlja.
 
Po zemlji in vseh stvareh na nji se ne more sklepati njeno premikanje (kajti zemlja je največi voz in vse, kar je na nji, pelje se ž njo), ampak gledati nam je kako reč, ki stoji mirno in se ne pelje z nami in to so solnca in zvezde, na primer: tako zvani »zverinski krog.« — Kajti 12 velikih ozvezdij, ki jih zovemo nebeška znamnja, stoji v krogu okoli zemlje na nebu. Zovemo jih: Kozel, Junec, Dvojčiči, Rak, Lev, Devica, Vaga, Škorpijon, Strelec, Divji kozel, Vodnar in Ribe.
Vrstica 238:
Če se vstopiš bravec 21. marcija pred kerčmo »rudečega orla,« in se oberneš proti solnčnemu vshodu, oddaljen je krog, ki ga potegne rudeči trak tisti dan, še 1380 ur hodá, ali 690 milj na desno od tebe, tečaj pa, ki si mu najbližje, je 1320 ur ali 660 milj od tebe na levo oddaljen. Tako je 21. marcija; pa že 22. se rudeči trak več ne ovije zvonika, ampak vleže se na zemljo na strani zvonikovi proti nam, in tako se ovije v kačji čerti vsacih 24 ur vedno bližje in se nam približa najbolj 21. junija, kajti prišel je le kakih 705 ur ali 352 ½ milj bližej.
 
Od 21. junija pa se zavite čerte zopet odvijajo, rudeči trak se vedno bolj oddaljuje od nas, in vstane se 21. Septembra ravno pri onem zvoniku v enaki daljavi od obeh tečajev.
 
Spomlad začne se 21. marcija. Solnce je oddaljeno od obeh tečajev enako daleč; zdi se nam, da se vedno bolj bliža in više vshaja, dan in vročina rasteta, noč in mraz pa minujeta.
 
Polletje začne se 21. junija; solnce stoji takrat najvišji nad glavo, in ta dan je najdaljši; dnevi postanejo odslej krajši.
 
Jesen začne se z 21. septembrom. Noč in dan sta enaka. Dnevi in gorkota minujejo, noči in mraz pa se vekša.
Vrstica 252:
Iz tega se razvidi, da ni nikjer na zemlji ravno tistega letnega časa ob enem. Kadar zvenejo pri nas zadnje cvetlice in popada z drevja listje, začne drugej vse cvesti in zeleneti. Če prespimo pri nas po zimi najdaljšo noč, sveti ljudem drugej najdaljši dan, in Vedež se ne prečudi dovelj božjej modrosti, kteri zadovolji eno samo solnce, da se zamore v najmerzlejih krajih oživeti vesela pomlad in dozoreti polna žetev.
 
Toliko sedaj o zemlji. — Če bi se mogel kdo vzdigniti o.dod tod v ravnej čerti naravnost v danico, ki nam je med vsemi zvezdami najbližja, videl bi še čudoviteje reči. Zvezda bi se mu vedno bolj vekšala in vekšala, najpervo bi bila taka kakor mesec, in slednjič podobna bi bila neprevidljivi krogli ali plošči. Njena luč zdela bi se človeku vedno merkleja, zato ker se razgrinja po večem prostoru; v primerni daljavi razločil bi že gore in doline, in naposled stopil na nova tla. V ravno tej razmeri pa bi morala zemlja se manjšati, in svitloba njena bila bi krasneja, zato ker bi se stisnila na manjši prostor. V primerni daljavi videla bi se človeku začetka enaka reti, pozneje rešetu, pozneje zopet bila bi videti podobna luni, kadar bi stopil na danico, zagledal bi jo daleč na nebu ljubeznjivo zvezdico med drugimi, in jo videl vstajati in zahajati.
 
»Poglej tam,« dejal bi pervemu znancu tam gori, »poglej ono prijazno zvezdico, tam sem jaz domá, in moj oče in moja mati živé tudi še tam. Mati so od tod in tod.« —
Vrstica 259:
 
 
=== '''Kosilo na dvorišču.''' ===
 
Mnogokrat se toži, kako težko in nemogoče je, nekterim ljudem zadostiti. Se ve da res je. Včasih je pa mnogo tacih ljudi samo čudnih, ne pa hudobnih, in marsikterega bi lahko poboljšali, ko bi ga poznali od znotraj in zunaj, in bi ž njimi prav ravnali, ne pretermasti in tudi ne predobri.
Vrstica 272:
 
 
=== '''Koristni nauki.''' ===
 
1.
Vrstica 313:
 
 
=== '''Dolga vožnja.''' ===
 
Neka vojska trajala je dobrih trideset let. Najstareji sedaj živečih se je ne spominja.
Vrstica 364:
 
 
=== '''Najslajša smert.''' ===
 
Če me ustrelé! bi kdo mislil, najložje bi umerl. Kot bi pihnil, tako naglo je. — Taka smert res ni britka, najlažja pa ni. —
Vrstica 373:
 
 
=== '''Nesreče na Švicarskem.''' ===
 
Vsaka dežela ima svoje prijetnosti in svoje reve, in kdor je zvedel in okusil, kako je drugej, pač je zadovoljen in vesel domá in nima nikakoršnega veselja zapustiti svojo domačijo. Švica na pr. je bogata pašnih planin, sira, masla in prostosti; pa tam so tudi lavine, plazovi snega. 12. gruden 1809 leta pripeljal je s sabo za visoke gorske doline te dežele strašno noč, in opomnil Švicarje, da mora človek misliti vedno na izrek: »Čujte in molite, ker ne veste ne dneva ne ure, kdaj pride sin človekov.«
Vrstica 389:
V Pilzigu, tudi v Uriskem okraju neslo je sabo neko mater in jo pokopalo v snegu. Nek mož, njen sosed, kterega je vergla lavina tudi v on kraj, sliši njeno ječanje, ter jo izkoplje. Pa zastonj smehlja se nadepolna. Na pol naga krog sebe pogledavši, ne spozna kraja, v kterem je. Njen rešnik zgrudil se je omoten na tla. Nakopičili so se novi holmi sneženi in napolnil je strašen vihar s snegom nebo. »Ni je več pomoči, otroci, pravi nesrečnica, molimo in izročimo se božjemu varstvu.« Med molitvijo zgrudi se umirajoča sedemletna hčerka materi v naročje, in tudi mater zapusté moči, tolažečo svojo hčerko in priporočajočo je nebeškej milosti. Mertva omahne na sneg, v naročju derzeča drago svojo hčerko. Druga 11 letna hčerka slonela je jokajoča pri materi in sestrici, ne zmené se za svoje rešenje zatisne jima oči: z neizrečenim trudom in nevarnostjo zleze najpervo k nekemu drevesu, po tem na skalo in pride še le o polnoči do neke hiše, kjer so jo vzeli skoz okno v hišo in jo zredili z domačimi otroci.
 
S kratka, v enej sami noči pomečkalo je na Švicarskem več družin eno in isto uro, razrušilo je več hlevov s čedami vred, posnelo in odneslo je cele grede in vertove, ter pokončalo gozde, da so zderčala debla v dolino, ter ležala eno verh druzega nakopičena, kakor po toči slamnate bilke na polju. V e n e m{{razprto|enem}} hipu pozginilo je samo v Uriskem okraju 11 ljudi zakopani so bili v sneg in več niso vstali; 30 hiš, 150 hlevov je bilo razrušenih, in poginilo je 350 živinčet, ni se vedelo, koliko sto tisoč škode je bilo, brez zgubljenih ljudi. Kajti ne plača se z zlatom življenje očetovo ali materno, ali moževo ali pa sinovo.
 
 
=== '''Tri želje.''' ===
 
Prav srečna in vesela živela sta mlada zakonska, in imela sta le to napako, ki je doma v vsakih človeških persih: Če je komu dobro, želi si še boljše. Iz tega pa nastane mnogo neumnih želj in manjkalo jih ni tudi našemu Janezu in Mini. Zdaj si voščita Toninovo njivo, zdaj krčmarjev denar zdaj sosedovo hišo, polje in živino, zdaj zopet skratka 500 tisoč goldinarjev. Nekega večera, ko sta ravno orehe lušila in tolkla že precej veliko ljukno v ognjišče, odpró se vrata in v kuhinjo stopi bela, komaj pel pedi dolga ženica. Bila je neizrekljivo lepa in hiša napolnila se je z dišavami. Lešcerba ugasne, pa žar, podoben jutranji zori, ko se jame že prikazovati solnce, obsije lesene stene. Če tudi je ta razsvitljava neizrečeno lepa, prestrašita se vendar oba: pa mine jih kmalo strah, ko začne govoriti mlada gospa s čudno sladkim, in kakor bron čistim glasom. »Vajina prijateljica sem, ki prebivam v steklenem gradu sredi gore, začne govoriti Vila, in zapovedujem sedem sto duhovom. Voščita si kar hočeta, tri želje hočem vama spolniti.«
Vrstica 429:
 
 
=== '''Računska naloga.''' ===
 
Skoro neverjetno je, da je človek, ki išče sreče po nepravih potih, vendar le na zgubi, če tudi vedno dobiček spravlja, in da slednjič zgubi vse premoženje. Vendar je res. Pripovedujejo o človeku, ki se je živel rajši z nedopuščenim blagom postopaje, kakor pa s pridnostjo in delom. Pravijo, da se je zapisal zlodeju. — Ta človek je stanoval pri vodi, zlodej mu je obljubil, da mu bode ves denar pomnožil, da ga bode imel še enkrat toliko, ako bo šel ž njim čez most. Zato pa ne tirja druzega, kakor da verže vsakikrat 24 krajcarjev v vodo, kadar pojde zopet nazaj čez most; iti pa sme, kolikorkrat se mu poljubi. Neumnež v dari koj na roko, poišče denar po vseh kotih, poskusi, in zlodej ostal je mož beseda, on pa se ve da tudi.
Vrstica 437:
Rešitev te naloge sledi kmalo.
 
== III. Večer. ==
 
 
=== '''Luna.''' ===
 
Častiti bravec želi tudi o luni kaj novega zvedeti, ktera mu po noči sveti, gredočemu iz mesta ali pa iz kerčme.
Vrstica 460:
V. Kadar pa stojijo vsi trije, solnce, zemlja in luna v ravni čerti eden za drugim, takrat se godé, kar ne vidimo vsak dan: namreč {{razprto|mrakovi}}. Kadar se temna pomlajena luna v svojem teku ravno med zemljo in solnce pomakne, ne više ne niže, takrat ne moremo pri belem dnevu solnca videti in to je solnčni mrak. Solnčni mrakovi so mogoči le ob mlaju. Kadar pa stopi o polni luni zemlja med solnce in luno, ne više, ne niže, ne more solnce obsijati cele polne lune, zato ker je zemlja njegovim žarkom na poti. To je lunin mrak. Tema, ki jo opazimo na luni, kaj je druzega, kakor senca naše zemlje? Lunini mrakovi so mogoči le o polni luni. Za vse te mrakove, ki jih uzrokuje samo premikanje zemlje in lune, vemo mi zvezdogledi in pratikarji že celo leto, in če je treba še več let poprej, in Vedež mu ne bode dal lepe besede, če kdo pride, ki noče verjeti, kar se je dozdaj o zemlji in solncu in luni govorilo, ali kar se še bo. »Od kod pa veste vse to?« vprašaš previden bravec. Odkod veste, da ste solnce in luna res tako velika, ali da sta tako daleč, ali da se zemlja in luna res tako sučete, kakor se vam dozdeva? Kdo je bil tam in premeril? Odgovor: če bi tega ne vedeli gotovo in sicer do pičice, ne bi mogli mrak prerokovati že leto prej, ali če kdo želi, še več let prej, kteri dan, da, še celo ktero minuto se bode začel, in kako globoko se bode luna v solnce zajedla. Če pa ne vemo mi, pa povejte vi, če morete in zakaj iščete v pratiki in koledarju, če menite, da se motimo?
 
VI. Če se luna v svojem popolnem blesku na nebo pripelje, je vendar-le čudna videti s svojim tužnim obrazom, in s svojimi svitlimi in temnimi pegami Kakor znano, se ne razprostira svitloba v enaki meri čez njo, ampak raznotero. S tem je luna dolgo časa učenjake za nos vodila, češ, svitli kraji so suha zemlja, od ktere odskočijo solnčni žarki, temni pa so voda, ki žarke v se potegne.
 
Toda z dostojnim daljevidom, kakoršnih v prejšnih dneh niso poznali, videl je neki pravi zvezdogled, po imenu Schröter, druge reči, ne pa suho zemljo in vodo; suho zemljo je sicer videl, a vode ne, mesto tega pa široke ravnine, visoke gore in globoke prepade s čudnimi podobami. Ali ni celo senco opazoval, in videl kako se od večera proti jutru premiče, se skrajša in zopet podaljša ? Ali ni slednjič po senci gor premeril njihovo visočino. Najviši gore na luni so viši, kakor najviši gore na zemlji, namreč 25.000. Vedež se boji zvezdogleda in božje vsegamogočnosti, ki je dala revnemu človeku um in moč, po 50 tisoč milj daleč gore izmeriti, kterih mi še celo ne vidimo.
Vrstica 470:
 
 
=== '''Trije tatovi.''' ===
 
Ni verjetno vse, kar pripoveduje ta povest. Vendar je pa zapisana v lepih bukvah in zdelana v verzih.
Vrstica 515:
 
 
=== '''Znamenitosti jutrove dežele.''' ===
 
1.
Vrstica 550:
 
 
=== '''Sedajni modrijani.''' ===
 
Včasih se posreči kaka smešnica, včasih pa je treba suknjo sleči, včasi pa še kožo. V tej povesti le samo suknjo.
 
Če tudi ga niso imeli beliča, kajti vse je šlo žabam gost in rakom žvižgat, vsedejo se vendar-le trije dijaki (študentje) v kerčmo, ter si mislijo, si bomo že kako pomagali, in jo ne pobrali, kakor kaki potepuhi. Pogovore imajo jako učene, in ni jim všeč, da jih posluša samo kerčmarica; menijo se češ, da je svet star že več tisoč let, in da bode stal tudi še toliko časa, da se naklepeti; čez 6000 let tistega leta, tistega dne, tiste ure in minute vse tako, kakor je bilo ravno pred 6000 leti. —«
 
»Da,« pravi eden kerčmarici, ki je pri oknu sede pletla in pazljivo poslušala, »da, to vemo mi iz naših učenih bukev.« Eden je bil še celo tako prederzen, da je terdil, da se nekako spominja, kot bi bil že pred 6000 leti v ravno tej kerčmi, in kerčmarico pozna že po obrazu. Govorili so še dalje, in kolikor bolj se jim je videlo, da verjame kerčmarica, toliko bolj jim diši pečenka, vino in masleni kruh, račun se pa zredi do 5 fl. 16 kr. Ko se napijó in najedó, pa poskusijo z zvijačo, na ktero so nakladali.
 
»Kerčmarica,« pravi nekdo, »denarja nimamo mnogo, ker preveč je kerčem ob cesti. Ker pa vidimo, da ste pametna žena, upamo, da imamo še vero pri vas, kakor dobri prijatelji, če vam je prav v 6000 letih pridemo zopet, in takrat bomo plačali. Kerčmarici je bilo po volji in jo veseli, da je gospodom tako dopadlo, vstopi se pa pred vrata ter prosi, naj bi gospod je blagovoli, plačati onih 5 fl. 16 kr., ki so jih dolžni od 6000 let, ker je bilo že vse nekdaj tako kakor je sedaj. V nesrečo je vstopil ravno okrajni glavar z nekterimi druzimi poštenimi možmi, da bi skupaj popili kak kozarec. Vjetim tičkom to ni bilo po volji. Uredoma se je sklenilo, da je popolnoma v redu, ako se plača dolg, ki ga je kdo naredil pred 6000 leti. Tedaj naj gospodje urno plačajo, ali pa naj zastavijo svoje še precej dobre suknje. Zadnja se je zgodila in kerčmarica obljubila, da bo dala čez 6000 let vse nazaj , kadar pridejo zopet in bode imeli malo več krajcarjev v žepu.
 
 
=== '''Nezvestoba se sama tepe.''' ===
 
V zadnji francoski vojski, ko so priderli Francozje na Slovensko, od kodar so jih zapodili trinajstega leta, pride stanovat francoski častnik (oficir) k nekemu bogatemu gospodu. Gospodar mu odkaže sobo, v kterej so visele drage in lepe podobe po zidu. Zeló je dopadla častniku soba; ko je bil že nekaj dni pri tem gospodu in so mu dobro postregli, poprosil je nekega dne svojega gospodarja, naj mu podari eno teh podob v spomin. Gospod je privolil z veseljem ter prosil svojega gosta, naj si izbere sam, ktero hoče, in ktera ga bode najbolj veselila.
Vrstica 574:
 
 
=== '''O kačah.''' ===
 
1.
Vrstica 619:
 
 
=== '''Rešitev perve naloge.''' ===
 
Koliko je imel pač z začetka ogoljufani človek, ki smo ga videli prejšni večer iti trikrat čez most. Vsakikrat se je pomnožil njegov denar, vsakikrat je moral dati zlodeju 24 krajcarjev, kadar je šel zopet nazaj čez most. Odgovor: 21 krajcarjev je imel z začetka. Ko se mu je premoženje pomnožilo pervikrat, imel je 42 kr. odštej 24 ostane še 18. V drugič je imel 36 kr. odštej 24, ostane še 12. V tretjič 24 kr. in ravno toliko je moral imeti, da je ostal mož beseda zvitemu sovražniku. — Ta naloga ni bila težka, naslednja pa tirja malo večjega pomiselka.
Vrstica 626:
 
 
== IV. Večer. ==
 
 
=== '''Planeti ali premičnice.''' ===
 
I.
Vrstica 667:
 
 
=== '''Kmet pa lejblajtar.''' ===
 
Lejblajtar koj pozna človeka in če ga le vidi, že ve ali mu sme zaupati ali ne. Deset nedolžnih spusti in jih ne preišče tako na tanko, enajstega pa ustavi, odveže vreče ali žaklje ter jih izprazni.
Vrstica 686:
 
 
=== '''Človek, čudna stvar.''' ===
 
Cesarski služabniki povedó francoskemu cesarju, da živi v mestu Parizu 75 let star človek, ki še svoj živ dan ni videl pariškega mesta od zunajne strani. Še danes ne ve, mu pravijo, kakošna je glavna cesta, ali njiva, ali kakošna je spomlad na kmetih. Če bi mu kdo pravil, da se je že pred 20 leti cel svet poderl razen glavnega mesta Pariza, verjel bi in priterdil: Da.
Vrstica 722:
Ko mine leto in dan v ravno tistem času, ko je bil pred letom pri kralju, vpraša on svojo ženo: »Kaj pomeni ona le nova kočija na dvorišču? Ali se hoče kdo z mano šaliti?«
 
»Ljubi možiček!« pravi žena, »to kočijo ti je cesar podaril in zraven še privolil, da se smeš v njej peljati na sprehod, kamor se ti zljubi.«
 
»Kapa kosmata,« pravi mož, »cesar je pravičen.«
Vrstica 731:
 
 
=== '''Kuščarji.''' ===
 
1.
Vrstica 756:
 
Strašen krokodil, kaj je druzega kakor 15 do 20 črevljev dolg kuščar? Tega naj se pa le vsakdo boji. Zgoraj rujav ali černopegast, spodaj belkasto rumen. Škitaste herbtne kože ne predere nobena puškina krogla; na trehuhu je pa mehka. V vsakej čeljusti velikega žrela je 50 ostrih zob zasajenih. Rep
je skoro na pol takó dolg kakor ves život; ž njim preobrača majhne ladije, in z enim udarcem ubije človeka. Krokodil živi v vodah p. v Nilu v Egiptu; gre pa tudi na suho, požira ribe in druge živali, fantiče in dekleta, pa tudi odraščene ljudi.
 
Uren kakor puška plane v ravnej čerti na svoj rop, zamore se pa le počasi oberniti; če srečno na stran skočiš, otel si se iz nevarnosti. — Samica leže po 100 usnjatih, ko gosja jajca debelih jajec, in jih zakoplje v pesek, in solnčna vročina jih zleže. Največ jih pa požre, predno se to zgodi, neka egiptovska
Vrstica 768:
 
 
=== '''Kakó se pomaga kregu in tepenju.''' ===
 
Dva zakonska živela sta v miru in ljubezni med sabo; le včasih je imel mož svoje muke; beseda je dala besedo; zadnja pa vselej černe proge po herbtu.
Vrstica 792:
 
 
=== '''Širokoustneži.''' ===
 
Znano je, da so nekteri ljudje takó vajeni vodé, da ne vtonejo v nobeni vodi, naj je še tako globoka.
Vrstica 803:
 
 
=== '''Vojvoda Suvarov.''' ===
 
Človek mora znati berzdati se samega sebe, če se ne zna, ni pošten in hvalevreden človek: in kar je zvedel, da je prav in dobro, mora vedno spolnjevati, ne pa enkrat, potem pa ne več. Ruski vojskovodja Suvarov, kojega so poznali dobro Turki in Polaki, Lahi in Švicarji, bil je oster in natančen v spolnovanji povelj. Najimenitnejše je pa to, da je ubogal lastna povelja, kot bi bil kak drugi, ne pa Suvarov sam, in mnogokrat so mu zapovedali njegovi adjutanti to ali uno v njegovem imenu, kar je potem spolnil natanko. Necega dne razdivjal se je nad nekim vojakom, ki se je pregrešil v vojni službi, in ga jel že pretepati. Kar se oserči nekdo izmed adjutantov. »Obema bom koristil,« si misli, »vojvodu in vojaku«, ter stopi k njemu; »General Suvarov je zapovedal, da se ne smemo nikdar jezi vdati.« Koj ga Suvarov spusti ter pravi: »Če je pa Suvarov zapovedal, treba je ubogati.«
Vrstica 824:
 
 
=== '''Ptuj gospod.''' ===
 
Nekemu mestnemu krojaču zarujovele so šivanke in spoprijele se škarje in živel je, kakor se je dalo. »Boter«, mu pravi nekega dne barovkar, »vi ne nosite radi težko. Ali bi ne hoteli nesti gospodu dekanu doli v vas novo barovko v škatljici? Lahka je in dobro vam bodo pot plačali.« — »Saj je ravno somenj v vasi, toraj kakor nalašč, ker na somenj grem jako rad,« odgovori krojač. »Posodite mi tisto obleko, ki jo je zastavil oni jezdec, ki vas je ogoljufal. Na sejmu se bom postavljal.«
Vrstica 847:
 
 
=== '''Razen dež.''' ===
 
Najboljši dež, meni Vedežev pomočnik, je vendar-le oni, s kterim poji nebo naše polje in vinograde, in pošilja blagoslov rodovitnih let. »Kaj pa porečemo k temu,« vpraša on, »če dežuje žveplo ali kri, žabe ali kamenje?«
Vrstica 861:
Včasih se zgodi spomladi in po leti, da zagledamo tu pa tam rudeče kapljice, še mokre ali pa že posušene, po listju ali kod drugod po rečeh, p. po platnu, ki je pogernjeno po vertih, da se ubeli. Ker ljudje ne vedó, odkod je pač to, in ker rajši verjamejo kaj neverjetnega, ali nenaravnega, ne ubijajo si dolgo glave, ampak pravijo: Deževalo je kri in to pomeni vojsko.
 
Pa, kakor ni vse žveplo, kar je rumeno, tako tudi ni vse kri, kar je rudeče barve. To se godi tako-le. Iz majhnega jajčeka, ki je viselo po zimi na kokošnem plotu, ali drevesu, izvali spomladi solnčna gorkota majhno živo gosenico. Čez nekaj tednov zleze, če se je gosenica nažerla in zredila, zopet kviško, se obesi na zadnji del života z glavo navzdol, sleče gosenično kožo, in se spremeni v oglato podobo, ki jo imenujemo bubo, brez glave, nog in perut. Kaj bo iz te stvarice, se ne more koj vedeti. Čez malo časa pa se zopet koža razkolje, in iz nje izleze živalica s tlačenemi perutnicami in debelim zadnjim životom, kteri je videti, da bi rada postala metuljček. Čez nekaj ur pa, ko je posedela, se perutnice razrasejo in razprostré. Iz zadnjega životovega dela pade na zemljo šest do osem rudečih kapljic in poleten tič je gotov, ki leta lahek in vesel po zraku, od cvetlice do cvetlice. Bog zamore narediti iz ostudne in zaničevane gosenice lepega in veselega metulja. Kjer so spomladi prepreženi celi plotovi ali drevesa s pajčevino, v kterej je skritih tisoč in tisoč takih jajec, tam izleže solnčna gorkota na enkrat vsa jajčeka. Vse gosenice dosežejo lahko svojo popolnost, ako dobé dovolj hrane, t ravno tistem času spremené se lahko v bube in postanejo vse naenkrat metulji. Kjer jih je več skupaj, oddajo tudi veliko rudečih kapljic, predno zleté. Stó metuljev v {{razprto|enem}} vertu dá že 6—800 kapljic, in to je potem dozdevni kervavi dež.
 
3. {{razprto|Kamnit dež}}.
Vrstica 867:
S tem je pa druga. Ni sama domišlija. Mnogo imamo namreč starodavnih, verjetnih sporočil in dokazov, ki nam pravijo, da so padli iz zraka zdaj posamezni težki kamni, zdaj več skupaj ne enake velikosti meni nič, tebi nič na zemljo. Najstareje sporočilo o teh stvari, seza daleč nazaj v 462. leto pr. Kr.
 
Takrat je padel v Traciji, v sedanji turški kronovini Rumiliji, velik kamen iz zraka in od tedaj v 2335 letih dežilo je kamenje, kolikor se ve, 38 krat. 1492. leta 4. novembra padel je na zemljo kamen 260 funtov, 1672. leta v Veroni na Laškem dva po 200 in 300 funtov. Pa bi si kdo mislil, o nekdajnih časih se pripoveduje lahko! Koga pa moremo vprašati, je li res? — Pa tudi najnovejše skušnje poterdijo taka stara sporočila; 1789. leta in 24. julija 1790. leta padlo je na Francoskem in 16. junija 1794. leta na Laškem mnogo kamenov iz neba, tó se pravi visoko iz zraka, in 26. aprila 1803. leta prihrumel je na Francoskem v Orte l'Aiglel’Aigle naenkrat kamnit dež in padlo je na zemljo 2000—3000 kamenov.
 
1808. leta padli so kameni z neba in sicer na Moravskem. Cesar avstrijanski zapové v tej stvari zvedenemu možu, naj preišče to reč. Izvedelo se je to-le:
Vrstica 876:
 
 
=== '''Zvit vojak.''' ===
 
Nek huzar je vedel, da je kmet, ki mu gre po cesti nasproti, potegnil 100 gl. za senó in jih hoče sedaj domú nesti; torej ga poprosi majhnega darú za tabak in žganje. Kdo ve, morda bi bil zadovoljen s par krajcarji. Toda kmet ga zagotovi in se privezuje pri peklu in nebesih, da je izdal v bližnji vasi zadnji krajcar in da ga nima zdaj beliča.
Vrstica 893:
 
 
=== '''Koristni nauki.''' ===
 
1. Norec vpraša mnogo, čemur ne vedó odgovora vsi modrijani. To je dvakrat res. Pervič, zamore najneumniši človek vprašati čemur ne vé odgovoriti najbolj pameten, ker vprašati, je ložje, kakor odgovarjati, in tirjati je tudi ložje, kakor dati, poklicati ložje, ko priti. Drugič bi pa včasih lahko odgovoril moder človek, pa noče, ker je vprašanje neumno ali zamoteno, ali pa ne na pravem mestu. Mnogokrat se spozna brez velicega truda neumen človek po vprašanju in moder po odgovoru. Kdor molči, s tem že odgovori. Vprašali so nekega imenitnega moža, kaj je počel Bog celo dolgo večnost pred stvarjenjem sveta? »V nekem brezovem gozdu je sedel,« odgovori pobožni mož, »in je rezal šibe za take ljudi, ki nepotrebno vprašajo.«
Vrstica 908:
 
 
=== '''Rešitev druge naloge.''' ===
 
Druga naloga o jajcih je že davnó rešena. Misliti si je namreč številko neravno, da ostane vselej od kupljenih jajec neravna številka. In ta je '''31'''; polovica nam je 15 in pol, in še pol po verhu je ravno 16. Toliko jajec kupi perva gospodinja, in 15 jih še ostane. Polovica od teh je 7 in p o l{{razprto|pol}} še pol jajca po verhu je osem. Toliko jih kupi druga, ostane jih še 7. Polovica in pol so 4 in še ostanejo tri, polovica od treh s pol jajcem ste dve in tako ostanejo jajca cela, kokoščarici pa še eno.
 
== V. Večer. ==
 
 
=== '''Planeti ali premičnice.''' ===
 
II.
Vrstica 935:
Za Merkurijem je Venera na versti. Danica vshaja malo prej predno solnce.
 
Kadar pa vshaja Venera še le po solnčnem vshodu, je ne moremo zavoljo dnevne in solnčne svitlobe videti. Nevidna sledi solncu cel dan, kakor kako otroče, in se prikaže še le tedaj na večernem nebesu, kadar se na zemlji luči prižgó in in Ave Marijo zazvoni. Ta zvezda je edina, ki nam ne kaže le svitlobo z take daljave, ampak celo zemljo razsvitluje, ter senco učini. Svitloba večernice ni vedno enaka. Včasih žari se, včasih je zopet bleda in včasih se celo človeku zdi, kot bi bila manjšo. Pa zvezdogledi so našli že davno vzrok, zakaj. Ker je velika krogla in solnce le eno polovico razsvitliti zarnore, med tem ko je na unej strani tema, zató je mogoče, da se oberne le polovica ali pa še manj njene razsvitljene polovice k zemlji.
 
Pa še znameniteje stvari so našli zvezdogledi s svojimi daljevidi. Tudi večernica ni gladka krogla, kakor naša zemlja, presežejo vendar njene goré štiri do petkrat visočino naših gor, kar so astronomi po senci natanko preračunili.
Vrstica 947:
Perva premičnica za Martom, djalo se je dolgo dolgo časa, je Jupiter, kajti, če tudi bi jo radi, niso mogli najti kake druge. Toda serčni zvezdogledi so terdili, da med njima ene zvezde manjka, če tudi je ni videla živa duša. Morda je tako majhena, so djali, da je ne moremo videti. Ali je pa že doživela sodnji dan in vstajenje mesa, in je potem pogorela ali kam drugam zginila.
 
To so pa takó-Ie uganili: Mislimo si od solnca do Saturna ravno čerto potegnjeno. (Saturn mislilo se je, da je zadnja premičnica) in na tej čerti sto pik, ki so enako daleč ena od druge. Če si to mislimo, stoji na četerti piki premičnica Merkurij, in kdo si bode zató jezik brusil, da je ravno tam, ne pa kje drugej. Če štejemo tri dalje, stoji tam Venera. Če štejemo dalje dvakrat šest, to je dvajnast, stoji tam Mart in ne manjka ga. Če štejemo dalje, dvakrat dvajnajst, to je štiri in dvajset, tam se ni videlo nič, in vendar, če štejemo dalje, dvakrat 24 je 48, vendar stoji tam Jupiter, in dvakrat 48 je 96, in tam stojó Saturn. S 96 in pa one 4 pike od solnca do Merkurija je ravno sto; tedaj stoji Saturn res na stotini pičici. Ker vse te premičnice v tako lepem redu in razmeri druga pri drugi stojó, zató so djali zvezdogledi, tam m o r a{{razprto|mora}} še ena stati, če ni že zginila. Takih reči Vedež ne pové komur si bodi, toda svojim bralcem ne sme ničesa prikrivati, da spoznajo, kaki častni ljudje smo mi pratikarji in zvezdogledi, ki spregledujemo zvezde neba, kakor pastir svoje ovčice ali pa šolmašter svoje šolarčke, in koj zapazi, če koga majnka. Kako gotovo pa svoje reči vemo, pokazalo se je v naše veliko veselje pred kakimi štirideset leti. Ko je glasoviti mož, Heršel po imenu, našel pred več leti novi daljevid, s kterim se veliko dalje vidi, kakor s starim, našli smo res na 24. pičici premičnico in si precej domišljevali, ter bili moški. Toda, to še ni vse. Ker je bila pa ta premičnica jako majhna, upali smo se terditi, da ni cela, ampak le kos od cele. In skušnja je poterdila tudi te misli, v kratkem našli smo zapored še tri majhne zvezdice, takó da smo imeli na enkrat, mesto ene, ktera se nam je zdela, da je manjka, štiri zvezde. O tem ni nikakega dvoma več, da je bila kdaj na tem mestu velika premičnica, ki se je razpočila kdo ve pred koliko časom v té štiri kose, in žalostno je moralo biti, če sta oče ali mati ostala na enem kosu, otroci pa na drugem, da niso mogli ničesa izvedeti drug od druzega in se ne pozdraviti po kom.
 
Ker mora vsaka zvezda imeti ime, ako se hoče o njej govoriti, imenovali so te štiri: Palada, Junona, Cerera in Vesta.
Vrstica 964:
 
 
=== '''Kanitferštén.''' ===
 
Vsak dan ima človek, če hoče, priložnost premišljevati nečimurnost pozemljskih reči, tako v majnih mestih, v Celju, Celovcu, Mariboru, Ljubljani, kakor v Amsterdamu in biti zadovoljen s svojo osodo, če mu tudi ne leté pečena piščeta v gerlo. Pa nek slovensk rokodelec je prišel po največih ovinkih v Amsterdamu po zmotah do resnice in spoznanja. Prišedši v veliko in bogato kupčijsko mesto, s krasnimi hišami in barkami in pridnimi ljudmi, ugledal je najpervo veliko inlepo hišo, kakoršnih ni videl od doma do tje. Občudovaje je dolgo gledal dragoceno poslopje, šestere dimnike na strehi, lep napis in visoka okna, večja kakor v očetovi hiši vrata. Ne more se premagati, da ne bi poprašal nekega mimogredočega: »Dobri prijatelj, mi morete povedati, čegava je ta hiša z visokimi okni, polnimi tulipanov, rumenih vijolic in božjih iskerc?«
Vrstica 981:
 
 
=== '''Nekaj iz Turškega.''' ===
 
Na Turškem je pravica domá. Neki kupčijski služen, ki ga je vjela noč na prostem, priveže konja, obloženega z dragim blagom ne daleč od stražne hiše k drevesu, se vleže pod drevo ter zaspi. Dobro se je naspal, ko ga zbudi jutranji zrak in pevajoča prepelica; toda konja ni bilo nikjer.
Vrstica 1.012:
 
 
=== '''Tretja in četerta računska naloga.''' ===
 
Na cesti se srečata dva pastirja. Jože pravi Mihu: Daj mi eno ovco, imel jih bodem potem še enkrat toliko kot ti.
 
Miha pa pravi: Ne, daj mi ti eno, potem jih bodem imel toliko kakor ti. Vganite, koliko jih je imel vsak.
Vrstica 1.029:
 
 
=== '''Slab dobiček.''' ===
 
Neki mlad človeček se je vpričo juda ustil, kako ima gotovo rokó, da v enem mahleju prekolje šivanko po dolgem.
 
»Da, res Abraham, staviva petico, da ti odsečem v zraku ravno, kar je za nohtom černega in brez kervi.«
 
Res stavita, kajti judu se ni zdelo mogoče in položita denar na mizo. Človeček odpre nožič, mahne, toda zgubi stavó, kajti odsekal je revnemu judu zavoljo svoje nevajenosti černi noht in beli noht, in še sprednji članek perstov. Jud glasno zaječi, vzame denar, ter pravi: »Jojmine! — dobil sem pa vendar le jaz.«
 
Tega juda naj se vsak spomni, kogar mika, za kako reč več vagati, kakor je vredna.
Vrstica 1.042:
 
 
=== '''Človek v mrazu in vročini.''' ===
 
Človek ne more nič koristnejega in boljšega spoznati, kakor samega sebe; marsikdo, ki pojema pri nas o vročih poletnih dnevih, ali se o novem letu ne upa od peči, mi bo komaj verjel, kar bodem sedaj povedal in vendar je res.
Vrstica 1.065:
Nekteri ljudje, ki mnogo deržé o tem, da se spotijo, zlezejo v peč, iz ktere se je vzel kruh, in odpró jo le toliko, kolikor jim je treba, da zamorejo dihati in se poté, da se jim sercé smeja.
 
Kdor pa to ve, ne bo se mu neverjeten zdel naslednji poskus. Štirje znani in imenitni možje zakurili so majhno sobico, kolikor se je le dalo. Zrakova vročina je bila skoro enaka onej , pri kteri voda zavre. Vendar so pa prestali 10 minut, če tudi ne brez težav. Eden med njimi poskušal se je še dalj. V vročini, v kterej se jajce terdo skuha, prestal je osem minut.
 
Ta vročina je bila res le umetno narejena, vendar pa v naravi v nekterih krajih ni veliko boljše. V peščenih pustotah afrikanskih veje včasih po nekterih krajih tako suh in vroč veter, da se v trenutju listje po drevju posmodi in posuši, kader tak veter piha; ljudje, ki so tadaj zvunaj, se morajo brez pomude na obraz vleči, da se ne zadušé, in vendar še veliko terpijo. Celo v zapertih sobah se človek ne more obvarovati pred medlostjo. Vendar se pa prestane, če je človek previden in če porabi, kar so že drugi skusili.
Vrstica 1.072:
 
 
=== '''Grozen boj z volkom.''' ===
 
Na Francoskem je kraj, ki se zove Zolije. Ta kraj obišče leta 1807 divja zver, kakoršne še niso videli v onih krajih, pa tudi pri nas še ne. Bila je podobna volku in morda je bil volk. Imela je pa krajši gobec kakor navadni volk, bila dolga in pretergana in pokrita s temnozeleno dlako. Več dni je razsajala divja in kervoločna zver po deželi v strah prebivalcem, napadala ljudi in živino in se lotila celo 30. marca pri belem dnevu na veliki cesti nekega popotnega človeka. Razmesarila je dve deklici in enega dečka, in je prenočila tisto noč blizo hiše nekega kmeta po imenu Machina. Dobri Machin, ki mu taka straža pred njegovo hišo še mar ni bila, gre zjutraj še pri temi iz hiše. Kar zasliši nek šum v germu; misli, da je mačka, ki je je zmanjkalo pred nekaj dni, ter zakliče ženi, da je mačka že zopet tukaj. Pa v tem trenutku skoči pošast razdražena nanj. Sune jo od sebe, pa koj pride zopet, stopi na zadnje noge, pritisne ga k zidu in se zagrize s svojimi ostrimi dvoverstnimi zobmi v njegove leve persi. Zastonj se skuša izmotati. Pošast vgriza se vedno bolj s svojimi zobmi vanj, ter mu napravlja neznane bolečine. Zdaj pa se je oklene močni Machin z obema rokama, tišči jo nase, dokler ni v hiši, pade ž njo na mizo, da je zver spodaj in zavpije svojej ženi, naj napravi luč. Toda žena in otroci se ne upajo se približati in zver vjeda se vedno bolj in bolj v persi nesrečnega moža; slednjič oserči se najstareja hči in priteče z lučjo in nožem. Oče tiščeči z životom koliko najbolj more pošast na mizo, ter pokaže z levo roko, kam naj sune, da bode zver gotovo poginila.
Vrstica 1.081:
 
 
=== '''Slab terg.''' ===
 
V velikem mestu Londonu in krog njega je neznano mnogo norcev, ki se veselé prav po otročje denarja drugih ljudi in žepnih ur in dragocenih perstanov in ne mirujejo prej, da jih dobé. To doveršijo včasih po zvijači in goljufiji, še večkrat pa s prederznim napadom v časih pri belem dnevi in na veliki cesti. Temu se posreči, unemu ne. O tem vesta povedati jetničar in rabelj v Londonu.
Vrstica 1.102:
 
 
=== '''Kert.''' ===
 
Med vsemi doječimi živali je kert edina, ki išče svoje hrane v podzemeljskih temnih luknjah.
Vrstica 1.118:
Tukaj pa pride kertov zagovornik, skušen kmetovalec in natoroznanec, ter pravi:
 
Korenin ne podjeda kert, ampak ogerci, ki živé pod zemljo, in iz kterih se zležejo hrošči in druga nesnaga. Kert pa je le ogerce in trebi tla teh sovražnikov.
 
Zdaj pa razumete, zakaj je kert vselej tam, kjer je trava in rastlinstvo bolno in umira; zató ker so ogerci tukaj, ktere kert preganja. Kar toraj ti zadolžé, piše se na njegovo kožo in plačilo njegove dobrote je motika po glavi.
Vrstica 1.128:
»{{razprto|Pervič, če pogledate kertov gobec}}.«
 
Vse štirinožne živali ali sèsavci, kterim je odkazal stvarnik, da naj glodajo rastline, imajo v vsakej čeljusti zgoraj in spodaj, le po dva ostra prednja zobá, nikakih kočnikov, ampak presledek do podočnikov. Vse roparice pa, ki lové druge živali in jih jedó , imajo po šest ali še več špicastih prednjih zob, potem na obeh straneh kočnike, in za temi podočnike. Poglejte le kertov gobec in našli boste, da ima v gornji čeljusti 6, v spodnji 8 špičastih sprednjih zob, in za temi na vseh štirih straneh kočnike in iz tega sledi: kert ni žival, ki gloda rastline, ampak majhen ropar, ki požira druge živali.
 
{{razprto|Drugič: Prerežite mertvemu kertu trebuh in poglejte želodec}}.
Vrstica 1.141:
 
 
=== '''Sreberna žlica.''' ===
 
Nek častnik je djal: Rad bi kosil tudi enkrat pri »Slonu«; torej gre v to gostilno. Zbrani so bili znani in neznani ljudje, revni in bogati, in kakor povsod bili so tudi tu pošteni in nepošteni. Pili in jedli so, eden več, drugi manj. Govorili so o tem in onem, o kamnitem dežju na Moravskem, o Machinu, ki se je metal z velikim volkom in o mnogo drugih rečéh.
Vrstica 1.164:
 
 
=== '''Premeteno deklé.''' ===
 
Nekega dne so se gostili bogati in častni gospodje. »Če zamorete danes kerčmarju in godcem dati zaslužka 150 gld.« pravi eden, »bilo bi lepó, če bi se spomnili tudi revežev!« Ko so bili gospodje najbolj veseli, pride lepo in dobro opravljena deklica s krožnikom v roki k gostom, ter jih prosi milega obraza in s sladkimi besedami daru za reveže. Dajó ji eden več, eden manj, kakoršno sercé ali mošnjak je kdo imel. Ozek, mošnjak in ozko sercé da malo. Dober mošnjak in dobro serce da veliko. Takega sercá je oni, h kteremu pride zdaj deklica. Ko ji pogleda v bistre ljubeznjive oči, topi se mu sercé milote; verže ji torej v skledico dva tolarja in ji zašepeta na uho: »{{razprto|Na, to je za tvoje lepe višnjeve oči}}!« Mislil je pa takó-le: »Ker si ti, ki prosiš za reveža, takó lepih višnjevih oči, dam zató revežem dva tolarja; drugače bi bil tudi eden dovelj.« Premeteno deklé se pa dela, kot bi razumelo drugače; sramožljiva vzame tolarja iz skledice.
Vrstica 1.171:
 
 
=== '''Rešitev tretje naloge.''' ===
 
Vem, da sem se zakasnil, in vsi oni, ki so se brigali za pervi račun, so že uganili. Da je imel Jože 7 ovac, Miha pa 5. Če bi dal zadnji pervemu eno ovco, imel bi Miha še štiri, Jože pa 8, tedaj še enkrat toliko. Če bi dal pa pervi zadnjemu 1 ovcó, ostalo bi jih Jožetu 6, Miha bi jih imel pa tudi 6. Tako se je glasil račun.
 
 
== VI. Večer. ==
 
 
=== '''Repate zvezde.''' ===
 
Dobri bralec je že ves drug mož, kakor pa malo prej, in kadar bodo od sedaj pri »debelem Tinetu« ali pri »treh kraljih« govorili o premičnicah, bode tudi on lahko ktero zinil za svojim poličem, in ni treba povedati, od kod jo je zvedel. Vedež tega ne tirja.
Vrstica 1.193:
Pervič: Vidijo se le malokdaj, ter se prikažejo redkeje, kakor premičnice, kteri dan za dnevom na nebu vshajajo in zahajajo; kajti niso vedno tako blizo solnca ali blizo nas, kapremičnice. Ne, repatice so pravi ponočnjaki, ter se ne bojé na tuje iti kakor marsikter materin ljubček. Če se je prisukala repatica okoli solnca in so pri njem dobro ogrela in doživela vroče poletje, zgubi se v dolgi, dolgi čerti, v svojo zimo in nihče ne ve kam.
 
Če se je 30 let ali še več sto let sukala vedno dalje in dalše, in ji na enkrat na misel pride, oberne se nazaj, da se ogreje zopet prav dobro pri ljubem solncu, ter potrebuje ravno toliko časa nazaj, in malo jih je, kteri jo zopet dočakajo. Zapisano je, da se je prikazala ena repatica 1456. leta, ena 1531, ena 1607, ena 1682. Ker je preteklo vselej skoro 76 leta, terdil je učen mož po imenu Halley, da je bila vselej ena in ravno tista, in da mora če ne prej, vsaj 1759. leta zopet priti, kar se je res zgodilo. Tako je bilo tudi leta 1830; okoli l. 1900 se mora tudi ena prikazati. Ravno tako je terdil nek učenjak, da je bila repatica 1532 in 1661. leta ena in ista, in da se mora prikazati tudi 1790. l., pa se vendar ni prikazala.
 
Drugič. Repatica nima tako terde in jedernate tvarine kakor zemlja, ali kaka druga premičnica. Nektere so podobne megli, takó da se je djalo, da se zvezdice zanjo lahko vidijo. Nektere so sicer gosteje, vendar je videti, kot bi se ne deržale vse skupaj. Nekteri učenjaki pa pravijo, da se repatica na dolgej poti bolj in bolj zgosti, če se ji ne pripeti kaka nezgoda, in poslednjič spremeni v premičnico. Mogoče, da je bila tudi naša zemlja kdaj meglena krogla, ki je več tisoč milj obsegala, da je postala vedno bolj vodena, da se je naredila suha zemlja, da se je ločila voda od kopnega, in da je slednjič iz nje nastalo to, kar je zdaj. Bojé se Božje vsegamogočnosti se Vedež ne meša v ta prepir.
 
Tretjič. Repatice ozaljšane so z lepim svitlim repom, pa ne vse. Nektere imajo krog in krog stremenat venec žarkov, kot bi bile ovite z bliščečimi lasmi, kakor v zgodbah svetega pisma glave evangelistov in aposteljnov in Janeza kerstnika. Če ima pa taka zvezda rep, podoben je vselej megli z žarki, skozi se vidijo zvezde, mimo kterih se suče. Vselej je rep nekoliko skrivljen, zdaj velik, zdaj majhen, zdaj svitel, zdaj temen. Nikoli ne derži proti solncu, ampak je vedno proč od solnca obernjen, na uni strani repatice. Vedežu se včasih dozdeva, da je rep le odsevanje solnčnih žarkov, ki prederó megleno repatico. Dobri bralec naj pa skriva to skrivnost, kajti dozdaj tega še ne vedo vsi ljudje.
Vrstica 1.225:
 
 
=== '''Selski brivec.''' ===
 
Boga ne smemo skušati, pa tudi ljudi ne.
Vrstica 1.238:
 
 
=== '''Prebrisani Štajerc.''' ===
 
Malo vstran od velike ceste premišljeval je v neki vasi na Štarjerskem bogat kmet, kako bi skril svoje križavce in cekine o hudem vojskinem času. »Cesarico Marijo Terezijo imam tako rad, Bog jej daj dobro, in cesarja Jožefa in cesarja Franca, Bog jih ohrani še dolgo žive in zdrave.«¹<ref>Na denarju so bile namreč vpodobljene te glave!</ref>
 
Če človek misli, zdaj sem svoje ljube gospode dobro skril in zakopal, izvoha jih sovražnik, če le nos vtakne v vas, in odpelje jih v sužnost čez mejo v sovražno deželo; človeku bi počilo serce samega domoljubja.
Vrstica 1.254:
Vojaki ogledajo zelnik in res najdejo vse tako, kakor jim je kmetič pravil, in nihče se ne spomni, da leži denar pod perstenim kupom, ampak gledajo v prazno luknjo, ter si voščijo: Ko bi bili le prej prišli. »Pa da bi mi vragi vsaj teh-le cvetlic in boba in fižola tako ne pohodili,« pravi kmet, ter na ta način zvije té in vse druge, ki so prišli za njimi; rešil je tedaj vso cesarsko rodovino, cesarja Franca, Marijo Terezijo in Jožefa, ter jih obderžal srečno domá.
 
<references />
¹Na denarju so bile namreč vpodobljene te glave!
 
 
=== '''Pajki.''' ===
 
Pajek je zaničevana žival; mnogo ljudi se ga celo boji, če tudi je znamenita stvar božja in nam donaša svojo korist.
Vrstica 1.278 ⟶ 1.279:
Že po raznoverstni pajčevini v prostem zraku, po šipah, po kotih, po polju tu in tam se spozna, da je pajkov več verst. Nekteri ne predejo, ampak le skačejo za svojim plenom. Spomladi, še večkrat po letu o suši in vročini vidimo letati po zraku bele niti. Vse polno jih visi včasih po drevji in obešajo se potnikom na klobuke. Dolgo se ni moglo uganiti, od kod so te niti in mislile so se o njih čudne stvari. Zdaj pa vemo, da to pajčevino delajo majhni pajki, ki jih zovemo zato leteče pajke. Tu se zopet vidi, kako izdatne so tudi majhne moči, ako jih je mnogo združenih.
 
Bati se pa je nekega pajka, ki živi v spodnji Italiji. Znan je po imenu: Tarantula. Pravijo, da tudi človeka vgrizne in s strupenim pikom učini, da človek zboli in se mu kali po glavi. Temu pomaga nek ples, po imenu Tarantala. Če zaslišijo bolniki godbo plesu, začnó plesati, dokler ne popadajo od truda po tleh in potem so zdravi. Verjetno je , da urno sukanje prežene strup iz života. Vendar je pa pri tem, kar se dobro ve, mnogo domišljije in presiljenja, pa tudi goljufije.
 
Še ena druga znamenita živalica te verste živi v Ameriki, imenuje se hostni pajek. Temu niso všeč muhe in merčesi, ampak zalezuje neke ptiče, kolibrije, jih napade, umori in jim spije kri.
Vrstica 1.285 ⟶ 1.286:
 
 
=== '''Cesar Napoleon in brienska branjevka.''' ===
 
Cesar Napoleon je preživel svojo mladost v vojaški šoli; kako? povedó nam njegove pozneje vojske in njegova dela. Ker je rad jedel sadje, kakor mladost sploh, zaslužila je ondotna branjevka marsikter denar. Če mu je kdaj pošel denar, posodila ga mu je ona. Zapustivši šolo, da pokaže, kaj se je v šoli naučil, ostal jej je dolžan nekoliko goldinarjev. Ko mu prinese zadnjič na krožniku sočnatih breskev in sladkega grozdja, reče jej Napoleon: »Mati, proč mi je iti, toda ne morem vam plačati. Pa ne bojte se, ne bom vas pozabil.«
Vrstica 1.314 ⟶ 1.315:
 
 
=== '''Pravda brez postave.''' ===
 
Ker ne manjka v nobenem stanu neumnih ljudi, dobe se toraj tudi med spoštovanim kmetskim stanom.
Vrstica 1.343 ⟶ 1.344:
 
 
=== '''Čern mož v beli megli.''' ===
 
Vedež se ni bal nikdar strahov in ni veroval, da so kje, a enkrat mu je pa vendar le kropa prilivalo. Nedavno, bilo je že pozno po noči, gre s svojim pomočnikom in še nekim drugim imenitnim gospodom domu; kajti vedite, da se visoki gospodje ne sramujejo ž njim hoditi in sklepati prijateljstva, posebno po noči, ko jih nihče ne vidi in so sami veseli, da imajo koga, ki jih spremlja domú.
Vrstica 1.349 ⟶ 1.350:
Pot pripelje nas v gozd; zunaj v vasi je ravno ura dvanajst biti začela, in izza vsacega drevesa pogledala je černa polnoč. Lahken veter je pihal skoz temó in nebo se je zagernilo z oblaki; le tu pa tam, kjer so bili pretergani, polukala je bleda luna na popotnike.
 
»„ZaveršnikZaveršnik!"« pravi imenitni gospod. »Ali ne veste ničesa? Začnite kaj pripovedovati!«
 
»Pač vem!« odgovori Zaveršnik. »Ribničanje so hoteli most delati, pa, ne v Ribnici, ampak nekje drugej, in postavili so ga po dolgem v vodo. Takó bo boljše, so djali; kadar pride naliv in voda naraste, derla bo po obeh straneh ob mostu, in ga nam ne bo mogla odnesti.«
Vrstica 1.363 ⟶ 1.364:
»Ali niste ničesar videli?« vpraša tiho in boječe? »Iz zemlje se je dvignila bela megla in v beli megli je stal čern mož, ter mi je pomigal, naj grem k njemu.«
 
»Zakaj pa ne greste?« vpraša Vedež, in tudi imenitni gospod se začne šaliti z Zaveršnikom. Pa šala kmalo mine, mraz in groza nas zašegeče, ker v tistem trenutku se megla zopet prikaže, v megli pa čern mož, ki z rokó maha , naj gremo k njemu.
 
Kako urno se je prikazen prikazala, tako urno zopet zgine.
Vrstica 1.396 ⟶ 1.397:
 
 
=== '''Skopuh.''' ===
 
Neki lakomen človek je imel v mestu kupčijo, ki se mu je dobro obnašala. Ko je bilo pa v mestu drago živeti, stanoval je pol ure proč od mesta v neki vasi; zjutraj je hodil v mesto, zvečer pa nazaj v vas. Če ga je kdo sosedov poprosil: Bodite tako dobri, pa opravite to in to mesto mene, drugače moram sam iti, je djal: »Ali ni dovolj, da tergam podplate za svoje opravke, zdaj bi jih pa še za ptuje?«
Vrstica 1.403 ⟶ 1.404:
 
 
=== '''Malo in veliko.''' ===
 
Po azijskem gorovju »Turje« in drugih krajih živi neka divja koza, Argali imenovana, sila velika, močna in plašna, ki ima zeló velike rogé. Če zgubi v boju ali po kakej drugi nesreči kak rog, kar se včasih zgodi, obernejo si ga ondotne lesice v prid. Ni jim potem treba kopati luknje v zemljo, ker menijo, da je rog zavoljo njih tu, zlezejo va-nj in stanujejo v njem. Komu se je bolj čuditi, velikemu rogu ali majheni lesici?
Vrstica 1.428 ⟶ 1.429:
 
 
=== '''Po nedolžnem obešen.''' ===
 
Naslednja nesrečna zgodba veršila se je na Spesartu.
Vrstica 1.436 ⟶ 1.437:
Necega dne pravi eden od njih: »Jaz bodem tat.« — »Jaz bodem sodnik,« pravi drugi. »Vi bodite pa briči,« pravi tretjemu in četertemu, »ti bodeš pa rabelj«, reče petemu. — — Dobro: Tat ukrade skrivoma ednemu svojih pajdašev nožič ter zbeži. Okradenec ga toži pri sodniku. Briči vcedé jo za njim, privlečejo ga k nekemu votlemu drevesu in sodnik obsodi ga k smerti. Med tem je slišati strel v gozdu, toda nihče se ne zmeni. Slišijo tudi pse lajati, toda nihče se ne zmeni. Rabelj otveze s kratka tatov vrat, ter ga nepremišljen obesi na vejo drevesovo, tako da se ne more dotakniti tal z nogami; mislil je par trenotkov bode že prestal.
 
Na enkrat zašumi suho listje v gozdu; grozno poka in lomasti po gostem lesovji, čern divji merjasec prihruje iz gozda ter zleti proti sodništvu.
 
Pastirji, kterim se je že poprej zdelo, da ni prav s tako resnobnim in nepremišljenim činom norčevati se, mislé, da je hudobec sam, se prestrašijo, v strahu zbeže in eden teče v vas povedat, kaj se je zgodilo. Ko pa pridejo obešenega rešit, zadušil se je že in bil je mertev.
Vrstica 1.443 ⟶ 1.444:
 
 
=== '''Kakor boš komu napil, —
 
Tako bode ti odpil.''' ===
 
Neki veljaven človek, ki se pa ni rad priklanjal, pride v kerčmo. Kolikor je bilo gostov v kerčmi, vzemó vljudno klobuke in kapice z glav, le eden ne, ki ga ni videl, ker je ravno štel, za koliko je preigral svojega soseda. Ravno je dejal, 52 in 11 je 63, (še dozdaj ni zagledal prišleca,) ko stopi ptuji k njemu ter ga vpraša: »Gospod, kdo pa menite da sem?« Gost odgovori: »Pošten in prijazen človek. Kaj vem kdo ste?« — Ptujec mu reče: »Za to naj se vam zahvali kdo drug.« — Zdaj pa vstane izza mize ter vpraša: »Kdo pa menite, da sem jaz?« — »Zarobljen cepec«, odgovori ptujec.
Vrstica 1.460 ⟶ 1.461:
 
 
=== '''Rešitev tretje in četerte naloge.''' ===
 
Če ima človek samo pet ali sedem ovac, ni mala reč eno dati kakemu drugemu. Sploh pa, kjer je treba in mogoče, je vedno bolje, da so prijatelji vsi eden, tako da so deli enaki, bolje je, kakor da ima ta vse in oni nič. Premožen stori človeka prevzetnega in silovitega, revščina pa malomarnega. Kjer pa se vgnjezdite malomarnost in prevzetnost, — za Boga, da je s prijateljstvom pri kraju. To je razumni oče dobro premislil, ki je v prejšnji nalogi svoje premoženje sedmerim otrokom razdelil. Kdor je namreč preračunil in se ob nikaki napaki ni spodtaknil, zvedel je, da so dobili vsak po 700 gold., ne krajcarja več ali tudi manj.
Vrstica 1.467 ⟶ 1.468:
 
 
== VII. Večer ==
 
 
=== '''Stalne zvezde.''' ===
 
Vedež vidi sedaj-Ie v duhu, da prebira častiti bralec še enkrat spis o repaticah, da bo ložej razumel, kar se bode še reklo o stalnih zvezdah. Vedež vidi v duhu, da prešteva razumni bralec premičnice na pamet in da mora z Uranom zopet nazaj na palec priti, ker ima za 11 zvezd le deset perstov.
Vrstica 1.488 ⟶ 1.489:
Kar se tiče premikovanja zvezd, če tudi pravimo, da vshajajo in zahajajo, se vendar le ne zgodi; če se obernemo proti severu, odkoder pride zima in Rus in pogledamo k nebu, zapazimo zvezdo, ki se ne premiče kar nič, in se polarna zvezda zove; gospod fajmošter jo poznajo. Po tej zvezdi ravnajo se druge zvezde in se sučejo okoli nje. Bližnje se sučejo v majhnih, one pa, ki so oddaljene, v velikih krogih, zato pa bližnje nikoli ne zahajajo. Voznika n. pr. zamoremo videti po zimi in po letu, vso noč, zdaj pod polarno zvezdo, zdaj nad njo. Oddaljene zvezde pa se morajo v velikih kolobarih verteti okoli zemlje.
 
Toda vse to je le na videz. V resnici je pa tako-le. Zemlja visi z zvezdami krog in krog obdana brez konca in kraja. Pa kako? Vedežu bi bilo všeč, ko bi se bralec hotel spominjati vsega, kar se je reklo o zemeljni osi, o njenem sukanji in o njenih tečajih. En tečaj zemeljni, namreč naš, kteremu smo najbližej , obernjen je proti polarni zvezdi, pa ne popolnoma. Drugi tečaj, namreč spodnji, kteri se pa pri nas in na naših gorah ne vidi, gleda pa k nasprotni polarni zvezdi; in os, ktera gre tako rekoč skoz sredo zemlje (toda v resnici ne gré), ko bi pa šla in bi spodaj in zgoraj iz zemlje vun molela, zapičila bi se v obojni polarni zvezdi, in se v nju zasajena vertela; in res se zemlja tako verti, da sta njena tečaja obernjena k polarnima zvezdama. Iz tega sledi, da se zemlja v 24 urah enkrat krog sebe zasuče, in gre mimo zvezd, ne pa zvezde mimo nje. Toda na tem ni veliko ležeče.
 
Kar se je dozdaj govorilo o stalnih zvezdah, vidi se deloma s prostimi očmi. Oko duševno pa seže dalje, kakor telesno. —
Vrstica 1.521 ⟶ 1.522:
 
 
=== '''Sreča pa nesreča.''' ===
 
Sreča in nesreča — kako čudno ste pač zvezani obe! Malokedaj se je nesreča s srečo vjemala, kakor v življenju dveh mornarjev v vojski z Rusi in Turki.
Vrstica 1.538 ⟶ 1.539:
 
 
=== '''Oblega v Kodanju.''' ===
 
V nekem nevarnem času krog 1789. leta, ko so poplavile deželo za deželo punti in vojske, ubranila se jih je le samo Danija deloma z modrim gospodarstvom, deloma s svojo lego. Brigala se ni za nikogar, skerbela je le, da se je množilo blagostanje podložnih in vse deržave so jo zato slavile.
Vrstica 1.562 ⟶ 1.563:
 
 
=== '''Eden ali drugi.''' ===
 
Ni ga lepšega, kakor če se včasih kronane glave ponižajo k revnemu kmetu, kakor je storil nekdajni francoski kralj Henrik.
Vrstica 1.582 ⟶ 1.583:
»To se pač lehko naredi!« pravi kralj. »Le dobro pazite, ko pridete v mesto. Kdor bo edini ostal pokrit, med tem, ko se bodo drugi častitljivo odkrivali, njega poglejte prav, on je kralj.«
 
Med tacimi enacimi pogovori prijezdita v mesto Pariz, kralj na levi, kmet pa lepo na desni njegovi. Če zamore ljuba neumnost kdaj storiti kaj nerodnega, pa stori, bodi si že iz dobrega namena ali pa po naključji. Kar nepopačen in odkritoserčen kmetiček stori ali pové, pove in stori vselej z vso dušo, in ne ozira se potem, kar njega ne briga. Tako tudi naš kmetič kralju na vsako vprašanje odgovarja; bodi si, kar se tiče poljedelstva, ali njegovih otrok in žene, ali njegovega gospodarstva, če zamore gospodinja vsako nedeljo pristaviti piščanca k ognju. Kmetič dolgo ne zapazi ničesa. Nazadnje se mu pa vendar odpró oči, ko vidi, da se okno za oknom odpira in se vse ceste polnijo z ljudmi, ki se na levo in desno umikajo, ter se častitljivo odkrivajo.
 
»Gospod!« pravi kmetič, in sumljivo pogleduje svojega neznanega pajdaša z glavo zmajevaje: »Če niste vi kralj, sem pa jaz, ker midva edina imava še klobuke na glavi.«
Vrstica 1.591 ⟶ 1.592:
 
 
=== '''Stroji ali mašine.''' ===
 
Marsikteri bralec, p. kak tkalec, ali barvar ali krojač ne bi verjel, če bi mu človek dejal, da je imela ovca zjutraj še volno na sebi, kupec pa zvečer že sukneno suknjo. Ta ali oni si bo mislil, zdaj-le je Vedež eno istih povedal, pri kterih se človek kaj lahko vjame. Saj verjamemo, pravi ta ali oni, da je imela ovca zjutraj volno na sebi, in da se je kupec zvečer oblekel v suknjo, suknja pa ni bila iz tiste volne, ali je bila pa še celó platnena. — »Nisi jo zadel,« pravi drugi, »bila je ena in ista volna; če je kupec pogernil suknjo na ovco, imela je toraj tudi volno na sebi in sicer isto, iz ktere je bila suknja narejena. Ali niso nosili v zadnji francoski vojski huzarski konji škornje? Pa kako? Nosili so škornje jezdecev.«
Vrstica 1.609 ⟶ 1.610:
4. Malo blagá je končano prej, kakor veliko. Nobena roka ni tako urna in nobena mašina takó umetna, da v enej uri naredi 100 vatlov.
 
5. Vse se je veršilo mirno in počasno.
 
Zapomni: Pri vsem tem je bila pa suknja vendar le draga.
Vrstica 1.619 ⟶ 1.620:
Toda neka deklica, ki jo je ptujec z veseljem opazoval, uterga si las na glavi, prebode ga z eno najtanjših šivank, prime konec lasu, ga zvije in ga vdene v prebodeno ljuknico in naredi ž njim lepo penkljico.
 
To se je pa tudi splačalo , kajti deklica ponudi le-tá umetno zapleten las ptujemu gospodu v spomin in prejme za tó lepo darilo; in to se je več ko enkrat na leto zgodilo. Tak postransk zaslužek se pač privošči pridnemu otroku.
 
Toda med tem, ko pošteni stariši in otroci povsod kaj koristnega delajo in si svoj kruhek pošteno služijo, in ga povživajo z dobro vestjo, pohajkoval je njega dni neki klatež po svetu, ki se je vadil v sprednosti iz precejšne daljave malo lečo skoz šivankino uho metati. To se pa ni splačevalo, toda
popolnoma na cedilu pa tudi ni ostalo. Ko pride le-ta lečostrel potoma tudi v Rim, predstavi se papežu ki je bil sicer velik prijatelj nenavadnih reči, in upa dobiti od njega lepo številce cekinov; in debelo je pogledal, ko mu je prišel ključar sv. očeta z majheno vrečico naproti, in neznansko globoko se mu je priklonil, ko mu ključar vso vrečico ponudi.
 
Vrstica 1.627 ⟶ 1.628:
 
 
=== '''Zvezdin utrinek.''' ===
 
»Zvezda se je uternila«, pravijo ljudje, »zopet je nekdo umerl.«
Vrstica 1.638 ⟶ 1.639:
 
 
=== '''Koristni nauki.''' ===
 
1.
Vrstica 1.664 ⟶ 1.665:
 
 
=== '''Še nekaj o Betovem Tonetu.''' ===
 
Ko je Tone že vse zvijače in smešnice doprinesel, in se mu ničesa več ni ljubilo; kajti on ni nikoli kradel iz potrebe, ali zavoljo dobička, ali hudobije, o né, ampak vselej iz ljubezni do umetnosti in zató, da si izuri svojo bistro glavico; ali ni privezal Bizovičarjevemu Luku njegovega konja k mlinskim vratam, kaj hoče razumni bralec še več? — Nekega večera, ko je že vse zvijače storil, kakor je bilo že rečeno, pravi sam pri sebi: Nocoj hočem slednjič poskusiti, kako daleč se pride s spoštenjem. Toraj ukrade še tisto noč kozo, 3 korake od čuvaja na straži. Drug dan obstane gosposki vse svoje zvitosti. Ko pa zapazi, da bi mu jih sodnik dal rad 25 za spomin, pravi sami pri sebi: »Nisem bil pošten.«
Vrstica 1.693 ⟶ 1.694:
 
 
=== '''Kažipot''' ===
 
Tožil je župan svojej ženi, da ga bode še pod zemljo spravila njega francoščina. Moral je namreč nekemu ubežnemu Francozu kazati pot, ker ga pa ni dobro razumel in mu ne prav odgovarjal, je dobil dovolj udarcev v zahvalo. Drugače se je pa zdela ta stvar nekemu drugemu. Kazati je moral namreč tropi vojakov pot čez hribe, znal pa ni druzega kakor {{razprto|Oui}}, kar se pravi: »Da« in {{razprto|bougre}}, gerdo ime. Te dve besedi je večkrat slišal in si jih zapomnil, ne vedé, kaj se pravi po slovenski.