Zlate bukve slovenskega vedeža: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m ureditev |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 26:
To bi bilo vse prav in dobro, ko bi nihče kaj boljšega ne vedel. Toda mi zvezdogledi in pratikarji vemo te reči bolje.
{{prelom strani}}
1. Če gre kdo od doma popotovat do roba zemlje, do roba, kjer bi uzhajajočo zvezdo lahko z roko zagrabil in jo v žep del, če gre pervega aprila od doma, tak si je izvolil pravi dan. Če bi hotel, popotoval bi lahko po Nemškem, Poljskem, Ruskem noter v Azijo, po deželah muhamedanskih in poganskih, z suhega šel bi na (mokro) morje, z morja zopet na suho in takó naprej. Toda naenkrat, ko si je natlačil pipico in hoče premisliti, kako dolgo je že od doma oddaljen in kako daleč mu je še iti, da pride do kraja zemlje in potem zopet nazaj, naenkrat mu je čudno pri sercu, naenkrat je vse tako, kakor je bilo doma, sliši domač jezik govoriti, nazadnje zagleda od daleč zvonik, ki ga je tudi že videl, in če se k njemu napoti, pride v dobro znano vas, še dve ali tri ure mu je iti, prišel je domu, kraja zemlje pa ni videl. Popotoval je namreč krog zemlje, kakor bi potegnil čerto s kredo okoli krogle, in prišel je zopet nazaj na isto mesto, odkoder je izišel.
Vrstica 41:
Na okrog meri zemlja pet tavžent in štiristo milj.
To so učenjaki natančno premerili in govoré o tem, kakor o vsakdanjih rečeh. Nihče pa ne more dovolj občudovati božje {{prelom strani}} vsegamogočnosti, ki derži to velike kroglo z nevidno roko in vsakej živalci in rastlini njeno rast dá, in rojenemu detetu vdihne dih življenja. Preračunilo se je, da živi po tisoč milijonov ljudi na zemlji, kterim vsim Bog jedi pripravlja; živali ne štejemo sem-kaj.
2. Solnce se nam tudi zdi prav blizo, kadar zjutraj za gorami v čisti jutranji zrak gleda; vendar je čez 20 milijonov milj od zemlje oddaljeno. Ker se pa taka številka urneje izreče, kakor pa razume in spozna, toraj pomni: Če bi stal na solncu terdo nabit top ali kanon, in bi vojak, ki za njim stoji in ga nastavlja, ravno na te pomeril in na nikogar druzega, smel bi ti v tistem trenutju, ko bi ga uni zasmodil, serčno začeti novo hišo zidati; jedel in pil bi v njej in spal, zredil otroke, jih dal učiti rokodelstva; lahko bi jih oženil in bi nemara še vnuke dočakal. Kajti naj bi krogla v ravnej čerti vedno enako letela in letela, dospela bi še le v 25 letih na zemljo, dasi ravno topova kroglja takó urno leti.
Vrstica 52:
Dan danes se zvezdogledom in drugim pametnim ljudem dozdeva, da je morda solnce temno in merzlo truplo, kakor naša zemlja, pa da je morda napolnjeno z živečimi stvarmi. Toda ravno tako, kakor obdaja zemljo krog in okrog krepčavni zrak, je tudi krog solnca razlita prijetna svitloba, in ni
potreba, da napravlja solncu pogubno vročino, ampak še le takrat {{prelom strani}} učinijo njeni žarki gorkoto in vročino, kadar se zmešajo z zemeljskim zrakom.
Da ima zemlja v sebi mnogo skrite gorkote, in da le na nekaj čaka, kar ji jo izvabi, spozna se na tem, ker se po zimi dve merzli trupli, ako jih dergamo, najpervo segrejete, potem postanete vroči in se nazadnje užgete.
Vrstica 65:
Dva potepuha, ki sta se že dolgo klatila po svetu, ker sta bila za delo prelena, ali pa preokorna, jela sta slednjič vendar-le terpeti pomanjkanje, kajti denarja nista imela, vedela pa tudi nista, kje bi ga dobila. Kar jo tako-le zvijeta: Naprosita pri nekterih hišah kruha, pa ne da bi si potolažila ž njim želodec, ampak porabita ga v goljufijo. Zgnjeteta namreč in zvaljata iz njega majhne krogljice in jih potrosita s červino moko iz červivega lesa, da so bile ravno take, kakor rumene zdravniške krogljice. Kupita si pri bukvovezu za par krajcarjev rudečega papirja, (lepa barva pomaga pri vsaki goljufiji) ga razrežeta in zavijeta vanj krogljice, po šest do osem skupaj. Eden gre pred drugim v majhen terg, kjer je bil ravno somenj, in meni pri »rudečem levu« dobiti mnogo gostov. Pokliče polič vina, pa ga ne pije, ampak sedi žalosten v enem kotu, podpre z roko čeljusti, stoka na tihem in se zvija zdaj tako sem, zdaj tako tje. Pošteni kmetje in mestjani v kerčmi so si domišljevali, da ubozega človeka strašno bole zobje. Po kaj so hoteli? Pomilovali so ga, tolažili, da mu bode kmalo prešlo, pili so kakor prej, in delali svoje kupčije. Med tem pride pa tudi drugi postopač. Hlinita se, kot bi se še nikoli ne bila videla: Ne pogledata se, dokler ne oberne uni v kotu stokaje pozornosti na-se.
»Dobri prijatelj!« mu pravi. »Zdi se mi, da vas hudó zobje bolé,« in stopi široko pred-nj. »Jaz sem doktor Pankracij Stoguhar iz Strazišč«, govori dalje. Ker taka glasna {{prelom strani}} imena pomagajo tudi k goljufiji, kakor barve. »Ko bi rabili vi moje krogljice za zobe, bila bi moja učenost jako slaba, če ne bi vas ozdravil že z dvemi ali tremi.«
»Bog daj,« pravi druga nesnaga. Stoguhar vzame tak zavitek iz torbice, in reče bolniku, naj dene eno krogljico na bolni zob, ter naj jo serčno zgrize. Zdaj začnó gostje pri drugi mizi stegovati glave semkaj, in pridejo eden za drugim, češ kako ga bode zdravil. Lahko si mislite, kaj se je zgodilo. Po pervem poskusu se bolnik slabo pohvali, temveč milo zastoče. To dopade doktorju. Z bolečino je zdaj že pri kraju, pravi ter mu da urno še drugo krogljico. Bolnik poskoči vesel na noge, obriše si pot s čela, če tudi ga ni bilo, ter se dela, kot bi stisnil zdravniku v roko posebno veliko. — Zvijača je bila dobro napravljena, in je dosegla tudi svoj namen, ker vsi pivci hoteli so nekaj teh krogljic. Doktor prodaja zavitek po štiri groše in v malo minutah poproda vse. Potepuha gresta, se ve da zopet dalje, in ko prideta zopet skupaj, smejata se neumnosti teh ljudi, in si dobro postrežeta s prigoljufanim
Vrstica 81:
Preteklo zimo se je peljal ptuj gospod skoz Dobrujino, lep in prijazen kraj. Navkreber je pa šel peš, ker so se mu smilili konji, in potoma je pripovedoval to le, kar je sam doživel.
Ko je pred polletom popotoval po Danskem, prišel je že pozno zvečer v terg, pri kojem je stal ne daleč na višavi lep gradič, tam hoče prenočiti. Kerčmar mu pravi, da zanj ni več prostora. Jutri bodo nekoga obesili, in zdaj so trije {{prelom strani}} rabeljni že v gornjih sobah. Gospod mu odgovori: Bodem pa prenočil v onem-le gradu. Baron, ali čegar je grajšina, vem, da mi ne bode branil, in imel kako posteljo za-me. Kerčmar pravi: Postljana je marsiktera lepa postelja, s svilenimi zagrinjali gori v sobi. Ključe imam pa jaz spravljene. Toda jaz bi vam ne svetoval. Milostljivi gospod šli so že pred polletom z gospo in sinom popotovat, in od tistega časa razsajajo po gradu {{razprto|strahovi}}. Oskerbnik in družina je zbežala in kdor je od tedaj šel v grad, v drugič ni šel več. Temu se ptujec posmehuje, kajti bil je serčen mož, ki se ni bal strahov, ter pravi: Poskusil bodem pa vendar-le. Da tudi se kerčmar brani, mora mu dati ključe. Ko si je preskerbel vse potrebno za obiskanje strahov, gre s svojim služabnikom v grad. V grad prišedši se ne sleče, tudi noče spati, temveč čaka, kaj se bode zgodilo. Zato postavi dve sveči na mizo, položi zraven dva nabita samokresa, ter prebira neke bukve, ki so visele obešene pod ogledalom. Dolgo časa se ne gane nič. Ko pa o polnoči ura biti začne, (gost oblak vlačil se je nad gradom in padati so jele debele kaplje na okno), poterka nekdo trikrat na vrata, in strašna pošast, černih skilastih oči, pol vatla dolzega nosu, prikaže se skoz vrata in mermra s strašnim glasom: »Jaz sem veliki gospod Mefistofeles. Dobro došli v mojem gradu, ste se pa poslovili tudi pri ženi in otrocih?« Od glave do nog prehaja gospoda zona, na služabnika se pa še misliti ne sme. Ko se mu pa Mefistofeles, strašna spaka, približuje, misli si ubogi gospod: Naj bode v božjem imenu, kakor če, stopi serčno na noge, ter pokaže vragu samokres pod nos: »Stoj, če ne — strelim.« Kaj tacega se vsak strah ne boji, kajti, ko bi tudi kdo ustreliti hotel, ne more, ali pa odskoči krogla in ne rani strahu, ampak strelca. Toda Mefistofeles dvigne žugaje kazavec kviško, oberne se počasi, in odide, ravno tako kakor je prišel. Ko pa ptujec vidi, da tej hudobi smodnik smerdi, misli si: Zdaj ni nikakoršne nevarnosti, vzame luč in gre za strahom, ki stopa počasno po mostovžu; služabnik jo pa pobriše, kar naj urnejo more, iz grada, in teče doli v terg, ter si misli, rajši prenočim pri rabeljnih, kakor pri duhovih.
— Na mostovžu pa zgine duh naenkrat pred serčnim preganjavcem, in ni se moglo misliti kaj druzega, kakor da se je vderl v zemljo. Ko pa meni gospod še nekolikokrat prestopiti, da bi pogledal, kam je strah zginil, zmanjka mu stopinje, in on pade v neko ljuknjo, iz ktere se mu je svetil ogenj, in res je mislil, da je neki drugej. Padel je skoro deset čevljev globoko, vendar je obležal nepoškodovan na kupu {{prelom strani}} merve, v nekem podzemeljskem hramu. Pa stalo je krog ognja šest čudnih bratcev, in Mefistofeles je bil tudi med njimi. Vsakoverstne stvari so ležale po tleh raztrošene in miza je bila napolnjena s šmarnimi tolarji, eden je bil lepši, ko drugi. Zdaj še-le je ptujec spoznal, kaj in kako. Zbrana je bila namreč druščina ponarejavcev tolarjev, ne pa strahov, imeli so meso in kosti. Vedeli so, da gospoda grajščaka ni doma, napravili so v njegovem gradu skrivno delavnico, in so bili berž ko ne domačini, kterim je bilo po gradu vse znano. Da bi pa dedali svoja dela nemoteni in brez strahu, jeli so strašiti, in kdor je prišel pervič v grad, ostrašili so ga tako, da ga v drugič ni bilo več nazaj. — Zdaj pa ni obžaloval ptujec zastonj svoje neprevidnosti, in da ni ubogal, kakor mu je pravil kerčmar. Zaperli so ga namreč v tesno ljuknjo in dobro je slišal, ko so delali njegovo sodbo. »Najboljše bode, če ga umorimo.« Eden pa vendar le pravi: »Izprašajmo ga najpervo, kdo je, kako se zove in odkod je prišel.« Ko so pa slišali, da je imeniten gospod, da gre h kralju v Kodanj, pogledali so se in si djali: »Huda nam prede. Če ga pogrešé, in če zvedó po kerčmarju, da je šel v grad, iz gradu pa ne prišel, mila nam majka, pridejo po noči husarji, nas polove, in če se je lan obnesel še tako slabo, verv ne bode veljala preveč, da ne bi nas obesili.«— Torej pomilosté jetnika, ko jim priseže, da ne bo izdal nobene reči, in mu protijo, da bodo pazili v Kodanju nanj. Povedati jim je moral, kje stanuje, ter priseči, da je res. Na to mu natočijo kozarec najboljšega vina za zajuterk; gleda jih do jutra, kako ponarejajo tolarje. Ko dan prisveti skoz kletna okna, in po cesti vozniki začnó pokati, in ko žene čednik na pašo, poslovi se ptujec pri svojej tovaršiji, zahvali se za dobro postrežbo, ter gre veselega serca zopet v kerčmo, ne spominjaje se, da je pozabil uro, pipo in samokresa v gradu. »Hvala Bogu,« pravi kerčmar, »da vas zopet vidim, vso noč nisem zatisnil očesa. Kako se vam je godilo?« Ptujec pa si misli: Prisega ostane le prisega, in ne sme se zanemarjati božje ime, če se s tem ohrani življenje. Zato je rajši zamolčal, in ker je ravno zvon zapel, in so peljali grešnika k vislicam, derli so ljudje tje. Tudi v Kodanju je molčal o tej stvari, in kmalo se sam na to ni spominjal. Pa čez nekoliko dni prišla je zanj škrinjica, v kterej sta bila dva, s srebrom drago okovana samokresa, zlata ura, nasajena z demanti, turška pipa z zlato verižico, in svilen, z zlatom prešit mehur in pismo. V pismu se je bralo: To vam pošljemo za strah, ki ste ga prestali pri nas; in pa za zahvalo, ker ste molčali. Zdaj je vse pri kraju, in zdaj smete praviti, komur {{prelom strani}} hočete. Zato je gospod pravil Dobrujčanu, in gori na hribu je potegnil iz žepa ravno tisto uro, ko je pri sv. Lenartu poldne zvonilo, in se je hotel prepričati, če gre šent lenarska ura tako, kakor njegova. V Bazelu je pozneje nek francoski general ponujul za-njo 75 velikih cekinov, pa je ni dal.
Vrstica 98 ⟶ 97:
2.
Mnogo rastlin pomnoži se čuda naglo, kar ve vsak pazljiv kmetovalec. Kaj ne, da je veliko, če se reče, da obrodi ena sama rastlina, dokler rase, tisoč zern; vsaka jih ne obrodi; a mnogo jih pa rodi še več. Našteli so štirdeset tisoč zern na enej sami rastlini in sicer na tabaku; o hrastu (dobu) se sodi, da raste po petsto let. Če si mislimo, da obrodi v tem dolgem času samo petdesetkrat, in vsakikrat le po 500 želodov na vseh svojih vejah, obrodi vendar le pet in dvajset tavžent želodov, ki zamorejo vsi postati enaka drevesa. Ko bi se to res zgodilo, pomnožil bi se en sam hrast že v drugem kolenu do milijonov dreves. Vsak si misli, da vé, koliko je milijon ali pa tisočkrat tisoč, pa vendar-le ne ve. Ko bi zarisali vsak dan od 1. januarja, to je od novega leta do 31. decembra, to je do druzega novega leta, po tisoč čert na steno, bi konec leta ne imeli še milijona, ampak še le tristo pet in šestdeset tisoč čert, drugo leto tudi še ne milijon, ampak 730 tisoč, {{prelom strani}} še le tretje leto 26. septembra to je 3 dni pred sv. Mihelom bi končali. Toda naš gozd bi imel 625 milijonov hrastov, in tako bi bilo pri vsaki drugi versti rastlin. Če pojedó tudi tisoče in tisoče zern živina in ljudje, če tudi jih pogine tisoč in tisoč v zemlji, ali pa v kali zavoljo neugodnega vremena in drugih uzrokov, ostane jih vendar-le leto za letom velika obilica. Po vsem širokem svetu ne manjka nikjer rastlin, povsod le prostora.
3.
Vrstica 105 ⟶ 103:
Če bi pa padlo vsako zrelo zernice, ki odpade stari nastlini pod njo na zemljo, in bi tam obležalo, bilo bi eno verh druzega in ne kalilo bi nobeno; kjer ni bilo prej rastline, ne bi prišla nobena tje. Toda narava je premislila to že pred nami, in ni čakala še le našega sveta. — Nektera zerna razzleté se sama z neko nevidljivo močjo; največ jih je majhnih in lahkih, in se dvignejo pri najrahlejem vetru v zrak. Nektera imajo mala peresca, postavim regrat (mlič), otroci jih razpihujejo za kratek čas in ustrezajo nevedoči naravi, druga imajo mehke široke peruti, kakor zerna smerekova. Kadar dvignejo vihrajoči viharji in vertinci, ki naznanjajo po leti hudo vreme, vse od tal, takrat narava seje, in opravlja dobro delo, mi pa se bojimo, jo tožimo, in se grozimo, množica nevidljivih kali leta in plava po tem po zraku, ki pade na dolgo in široko na zemljo; za njo pride prah in jo pokrije. Kmalo potem dež zmoči prah, in potem po logih in tratah, gorah in dolinah, verheh in sterminah je res, da pojedo nekaj zerna ptice neba, da ga nekaj pogine med ternjem da se ga posuši nekaj na goli skali zavoljo hude vročine, da ga pa pade nekaj na dobro zemljo in stoteren sad obrodi.
Dalje so nektera zerna za veter pretežka, pa so okrogla in gladka; valé se dalje po zemlji in se premaknejo, če se jih ljudje ali živali dotaknejo. Nektera imajo zakrivljene špice (osti) in klukice, s kojimi se prijemajo človeških oblek, ali živalske dlake; nesó jih dalje in na kakem drugem kraju odpadejo, ali se pa oberó in raztrosijo; kdor to dela, ne ve, da dela, ali pa ne misli na to. Mnogo zern gre neprekuhanih skoz želodec in čreva živali, kterim so namenjene v živež, in se odlože na kakem drugem kraju. Po selivnih pticah smo dobili nedvomno že mnogo rastlin iz ptujih dežel, ki so se pri nas vdomačile in nam sedaj koristijo. Tako vzrašejo na visocih zvonikih (turnih) in po zidovju hruševa drevesa, kamor gotovo ni nesel nihče zerna. Nektera popadajo z naprej molečih vej v vodo, ali jih vetrovi in poplavi pomečejo {{prelom strani}} v reke, ki jih dalje tirajo in ob povodnji popusté v ptujih krajih. Nektera zerna celo plavajo po rekah v morje, dospejo do nasprotnega obrežja in se vdomačé na ptujih tleh. Vse moči in vsi elementi podpirajo tedaj dobrodejne namene stvarnikove, sneg in dež, grom in toča spolnujejo njegova povelja.
4.
Vrstica 118 ⟶ 116:
Star pregovor pravi: kdor drugim jamo koplje, sam v njo pade. — Nek kerčmar je bil pa že prej v nji. Prišel je k njemu dobro opravljen gost. Na kratko in osorno tirja dobro juho za {{razprto|svoj}} denar. Potem tirja še kos govejega mesa in salato, vse za {{razprto|svoj}} denar. Vljudno ga popraša kerčmar: ne mara se mu dopade tudi kozarec vina. Se ve da, pravi gost, če dobim kaj dobrega za svoj denar. Ko se je dobro pogostil, prinese ogoljeno desetico iz žepa in pravi: »Tukaj, gospod kerčmar, je {{razprto|moj denar}}.« Kerčmar pravi: »Kaj pa to pomeni? Ali mi niste 18 grošev dolžni?«
Gost odgovori: »Jaz nisem tirjal za 18 grošev jedi, ampak za {{razprto|svoj denar}}. Tu je {{razprto|moj denar}}. Več nimam. Če ste mi preveč dali, kdo je kriv?«
{{prelom strani}}
Kaj tacega si ni bilo težko izmisliti. Kosmate vesti je bilo treba, in neskerbnosti, kako se bode izšlo. Pa najboljše še pride.
Vrstica 141 ⟶ 139:
V premožni vasi, rekel bom v Rudniku, če tudi se ni tam zgodilo, ampak pri nas, in tisti, ki se mu je to zgodilo, bere morda ravno zdaj, ne škorec, ampak človek.
Rudniški črevljar je imel škorca, kterega je črevljarski učenec vadil govoriti. Škorec se ni naučil samo tistih besed, ki jih je učil njegov učenik, govoril je tudi, kar je vjel od svojega gospodarja; p. {{razprto|lalala}}, ali pa; »{{razprto|gliha vkup štriha}},« ali pa: »{{razprto|naj bo kakor Bog hoče}},« ali pa: »{{razprto|ti, Teleban}}.« Tako namreč je počastil večkrat gospodar svojega učenca, kadar je kerpo narobe prišil, ali če je potegnil z nožem mesto po usnji, le po lesu, ali če je zlomil šilo. Sčasoma si je zapomnil škorec vse te govore. Ker je bilo dan na dan mnogo ljudi pri črevljarju (kajti točil je tudi žganje), bilo je včasih mnogo smeha, če so se gostje resno pogovarjali in je škorec včasih kakošno vmes zinil, ki je bila na pravem mestu, kot bi vedel, kaj govoré. Včasih če ga je deček poprašal: »{{razprto|Anžek, kaj počneš}},« je odgovoril: »{{razprto|Ti Teleban}},« in ljudje v okolici so si vedeli mnogo povedati o Anžku. {{prelom strani}} Nekega dne pa si misli škorec, ko so mu pristrižene perute zopet zrastle, in je bilo okno odperto in zunaj lepo vreme: Naučil sem se že toliko, da bodem živel z lahka na svetu, in smuk jo potegne skoz okno. Zletel je na polje, kjer se je pomešal med druge ptiče, in ko se dvignejo kviško, zleti tudi on ž njimi, misleč: Le ž njimi, ti vedó bolj, kako mora biti. Pa po nesreči zleté vsi pod neko mrežo. Škorec pravi: {{razprto|Naj bo, kakor Bog hoče}}. Ko ptičar pride in vidi, kako dober lov je dobil, vzame ptiča za ptičem iz mreže, jim zavije vratove in jih pomeče na tla. Ko seže zopet z moraželjnimi persti po enem jetniku in na nič ne misli, zakriči jetnik: »{{razprto|Ti Teleban}}. {{razprto|Jaz sem Rudniški škorec}}.« Kot bi vedel, da ga bode to rešilo. Ptičar se ustraši in misli, da to ni samo na sebi; ko se pa oddahne, samega smehu bi kmalo počil. »E Anžek,« pravi mu, »tukaj bi te ne iskal, kako si prišel v moje zanjke?« »{{razprto|Gliha vkup štriha}},« mu Anžek odgovori. Ptičar nese škorca gospodarju nazaj in dobi dobro nagrado. Črevljar je pa dobil mnogo obiskovalcev, kajti vsak je hotel videti čudnega Anžka, in kdor potrebuje črevljev, pride od daleč k Rudniškemu črevljarju.
Zapomni: Kaj tacega se škorcu pripeti redkokrat. {{razprto|Marsikak mlad človek pa, ki se je klatil rajši po svetu, kot bi doma ostal, zamotal se je v zanjke, izmotal se pa ni iz njih}}.
Vrstica 163 ⟶ 161:
Lakomneža tare skerb, zapravljivca strasti. Unega poplača slednjič sad, tega žalost.
{{prelom strani}}
Mnogokrat je zapravljivec v mladosti, lakomnež v starosti. Mnogokrat dobe premoženje lakomneževo zapravljivi dediči.
Vrstica 184 ⟶ 182:
Tako gresta doli, uni pa hrujejo mimo nju v sobo in med tem, ko so pred zapertimi vrati razgrajali in terkali, in v prazno sobo vpili: »Bodete kmalo končali; urno, če ne razbijemo vrata,« pripeljal jo je Tirolec k svojej materi, jej dal otroka nazaj in smehljaje se je objemala, ter ga pritiskala na obraz.
{{prelom strani}}
Srečno jo je Tirolec rešil z božjo pomočjo iz rok njenih morivcev, spremljal jo je po noči po skrivnih potih in dospela je o solnčnem vzhodu na bavarsko zemljo.
=== '''Dobro ga je plačal.''' ===
Vrstica 197 ⟶ 194:
Kar se spomni mož. Naenkrat postalo je nevarno na pokopališču, kodar je peljala pot. O lepem vremenu in jasnih nočeh videli so stopati dolgo, belo pošast po grobih. Kedar je deževalo ali pa kedar je bila tema, slišalo se je v mertvaški shrambi ječanje in stokanje, ali je pa ropotalo, kot bi se oživele mertvaške glave in kosti. Kdor je to slišal, stekel je trepetajoč skoz perva vrata; vkratkem ni bilo gotovo več videti nobenega človeka na pokopališču, potem ko se je storil mrak in zginila zadnja lastovica z zraka, dokler se ni nek razumen in serčen mož iz bližnje vasi v tem kraju predolgo zamudil in šel po najbližnji poti mimo razvpitega kraja in čez ječmenovo njivo domu. Prijatelji so mu seveda pravili o nevarnosti in mu branili; pa zastonj; slednjič jim pravi: »Ako je duh, in če je najhujši med vsemi, ne more mi nič žalega storiti; hudega nisem nič storil in z božjo pomočjo prišel bom po najkrajši poti k ženi in otrokom. Če ima pa meso in kosti, ne bojte se, saj imam dve pesti, ki so že tudi vajene tacih reči.« In šel je.
Ko pride na pokopališče, ravno do druzega groba, zasliši za sabo tesno stokanje in ječanje, in ko se ozré, vzdigne se kakor iz groba neka dolga bela prikazen. Luna je posvetila {{prelom strani}} po žalostnih grobéh. Mertva tihota je krog in krog, le nekteri netopirji ferfotajo semtertje. Dobrega moža obidejo težave, kakor je pozneje sam djal; rad bi bil šel nazaj, ko bi mu ne bilo treba mimo prikazni iti. Kaj je bilo pač storiti? Počasen in tih gre svojo pot mimo grobov in černih mertvaških križev. Počasno in stokajoče mu je sledila, v veliko njegovo grozo dolga prikazen do konca pokopališča. To je bilo prav, prav pa ni bilo, da je šla tudi vun pred pokopališče. Bilo je nespametno.
Tako se godi po svetu! Ni ga tacega goljufa, da ne bi s e izdal kdaj. Ko ugleda preganjan človek prikazen zunaj na njivi, misli sam seboj: Prava prikazen mora ostati na svojem mestu, kakor vojak na straži; prikazen, ki je na pokopališču doma, ne gre na njivo. Naenkrat se oserči, se urno oberne, zgrabi belo podobo in kmalo spozna, da derži nekoga sleparja v beli rjuhi, ki še ni na pokopališču doma. Torej začne po njem nabijati in ga klestiti, da si serca ne ohladi na njem, in ker zavoljo rjuhe ne vidi, kod tolče, se je mogel ubogi strah zadovoljiti, kakor je priletelo.
Vrstica 212 ⟶ 209:
Ker smo pervi večer govorili o zemlji in potem o solncu, o vsacem posebej, zaslišimo še malo, kako živita v prijateljstvu med sabo, ter kako naraste iz njune ljubezni noč in dan, vijolice in sterneni snopje in zmerznjene šipe po oknih.
Ker je solnce tako daleč od nas, ni hotelo zvezdogledom dolgo v glavo, zakaj bi se neki vsacih 24 ur neprenehoma okrog male zemlje sukalo, z nerazumljivo močjo in urnostjo; le samo zato, da bi doživeli mi v tem kratkem času enkrat jutro in opoldne, večer in noč in svitle zvezde. Natoroznanci {{prelom strani}} namreč so se prepričali, da se godi vse, kar se godi, veliko prosteje in navadniše. Toda nek zvezdogled prave korenine, po imenu Kopernik, je dokazal, da se ne {{razprto|more}} le tako zgoditi, kakor menijo natoroznanci, ampak, da se {{razprto|res}} tako godi, in da je božja modrost prej na to mislila, kakor človeška.
Prijatelj! zvedel bodeš sedaj, kaj je terdil Kopernik, in kaj dokazal, pa prosim te, preberi prej vse, predno boš začel z glavo zmajevati, ali se celó smejati.
Vrstica 224 ⟶ 221:
{{razprto|Tretjič}} pravi Kopernik: Medtem ko se ovije zemlja v 24 urah z jutrom in večerom, in ob svojem času z velikonočjo, ne stoji vedno na enem kraju v nezmernem nebesnem prostoru, ampak suče se neprestano z nerazumljivo urnostjo v velikem krogu med solncem in zvezdami in pride v 365 dneh in 6 urah okrog solnca zopet na staro mesto.
Zavoljo tega in pa zato, ker postane vse v 365 dnéh in 6 urah tako, kakor je bilo pred ravno toliko časom, šteje leto 365 dni, šest ur pa shranimo 4 leta, da se narasejo v tem času do 24 ur, kajti nič ne smemo zgubiti od drazega {{prelom strani}} časa. Zato se šteje vsako četerto leto po en dan več in se imenuje prestopno leto.
Dragi bravec! ali ta reč jame se tebi jasniti, in kmalo bi se spreobernil, ko bi le mogel začutiti količkaj tega Zemljinega sukanja. Zato pravi
Vrstica 234 ⟶ 231:
Eno sledi za drugim in zadnje stika se zopet s pervim. To se imenuje Codiak ali zverinski krog. Stoji pa še veliko viši na nebu ko solnce, ki je, ako ga pogledamo od tod, vedno med dvema čertama, ki zaznamujejo kraj ali rob ednega znamenja. Če stoji danes solnce v znamenju divjega kozla, ga v 30 dnéh ni v ravno tistem znamenju, ampak v naslednjem, in vsacih 30 dnéh premakne se v naslednjo znamenje in na tem se spozná, da se je premikala zemlja med tem v krogu. Drugače ne more biti. Na vse to pravi
{{razprto|Petič}} in zadnjič zopet Kopernik. Če bi bila tudi Zemljina os naravnost k solncu obernjena, in če tudi bi se zemlja tako vertela, v popolnoma okrogli čerti krog solnca, tako da bi ostalo ono ravno v sredi, morala bi leto na leto po vseh krajih zemlje noč in dan enaka biti. Na sredi zemlje moralo bi žareti na desni in levi rudečega traka večno polletje; na obeh straneh ob robu krogle bi bilo nekoliko hladneje in vročina bi se zmanjšala, kolikor bolj po strani bi padali solnčni žarki na zemljo; okrog tečajev pa bi kraljevala zima brez upanja in brez kraja. Toda, pravi zvezdogled, temu ni tako. {{prelom strani}} Zemljina os nagnjena je v kotu 67 stopinj, kdor razumi. Tako nagnjena k solncu suče se zemlja v 24 urah, in v enem letu prisuče se v ravno tej meri okrog solnca, ne navpična ampak po strani nagnjena.
Če se vstopiš bravec 21. marcija pred kerčmo »rudečega orla,« in se oberneš proti solnčnemu vshodu, oddaljen je krog, ki ga potegne rudeči trak tisti dan, še 1380 ur hodá, ali 690 milj na desno od tebe, tečaj pa, ki si mu najbližje, je 1320 ur ali 660 milj od tebe na levo oddaljen. Tako je 21. marcija; pa že 22. se rudeči trak več ne ovije zvonika, ampak vleže se na zemljo na strani zvonikovi proti nam, in tako se ovije v kačji čerti vsacih 24 ur vedno bližje in se nam približa najbolj 21. junija, kajti prišel je le kakih 705 ur ali 352 ½ milj bližej.
Vrstica 252 ⟶ 249:
Iz tega se razvidi, da ni nikjer na zemlji ravno tistega letnega časa ob enem. Kadar zvenejo pri nas zadnje cvetlice in popada z drevja listje, začne drugej vse cvesti in zeleneti. Če prespimo pri nas po zimi najdaljšo noč, sveti ljudem drugej najdaljši dan, in Vedež se ne prečudi dovelj božjej modrosti, kteri zadovolji eno samo solnce, da se zamore v najmerzlejih krajih oživeti vesela pomlad in dozoreti polna žetev.
Toliko sedaj o zemlji. — Če bi se mogel kdo vzdigniti od tod v ravnej čerti naravnost v danico, ki nam je med vsemi zvezdami najbližja, videl bi še čudoviteje reči. Zvezda bi se mu vedno bolj vekšala in vekšala, najpervo bi bila taka kakor mesec, in slednjič podobna bi bila neprevidljivi krogli ali plošči. Njena luč zdela bi se človeku vedno merkleja, zato ker se razgrinja po večem prostoru; v primerni daljavi {{prelom strani}} razločil bi že gore in doline, in naposled stopil na nova tla. V ravno tej razmeri pa bi morala zemlja se manjšati, in svitloba njena bila bi krasneja, zato ker bi se stisnila na manjši prostor. V primerni daljavi videla bi se človeku začetka enaka reti, pozneje rešetu, pozneje zopet bila bi videti podobna luni, kadar bi stopil na danico, zagledal bi jo daleč na nebu ljubeznjivo zvezdico med drugimi, in jo videl vstajati in zahajati.
»Poglej tam,« dejal bi pervemu znancu tam gori, »poglej ono prijazno zvezdico, tam sem jaz domá, in moj oče in moja mati živé tudi še tam. Mati so od tod in tod.« —
Vrstica 270 ⟶ 267:
Saj je vergel juho samo zdaj doli, a potem ne več! Gospod je spoznal svojo napako, v pogledu lepega pomladnega dneva se mu lice razvedri, in na tihem se smeja urni misli svojega strežaja in se mu zahvali v sercu za dober nauk.
{{prelom strani}}
=== '''Koristni nauki.''' ===
Vrstica 286 ⟶ 282:
Nekdo izda vsak dan po nepotrebnem en groš. Marsikteri, ki ima groše, si misli, to ni veliko in dela tudi res tako. Čez leto in dan nabere se že 365 grošev, v tridesetih letih že 10950 grošev to je 547 gl. 30 kr. raztrošenega in zapravljenega denarja in to je veliko.
Nekdo drug potrati po dve uri na dan, in si vsakikrat misli, danes se bo že pozabilo. V enem letu jih je 730 ur in {{prelom strani}} v 30 letih 21900 ur. Skupaj 912 potratenih dni našega kratkega življenja. To je še več kakor 547 gl. za enega, kdor pomisli. —
Zemlja meri na okrog 5400 nemških milj, ali 10800 ur.
Vrstica 302 ⟶ 298:
prijateljev pozna ga dobro.
Drugi vodonosec pa pravi: No, čast in hvala Bogu, zdaj vsaj si bodem privoščil, kako kapljico; pili bomo malo boljšo. Zavil bom tudi zdaj pa zdaj kakemu pišancu vrat; toda svojih naročnikov ne popustim, ki jemljejo vodo od mene, to bi bilo {{prelom strani}} nespametno.« Najme si toraj pomočnika za četert leta, ki nosi mesto njega vodo po hišah. »V četert leta bom pa oskuben,« je djal, »tak bom, kakor prej.«
Oblačil se je sedaj v najlepše blago, vsako nedeljo imel je novo suknjo, eno lepšo, ko drugo. Stanovanje najel si je najlepše v onem kraju mesta, kjer je bilo najdražje. Zaklal je vsak dan pitanega vola in šest telet za svoje prijatelje, ki jih je povabil na obed, dva prešiča pa za godce. Služabniki podajali so vina iz kleti vstopivši se s versto kakor pri (ognju) požaru, po eni strani so šle polne steklenice na mizo, po drugi prazne nazaj v klet.
Vrstica 319 ⟶ 315:
Travščina je precej velika vas. Nekega dne pridere vanjo sovražnik, ter vzame kerčmarji štiri konje in tudi hlapec mora ž njim. Predno pa odide, pravi mu kerčmar: Pridi le kmalo domu, Jozel. »Jaz se gotovo ne bom branil priti, odgovori mu Jozel, — Kerčmarica zmerja, jokaje se, neusmiljenega sovražnika. »Ne bomo vam konj požerli, ne, odgovoré ji vojaki. Saj nismo pesoglavci. Pesoglavci žro konje.«
Purvi dan pridejo do Ostrogora, drugi do Ružice, tretji do černih lesov in tako vedno dalje. Tako daleč od doma želi si Jozel smerti in tudi konji bi radi kaj prigriznili. Posebno {{prelom strani}} je pomiloval Jozel svojega ljubčka: Sirca, ki je moral biti že tako mlad bojni junak. Pa vse nič ne pomaga. Kamor so prišli, nikjer ni bilo dobiti voza, in Jozel moral je s konji čez hribe in doline, po ptujih deželah in ptujih mestih. Iz dni nastalo je ravno toliko mescev in še več.
Neko noč poda se nekoliko od svojih konj ter pride do sovražnih straž. »Kdo je?« — »»Dober prijatelj.«« »Kter dober prijatelj?« »»Jozel od tod in tod?«« »Tri sto medvedov,« pravi korporal, »tedaj Jozel si od tod in tod?« Korporal namreč je pil že pri njegovem gospodarju masliček grencega, ali pa polič po osem in štirideset in ga poznal še od tedaj. In tudi stotnik ga je že poznal.
Vrstica 337 ⟶ 332:
Kerčmar hoče ravno vun, kar pride Oger v sobo ter pravi: »Le stojte!« — »Odkod pa prijatelj?« vpraša ga kerčmar. »Take goste smo tudi že imeli.«
{{prelom strani}}
»Prinesite mi polič najboljšega. Najboljšega vam rečem, pa dva kozarca.«
Vrstica 360 ⟶ 355:
Zapomnite si tudi vi posli, hlapci in dekle: Bodite pridni in pravični, kajti eden krivičen vinar požré sto pravičnih. Bog vam bode dal srečo in zdravje, bodite zadovoljni in gotovo bodete srečni tu in tam pri Bogu.
{{prelom strani}}
Zapomnite si vi gospodarji: Pravični in dobri posli so vaš blagoslov. Nikar jim ne bodite prehudi in preostri, ako imate pobožne posle, dal vam bode Bog srečo pri živini in na polju. Poterpite rajši ter prideržite dobre posle pri hiši.
Vrstica 375 ⟶ 370:
=== '''Nesreče na Švicarskem.''' ===
Vsaka dežela ima svoje prijetnosti in svoje reve, in kdor je zvedel in okusil, kako je drugej, pač je zadovoljen in vesel domá in nima nikakoršnega veselja zapustiti svojo domačijo. Švica na pr. je bogata pašnih planin, sira, masla in prostosti; pa tam so tudi lavine, plazovi snega. 12. gruden 1809 leta pripeljal je s sabo za visoke gorske doline te dežele strašno noč, in opomnil Švicarje, da mora človek misliti vedno na {{prelom strani}} izrek: »Čujte in molite, ker ne veste ne dneva ne ure, kdaj pride sin človekov.«
Ležal je po vseh visocih gorah debel, ravno kar padel sneg. Z 12. grudnom prihrul je vihar in za njim se je ujužilo. Mislili so vsi na veliko nesrečo in se bali. Kdor je menil, da njegovej hiši ne preti nevarnost, tresel se je v strahu že one reveže, ktere bo zadelo. Oni pa, ki si niso bili v svesti, da jim ne more škodovati kaka nesreča, djali so svojim: »Jutrajšnega dneva ne dočakamo,« in pripravljali so se k srečni smerti.
Vrstica 385 ⟶ 380:
angeljem, da te nosijo na svojih rokah;« kajti viharji so mu posli in snežni plazovi spolnujejo mu zapovedi.
Drugače pa je bilo v {{razprto|Sturnu}}, tudi v Uriskem kantonu (okraju). Po večerji reče oče ženi in otrokom: »Molimo še za reveže, ki so nocoj v nevarnosti.« Pa že med molitvijo gromi iz vseh dolin odmev sneženih plazov, in med molitvijo že razpade hlev in hiša. Očeta odnesel je vihar tje v strašno noč, ga vergel spodaj pod goro na tla, ter ga pokopal v sneg. Ostal je še živ. Ko se izkoplje drugi dan z nadčloveško močjo iz snega in dospé do mesta svoje hiše in hoče pogledati, kaj {{prelom strani}} se je zgodilo z družino, za sveta nebesa, bilo ni druzega ko sneg, nikakega znamenja od hiše, opaziti ni bilo sledu človeškega življenja. Vendar zasliši dolgo in tužno kličoč glas svoje žene izpod snega, kakor iz groba. Ko jo srečno izkoplje in nepoškodovano, zaslišita koj še en znan in prijeten glas: »Mamica, jaz bi bil tudi še živ, djal je eden otrôk, pa ne morem vun.« Zopet začneta delati mati in oče ter izkopljeta otroka, pa imel je roko zlomljeno. Serce zasmeja se jima od samega veselja in prelivata solze hvaležnosti in bolečin, kajti izkopala sta tudi druga dva otroka, toda mertva.
V Pilzigu, tudi v Uriskem okraju neslo je sabo neko mater in jo pokopalo v snegu. Nek mož, njen sosed, kterega je vergla lavina tudi v on kraj, sliši njeno ječanje, ter jo izkoplje. Pa zastonj smehlja se nadepolna. Na pol naga krog sebe pogledavši, ne spozna kraja, v kterem je. Njen rešnik zgrudil se je omoten na tla. Nakopičili so se novi holmi sneženi in napolnil je strašen vihar s snegom nebo. »Ni je več pomoči, otroci, pravi nesrečnica, molimo in izročimo se božjemu varstvu.« Med molitvijo zgrudi se umirajoča sedemletna hčerka materi v naročje, in tudi mater zapusté moči, tolažečo svojo hčerko in priporočajočo je nebeškej milosti. Mertva omahne na sneg, v naročju derzeča drago svojo hčerko. Druga 11 letna hčerka slonela je jokajoča pri materi in sestrici, ne zmené se za svoje rešenje zatisne jima oči: z neizrečenim trudom in nevarnostjo zleze najpervo k nekemu drevesu, po tem na skalo in pride še le o polnoči do neke hiše, kjer so jo vzeli skoz okno v hišo in jo zredili z domačimi otroci.
Vrstica 394 ⟶ 389:
=== '''Tri želje.''' ===
Prav srečna in vesela živela sta mlada zakonska, in imela sta le to napako, ki je doma v vsakih človeških persih: Če je komu dobro, želi si še boljše. Iz tega pa nastane mnogo {{prelom strani}} neumnih želj in manjkalo jih ni tudi našemu Janezu in Mini. Zdaj si voščita Toninovo njivo, zdaj krčmarjev denar zdaj sosedovo hišo, polje in živino, zdaj zopet skratka 500 tisoč goldinarjev. Nekega večera, ko sta ravno orehe lušila in tolkla že precej veliko ljukno v ognjišče, odpró se vrata in v kuhinjo stopi bela, komaj pel pedi dolga ženica. Bila je neizrekljivo lepa in hiša napolnila se je z dišavami. Lešcerba ugasne, pa žar, podoben jutranji zori, ko se jame že prikazovati solnce, obsije lesene stene. Če tudi je ta razsvitljava neizrečeno lepa, prestrašita se vendar oba: pa mine jih kmalo strah, ko začne govoriti mlada gospa s čudno sladkim, in kakor bron čistim glasom. »Vajina prijateljica sem, ki prebivam v steklenem gradu sredi gore, začne govoriti Vila, in zapovedujem sedem sto duhovom. Voščita si kar hočeta, tri želje hočem vama spolniti.«
Juri podrega s komolcem svojo ženo, kakor bi hotel reči: Ni preslabo ne, in Mina že odpira usta, naj bi ji Vila dala par tucatov svilenih rut in jopičev dobrega blaga, ali kaj enacega, toda Vila dvigne perst posvarivši ju: »Osem dni vama je pomiselka. Pomislita dobro, ter se ne prenaglita.«
Vrstica 401 ⟶ 396:
Drugi večer pečeta krompir in vesela stojita mož in žena pri ognju, ter gledata, kako se vnemajo plamenčki, zdaj pa ugašajo, zatopljena sta v prihodnjo srečo, da se jima samega veselja še govoriti ne ljubi. — Ko je krompir pečen, izberska ga Mina iz pepela, ter ga po ognjišču razlomi. Ko jo pošegače duh pečenega krompirja, pravi, ne misle, kaj je izrekla, »ko bi imela zraven krompirja še eno pečeno klobasico« — in joj perva želja je izpolnjena. Tako urno, kakor se posveti in zgine blisek, prišla je kakor zora in cvetličen duh skoz dimnik in obležala na krompirju najlepša klobasica. Kakor je želela, zgodilo se ji je. Kdo bi se ne jezil nad tako željo in njenim uresničenjem. Kter mož bi ne godernjal nad svojo ženo zavoljo take neprevidnosti.
{{prelom strani}}
»Da bi se pač prijela klobasica tvojega nosu,« pravi Juri v pervi jezici z vso nedolžnostjo, na kaj druzega še ne misli; pa kakor željeno tako storjeno. Komaj je izrekel zadnjo besedo, deržala se je že klobasa ženinega nosu, ter ji visela na obeh straneh doli, kakor vojaku berke.
Vrstica 427 ⟶ 422:
Zadnji ni plačal pijače.
{{prelom strani}}
=== '''Računska naloga.''' ===
Vrstica 446 ⟶ 441:
I. Luna je tudi velika, v nezmernem prostoru plavajoča krogla; pa je 50 krat manjši od zemlje in ne čez 50 tisoč milj od nje oddaljena. Iz tega se vidi, da si slovenski Vedež ne polni rad ust z velikimi številkami, kadar nij treba, češ da bi dobrega bravca v številenju vadil, ampak on ostane vedno pri tem, kar je res.
II. Kakor zemlja okoli solnca, suče se luna okoli zemlje, toda nam se zdi, da je narobe. Tudi ona dobiva svojo luč in {{prelom strani}} rast od solnca. Ena polovica in sicer k solncu obernjena, je svitla, druga pa temna. Da ni vedno ena polovica svitla in druga pa temna, verti se luna enako zemlji krog same sebe ali krog svoje osi, in sicer v 29 dneh in pol. Iz tega sledi, da v tem času noč in dan samo enkrat okoli lune gresta. En dan traja tam tako dolgo, kakor pri nas dva tedna, in ravno takó dolgo noč, in ponočnemu čuvaju je treba paziti, de se ne zmoti, če začne ura 220 ali še clo 310 biti. Toda
III. Luna suče se v ravno taistem času tudi krog zemlje. To se zopet na zvezdah vidi. Če opazujemo počasen poštin voz na cesti, se nam zdi, da stoji miren vedno na enem mestu; ko pa opazimo, da vendar le ni vedno pri tistem drevesu na cesti, ampak čez par minut že pri drugem, tedaj spoznamo, da ne stoji mirno, ampak da se bliža postaji, če bi se pa v velikem krogu krog č. bravca peljal, moral bi slednjič zopet k tistemu drevesu priti, pri kterem je s konca stal; po teh naznanilih bi spoznal, da je prišel enkrat na okrog. Ravno taka je tudi z luno. Ne mudi se vsako noč enako pri eni zvezdici, naj je še tako lepa, ampak premika se dalje, od ene do druge. Drug večer je ob tistem času že precej dalje: in v 29 ½ dneh, ali pa še malo prej, pride zopet k taisti zvezdi, kjer je prej stala in tako je dokončala svoj tek okoli zemlje.
Vrstica 455 ⟶ 450:
{{razprto|Polna luna je}}, kadar se vstopi za zemljo, kadar tedaj zemlja med solncem in luno plava, toda malo više ali niže. Takrat vidimo vso njeno razsvitljeno polukroglo, kako jo solnce obseva in mi z naše noči gori gledamo v njen dan. Po polni luni zopet, kadar se luna na uni strani krog zemlje zasuče, se prikaže en del temne polovice in vedno več do zadnjega krajca.
{{prelom strani}}
{{razprto|Zadnji}} krajec je, kadar se zopet ena polovica stemni, druga pa razsvitli in zdaj vidimo, kako noč premaga dan, dokler je zopet mlaj ne prežene. To je prememba lunina.
Vrstica 462 ⟶ 457:
VI. Če se luna v svojem popolnem blesku na nebo pripelje, je vendar-le čudna videti s svojim tužnim obrazom, in s svojimi svitlimi in temnimi pegami Kakor znano, se ne razprostira svitloba v enaki meri čez njo, ampak raznotero. S tem je luna dolgo časa učenjake za nos vodila, češ, svitli kraji so suha zemlja, od ktere odskočijo solnčni žarki, temni pa so voda, ki žarke v se potegne.
Toda z dostojnim daljevidom, kakoršnih v prejšnih dneh niso poznali, videl je neki pravi zvezdogled, po imenu Schröter, druge reči, ne pa suho zemljo in vodo; suho zemljo je sicer videl, a vode ne, mesto tega pa široke ravnine, visoke gore in globoke prepade s čudnimi podobami. Ali ni celo senco opazoval, in videl kako se od večera proti jutru premiče, se skrajša in zopet podaljša ? Ali ni slednjič po senci gor premeril njihovo visočino. Najviši gore na luni so viši, kakor najviši gore na zemlji, namreč 25.000. Vedež se boji zvezdogleda in božje {{prelom strani}} vsegamogočnosti, ki je dala revnemu človeku um in moč, po 50 tisoč milj daleč gore izmeriti, kterih mi še celo ne vidimo.
Če se VII. in zadnjič vpraša, kak opravek pa ima luna, odgovorilo se bode: Kakoršen zemlja. Gotovo je, da s svojo milo lučjo, ki je le odsvit solnčnega bleska, razsvitluje naše noči. Luna je pervi Vedež in pratikar naše zemlje, in najviši nočni čuvaj, kadar drugi spé! Narobe pa obseva zemlja s svojim solnčnim bleskom temno polovico lunino in jasni njeno dolgo noč. Kaj hočeš reči, č. bravec! se ne vidi v pervih dneh pomlajene lune, kadar stoji na nebu enaka krivemu serpu, se ne vidi, da je tudi drugi del njene ščipe ali njena noč razsvitljena z nekim zelenkastim leskom? To učini solnčna svitloba, ki odskoči od naše zemlje na luno; to je tedaj zemljini svit na luni.
Vrstica 478 ⟶ 473:
Nekega dne ugleda Tone Bet na gnjezdu sedečega ptiča v drevesnem veršičku. »Kdo zamore,« vpraša svoja prijatelja, »prinesti iz onega gnjezda jajca, pa tako, da tič ne bo vedel za to.« Janičar spleza urno, kakor maček na drevo, se tiho bliža gnjezdu, ter preverta počasi spodaj v gnjezdo luknjico, spusti v roko jajček za jajčekom, zamaši gnjezdo zopet z mahom, in prinese jajca.
»Kdo pa dene zopet jajca pod ptiča,« vpraša zdaj Janičar, pa tako, da ptič ne zapazi?« — Tedaj spleza Tone Bet {{prelom strani}} na drevo, Janičar pa za njim in med tem, ko Tone Bet podtikuje počasi ptiču jajca, sleče ga Janičar tako, da Tone Bet ne čuti.
To je bilo smeha, in druga dva pravita : Janičar je mojster, Janičar nama je kos. Zagoršek pa pravi: »Sprevidel sem, da z vama ne morem biti v družbi, in kadar nas razvpijejo, in se nas pravi loti, vem, da vama takrat ne bo tesno, meni pa.« Šel je od nju, ter jih popustil, in živel pošteno in pridno s svojo ženo.
Vrstica 484 ⟶ 479:
Kmalo potem, ko sta vkradla druga dva na sejmi konjiča, obiščeta v pozni jeseni Zagoršeka, ter ga poprašata, kako se kaj počuti; slišala sta namreč, da je zaklal prešička in sta hotela malo opaziti, kje je spravljen. Visel je v kamri na zidu. Ko odideta, pravi Zagoršek: »Stara, prešiča bom prenesel v kuhinjo, pa ga bom pokril z neškami, če ne, jutri ni več najin. Po noči pa prideta tatova, prekopljeta zid, kar naj bolj moreta tiho, pa prešička ni bilo več tukaj. Zagoršek zaslišati jih vstane ter gre krog hiše gledat. Med tem se splazi Tone Bet pri drugem voglu hiše k Zagoršekovi ženi ter ji pravi posnemaje glas njenega moža. »Stara, prešička ni več v kamri.« »Ali si prismuknjen, ali kali?« pravi žena, »kaj pa bledeš ? Sam si ga nesel v kuhinjo in ga pokril z neškami.« »Saj res,« pravi Tone Bet, »vidiš ves zaspan sem« in gre po prešička in ga odnese nezaderževan; zavoljo temne noči pa ne ve, kje je njegov bratec, ter si misli: bode že prišel v gozd, kakor sva se pomenila. Ko pride Zagoršek nazaj in seže po prešičku, zakliče svojej ženi: »Stara potepuha sta ga pa vzela vendar-le.« Pa ni ga jima hotel tako po ceni pustiti, ampak gre za tatovoma v gozd in ko doteče Toneta Beta, spremeni svoj glas, vidé, da je Tone Bet sam, ter posnema Janičarja: »Bratec, daj meni pujska, ti si že truden.« Tone Bet, misle, da je njegov brat, mu da pujska, ter pravi, da bode on pred njim šel, in v gozdu zakuril. Zagoršek pa se za njim oberne proti domu, ter pravi: »Te imam že zopet ljubi pujsek,« in ga nese domu. Med tem blodi Janičar po hosti sem ter tje v temi, in ko zagleda ogenj, gre tje ter praša Toneta Beta: »Ali imaš ti prešička?« — »Ali ga nimaš ti?« vpraša Tone Bet. — Zdaj se pogledujeta debelo in ni jima trebalo, take gromade žgati za večerjo.
Toliko lepši pa je plapolal ogenj v Zagoršekovi kuhinji. Domu prišedši koj razseka prešička, postavi kotel na ognjišče ter zakuri. »Žena, lačen sem,« pravi Zagoršek, »slednjič ga rokonavsa vendar le vzameta, če ga ne pojeva še za časa.« Ko se pa stisne v kot in malo podremlje, in žena preobrača meso {{prelom strani}} z železnimi vilicami in ko enkrat pogleda na stran, ker je mož v spanju vedno bolj stokal, pride v tem trenutku skoz dimnik počasi všpičena palica, sune v kotel in potegne meso kriško; in ko žena pogleduje vedno pridneje svojega moža, prikaže se palica v drugič, in ko zbudi žena moža: »Stari, zdaj pa le jejva,« bil je kotel prazen, in tudi sedaj ni trebalo tako velicega ognja, kuhati večerjo. »Lačna,« mislita, »morava iti zopet spat,« ter pravita: »Če hočeta ta dva potepuha vkrasti, braniti jima ne more živa duša.« Med tem pa se splazita tatova z dimnika skoz luknjo v zidu v kamro in skoz kamro v sobo ter prineseta sabo, kar sta nakradla. Zdaj se je začelo veselo življenje. Jedo in pijo, uganjajo šale in se smejajo, kot bi vedeli, da so zadnjič skupaj; ter ostanejo za mizo, dokler ni posvetila luna v hišo, zapel petelin v drugič v vasi in mesarjev pes začel lajati, kajti bili so tatovoma že briči na sledu in ko pravi Zagoršekova žena: »Čas je, da idemo spat,« pridejo briči zavoljo vkradenega konjiča in vtaknejo Toneta Beta in Janičarja v luknjo.
Ko prideta tatova iz zapora, tedaj pravi Tone Bet Janičarju: »Prijatelj, obiščiva Zagoršeka, mislil bi si, da so nama dali stanovanje v cesarski hiši za vselej.« »Eno mu zagodeva,« pravi Janičar, »kaj praviš, mu bo prišlo li na misel, da sva mu je midva ?« — Zagoršek prejame tedaj nekega dne pismo s temi besedami, pa brez podpisa: Zagoršek bodi vedno pripravljen, dva rokonavsa sta stavila, da bodeta vzela nocoj rjuho izpod tvoje žene in ti jima ne bodeš braniti mogel. »To ste dve zviti buči,« pravi Zagoršek. »Eden stavi, da bode vkradel rjuho, drugi pa mi naznani, da ne bi dobil njegov tovariš
stave. Ko ne bi gotovo vedel, da sedita Janičar in Bet v zaporu, dejal bi: Ta dva sta.«
Po noči se priplazita potepuha po polju skoz vert do njegove hiše. Bet pristavi lestvo k oknu, (kar je Zagoršek čutil) pred seboj pa pomakne slamnatega moža po lestvi. Ko sliši Zagoršek znotraj v sobi pristavljati lestvo, vstane tiho z postelje, ter se vstopi z debelim polenom k oknu. »Boljših samokresov ni,« pravi svojej ženi, »kakor so ti, vedno so nabasani.« Ko vidi slamnatega moža pomikati se po lestvi, odpreurno okno in ga z vso močjo lopi po glavi misleč, da je ta eden potepuhov. Tone Bet spusti slamnatega moža in zastoče na glas. Janičar pa stoji med tem tih in miren kakor miška za podbojem pred hišnimi vrati. »Stara, ta reč se mi ne zdi dobra,« pravi Zagoršek, ko zasliši zunaj pod oknom ječanje, »grem pogledat.« — Ko vrata odpre, zmuza se Janičar za njim v vežo, in reče preplašen Zagoršekovi ženi, posnemajoč njegov {{prelom strani}} glas. »Jojmine, mertev je, ko sv. Gol na pratiki, pa še županov sin je. Daj mi rjuho, da ga zavijem vanjo in ga ponesem v hosto. Tam ga bom pokopal, sam zlodej vedi, kaj bo še iz te moke.« Prestrašena mu da žena rjuho. Komaj ta odide, pride njen pravi mož, jo tolaži in reče; »Nič hudega ni, tat je le iz slame.« Ko ga pa žena vpraša, kam je djal rjuho, ker mora zdaj ležati na sami plevnici, odpró se mu še le oči, »o šmentana potepuha,« zakliče, »zdaj še le vem, da sta bila Janičar in Betov Tone.«
Med potjo pa pravi Janičar Tonetu: Zdaj pa, prijatelj je že zadosti. V ječi je vendar-le vse, kar nam dado, slabo; le palice so tečne, in postal je tudi Janičar pošten človek. Betov Tone pa pravi: »Jaz jo bodem pa vozil še dalje.«
Vrstica 500 ⟶ 494:
Berač mu da bergljo in se še lepo zahvali, kajti Tone mu je plačal dobro.
Kmalo za tem gresta mimo Toneta pijana vojaka ter pojeta neko pesem. Prišedši v Medvedjek obesi Tone bergljo na visoko vejo, vsede se kakih šest korakov od drevesa na cesto, in skerči levo nogo, kot bi bil hrom. Kar prijaše Bizovičarjev Luka na svojem lepem belcu in derži se, kot bi {{prelom strani}} hotel reci: Nisem mar jaz bogati mlinar, nisem mar lepi mlinar in premeteni mlinar?
Ko pa prijaše premeteni mlinar do Betovega Toneta, zakliče Tone s tužnim glasom: »Bodite usmiljeni, pa poglejte mene ubozega reveža; dva pijana vojaka (saj ste jih nemara srečali) pobrala sta mi vso miloščino in sta mi vergla bergljo, zbog same hudobije, na uno le drevo, kjer je obvisela in zdaj ne
Vrstica 512 ⟶ 506:
»Pri nas se malokdaj sliši,« pravi mu, »v vsem mestu ga morda ni, ki bi zamogel potolmačiti.« — »Če bi pa to vedel,« pravi Tone, ter pogleda na uro, ko jo je potoma našel na nekem žeblju, »šel bi pa še kake dve uri do pervega mestica. Ob devetih bo že sijal mesec.« »Najboljše je,« pravi vratar, »da greste pri teh razmerah dalje, pa se ne mudite tukaj, saj mestice ni veliko« in vesel je, da se ga odkriža. Tako je prišel Betov Tone srečno v mesto. V mestu se ni dalje mudil, kakor se je moral, da je podušil par gosk, ki so se predolgo mudile na cesti. »Ve goske,« jim pravi, »se ne izučite. Kadar se stri noč, morate domu iti, ali pa pod kako varstvo,« in tako je zgrabi z vajeno roko za vrat in ju meni nič tebi nič vtakne pod plašč, ki si ga je bil izposodil potoma od nekega neznanega človeka. —
Prišedši do drugih vrat, zavpije Tone s krepkim glasom: »Kdo je?« ko sliši, da šumi vojak v utici. »Dober prijatelj,« {{prelom strani}} mu odgovori stražar. Tako je prišel Tone Bet srečno iz mestica in čez mejo.
Vrstica 530 ⟶ 524:
Ni puhlo in prazno ne, kar govoré in storé ljudje na Jutrovem. Vprašali so nekega moža, kje se je naučil svojih lepih in prijetnih navad in obnašanja. »Pri zarobljenih in sirovih ljudeh,« jim odgovori: »delal sem ravno, narobe, kakor oni.«
{{prelom strani}}
4.
Vrstica 554 ⟶ 548:
Včasih se posreči kaka smešnica, včasih pa je treba suknjo sleči, včasi pa še kožo. V tej povesti le samo suknjo.
Če tudi ga niso imeli beliča, kajti vse je šlo žabam gost in rakom žvižgat, vsedejo se vendar-le trije dijaki (študentje) v kerčmo, ter si mislijo, si bomo že kako pomagali, in jo ne pobrali, kakor kaki potepuhi. Pogovore imajo jako učene, in ni jim všeč, da jih posluša samo kerčmarica; menijo se češ, da je svet star že več tisoč let, in da bode stal tudi še {{prelom strani}} toliko časa, da se naklepeti; čez 6000 let tistega leta, tistega dne, tiste ure in minute vse tako, kakor je bilo ravno pred 6000 leti. —«
»Da,« pravi eden kerčmarici, ki je pri oknu sede pletla in pazljivo poslušala, »da, to vemo mi iz naših učenih bukev.« Eden je bil še celo tako prederzen, da je terdil, da se nekako spominja, kot bi bil že pred 6000 leti v ravno tej kerčmi, in kerčmarico pozna že po obrazu. Govorili so še dalje, in kolikor bolj se jim je videlo, da verjame kerčmarica, toliko bolj jim diši pečenka, vino in masleni kruh, račun se pa zredi do 5 fl. 16 kr. Ko se napijó in najedó, pa poskusijo z zvijačo, na ktero so nakladali.
Vrstica 565 ⟶ 559:
V zadnji francoski vojski, ko so priderli Francozje na Slovensko, od kodar so jih zapodili trinajstega leta, pride stanovat francoski častnik (oficir) k nekemu bogatemu gospodu. Gospodar mu odkaže sobo, v kterej so visele drage in lepe podobe po zidu. Zeló je dopadla častniku soba; ko je bil že nekaj dni pri tem gospodu in so mu dobro postregli, poprosil je nekega dne svojega gospodarja, naj mu podari eno teh podob v spomin. Gospod je privolil z veseljem ter prosil svojega gosta, naj si izbere sam, ktero hoče, in ktera ga bode najbolj veselila.
Če nam je na voljo dano izbrati si darilo, tirja že zdrava pamet, da si ne zberemo najlepšega, najboljšega, tako je tudi {{prelom strani}} ta gospod mislil. Zbral si je najslabšo podobo. Pa ravno to ni bilo po godu našemu gospodu. Najdražjo bi rad dal za njo »Gospod častnik,« mu pravi vznemirjen, »zakaj ste si izbrali najslabšo; iz nekega posebnega vzroka mi je najljubša. Vzemite rajši tukaj-le to, ali tam uno.« Častnik ga pa ne posluša, in noče videti, da jame gospodu prihajati vedno bolj vroče, ampak kar naravnost vzame s stene izbrano podobo. Na kraju, kjer je visela podoba, prikaže se velika mokra pega. »Kaj pa to,« vpraša vojak na videz razserden, kakor zid belega gospoda, ter sune dva ali trikrat v peleho in iz zida vsujejo se ravno kar vdelani in pobeljeni kamni, iz luknje, v kteri je zazidan gospodov denar, srebro in zlato. »Vse je šlo rakom žvižgat,« misli gospod sam pri sebi, »ali pa bova delila vsaj med saboj denar brez doktorja in pečata.« Vda se v grenko osodo, ter želi le zvedeti, kdo je gospodu povedal, da so skriti ravno za to podobo njegovi denarji. »Naznanivca pokličem koj,« pravi častnik, »saj sem mu dolžan še plačilo,« — in res ne traja dolgo, pa pride s častnikovim služnikom — kdo bi pač mislil? — zidar sam, tisti zidar, ki je zazidal denar in prejel zato plačilo.
Ta pregreha je ena največjih, ki jih ima zapisane satan na svoji tabli, kajti rokodelec mora biti zvest in pravičen v rečeh svojih naročnikov, in mora zamolčati skrivnosti in če niso pregrešne, ravno tako mora molčati kot bi bil prisegel.
Vrstica 578 ⟶ 572:
1.
Še danes so ljudje, ki menijo, da pikajo kače z jeziki. Toda že dolgo dognana in gotova reč je, da imajo kače v gornih čeljustih dva strupena zoba, ktera lahko skrijejo v neko nožnico, pa je zopet pokažejo. Ti zobje so votli, na koncu preluknani, za vsakim zobom pa je mošnjiček, v kterem pripravljajo kače strup, in kadar hočejo pičiti, steče strup iz mošnjička v zob, in skoz luknjo konec zoba v rano. Bosa je {{prelom strani}} tedaj, da spravijo kače strup pod kak kamen, predno gredó v vodo. Ako ta žival ni strupena v vodi, ni strupena tudi na suhem.
Po onih zobeh tedaj so spoznati nevarne kače od nedolžnih. Pa kako se jim more gledati v gobec, dokler so še žive in kdo bi tudi hotel? Bolj varno je, da se jim človek umakne ali jih ubije. Toda pobije se s tem tudi marsiktera neškodljiva in celo koristna žival. Kače namreč povžijejo mnogo škodljivega merčesa in nam tedaj pomagajo iztrebiti ga, in pameten preveden človek vendar le vedno rajši ohranuje in varuje, kakor razdeva brez potrebe in pravega namena; ljubše mu je, da živali živé. Saj je že samo to vredno, da se čudimo, ker se zamore ta žival brez nog tako urno pomikati, samo s svojimi mnogimi mičami. Kačja podoba je tako priprosta in vendar ji ne manjka nič, da si ohrani življenje. Kako urno in gibčno hitijo, po ravnini sem ter tje švigaje, dohité svoj plen, ali pa rešijo svoje življenje, kadar jih preganjamo. Kako gibčne se splazijo mimo toliko tisoč zaprek, ki jih ustavljajo v teku! Kdo je razverstil po vsem životu škit k škitu, luskino k luskini, ki se umika pri vsakem premikanju, se vda, se pomakne ena verh druge in vendar-le pokrivajo mehko truplo, in se vverste vsakikrat, kakor so bile prej. Kdo jih je ozalšal s tako lepimi in raznimi barvami ? V Ameriki nosijo neko kačo z rudečimi, černo obrobljenimi pegami in rumenimi progami na vratu kot lepotičje ali jo pa vpletajo med lase. Tudi nektere naše kače so lepe barve in lepo pisane, če se niso že majile pred dolgo časa in jih opazujemo brez strahu in studa.
Vrstica 586 ⟶ 580:
Če bi le poznali strupene med njimi! Učen mož je opazoval te živali in naznanil ta občna znamenja, ki se lahko zapomnijo. Če je glava široka in pokrita z majhnimi luskami, je kača sumljiva; ako je okrogla, pa ne. Če je konec života tanko ospičen, ji ni upati; ako je pa tumpast in okrogel, ni nevarna. Vendar pa sam pravi, da niso ta znamenja gotova in nepremotljiva, najboljše pri vsem tem pa je, da imamo malo strupenih kač, ki se lahko poznajo, da ne napadejo človeka samovoljno, ampak se le branijo, če se ne pusté pri miru, ali če se dražijo, če se nanje stopi ali poškodova.
Gad n. pr. ima sercu podobno glavo, je eden do dva čevlja dolg in na koncu špičast. Po mnogoterem levenju, je tudi mnogotere barve, zdaj sivorujav, zdaj rumenkasto rujav, zdaj černkast; spodaj je svitlo siv, ali višnjevkast. Na glavi {{prelom strani}} ima veliko, sercu podobno rujavo pego, po vratu take pike v siksak, potem maroge in od srede naprej še nekaj večjih in malih posameznih peg, ki so tudi rujave. Slepec ima stlačeno okroglo glavo, tanek vrat je 6 do 8 čevljev dolg in ima ospičen rep. Zgoraj je rijasto rudeč, zdaj bolj, zdaj manj; na glavi ima v strani obernjena polukroga. Po herbtu se vleče temnorujav trak v siksak, ob straneh pa so rujave pike. Trebušje je sivo pepelnato z belimi progami, kjer so zopet černkaste pike, in konec je rujav.
Tu pa tam se dobé tudi strupene kače, ki so popolnoma černe in se zato imenujejo tudi černi modrasi.
Vrstica 604 ⟶ 598:
3.
Povedati bi se dalo še marsikaj znamenitega o teh živalih, posebno o onih iz ptujih dežel; strupena ropotača, n. p. daje s premakljivimi členki na repu šumeč glas od sebe, {{prelom strani}} predno napade, in kdor jo sliši, opomni se s tem, naj se varuje. Veverice in druge živali pa, ki so ji namenjene v živež, privabi s tem glasom ter se ji ponudijo same v živež in mladi Amerikanci so tako prederzni, kadar lové veverice, da se skrijejo kje v germovju, zaškercejo enako kači ropotači, privabijo s tem veverice in jih potem polové.
Neznano velike kače živé v Afriki, izhodni Indiji itd. največa, pravijo, je širja, kakor odrasel človek čez persa, in meri 40 čevljev v dolgost. Ni strupena, toda nevarna je zavolj velikosti in moči celo najdivjejši živali, tigru samemu. Ovije se ga in mu zmelje kosti po životu. Cele živali požira, ki so večji, ko kača sama, zato ker se truplo raztegne, bolj, kakor je kača navadno debela; ko se naje, je jako lena in počasna.
Vrstica 621 ⟶ 615:
=== '''Rešitev perve naloge.''' ===
Koliko je imel pač z začetka ogoljufani človek, ki smo ga videli prejšni večer iti trikrat čez most. Vsakikrat se je pomnožil njegov denar, vsakikrat je moral dati zlodeju 24 krajcarjev, kadar je šel zopet nazaj čez most. Odgovor: 21 krajcarjev je imel z začetka. Ko se mu je premoženje pomnožilo pervikrat, {{prelom strani}} imel je 42 kr. odštej 24 ostane še 18. V drugič je imel 36 kr. odštej 24, ostane še 12. V tretjič 24 kr. in ravno toliko je moral imeti, da je ostal mož beseda zvitemu sovražniku. — Ta naloga ni bila težka, naslednja pa tirja malo večjega pomiselka.
O veliki noči, kadar razveselé matere svoje otroke z lepo barvanimi pirhi, proda kokoščarica svoji sosedi polovico jajec in še pol jajca po verhu. Toda pozor, ubiti in razdeliti se pa ne sme nobeno. Pride druga sosedinja, ki kupi tudi polovico od ostanka in še pol jajca. Ravno tako tretja in četerta, vselej polovico od ostanka in te pol jajca po verhu. Slednjič ostane kokoščarici še eno jajce. Vpraša se, koliko jajec je imela z začetka?
Vrstica 637 ⟶ 631:
{{razprto|Pervič}} nam je treba vediti, da so dvojne zvezde. Če tudi se nam zdi, da so male in velike v največjem neredu, ena pri drugi, vendar se ne prestopijo leto za letom; leta in leta vzhajajo in zahajajo v ravno istem redu; nobena se ne približa drugi, nobena se ne oddalji od nje. Vsak, kdor pozna le eno zvezdo, postavim šmaren križ ali pa voznika, bode to spoznal. Kakor so te zvezde v njegovej mladosti stale, tako stojé še danes, in kjer jih je našel po zimi ali po leti ob osmih zvečer, ravno tam jih bode našel tudi sedaj ob istem času. Te zvezde se imenujejo {{razprto|stalne zvezde}}.
Le z nekterimi zvezdami, ki jih {{razprto|premičnice}} ali planete zovemo, je druga. One nemajo vedno iste lege ena k drugej. Če je danes ena premičnica, Jupiter imenovana, v sredi med tema ali onima zvezdama, tako ne bode čez leto in dan ravno {{prelom strani}} tam, ampak kje drugej. Zdi se človeku, kot bi hodile te zvezde k drugim na sprehod, jim lehko noč ali dobro jutro prišle voščit in bi se ne brigale dosti za čas in uro. Vendar imajo pa tudi te svojo uravnavo, le neko drugo. Mnogo izmed teh poznate že iz pratik, posebno iz stoletne.
Tem premičnicam so te le lastnosti:
Vrstica 659 ⟶ 653:
3. pa tudi ni samo sedem premičnic, ampak z dobrimi daljevidi našli so jih že čez dve sto, tedaj ne more vedno ena in ista vladati.
{{prelom strani}}
Tudi luna ni premičnica, kakor je videti iz prešnjega, ampak je in ostane luna. Izmed pravih premičnic jih je mnogo že dolgo časa znanih. Najimenitniše so:
Vrstica 677 ⟶ 671:
Neprestrašen in kar naravno bi moral naš kmet reči, kaj pelja, toda on odgovori tiho in s tresočim glasom: »Oves« ter pogleda boječe po svojih konjih. Lejblajtar misli, da kmet gleda na svoje žaklje; toraj pravi: »Kaj velja. Nekaj bo! Kontrabant! Ali druzega ni ničesa v žakljih razun ovsa?«
»Druzega čisto nič,« reče kmet kakor bi ga nekaj skerbelo. Noben kmet ni zavezan, da bi blago sam izložil, in ga potem zopet naložil, ako bi ga lejblajtar preiskati hotel, ampak to je njegovo delo, saj zato je postavljen. Toraj zakliče lejblajtar svoje pomočnike, ker dobile so se sumljive reči, ktere se morajo preiskati. Pomočniki se vsujejo okrog voza, ter pretipajo vse vreče, potem jih zložijo z voza, prebadajo jih z železnimi špicami: slednjič spraznijo vrečo za vrečo, v pervi ni bilo nič, v drugi nič, v tretji nič, v četerti nič, v vseh le oves pa zopet oves. Slednjič ga lejblajtarji še celo prerešetajo, če bi se morda vmes zmešalo proso, poper, ali kaj tacega, ki se v mesto ne sme peljati, če se ni prej plačala visoka daca. Pa tudi ni bilo ne prosa ne kaj druzega. Zdaj peprimejo lejblajtarji {{prelom strani}} zopet žaklje, jih zvežejo, pomečejo jih zopet na voz in se poté, da jim teče pot po herbtu doli na pete. Ker niso mogli ničesa dobiti, oberne se pervi, ki ga je vstavil k našemu vozniku rekoč: »Prijatelj, pošten človek ste. Zakaj pa ste bili tako boječi in prestrašeni, ko sem vas vprašal, kaj peljate. Na tem spoznavamo mi nemirno vest in goljufe, in prav za terdno smo mislili, zdaj smo vjeli tako lep kontrabant, kakor že lep čas ne, zdaj je pa šlo po vodi naše upanje.«
Kmetič pa potegne lejblajtarja na stran, ter mu skrivnostno na uho zašepeče: »Moral sem tako tiho ravnati, ker sem se bal, da bi konji ne slišali, da imam še kaj ovsa. Že 4 tedne ga jim nisem dal ne zerna.«
Vrstica 706 ⟶ 700:
»Nobena reč na svetu ga ne zanimiva.«
Čudeč se takej novici, pravi cesar, da želi poznati tega človeka. Želja kakega kralja ali cesarja se kmalo izpolni; kajti kralj je imenitna oseba; reven človek ima po sto ali še več želj, pa manjka mu takega, kteri bi mu jo izpolnil, kralju ali cesarju se pa ponuja za eno željo po sto ali še več služabnikov. {{prelom strani}} Vselej se cesarju vsaka želja ne izpolni, toda ta se mu je. 75letni starček pride k cesarju, ki ž njim po domače kramlja, kako in kaj, je li že dolgo zdrav, mu gre li dobro in enake take pogovore sta imela.
»Gospod!« odgovori mu starček, »zdrav sem že 75 let«.
Vrstica 721 ⟶ 715:
Ko mine leto in dan v ravno tistem času, ko je bil pred letom pri kralju, vpraša on svojo ženo: »Kaj pomeni ona le nova kočija na dvorišču? Ali se hoče kdo z mano šaliti?«
{{prelom strani}}
»Ljubi možiček!« pravi žena, »to kočijo ti je cesar podaril in zraven še privolil, da se smeš v njej peljati na sprehod, kamor se ti zljubi.«
Vrstica 741 ⟶ 735:
Vsi ljudje pa tudi niso tako boječi, in spomladi, ko vse zopet gre vun na polje in travnike, in ko povsod veselo življenje v raznih podobah migati in se glasiti začne, takrat postoji pač pameten in razumen človek en trenutek pred kuščarjem, ogleduje njegovo zeleno obleko, ko se zasveti v solnčnem žaru lepše kakor zmaragd, občuduje nepoznano urnost in z veseljem jih gleda, kadar nedolžne igrače igrajo. Potem gre poln dobrih misli dalje, duha svoj pomladanski šopek in se ne more do sitega nagledati cvetočega drevja in pisanih lok v obližji.
Gospod skerbi tudi za te živali. Da bi zamogle prestajati zimo verh zemlje, nimajo dovelj gorkote v sebi, manjkalo bi jim tudi živeža in germovja za skrivno domačijo. Zalezejo se toraj v zemljo in prespé dolgo zimo. Brez pratike vendar {{prelom strani}} le vedó za isti mesec. Pa kakor se oživi spomladi ljudstvo malih mravljincev, in kakor se razpočijo popki na drevju, tako pokliče poveršje zemlje predirajoče pomladansko solnce tudi to živalico iz njenega spanja in zimskega bivališča; in kadar se zbudi, preskerbljeno je že vse za njo, kar ji je treba za hrano. — Kakor je znano, niso vse te živali ene in
iste barve; toda ena versta mora iti zavoljo hrane iz temne goščave v zelenje, zató je tudi zelene barve. Zastran tega ne zapazijo je v travi one živalice, ktere zalezuje, in tudi štorklja ne, ki jih preganja.
Vrstica 757 ⟶ 751:
Strašen krokodil, kaj je druzega kakor 15 do 20 črevljev dolg kuščar? Tega naj se pa le vsakdo boji. Zgoraj rujav ali černopegast, spodaj belkasto rumen. Škitaste herbtne kože ne predere nobena puškina krogla; na trehuhu je pa mehka. V vsakej čeljusti velikega žrela je 50 ostrih zob zasajenih. Rep
je skoro na pol takó dolg kakor ves život; ž njim preobrača majhne ladije, in z enim udarcem ubije človeka. Krokodil živi v vodah p. v Nilu v Egiptu; gre pa tudi na suho, požira ribe in druge živali, fantiče in dekleta, pa tudi odraščene ljudi.
{{prelom strani}}
Uren kakor
Da pa ni le na zemlji in v vodi, ampak tudi v zraku mnogo letečih kuščarjev, bo marsikdo nerad verjel.
Vrstica 779 ⟶ 772:
Moža razgrejejo besede in jezen verže ženi skledo pod noge: »Nu, jej sama to polivko.«
{{prelom strani}}
Zdaj se začne kreg in tako derdrata jezika, kakor bi v mlinu na vse kolesa na enkrat vodo spustil; mož obklada ženo, in žena moža s priimki, ki jih noben mož od ženske rad ne sliši, posebno od svoje ne.
Vrstica 801 ⟶ 794:
Zdaj se oglasi tretji: »Ali je to tako čudno? Saj so prehodili tisti dan, da so prišli do Rena, več kakor 20 ur. Zato so se jim naredili taki mehurji na nogah, da se niso dalej pogrezli v vodo, kakor do kolen.« — Dobro jim je vernil.
{{prelom strani}}
=== '''Vojvoda Suvarov.''' ===
Vrstica 818 ⟶ 811:
O najimenitnejih priložnostih, če je bil napravljen v najdražjo maršalsko opravo, polno častnih križev in zvezd, da se je vse svetilo na njem srebra in zlata, vedel se je vendar-le kakor navadni kmet, ki od sebe verže, kar gospod navadno v žep spravi.
{{prelom strani}}
Obrisal je perste ob rokav in vzel zopet tabaka iz zlate tabakire.
Vrstica 839 ⟶ 832:
Kerčmar gre na to iz sobe, pa pride kmalo nazaj. »Tako vendar-Ie noben somenj ne mine brez nesreče. Po vseh hišah iščejo briči nekega gospoda v rudeči suknji, ki je v dirku jezdil po vasi in pohodil nekega otroka.« Vsi gostje pogledajo Adelstana viteza, ki v grozni stiski reče: »Moja suknja je bolj rumeni podobna, kot rudeči.«
{{prelom strani}}
Toda nekdo pivcev ga zaverne: »Ne, gospod. Pa vaš obraz je bolj podoben bledemu, kot rumenemu. Na enkrat stopilo je toliko potu nanj. Le povejte, da ste vi jezdili.«
Vrstica 856 ⟶ 849:
Če tedaj spomladi, kadar drevje cveté, močno dežuje, opere dež ta prah iz cvetja, kar je največji vzrok, da se včasih sadje slabo obnese, če je dolgo po cvetji deževalo. Kjer stoji mnogo cvetočih dreves, tam opere tudi dež mnogo takega cvetličnega prahú; nabira se na zemlji, in kadar voda spuhti, je videti po tleh, in to je domišljevanji žvepleni dež. Po leti in pozno v jeseni, kadar je vendar več neviht, ne bo nihče videl tak žveplen dež, ker je že vse odcvelo. Takrat deži sicer jabelka, orehe, želod, itd. s težkih drevesnih vej, ne pa domišljevan žveplen dež.
{{prelom strani}}
2. {{razprto|Kervav dež}}.
Vrstica 866 ⟶ 859:
S tem je pa druga. Ni sama domišlija. Mnogo imamo namreč starodavnih, verjetnih sporočil in dokazov, ki nam pravijo, da so padli iz zraka zdaj posamezni težki kamni, zdaj več skupaj ne enake velikosti meni nič, tebi nič na zemljo. Najstareje sporočilo o teh stvari, seza daleč nazaj v 462. leto pr. Kr.
{{prelom strani}}
Takrat je padel v Traciji, v sedanji turški kronovini Rumiliji, velik kamen iz zraka in od tedaj v 2335 letih dežilo je kamenje, kolikor se ve, 38 krat. 1492. leta 4. novembra padel je na zemljo kamen 260 funtov, 1672. leta v Veroni na Laškem dva po 200 in 300 funtov. Pa bi si kdo mislil, o nekdajnih časih se pripoveduje lahko! Koga pa moremo vprašati, je li res? — Pa tudi najnovejše skušnje poterdijo taka stara sporočila; 1789. leta in 24. julija 1790. leta padlo je na Francoskem in 16. junija 1794. leta na Laškem mnogo kamenov iz neba, tó se pravi visoko iz zraka, in 26. aprila 1803. leta prihrumel je na Francoskem v Orte l’Aigle naenkrat kamnit dež in padlo je na zemljo 2000—3000 kamenov.
Vrstica 874 ⟶ 867:
To je tedaj zgodba. Kaj pa nam je misliti o tem kamenji, ki pada z nebá, o tej stvari učenjaki molčé in skrivajo svoje mnenje, ter odgovoré, ako jih vprašate, da ne vedó.
{{prelom strani}}
=== '''Zvit vojak.''' ===
Vrstica 891 ⟶ 884:
To je bilo zvito in dobro napravljeno, vendar pa ne prav, posebno, ker je bilo v kapelici.
{{prelom strani}}
=== '''Koristni nauki.''' ===
Vrstica 902 ⟶ 895:
4. {{razprto|Gospodarjeve oči konje pasejo}}. Kdor sam dela, obogati; kdor ne ogleduje z lastnimi očmi dela, ampak se zanaša na druge, in kdor sam ne dela, kjer je tretja, ampak drugim veli, kar bi moral sam, ne bo si opomogel.
{{prelom strani}}
Nek drug pregovor pravi: če se o volku meni, pa volk pride, če se večkrat misli kaj hudobnega, ali če se dolgo govori o tem, prikrade se slednjič želja in hudo se stori, če nočeš, da volk pride, ne govori o njem. Če nočeš hudega storiti, ne misli nanj, kjer koli si, in govori o njem, kot bi bilo kaj prijetnega in lepega.
Vrstica 926 ⟶ 919:
{{razprto|Bralec}}. Da! Premičnice so zvezde, ki ne stopajo z drugimi enako, kajti v velikih krogih sučejo se krog solnca; danes pride ta, jutri una, vsaka pa ob svojem času.
{{prelom strani}}
{{razprto|Vedež}}. Ali pa tudi še veš, o kterih premičnicah se je zadnji večer govorilo.
Vrstica 942 ⟶ 935:
Tretja zvezda od solnca oddaljena je naša zemlja, z mescom ali luno. Na okrog meri 5400 nemških mil: oddaljena je od solnca 21 milijonov milj in vendar dobiva od njega tako močno vročino. 365 dni in 6 ur premika se krog solnca in pride v tem času 131 milijonov milj daleč in ne počije ne enkrat. Kar je še druzega o zemlji povedati treba, je, kaj bi morali storiti njeni prebivalci, da bi Gospodu dopadlo; in da včasih tudi storé, kar nam dopade; to pa je pisano v povestih slovenskega Vedeža.
{{prelom strani}}
Zdaj je Mart na versti, jako lepa premičnica, ki nima bele ali rumene luči, ampak ima rudečo, kot bi v njej vedno vesele gromade žgali. Od solnca je 32 miljonov oddaljen milj vendar pa potrebuje za svoj tek samo 1 leto in 322 dni in preleti v tem času 200 milijonov milj dolgo pot. Toda je petkrat manjši od zemlje in skoro dvakrat lajši, zató se pa premiče tudi urneje.
Perva premičnica za Martom, djalo se je dolgo dolgo časa, je Jupiter, kajti, če tudi bi jo radi, niso mogli najti kake druge. Toda serčni zvezdogledi so terdili, da med njima ene zvezde manjka, če tudi je ni videla živa duša. Morda je tako majhena, so djali, da je ne moremo videti. Ali je pa že doživela sodnji dan in vstajenje mesa, in je potem pogorela ali kam drugam zginila.
To so pa takó-
Ker mora vsaka zvezda imeti ime, ako se hoče o njej govoriti, imenovali so te štiri: Palada, Junona, Cerera in Vesta.
Vrstica 958 ⟶ 951:
Dolgo se je mislilo, da je Saturn zadnja premičnica, na ktero solnce sije, in da smo zdaj pri kraju, dokler ni slavni Heršel, ki smo ga že zgorej omenili, našel v veliko začudenje in veselje zvezdogledov novo premičnico, ki pa še ni bila zadnja. Kajti revni človek ne dospé nikdar do konca božje vsegamogočnosti in ne sme se reči nikoli: Kjer nič ne vidim, tam tudi nič ni. Nova premičnica zove se Uran in je nedvomno najstareja. Še enkrat tako daleč je od solnca kakor Saturn, namreč 400 milj. Eno leto na tej zvezdi traja tako dolgo, kakor pri nas 83 let ali celo človeško življenje, in stoletna pratika rabila bi se gori lahko 8300 let. Zavolj neizrečene daljave je solnčna svitloba 361 šibkeja, kakor pri nas. Zató jo pa razsvitluje šest, morda še več mescev, ki se krog nje verté, vshajajo in zahajajo vsak ob svojej uri, in pratikar tam gori more biti mož stare korenine in se precej truditi, da dodela pratiko, če mu je treba preračuniti in napovedati za vsak dan celega leta vshod in zahod vsakega mesca.
{{prelom strani}}
Te premičnice so najimenitnejše, zato ker jih poznajo že najdelj časa. A v novejših dneh prikazuje se jih vedno več in več in začeli so jih imenovati po onih možeh, ki so jih pervi ugledali, ali jih pa še celo samo s številkami zaznamujejo.
Vrstica 968 ⟶ 961:
Vsak dan ima človek, če hoče, priložnost premišljevati nečimurnost pozemljskih reči, tako v majnih mestih, v Celju, Celovcu, Mariboru, Ljubljani, kakor v Amsterdamu in biti zadovoljen s svojo osodo, če mu tudi ne leté pečena piščeta v gerlo. Pa nek slovensk rokodelec je prišel po največih ovinkih v Amsterdamu po zmotah do resnice in spoznanja. Prišedši v veliko in bogato kupčijsko mesto, s krasnimi hišami in barkami in pridnimi ljudmi, ugledal je najpervo veliko inlepo hišo, kakoršnih ni videl od doma do tje. Občudovaje je dolgo gledal dragoceno poslopje, šestere dimnike na strehi, lep napis in visoka okna, večja kakor v očetovi hiši vrata. Ne more se premagati, da ne bi poprašal nekega mimogredočega: »Dobri prijatelj, mi morete povedati, čegava je ta hiša z visokimi okni, polnimi tulipanov, rumenih vijolic in božjih iskerc?«
Toda vprašani človek, ki je imel morda kaj imenitnega opraviti in ki je k nesreči toliko razumel slovenski, kakor naš rokodelec holandski, odgovori s kratka in serdito: »Kanitferstén,« in jo sopiha mimo. Bila je to holandska beseda in se pravi nemški: »Ich kann nicht verstehen, slovenski: Ne razumem.« {{prelom strani}} — Toda naš ptujec je menil, da je tako bogatemu možu ime, po komur je vprašal. »Kosmata kapa, si misli, ta človek je pa denaren, ta Kanitferstén in gre dalje.
Iz ulic v ulice gredoč dospé do morja. Tu stoji ladija pri ladiji, jambor pri jamboru, da z začetka ne ve, kako bo pregledal vse to z dvema očesoma, kako bo opazoval in pregledoval vse te znamenitosti, kar zbudi njegovo pozornost velika ladija, ki se je pripeljala nedavno iz Indije in se zdaj izklada iz nje. Cele dolge verste zabojev stojé druga pri drugi in verh druge na bregu, pa vedno valijo še druge iz barke, sode s sladkorjem in kavo, rižem in poprom. Ko jih že dolgo gleda, vpraša vendar slednjič nekoga, ki nese ravno zaboj na rami, kako se pač zove srečni človek, komur je pripeljala ladija vse te bogatije.
Vrstica 978 ⟶ 971:
Dve debeli solzi kanete našemu popotniku po licu. Naenkrat postalo mu je tesno pri sercu, pa kmalo ložje. »Ubogi Kanitferstén,« kaj imaš od vsega tvojega premoženja? Kar bom tudi jaz nekdaj dobil, jaz revež: Kos platna in mertvaško obleko. Od vseh tvojih cvetlic dali so ti morda le kak rožmarin na merzle persi.
Tako premišljujoč gre za pogrebom, kot bi bil tudi on eden prijateljev, sprejmi jih do groba, vidi pokopati dozdevnega Kanitfersténa in holandska pridiga na grobu pokopanega ganila {{prelom strani}} ga je bolj, kakor marsiktera domača, ki je ni pazno poslušal, če tudi ni razumel o njej besedice. Lahkega serca gre z drugimi dalje, povžije v nekej kerčmi, kjer so govorili nemški, svojo južino in kedar se mu pozneje ni hotlo dopasti, da je toliko bogatinov na svetu, da je pa on tako reven, spomnil se je gospoda Kanitfersténa v Amsterdamu, njegove velike hiše, njegove bogate ladije in njegovega tesnega groba.
Vrstica 995 ⟶ 988:
K velikemu turškemu Sultanu, pripravljajočemu se ravno v cerkev, stopi v petek reven človek, eden podložnikov, gerde brade, stergane suknje in s preluknjanimi čevlji; prekriža častljivo roke na persi ter pravi: »Veruješ tudi ti, veleslavni Sultan, kar pravi sveti naš prerok?« Sultan, ki je bil dobrotljiv gospod, pravi: »Da, verujem, kar nam veli prerok.«
»V Alkoranu je djal prerok,« nadaljuje revni človek, da so vsi muzelmani (to se pravi, vsi Mahomedanci) bratje. Gospod brat! bodi tako dober, pa razdeli z menoj dedščino.« Cesar se namuza ter si misli; »Ta si je izmislil nov način, kako se prosi,« in da mu en tolar. Turk ogleduje ga dolgo po eni strani, potem po drugi, in slednjič zmaje z glavo rekoč: {{prelom strani}} »Gospod brat, zakaj mi daš le en sam oguljen tolar? saj imaš vendar-le več srebra in zlata, kakor ga zamore nesti sto mezgóv, moji otroci pa stradajo domá, da se lakote lupijo, in tudi meni se bodo usta popolnoma spoprijela. Se pravi
mar to, po bratovsko deliti?«
Vrstica 1.011 ⟶ 1.004:
Če tudi je bil ta primerlej poštenemu možu nevšečen, spoznal je vendar-le, da terdi zviti deček pravo, on pa ne. Pomiri se, ter dobro zapomni, nikdar se ne tako urno razgreti, ter pravi, dober nauk je več vreden, ko šest krajcarjev.
{{prelom strani}}
=== '''Tretja in četerta računska naloga.''' ===
Vrstica 1.041 ⟶ 1.034:
Marsikak pravdar bi tudi lahko tako dejal. Neki vojvoda naznanil je svojemu kralju dobljeno vojsko s temi besedami: »Če bom še enkrat takó zmagal, prišel bom sam domú!« — Z drugimi besedami se to pravi: »Jojmine, dobil sem vendar le jaz.«
{{prelom strani}}
=== '''Človek v mrazu in vročini.''' ===
Vrstica 1.055 ⟶ 1.048:
Navodil bodem nekoliko izgledov, kakó velik mraz in kakó hudo vročino človek prestaja.
V Sibiriji, v mestu Jenizejskem, nastal je januarja 1735. leta tak mraz, da so padali vrabci in drugi ptiči mertvi {{prelom strani}} iz zraka, in vse, kar le zmerzniti zamore, je zmerznilo in vendar živé tam ljudje.
V nekem drugem mestu sibirskem pritisnil je 7. dec. 1772. leta tak mraz, da je zmerznila skledica živega srebra, ki so ga postavili na zrak, in je bilo terdo ko železo. Dalo se je tleči in vpogniti, in vendar so prestali ljudje.
Vrstica 1.074 ⟶ 1.067:
=== '''Grozen boj z volkom.''' ===
Na Francoskem je kraj, ki se zove Zolije. Ta kraj obišče leta 1807 divja zver, kakoršne še niso videli v onih krajih, {{prelom strani}} pa tudi pri nas še ne. Bila je podobna volku in morda je bil volk. Imela je pa krajši gobec kakor navadni volk, bila dolga in pretergana in pokrita s temnozeleno dlako. Več dni je razsajala divja in kervoločna zver po deželi v strah prebivalcem, napadala ljudi in živino in se lotila celo 30. marca pri belem dnevu na veliki cesti nekega popotnega človeka. Razmesarila je dve deklici in enega dečka, in je prenočila tisto noč blizo hiše nekega kmeta po imenu Machina. Dobri Machin, ki mu taka straža pred njegovo hišo še mar ni bila, gre zjutraj še pri temi iz hiše. Kar zasliši nek šum v germu; misli, da je mačka, ki je je zmanjkalo pred nekaj dni, ter zakliče ženi, da je mačka že zopet tukaj. Pa v tem trenutku skoči pošast razdražena nanj. Sune jo od sebe, pa koj pride zopet, stopi na zadnje noge, pritisne ga k zidu in se zagrize s svojimi ostrimi dvoverstnimi zobmi v njegove leve persi. Zastonj se skuša izmotati. Pošast vgriza se vedno bolj s svojimi zobmi vanj, ter mu napravlja neznane bolečine. Zdaj pa se je oklene močni Machin z obema rokama, tišči jo nase, dokler ni v hiši, pade ž njo na mizo, da je zver spodaj in zavpije svojej ženi, naj napravi luč. Toda žena in otroci se ne upajo se približati in zver vjeda se vedno bolj in bolj v persi nesrečnega moža; slednjič oserči se najstareja hči in priteče z lučjo in nožem. Oče tiščeči z životom koliko najbolj more pošast na mizo, ter pokaže z levo roko, kam naj sune, da bode zver gotovo poginila.
Še se vjeda zver vedno globokeje med tem, ko jo hči junaško in srečno prebode in nož parkrat v rani zaverti.
Vrstica 1.084 ⟶ 1.077:
V velikem mestu Londonu in krog njega je neznano mnogo norcev, ki se veselé prav po otročje denarja drugih ljudi in žepnih ur in dragocenih perstanov in ne mirujejo prej, da jih dobé. To doveršijo včasih po zvijači in goljufiji, še večkrat pa s prederznim napadom v časih pri belem dnevi in na veliki cesti. Temu se posreči, unemu ne. O tem vesta povedati jetničar in rabelj v Londonu.
{{prelom strani}}
Čudna pa se je prigodila nekemu imenitnemu in bogatemu možu.
Vrstica 1.099 ⟶ 1.092:
»Pokažite!« pravi gospod. — Potepuh izvleče sedaj vsakoverstne drobnarije iz žepa, ki jih je nakupil po dva krajcarja ali pa našel na kaki klopi, in ubogi gospod mu mora drago plačati kos za kosom.
Ko slednjič potepuhu nič druzega ne ostane, kakor samokres in ko vidi, da ima gospod še nektere svitle cekine v zeleni mošnjici, pravi mu: »Žlahtnigospod, ali bi ne hoteli še za one denarje, ki jih imate v roki kupiti samokres? Najboljši puškar v Londonu ga je naredil, med brati je vreden {{prelom strani}} 2 cekina!« — Gospod misli v naglici: »O neumni tat«, in kupi samokres. A zdaj pa pomeri on ter pravi: »Stoj fantalin; kar precej mi pojdi, kamor ti bodem velel, ali te pa vstrelim koj na tem mestu. — Ropar pa skoči v gozd ter pravi: »{{razprto|Le streljajte, saj ni nabit}}.« Gospod sproži, toda samokres se ne vname. Ko vtakne basavnik v samokres, prepriča, se da ni zerna smodnika v njem. Tat pa je bil med tem že daleč v gozdu, in osramoten gre imenitni Anglež domu, očitaje si, da se je dal tako zeló ostrašiti in potoma je mnogo mislil.
Vrstica 1.123 ⟶ 1.116:
To je zopet eden iznašel za pečjo ali za bukvami, boste djali, ki še kerta videl ni.
{{prelom strani}}
Stojte, dobri prijatelji! Ta ki to pravi, pozna kerta bolj kakor vi vsi in vaši kertarji, kar boste koj videli. Na dva načina se lahko prepričate, če je govoril resnico ali ne.
Vrstica 1.145 ⟶ 1.138:
Nek častnik je djal: Rad bi kosil tudi enkrat pri »Slonu«; torej gre v to gostilno. Zbrani so bili znani in neznani ljudje, revni in bogati, in kakor povsod bili so tudi tu pošteni in nepošteni. Pili in jedli so, eden več, drugi manj. Govorili so o tem in onem, o kamnitem dežju na Moravskem, o Machinu, ki se je metal z velikim volkom in o mnogo drugih rečéh.
Po kosilu pije še ta ali oni kozarec dobrega vina; tam eden valja iz kruha krogljice, ko bi bil lekar, drugi zopet igra se z vilicami ali nožem, tretji s sreberno žlico, — po naključji gleda častnik človeka v zeleni suknji, ki se igra s {{prelom strani}} sreberno žlico, in vidi, da mu smukne žlica v rokav in da se iz njega ne prikaže.
Kak drug bi si mislil; kaj to mene briga? in bi molčal k temu, ali bi pa začel vpiti. Častnik pa si misli: Kaj vem, kdo je oni žlicostrelec, kaj vem kako sitnost mi še napravi; tiho je toraj, dokler ne pride kerčmar in denar pobere. Ko kerčmar pride, vzame častnik tudi eno sreberno žlico ter jo vtakne spredaj v kamižolo, da je gledala z enim koncem iz nje, kakor so navajeni vojaki o vojskinem času, kedar prinesó saboj samo žlico, juhe pa né. —
Vrstica 1.166 ⟶ 1.159:
=== '''Premeteno deklé.''' ===
Nekega dne so se gostili bogati in častni gospodje. »Če zamorete danes kerčmarju in godcem dati zaslužka 150 gld.« pravi eden, »bilo bi lepó, če bi se spomnili tudi revežev!« Ko so bili gospodje najbolj veseli, pride lepo in dobro opravljena deklica s krožnikom v roki k gostom, ter jih prosi milega obraza in s sladkimi besedami daru za reveže. Dajó ji eden več, eden manj, kakoršno sercé ali mošnjak je kdo imel. Ozek, mošnjak in ozko sercé da malo. Dober mošnjak in dobro serce {{prelom strani}} da veliko. Takega sercá je oni, h kteremu pride zdaj deklica. Ko ji pogleda v bistre ljubeznjive oči, topi se mu sercé milote; verže ji torej v skledico dva tolarja in ji zašepeta na uho: »{{razprto|Na, to je za tvoje lepe višnjeve oči}}!« Mislil je pa takó-le: »Ker si ti, ki prosiš za reveža, takó lepih višnjevih oči, dam zató revežem dva tolarja; drugače bi bil tudi eden dovelj.« Premeteno deklé se pa dela, kot bi razumelo drugače; sramožljiva vzame tolarja iz skledice.
»Hvala lepa! dobrotljivi gospod. Pa bodite še takó dobri ter mi dajte še za reveže kaj!« — Gospod verže ji še dva tolarja v skledico, poboža deklico po licih, ter jej pravi: »Ti mala nagajivka!« — Drugi pa so se mu neznansko smejali, izpili so kozarce deklici na zdravje; godci so pa zagodli.
Vrstica 1.185 ⟶ 1.178:
O repatih zvezdah ali kometih bi se reklo marsikaj, zató ker se ne vé veliko o njih. Toda Vedež se ni nikoli podstopil, ljudi za nos voditi, zato bode v kratkem povedal, kar vé, in v enem samem govoru vse dokončal, čeravno ni samo 11 repatic, ampak so jih opazovali že čez 400 od sila starih časov do danes.
Velika repatica je vselej čudežna prikazen, če se naenkrat pokaže na nebu, ne napovedana in nepoklicana, ter obstoji, ter ne zine besedice, posebno taka, kakor je bila 1580. leta. {{prelom strani}} ki je bila 4 krat večji kakor danica, ali pa ona, 146. leta pred Kr., ki je bila, kakor so djali, večja ko solnce videti, ali pa 1769. leta, koje rep je segel čez četerti del nebá, kaj pa še, če se prikažete celo dve, kar se je tudi že zgodilo. Zdi se takrat človeku, kot bi nagovoril Bog kakega zvezdogleda, slovenskega Vedeža hočem reči: Meniš li, da si sedaj že dodelal in da poznaš že vse zvezde nebá? Poglej, tu je še ena, ki je še nisi videl, in ne bodeš vedel, kaj bi ž njo počel. Drugi ljudje pa gledajo čudno zvezdo stermeči in radovedni, in mati jo pokaže otroku ter pravi: »Poglej, kakó čudna je božja vsegamogočnost.«
Take repatice pa niso vse enake; celo ravno tista spremeni svoje naličje, dokler jo ogleduješ, zdaj je svitleja, zdaj temneja, zdaj večja, zdaj manjša okrogla ali voglata, dalj ali bližej pri nas. Repatica 1680. leta je bila 160 krat bližej solncu, kakor zemlji. Nektere so tako daleč ali pa takó majhne, da jih moremo le mi zvezdogledi in pratikarji s svojimi daljevidi ugledati; drugih še celo videti ne moremo, nedvomno, ker so predaleč, ali so pa le po dnevu na nebu.
Vrstica 1.193 ⟶ 1.186:
Pervič: Vidijo se le malokdaj, ter se prikažejo redkeje, kakor premičnice, kteri dan za dnevom na nebu vshajajo in zahajajo; kajti niso vedno tako blizo solnca ali blizo nas, kapremičnice. Ne, repatice so pravi ponočnjaki, ter se ne bojé na tuje iti kakor marsikter materin ljubček. Če se je prisukala repatica okoli solnca in so pri njem dobro ogrela in doživela vroče poletje, zgubi se v dolgi, dolgi čerti, v svojo zimo in nihče ne ve kam.
Če se je 30 let ali še več sto let sukala vedno dalje in dalše, in ji na enkrat na misel pride, oberne se nazaj, da se ogreje zopet prav dobro pri ljubem solncu, ter potrebuje ravno toliko časa nazaj, in malo jih je, kteri jo zopet dočakajo. Zapisano je, da se je prikazala ena repatica 1456. leta, ena 1531, ena 1607, ena 1682. Ker je preteklo vselej skoro 76 leta, terdil je učen mož po imenu Halley, da je bila vselej ena in ravno tista, in da mora če ne prej, vsaj 1759. leta zopet priti, kar se je res zgodilo. Tako je bilo tudi leta 1830; okoli l. 1900 se mora tudi ena prikazati. Ravno tako je terdil nek učenjak, {{prelom strani}} da je bila repatica 1532 in 1661. leta ena in ista, in da se mora prikazati tudi 1790. l., pa se vendar ni prikazala.
Drugič. Repatica nima tako terde in jedernate tvarine kakor zemlja, ali kaka druga premičnica. Nektere so podobne megli, takó da se je djalo, da se zvezdice zanjo lahko vidijo. Nektere so sicer gosteje, vendar je videti, kot bi se ne deržale vse skupaj. Nekteri učenjaki pa pravijo, da se repatica na dolgej poti bolj in bolj zgosti, če se ji ne pripeti kaka nezgoda, in poslednjič spremeni v premičnico. Mogoče, da je bila tudi naša zemlja kdaj meglena krogla, ki je več tisoč milj obsegala, da je postala vedno bolj vodena, da se je naredila suha zemlja, da se je ločila voda od kopnega, in da je slednjič iz nje nastalo to, kar je zdaj. Bojé se Božje vsegamogočnosti se Vedež ne meša v ta prepir.
Vrstica 1.202 ⟶ 1.195:
Z drugih planetov ali premičnic jo tudi vidijo, kakor mi zemljani. Toda mi s svojim veseljem in žalostjo, s svojim sercem, polnim strahu in upanja smo v božjih rokah. Vendar se pa pripeti povsod na zemlji, naj si je že, kjer bodi, tukaj ali tam za morjem, vsako leto gotovo velika nesreča, takó da oni gotovo ugranejo, ki prerokujejo hudó zavoljo repatice, naj se prikaže, kedar se ji zljubi. Ravno tako, kot bi se premetena butica vstopil sredo vasi ali terga in bi jel pogledovati zvezde na nebu ter djal: Čudne reči vidim tu gori, še to leto bode umeri nekdo v vasi.
{{prelom strani}}
Častiti bravec spomni se le 20 ali trideset let; spomni se revolucije, uporov, vojsk, nagle in grozne smerti cesarja Maksimilijana v Mehiki, avstrijanske vojske s Prusi in Italijani ob enem; itd. če bi se prikazalo vsako leto po deset repatic, nobena bi se ne osramotila.
Vrstica 1.221 ⟶ 1.214:
3. One se dokaz božje vsegamogočnosti.
{{prelom strani}}
Toliko za zdaj o teh zvezdah. One, ki se bodo opisovale prihodnji zvečer, pomenijo v obče mir in ljubezen in varstvo božje.
Vrstica 1.237 ⟶ 1.230:
Straha in groze obledi gospod pri teh besedah, spomnivši se v kakej smertni nevarnosti je visel, ter da dečku še en tolar po verhu, in nikdar ni nobenemu brivcu več rekel: »Če me vrežeš, te prebodem.«
{{prelom strani}}
=== '''Prebrisani Štajerc.''' ===
Vrstica 1.256 ⟶ 1.249:
<references />
{{prelom strani}}
=== '''Pajki.''' ===
Vrstica 1.272 ⟶ 1.265:
Ali niso preprežene včasih cele brazde s pajčevino in se svetijo v jutranji rosi. Marsikaka mušica pogine v mrežah, ki bi nemara setev v kali spodjedla in jo uničila. — —
{{prelom strani}}
Nek jetnik si je pajka tako ukrotil, da je poznal njegov glas in prišel k njemu, če ga je poklical ali kaj zanj imel. Okrajšal mu je na tem samotnem kraju, kamor ni mogel noben prijatelj do njega, marsikako žalostno uro. Toda ključar ga usmerti. Kdo je ostudniši ? Žival, ki zveseli nesrečnega, ali tak človek, ki nesrečnežu še tega veselja ne privošči? Drug jetnik, ki ni imel druzega opravka, opazoval je pajka in spoznal, da je vremensk prerok. Zdaj se je prikazal in delal, zdaj ne. Včasih predel je leno, včasih urno, kratke ali dolge niti, ki so bile zdaj bližej, zdaj zopet bolj narazen spredene in potem spoznal je jetnik, kako vreme nastane, če bode vihar ali dež, če bode stanovitno ali nestanovitno itd. Če se človek vreže, ali ni vesel, ako najde pajčevino, da obveže ž njo kervavečo rano? Če je čista, vstavi kri in bolečino, če je pa prašna, boli človeka še bolj, ker je prišel prah v rano.
Vrstica 1.285 ⟶ 1.278:
Komu se je bolj čuditi, velikemu pajku ali malim ptičem ?
{{prelom strani}}
=== '''Cesar Napoleon in brienska branjevka.''' ===
Vrstica 1.306 ⟶ 1.299:
»Se ve da je, pošteno je plačeval.«
{{prelom strani}}
»Žena,« pravi ji ptuji gospod, »ali vi ne govorite resnice, ali imate pa tako kratek spomin. Pervič vi cesarja na poznate, kajti cesar sem jaz, drugič vam pa nisem vsega pošteno plačal, ampak na dolgu sem vam dva tolarja ali koliko,« — in pri tej priči našteje cesarjev spremljatelj 1200 frankov na
mizo, kapital z obresti vred.
Vrstica 1.325 ⟶ 1.318:
Med tem poterka nekdo in stopi v sobo; čez ramena si je obesil bisago in videti je bilo, da je nekaj v nji. Dovelj, naj je že kar hoče, doktor gre ž njim v drugo sobo, bukve pa položi nazaj na zapeček.
Ko pride doktor zopet nazaj v sobo, stopi kmetič z levo nogo malo naprej, jo skrivi in pocenca ž njo dva ali trikrat; {{prelom strani}} morda zato, ker je v nekterih krajih navada in se dela zavoljo lepšega, ali pa morda zató, da bi slišal doktor žvenketati talarje v kmetovem žepu.
»Gospod,« ogovori ga kmet; »od pravde ne odstopim, ker med tem sem se premislil. Poskusil bom vendar-le; hočete vi prevzeti pravdo?« in kmetič se dela takó učenega, kot bi hotel reči: Saj vem, da se mi ne more skaziti. Jaz že vem, zakaj ne.«
Vrstica 1.351 ⟶ 1.344:
»Zaveršnik!« pravi imenitni gospod. »Ali ne veste ničesa? Začnite kaj pripovedovati!«
{{prelom strani}}
»Pač vem!« odgovori Zaveršnik. »Ribničanje so hoteli most delati, pa, ne v Ribnici, ampak nekje drugej, in postavili so ga po dolgem v vodo. Takó bo boljše, so djali; kadar pride naliv in voda naraste, derla bo po obeh straneh ob mostu, in ga nam ne bo mogla odnesti.«
Vrstica 1.381 ⟶ 1.374:
Na tako grozovito vprašanje odgovori prikazen z vsemi svojimi močmi: »Oternetov Pavle! za pet kriščevih ran, pustite me. Nikar, nikar, prizanesite mi.«
{{prelom strani}}
Zapomnite :
Vrstica 1.403 ⟶ 1.396:
Če mu je sosed dejal: »Saj morate vendar le pot v mesto storiti, ako opravite moje opravke ali ne,« odgovoril mu je: »In če jaz mesto vas ne opravim, morate pa vi iti v mesto.« — Še le, ko mu je sosed djal: »Veste kaj, posodim vam svoje čevlje,« storil mu je, kar je želel, in če bi mu ne bil sosed posodil čevljev, ne bil bi mu tudi opravil naročila.
{{prelom strani}}
=== '''Malo in veliko.''' ===
Vrstica 1.422 ⟶ 1.415:
V sila davnih časih se je mislilo, da živé po svetu ljudje, ki niso čez dva čevlja visoki. Lažnjivi prerok Mahomet pa je terdil, da je videl velikega angelja Gabriela, čegar presledek med levim in desnim očesom je meril 70.000 dni hodá.
Za časa poljskega kralja vnel se je punt, kar ni bilo nič nenavadnega. Nekdo puntarjev, in sicer nek poljski knez {{prelom strani}} se je tako zeló pozabil, da je obljubil za kraljevo glavo 20.000 gold. Da, še več. Prederznil se je celo kralju samemu pisati, bodi si, da ga je hotel šaliti ali ga pa vstrašiti. Toda kralj mu hladnokervno odpiše: »Vaše pismo sem prejel in prebral. Veselilo me je nekoliko, da se vam zdi moja glava še nekaj vredna. Jaz vas zagotovim, za vašo bi ne dal groša.«
Kaj ne, to je tudi veliko in malo?
Vrstica 1.439 ⟶ 1.432:
Na enkrat zašumi suho listje v gozdu; grozno poka in lomasti po gostem lesovji, čern divji merjasec prihruje iz gozda ter zleti proti sodništvu.
Pastirji, kterim se je že poprej zdelo, da ni prav s tako resnobnim in nepremišljenim činom norčevati se, mislé, da je {{prelom strani}} hudobec sam, se prestrašijo, v strahu zbeže in eden teče v vas povedat, kaj se je zgodilo. Ko pa pridejo obešenega rešit, zadušil se je že in bil je mertev.
To je resnoben svar. Sodnika so zaperli tri tedne v ječo, rabeljna pa šest. Da je bil pa divji merjasec hudobni duh, se pozneje ni poterdilo; lovci so ga vstrelili in ga oddali gojzdni gosposki. Hudobec pa živi še danes.
Vrstica 1.459 ⟶ 1.452:
Hišnik stopi par korakov nazaj k vratom ter pravi: »Prosim, odpustite mi mojo napako: obleko cenil sem nekoliko više, drugače ne bi spravil na toliko ceno.«
{{prelom strani}}
=== '''Rešitev tretje in četerte naloge.''' ===
Vrstica 1.475 ⟶ 1.468:
Vedež vidi sedaj-Ie v duhu, da prebira častiti bralec še enkrat spis o repaticah, da bo ložej razumel, kar se bode še reklo o stalnih zvezdah. Vedež vidi v duhu, da prešteva razumni bralec premičnice na pamet in da mora z Uranom zopet nazaj na palec priti, ker ima za 11 zvezd le deset perstov.
Da bi pa stalne zvezde prešteli, ne bi zadostili vsi persti celega sveta, od starčeka, ki je star 120 let, do dečka v šoli. Če stoji kdo v lepej poletni ali zimski noči na prostem, ali če gleda skozi okno, kaka neštevilna obilica nebeških luči, malih in velikih, mu miglja prijazno nasproti, še drugače, kakor če gre par ur po solnčnem zahodu s kakega hriba {{prelom strani}} navzdol proti mestu, in mu iz vseh hiš in okenj lučiče bliščé, kar je tudi lepo. Oko se nagledati ne more te lepe prikazni, in ne vé, ktero zvezdo bi najprej občudovalo; zdi se, kot bi rekla vsaka: Mene poglej. Med tem se premičujejo vse po nebu, nektere zahajajo že koj zvečer, druge celo noč; in kedar posveti jutranja zarja že zgodaj po zemlji, in se sliši od vasi do vasi ponočno petje petelinovo, vzhajajo vedno druge, in ni ga ne konca ne kraja. Zato ne vidimo tudi vseh zvezd naenkrat na nebu, še polovice ne, ker gotovo je, da se sučejo po noči in po dnevu, da jih pa zavoljo dnevne svitlobe ne vidimo. Kdor je po noči zunaj na prostem, jaz imenujem čuvaja, vojaka ali pa voznika, prepričal se je, da so zvečer, (če je pazil) videti druge zvezde na nebu kakor zjutraj, predno se je jelo daniti. Kam so te prešlé; od kod so se prikazale une. Odgovor: Zahajale in vshajale so po dnevu. V najjasnejši noči zamoremo sedaj videti komaj polovico zvezd, in vendar jih je toliko, in če bi jih hoteli urno šteti, predno ne bi bilo več ravno tistih na nebu, ampak druge.
Da pa zvezdogledi število zvezd v redu imeti zamoremo, dali smo nekterim bolj čudnim zvezdam imena, ali smo pa več zvezd, ki imajo skupaj kako podobo, imenovali z imenom te podobe: p. križ, krona; ali smo pa 20 ali 100 zvezd omejili v mislih s čerto, ki je podobna zdaj volku, zdaj raku, ali kakej drugi stvari, in smo te zvezde imenovali »sozvezdje,« n. pr. dvanajstera nebeška znamnja, devica, dvojci, škorpijon, in vse zvezde male in velike, ki stojé znotraj te čerte, spadajo k enemu sozvezdju, in če bi kdaj zmanjkalo ktere, ali bi pri prepozna prišla na nebó, zapazili bi koj, braniti bi pa ne mogli. Bralec sam poznaš nektera sozvezdja in koj bi zapazil sam, če bi se zgubila ktera zvezda od drugih.
Vrstica 1.484 ⟶ 1.477:
Toda zvezdogledi vidijo s svojimi pripravami druge reči. Jasna megla razpusti se na milijone zvezd, ravno tako kakor se vidi le zeleno, če se pogleda skoz okno na dalno goro; pa že navadni daljevid razversti drevo k drevesu in list k listu; šteti se pa tudi nikomur ne ljubi.
{{prelom strani}}
Verjetno je, ako bi se kak zvezdogled povzdignil na najvišo zvezdo, ki se vidi od tod, ne prišel bi do konca, ampak odperlo bi se novo čudežno nebo z zvezdami in rimskimi cestami njegovim očem in tako v neskončno daljavo.
Vrstica 1.494 ⟶ 1.487:
{{razprto|Pervič}}, stalne zvezde so tako daleč, da ga ni pripomočka, s kterim bi se zmerila daljava. Zapomni si: najbližnja stalnica je nedvomno {{razprto|Sirij}} ali {{razprto|pasja zvezda}}, ki jo tudi poznajo gospod fajmošter. Sklepa se po njeni velikosti in jako lepi bliščobi, s ktero se odlikuje pred drugimi zvezdami. Vendar je pa najmanj 27.664 krat dalj od nas kakor solnce, kajti, če bi bila bližej, bi jo videli; in topova krogla z Sirija ustreljena letela bi 600.000 let, da bi priletela na zemljo. Še več bi se lehko reklo, pa to je dovelj, če ne, bi ne verjel č. bralec. Za par milijonov milj se tukaj ne gleda, so malo več ko nič.
{{prelom strani}}
{{razprto|Drugič}}. Sirij, ki se nam v taki neizmerni daljavi še tako velik vidi, in tako jasno sveti, je doma gotovo tako velik kakor solnce; ne, še večji je, kakor solnce, tedaj je že sam na sebi veličastno svitlo solnce.
Vrstica 1.503 ⟶ 1.496:
Če tedaj {{razprto|četertič}} vse to premislimo, dozde se nam, da niso vstvarjene vse neštevilne zvezde, posebno take, kterih s prostimi očmi ne vidimo, samo zavoljo nas, in zato, da, bo pratikar mogel kaj pisati za bralcev denar, če prenočiš na tvojem božjem potu v kakem ptujem mestu in pogledaš pervikrat skoz okno svoje spalnice, na levo in desno čez dvajset hiš, takrat vidiš tisoč in tisoč luči, kakoršna je tudi v tvoji kamrici. Blagovoljen romar, te luči niso prižgane zavoljo tebe, zato, da bi ti bilo v tvojej spalnici prijetno, ampak vsaka razsvitljuje drugo spalnico, pri teh lučih sedé ljudje, beró časopise, predejo in šivajo, ali pa mečejo kvarte, deček pa se uči abecedo.
Ravno v tem smislu terdijo zvedeni ljudje, kjer se sveti v taki daljavi od nas toliko krasnih solnc, tam so tudi pri vsakem solncu premičnice in nebesna trupla, ki dobivajo od njega luč in svitlobo in življenje, kakor naše premičnice od našega solnca, in tam živé tudi umne stvari božje, ki se veselé nebeške luči in stvarnika časté; če pogledamo po noči proti vedrem nebu, kdo ve, ali ne zagledajo tudi naše solnce, kot majhno zvezdico, zemlje pa še morda ne vidijo, in ne vedó, da je bila 66. leta vojska na Avstrijskem, da so Prusi Francoze potolkli leta 1870. Ne vidijo lepe naše zemlje, kedar se zopet {{prelom strani}} spomladi vse prebudi k novemu življenju, in mi ne vidimo lepote njihove spomladi.
Toda večni in vsegamogočni duh, ki je prižgal vse te luči, in derži v svojih rokah milijone svetov, gleda jokajoče dete v maternem naročju, in jokajočo nevesto za njenim ženinom, in obsega nebo in zemljo in nebesa nebes z ljubeznijo in usmiljenjem. Vedežu je pri sercu, kedar ogleduje zvezdnato nebo, kot bi ogledoval božjo previdnost, in kot bi se spremenila vsaka zvezdica v lep pregovor.
Vrstica 1.528 ⟶ 1.521:
V nekem morskem boju tepli so se jako razluteni, kroglje so žvižgale, deske in jambori so pokali, ognjeni venci ferčali, tu pa tam vnela se je kaka barka, in se ni pogasila. Strašno je pač, če človeku ni druzega dano, ali skočiti v morje smer ti nasproti, ali pa zgoreti v ognju. Toda našima ruskima vojakoma ni bilo treba voliti. Njuna barka se vname, smodnik v kamri se vžgé in s strašnim pokom je zletela barka v zrak. Vojaka bila sta dvignjena kviško, vertela sta se po zraku, zdaj je bil eden zgoraj, zdaj drugi, ter padeta blizo za sovražnim brodovjem v morje. Bila sta še živa in nepoškodovana, {{razprto|in to je bila njuna sreča}}.
Toda Turki zapodé se na nju, kakor zmaji, izvlečejo ju iz vode, mokra ko miši, ter ju denejo v barko. Ker sta bila {{prelom strani}} sovražnika, bil je sprejem kratek. Niso ju dolgo popraševali, sta li pred odhodom ruske barke kaj kosila ali ne, ampak vergli so ju v spodnje mokre in temne predale barbine, ju vklenili {{razprto|in to ni bila sreča}}.
Med tem so žvižgale krogle v enomer, deske in jambori so pokali, ognjeni venci ferčali in pok! — tudi turško barko, v kterej sta sedela jetnika, razneslo je na tisoče koscev. Vojaka zletela sta tudi v zrak, padla pa kmalo zraven ruskega brodovja v vodo, kjer so ju prijatelji urno izvlekli; bila sta še živa, {{razprto|in to je bila velika sreča}}.
Vrstica 1.545 ⟶ 1.538:
Ko pa 1807. leta Anglež vidi, da sta ga zapustila Prus in Rus in se pogodila s sovražnikom; da so Francozje gospodi v vseh lukah in uterjenih krajih vshodnega morja in da bi mu še nemara huda pela, če bi prišli še na Dansko, ne reče ne besede, ampak zavozi z brodovjem na morje in nihče ni vedel kam. Ko pa se vstavi na danskem obrežji in pred kraljevim glavnim in vladarskim mestom, in je bilo vse tiho in mirno, pišejo Angleži v Kodanj: »Ker smo tako dobri prijatelji, dajte nam vaše brodovje in terdnjave, da je ne dobé sovragi. Neznano bi nam bilo žal, ako bi vam morali sestreliti mesto.«
Bilo je ravno tako, kakor če ima kak mestjan ali kmet pravdo s kakim drugim, in prišel po noči s svojimi hlapci k sosedu pred postelj, ter mu rekel: »Sosed, ker se tožujem z mojim bratom, morate dati vaše konje meni shraniti, dokler {{prelom strani}} se reč ne konča, da ne bo moj nasprotnik mogel jih zasesti, ter jezditi k doktorju. Če pa ne, zažgem vam hišo; dovoliti mi morate, da smem stati s svojimi hlapci pri veliki cesti v vaši reži, da svojemu botru, če bi hotel na svojem konju jezditi k doktorju, zaskočim pot.« — Sosed bi djal: »Pusti mi hišo, kakor je, kaj se brigam za vajine tožbe.«
In tako so djali tudi Danci. Ko jih pa Anglež vpraša: »Hočete li z lepa,« in so mu Danci odgovorili: »Nočemo!« vsujejo se trume vojakov po bregu, se bližajo vedno bolj mestu, postavljajo topove in 2. septembra pravijo: danes je zadnji čas. Vsi prebivalci kodanjski in ves Danski narod dejal je: Kako se sovražnik obnaša, je nezaslišano, in sramota bi bila, ki bi je vse morje ne izmilo, ako bi nas prestrašilo
Vrstica 1.554 ⟶ 1.547:
Tudi take vžigalne rakete letale so vso noč v mesto. V Kodanju bilo je tedaj 4000 hiš, 85.960 prebivalcev, in 22 cerkev, 4 kraljevi gradovi, 22 bolnišnic, 30 hiš za uboge in imelo je mesto bogato kupčijo in veliko fabrik. Lehko se verjame, da je pogorela marsikaka postreščina; marsikako ranjeno materino serce ni si moglo pomagati, kervavela je marsiktera rana; mešali so se glasovi molitve in obupa, s platom zvona in topovim gromenjem. 3. septembra, ko je napočil dan, obmolčalo je gromenje in Anglež je poprašal, če je li zmagal?
Poveljnik v Kodanju je dejal: Ne. Ob 4 popoldne zazačelo se je streljanje z nova, in terpelo je do 4. septembra opoldne brez prenehanja in usmiljenja. Ko pa poveljnik še ni hotel reči: da, jeli so streljati zvečer zopet, in streljali so vso noč do 5. septembra opoldne. Pogorelo je več ko 300 lepih hiš; zvoniki so se poderli in ogenj razsajal je že povsod. Mertvih je bilo več ko 800 mestjanov, in mnogo jih je bilo smertno ranjenih. Kodanj podoben je bil bolj pogorišču, kakor mestu. Ko poveljnik kodanjski ne vidi nikjer rešenja in pomoči, pa povsod le prepad in pogubo, dal je mesto Angležu 7. septembra. Pervo delo Angleško je bilo, da {{prelom strani}} so vzeli brodovje, 18 redovnih ladij, 15 fregat, in več malih ladij razun one fregate, ki jo je podaril nekdaj kralj Angleški kralju Danskemu, ko sta bila še prijatelja. Kralj danski pa jo je tudi za njimi poslal, rekoč da noče nič podarjenega od njega v spomin. Po deželi in ladijah gospodovali so Angleži kot hudobni sovražniki, kajti vojak ne ve, kaj dela, ampak si misli: Če bi ne bili zaslužili, bi se nihče ž njimi ne vojskoval.
K sreči pa niso bili dolgo v deželi, 21. oktobra so že odjadrali z danskim brodovjem in plenom. Kongreve je na vožnji vtonil in ni več videl otrok in žene. Od zdaj deržali so Danci z Napoleonom in ni dal prej miru Angležem, dokler niso ladij nazaj dali in plačali Kodanja.
Vrstica 1.581 ⟶ 1.574:
»Če bi le vedel, kteri izmed toliko ljudi je kralj, če bi vedel, na čem bi ga spoznal.«
»To se pač lehko naredi!« pravi kralj. »Le dobro pazite, ko pridete v mesto. Kdor bo edini ostal pokrit, med {{prelom strani}} tem, ko se bodo drugi častitljivo odkrivali, njega poglejte prav, on je kralj.«
Med tacimi enacimi pogovori prijezdita v mesto Pariz, kralj na levi, kmet pa lepo na desni njegovi. Če zamore ljuba neumnost kdaj storiti kaj nerodnega, pa stori, bodi si že iz dobrega namena ali pa po naključji. Kar nepopačen in odkritoserčen kmetiček stori ali pové, pove in stori vselej z vso dušo, in ne ozira se potem, kar njega ne briga. Tako tudi naš kmetič kralju na vsako vprašanje odgovarja; bodi si, kar se tiče poljedelstva, ali njegovih otrok in žene, ali njegovega gospodarstva, če zamore gospodinja vsako nedeljo pristaviti piščanca k ognju. Kmetič dolgo ne zapazi ničesa. Nazadnje se mu pa vendar odpró oči, ko vidi, da se okno za oknom odpira in se vse ceste polnijo z ljudmi, ki se na levo in desno umikajo, ter se častitljivo odkrivajo.
Vrstica 1.596 ⟶ 1.589:
Marsikteri bralec, p. kak tkalec, ali barvar ali krojač ne bi verjel, če bi mu človek dejal, da je imela ovca zjutraj še volno na sebi, kupec pa zvečer že sukneno suknjo. Ta ali oni si bo mislil, zdaj-le je Vedež eno istih povedal, pri kterih se človek kaj lahko vjame. Saj verjamemo, pravi ta ali oni, da je imela ovca zjutraj volno na sebi, in da se je kupec zvečer oblekel v suknjo, suknja pa ni bila iz tiste volne, ali je bila pa še celó platnena. — »Nisi jo zadel,« pravi drugi, »bila je ena in ista volna; če je kupec pogernil suknjo na ovco, imela je toraj tudi volno na sebi in sicer isto, iz ktere je bila suknja narejena. Ali niso nosili v zadnji francoski vojski huzarski konji škornje? Pa kako? Nosili so škornje jezdecev.«
»To ne veljá nič!« pravi Vedež, »ovca je imela svojo naravno volno na sebi, in človek ravno tisti dan še suknjo iz njene volne. Toda tega mi čast. bralec ne verjame, kakor {{prelom strani}} tudi Zoržani niso verjeti hoteli, ampak so z nekim gospodom stavili, da ni mogoče.
Toraj poskusijo. Gospod pripravi najpervo vsega, kar je bilo treba; ko je vse pripravljeno, ostrižejo ob ¼ zjutraj ovcó, in namočijo volno v laškem olji. Ob štirih prinesó volno v mašinsko sobo, kjer jo na stroju ali mašini spredejo. Bila je ura pet; kajti na mašini se vse urneje dela in lepše. Spredeno volno nesó tkalcu, da jo steka. — V pol uri bilo je vse končano. Predno jo pa namočijo, posušé in na motovilo namotajo, odbila je osma ura. Ob desetih je že iz volne sukno. Ob dveh ga dajo v valarnico, potem ga denejo v zeleno barvo, ga obesijo in sukno je kmalo suhó. Komaj ga prinesó v sobo, že čaka krojaški mojster s svojimi škarjami, in šest pomočnikov z vdejanimi šivankami. Ob sedmih bila je suknja zdelana in že na herbtu.
Vrstica 1.619 ⟶ 1.612:
Toda neka deklica, ki jo je ptujec z veseljem opazoval, uterga si las na glavi, prebode ga z eno najtanjših šivank, prime konec lasu, ga zvije in ga vdene v prebodeno ljuknico in naredi ž njim lepo penkljico.
{{prelom strani}}
To se je pa tudi splačalo, kajti deklica ponudi le-tá umetno zapleten las ptujemu gospodu v spomin in prejme za tó lepo darilo; in to se je več ko enkrat na leto zgodilo. Tak postransk zaslužek se pač privošči pridnemu otroku.
Vrstica 1.634 ⟶ 1.627:
Toda temu ni takó. Ono, o čemur se govori in ki je podobno zvezdam, ni nič druzega, kakor sopari, ki se ne visoko nad nami v zemeljskem zraku vžgó, pa zopet ugasnejo; toda zvezde so od nas milijonov in milijonov milj oddaljene. Vsaka se derži svoje poti, derži se odločene minute, kajti imajo zeló paznega čuvaja. Pa čemu bi to razumnemu bralcu na dolgo in široko razkladal, kar že vé?
A nek vojak na straži, še ni prebral, kar je Vedež pisal v solncu, luni in zvezdah. Gor in dol, dol in gor v polnoči gredé preganja si dolg čas s tem, da sešteva palice, ki so mu jih pri tej ali oni priložnosti naložili, ali pa kuje pismo, ki ga bode spisal in ga poslal drug dan domu. Zavoljo dolzega časa ogleduje tudi strehe sosednih hiš, na ktere je ravno mesec posijal; pri tej priložnosti zadene tudi na stolp, kamor hodijo po noči zvezdarji gledat, kaj se gori na nebu godi. — Kar pomoli zvezdogled skoz stolpovo lino daljevid, ter ga nastavi na neko malo zvezdico, da bi jo opazoval. Vojak si misli, kaj hoče pa neki oni le s svojim pihavnikom ? — Menil je namreč, da je daljevid pihavnik. — Ko ga takó nekoliko {{prelom strani}} časa nepremakljivo gleda in si misli; »No, ta pa dolgo časa meri!« — se uterne zvezda in pade z nebá, kakor pravijo nevedni ljudjé. — Vojak stermi in se čudi: skoraj, da ne skoperni.
»Tri sto kapunov!« zavpije glasno, »ta pa zna, ta!« — Mislil je namreč vojak, da je pomeril zvezdogledec zvezdo in jo zbil z neba, kakor vrabca s strehe. »Tej zvezdi jo je že zagodel,« pravi za se, »nje ne bo več nazaj na nebó.«
Vrstica 1.664 ⟶ 1.657:
Komaj odgerne ena teh oseb svojo jezo in sovraštvo, zakriva jo tudi druga težko pred tretjim človekom.
{{prelom strani}}
=== '''Še nekaj o Betovem Tonetu.''' ===
Vrstica 1.679 ⟶ 1.672:
»Res je, mesten vojak je več, kakor vojak, ki gre na vojsko iz mesta vun na sovražnika, ker mesto je vselej več, kakor vas, zató postane še le star cesarsk vojak mesten stražar. Drugič pa se bojuje mesten vojak za svoje mestjane, ženo in otroke, cesarsk vojak pa gre na vojsko, bije se in tepe; pa sam ne vé za koga in ne zakaj?«
Temu pristavi Tone še: »In mesten vojak, ki ne počenja nobenih nerodnosti, zamore v časti umreti, ako hoče. Mi, cesarski vojaki pa moramo za to čast pustiti, da nas na nože natikajo. Zagotovim vas, da jaz in moji sovražniki imamo presneto malo od te časti, da jaz živim.« Svoje sovražnike je {{prelom strani}} pa Tone mislil zasledovalce in briče, ki so mu vedno za petami.
Kovača (mestnega vojaka) pa ta častljiva primera takó za Toneta pridobi, da si misli: »Tacega jetnika še nisem nikoli spremljal.« — Tone pa stopa z velikimi koraki pred kovačem, da bi ga prav do dobra utrudil in spehal v tej vročini. »V tem se loči cesarski vojak od mestnega,« pravi mu, »da je vajen širocega koraka.«
Vrstica 1.687 ⟶ 1.680:
»Gospod bratec,« odgovori kovač, »kakor je tebi prav, je tudi meni.«
Toraj pijeta skupno iz ednega poliča, potem ga spijeta še en poliček in potem še eden, Betov Tone pa eno na drugo pripoveduje o svojih vojaških dogodkih, dokler kovač od vina in dolge poti presiljen ne zaspi. Ko se čez eno uro zbudi in Toneta nikjer ne vidi, je njegova perva misel: »Kaj velja, bratec je šel že naprej!« — »Ne, ni šel, ampak stal je zvunaj pred vrati, kajti Betov Tone gre nerad prazen proč. Ko zopet nazaj pride v sobo, pravi kovaču: »Bratec, mesec se že pomika na nebó; če ti je prav ostaniva tukaj čez noč!« — Kovač je bil zaspán in truden, toraj pravi: »Da, kakor gospod bratec hočeš.« Po noči, ko je kovač terdno spál in vse stopnje od najnižje presmerčal, in Betov Tone pa ni spati mogel, vstane in preišče za kratek čas bratove žepe, najde med drugim pisanje svojega brateca, ki so ga dali mestnemu vojaku zastran Toneta in ki je bilo namenjeno oskerbniku kaznilnice. Potem si pomeri za kratek čas vojakovo novo opravo, škornje, pomeri si čepico in drugo potrebno. — Bilo je vse prav. Potem gre vún, gre dalje, kakor daleč mu je mesec svetil. Ko se kovač prebudi in zapazi, da ga zopet ni v sobi, si misli. »Je že morda zopet šel malo vun na prosto.« Seveda je bil zunaj na prostem, in ko se zdaní in pride v pervo vas, ki je bila pri roki, pravi ondi: »Pripetila se mu je velika nesreča. Vojak, ki bi me moral spremljati v kaznilnico, se mi je zgubil. Denarja nimam, dajte mi juhe na deržavne stroške, in dobite kje človeka, da mi pokaže pot v mesto.« — Župan spiše listeč za kerčmarja, naj da Tonetu juhe in maselc vina, in pokliče fanta, ki naj kaže pot jetniku v mesto. — Po zajuterku napravita se na pot. Ko prideta iz gozda na plan, pravi Tone ugledavši zvonike na ravnini pred sabo: »Fantiček, sedaj pa le idi domu; sedaj ne bom zgrešil pota.« — V mestu vpraša pervega dečka, ki ga dobi: {{prelom strani}} »Fantič, kje je jetnišnica?« — Ko jo je našel in prišel k oskerbniku, poda mu pisanje, ki ga je vzel kovača: oskerbnik bere in bere in napenja oči, slednjič pogleda Toneta jako debelo: »To je prav; pa jetnika oddajte!« — Tone odgovori ves začuden; da jetnik je on sam. — Oskerbnik pravi: »Dobri prijatelj, zdi se mi, da se hočete norčevati. Pri nas se ne norčujemo. Le obstanite, da ste jetnika spustili.« — »Pa, saj vam povém.« — »Jaz spoznam iz vsega, daste ga izpustili.« Betov Tone pravi k oskerbniku: »Če vaša visokost vidite in spoznate, toraj že ne morem tajiti. Če pa bi mi hoteli dati kakega konjika, upam se rokovnjača še doteči in ga vjeti. Komaj je četert ure, da mi je ušel.« — »Bebec neumni!« pravi oskerbnik, kaj koristi konjiku urnost konjeva, če mu je teči s pešcem. »Ali nisem služil tri leta cesarja pri konjicih?« — »Dobro!« pravi oskerbnik, »toraj se bo tudi za vas osedlal en konj, in sicer za vaš denar, drugi pot pa bolj pazite.« Urno pripravijo Tonetu konja, in na vse strani razpošljejo se pisma, naj pomagajo ljudje Tonetu, če bi potreboval sile. —
Toraj jezdita konjik in Tone nekoliko časa, drug tik drugega, da bi vlovila Betovega Toneta. Na razpotju pravi Tone svojemu pajdašu, ki ga vpraša, po kteri poti naj gre on, in po kteri Tone sam. — »V starem produ prideva zopet skupaj,« pravi Betov Tone. Ko se pa razideta in zgubita drug druzega izpred oči, oberne se Tone na levo; in spravi s svojim iskanjem in vpitjem ves kraj na noge, Betovega Toneta zopet iščejo, kajti pokazal se je zopet v deželi. Tako je počenjal, dokler ni prišel do meje. Na meji pa spodbode svojega konja in prejezdi mejo; briči ga pa iščejo še danes, če se niso že naveličali.
Vrstica 1.698 ⟶ 1.691:
Tožil je župan svojej ženi, da ga bode še pod zemljo spravila njega francoščina. Moral je namreč nekemu ubežnemu Francozu kazati pot, ker ga pa ni dobro razumel in mu ne prav odgovarjal, je dobil dovolj udarcev v zahvalo. Drugače se je pa zdela ta stvar nekemu drugemu. Kazati je moral namreč tropi vojakov pot čez hribe, znal pa ni druzega kakor {{razprto|Oui}}, kar se pravi: »Da« in {{razprto|bougre}}, gerdo ime. Te dve besedi je večkrat slišal in si jih zapomnil, ne vedé, kaj se pravi po slovenski.
Začetka šlo je jako dobro, dokler so se Francozi menili med seboj in dokler je on stopal pred njimi z laterno v roci, {{prelom strani}} s tremi ali štirimi teleti, ki so jih nanj obesili. Ker se je pa smejal tudi on, kadar so se smejali Francozje, popraša ga eden po francoski, če tudi razume, kaj se menijo. Serčen bi moral reči: Ne. Pa ker ni umel, kaj ga je vprašal, se tudi ni dosti brigal, kaj mu naj odgovori. Toraj napne vse svoje francoske žile ter pravi: Da, oui bougre krota. Strašno zakolne Francoz ter potegne sablo iz nožnic, jo zavihti nad glavo in krog ušes. »Ali ti bodeš zmerjal francoskega vojaka?«
»Da, krota!« mu odgovori. Še o pravem času primejo ga drugi vojaki za roko, da ni koj preklal kažipotu glavè, brez kojega bi ne mogli dalje v temni noči — Pa kleli so ga vendar le in ga suvali v rebra od leve in desne, ter ga prašali, če se bode zdaj vedel lepši.
| |||