Umni vinorejec: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Eri92 (pogovor | prispevki)
Eri92 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 15:
 
Dalje vam pravim: bodite pokorni svojim gospodarjem! Pokorni ste, ako njih povelje na tanko spolnujete; saj veste, da je na tem veliko ležeče. Vi bi ne ubogali prav, ako bi vam lastnik rekel: »vežite terto«, vi bi pa druga dela opravljali; med tem pa bi prišla nevihta, vihar ali se vsula celó toča, in pridelek bi bil uničen za dve leti. — Lastnik je žalosten, in vi ste pobiti. Povejte mi: kedaj boste škodo in krivico lastniku povernili? Zato rečem: ubogajte! in dobro se vam bo godilo. Zakaj sv. pismo uči: »ubogljivi mož bo o zmagah govoril.«
{{prelom strani}}
 
Svetujem vam pa še to: »bodite delavni.« Delavni boste, ako vas ljubezen do dela veže in imate veselje nad svojimi opravili, brez ozira na plačilo, če vas tudi lastnih ne gleda, vidi vas pa Bog. To je vam samim tudi velika čast. Saj veste pregovor: »delo človeka hvali.« Zató ljubite svoj stan, delajte radi, imejte veselje do svojih nalog in dolžnosti, in kar se danes lahko opravi, ne odlagajte na jutri; s tem si obvarujete zdravo telo, veselo življenje, sladko spanje ter si pripravite potrebni živež: »Kdor ne dela, naj tudi ne jé,« uči sv. apostelj Pavel. Delati pa moramo vsi: eni z glavo, drugi z rokami, tretji s celim životom. Nikakoršno delo ni sramotno, le lenoba je sramota.
 
Zapomnite si torej te tri besede: »zvesto, pokorno, in delavno,« tako si boste kruh in nebesa ob enem zaslužili. Ako vam je gospodar preterd, saj si lahko druzega poiščete: pridni hlapec najde pridnega gospodarja. Vendar si zapomnite besede rajnega knezoškofa Slomšeka, ki pravijo: »goste preselitve, redke suknje«.
 
Učite se radi. Da se boste pa lože naučili in privadili svojih opravil, zató sem vam, dragi vinorejci! ob kratkem sestavil nektere najpotrebniše nauke, sicer že bolj ali manj znane, kteri pa vam bodo vedno prijetniše življenje delali in vas še do veče popolnosti in sreče pripeljali. Tù najdete poredoma najvažnejša vodila: kako se mora oskerbovati gnojnišče, ker gnoj je »zlata ruda,« da ga bo povsod zadosti: več gnoja, več blagá; kako s terto o različnih časih ravnati in jo obdelovati, da več grozdja dá itd. Tudi sem pridjal še nekoliko drugih gospodarskih reči, od kterih naj si vsak vinorejec saj toliko zapomni, da svojo pozornost {{prelom strani}} tudi na te oddelke domačega gospodarstva obernti vé in se spozná.
 
Berite marljivo sami; ako pa vi sami ne znate, naj vam beró vaši otroci.
Vrstica 32:
Fr. Jančar.
</poem>
{{prelom strani}}
 
==Popravek:==
 
Na strani 6. v 13. versti od spodaj beri: {{razprto|merzli zemlji je le srednje rodovitnosti}} namesto: merzli zemlji; je le itd.
{{prelom strani}}
 
{{poglavja s piko}}
==1. Od vinske terte ali tersa sploh.==
Vrstica 56:
3. {{razprto|Bik, konjič, butica, locen, vtikanica}}, ker se v nekterih krajih s koncem v zemljo vtakne,
pravi se mladiki na 8, 10, 12 in še več očes obrezani.
{{prelom strani}}
 
4. {{razprto|Čerunič, verunik, šparón}} se imenuje mladika na 5 do 6 očés obrezana.
 
Vrstica 73:
1. {{razprto|Rivček beli}}, (Weisser Riessling). Terta je majhna, podobe pritlikove, les kerhek, belorumen, z vidljivimi rujavimi risami in bližnjimi členi, očesi. List je 6 palcev dolg in širok, debel s petimi verhi, precej narezljan, kdaj kdaj tudi le s tremi verhi; srednji verh je širok, kratek, tumpasto osten, stranski verhi narazen stoječi in razrezani; vsak verh je naprej in nazaj zavihan; razrezki so precej razširjeni; peceljnov razrez jako tesen, s spodnjimi stranskimi verhi močno prekrit, na kraju z velikimi in tumpastimi robmí; zgorej neraven, zgerbančeň, kdaj kdaj mehurčast, spodaj volnat; na veršiču mladike večkrat z rumenimi kerpami. — Listni pecelj je 3 do 3 ½ palcev dolg, rudečkast, nekoliko volnat, krastav. — Grozd je majhen, gost, kdaj kdaj rahel, navadno nekoliko sveržnat, redkoma prost, grozdni pecelj kratek in debel; jagodni pecljiček debel, bradovičast, vzvišenina na koncu z rujavkasto rinčico obdana. Jagode majhne, okrogle, rumeno-zelene, belo-rumene, rumeno-rujave in v polni zreloti rudeče-rjave, belomelnate, večkrat černo-pikaste, mesnate, dišeče, aromatične, prijetno in sladko okusne, z dvema peškama.
 
Ta terta je že precej daleč razširjena, in želí jako priležno južno ali južno-zahodno lego na brežinah, {{prelom strani}} kjer ima dovolj zavetja zoper ostre vetrove, ter bolj toplo in suho ko težko, vlažno ali mokro zemljo, v kteri je rada gobasta; v takošnji zemlji in legi grozdje popolnoma dozori in vino dobi svoj dišeči, aromatični okus. Kjer šipon raste in dozori, zamore se brez pomisleka ta terta zasajati. Terta v navadni zemlji le srednje v les raste in je majhna, v novini pa in na novo prekopani rodovitni zemlji zrastejo mladike poldrugi seženj dolge; ravno tako tudi v dobro pognojeni zemlji veselo stori in ima veliko veče grozdje. Lani sem dal ključe v novini zasaditi, in so nekteri 3 čevlje dolge mladike pognali. Vendar naj se ne obrezuje na bike, temuč na dva, tri reznike, tako grozdje pred dozori, je veče in daje boljše vino. Kdor tedaj izverstno, aromatično, dišeče vino želí, mora jo na reznike rezati.
 
O cvetji je jako stanovitna, ako le ni preveč merzlo, in navadno veliko kavernik grozdja nastavlja. Dozorí pozno, kakor šipon, zato se ni prenagliti s tergatvijo. Dokler so jagode zdrave in mesnate, še niso zadosti zrele; le takrat so svojo popolno zreloto dosegle, ko se je meso razkrojilo in se koža od jagod potegniti dá. Gnjiloba rivčkova je posebne baze, ktera ne vniči grozdja tako naglo, kakor pri druzih plemenih; jagode so še takrat stanovitne in rabljive, ko so že od terte padle. Ta terta je kralj za najizverstniša in najžlahtnejša vina; od nobene drage terte se ne dobí tako dobro, nježno, dišeče aromatično vino, in da bi tako dolgo stanovitno ležati smelo, kakor od rivčeka; toda to se le doseže z zasajanjem v prikladnih legah, z nizkim obdelovanjem in čakanjem do prezrelote njenega grozdja. Na tak način bo vinorejec sicer manj pridelal, zató do pa sebi in kraju slavo izverstnih pridelkov pridobil. — Od takošnega vina naj se okoli 20 pintov (bokalov) med drugo nedišeče vino s petimi vedri avstrijekimi zmeša, pa bo vse drugačnega okusa, tudi nedišeče. Za tako vedro vina se 15 do 20 gld. plačuje; neki vinorejec je dobil celó 55 gld. za vedro vina od leta 1834.
 
 
2. {{razprto|Traminec rudeči}}, (Bother Traminer). Terta je majhna, les kratek, černo-rujav, gost, kakor s sajami posejan, pikast, s kratkimi členi. List je okrogel, {{prelom strani}} 5 palcov dolg in širok, večkrat za ½ palca širji ko daljši; s tremi verhi, kratek, navadno na eni strani globokeje vrezan; srednji verh širok, tumpast; na pol okroglo osten; stranski verhi široki, narazen stoječi, kdaj kdaj razrezani; zgorej tenmo-zelen, na rebrih in posebno pri peceljnu belovolnat, rumeno-umazan, navadno na krajih zavihan, neraven, spodaj bledozelen, volnat; listna rebra spodaj in zgorej rudečkasta. Listni pecelj je kratek, rudeč, nekoliko volnat. Grozd majhen, gost, zgorej širok, sveržnat, grozdni pecelj kratek, rudečkast. Jagode so okrogle, inače podolgaste; o nepopolni zreloti rudečkaste, s previdljivimi rumeno-marmoriranimi risami, v popolni zreloti svitlo rudeče, sivo-rudeče, bakrene boje, sive, skoraj modro-melnate s previdljivimi pikami, ktere se navadno okoli prog znajdejo, sivo-progaste, nekoliko debele kože, mesnate, sočnate, jako sladke in dišečega, aromatičnega okusa z dvema peškama.
 
Terta hoče zavetje, bolj suho, toplo kot mokro in težko zemljo; v zadnji stori debeleji steržen in lože pozebe. Navadno preterpí in zderží bolj vroče in suhe letine ko kterakoli druga terta. Terta se mora nizko deržati in primemo obrezovati, inače v rodovitni zemlji na reznikih ni tako rodovitna in manjše grozdje ima kot na bikih. O cvetji je precej stalna in navadno dozori, ter rada rodí. Traminec rudeči daje posebno v mladosti prijetno, sladko, ognjeno, stanovitno vino, ktero se berž razvije. S tem se popravljajo druga vina, kterim slajave in moči manjka.
Vrstica 85:
 
 
3. {{razprto|Traminec beli}}, (Weisser Traminer). Ta terta se od rudeče loči le po belo-zelenih in v zreloti rumenih, žoltih jagodah ter po pepelno-sivem lesu. Listje ima z rudečo celó enako. Obdeluje se kakor rudeči Traminec, le nekoliko pozneje dozorí, je pa zató bolj rodovitna. Vino je jako stanovitno, terpežno, zlato-rumeno, žolte boje, aromatično in ognjeno, ter se berž razvije. Grozdje je jako terpežno; {{prelom strani}} v topli jeseni se zgerbanči, osuši in se takrat sladin iz njega nareja.
 
 
Vrstica 96:
 
 
6. {{razprto|Habšovina bela}} (Fischtraube). Terta je močna, mladike bledo-rumene, černo-pikaste, 3 do 4 palcev z naraznimi popki, členi. List je okrogel, s tremi verhi in kratkimi vrezi, zgornja stran gladka, na mlajših nekoliko volnata, spodaj volnata s 3 do 3 ½ palca dolgim peceljnom, belo-volnatim rudečim. Grozd je srednje velikosti, prost, rahel, dolg navadno 5 do 6 {{prelom strani}} palcev in še čez do 12 palcev. Pecelj je tenek, 2 do 2 ½ palca dolg, nekaj rudečkast. Jagode ima okrogle, večkrat majhne, rumeno-bele, močno černo-pikaste, tenke kože z vidljivimi žilami, sočnate, ognjene in sladke, dišavno-okusne, z eno redkokrat z dvema peškama. Obdeluje se navadno; ne raste močno v les, zató se naj na reznike reže; je rodovitna in ne dozori pozno.
 
Grozdje dá terpežno, jako dobro, nježno, sladko, aromatično; belo-zlato, žolto vino, z izverstno dišavo, skoraj kot rivček.
Vrstica 107:
Iz šipona so do seh dob na Štajerskem najžlahtneja vina delali, kterih slava je tudi po druzih deželah znana, in v srednjem veku so ga velikaši kaj radi serkali. Tako je slovelo ljutomersko, radgonsko, mariborsko, kapelsko, črešnjevsko; ktero zadnje se je s svojo miloto in slajavo posebno odlikovalo, ljutomersko pa s svojo silno ognjeno močjó.
 
Vino je sladko, jako ognjeno, stanovitno in oljnato; manjka mu pa dišave, ktera druga vina značuje. {{prelom strani}} To vino se še le v svojem tretjem letu razvije in zadobi svoj značaj, kterega obderží do 7. ali 8. leta, potlej pa svojo ognjeno moč izgublja in mileje prihaja. Njegova moč se vkroti, ako se mu vino iz žlahtnih tert primeša. Da se pa moč ohrani, priliva se mu vsako drugo leto novo vino od šipona.
 
Za nemške kraje štajerske ta terta ni; tam zraste le kislo vino.
Vrstica 116:
Inače pa raste povsod, in v dobri zemlji stori les nad poldrugi seženj visok, da je vse prepreženo; v taki zemlji mu ne škodijo biki, sicer se pa na 3, 4 reznike obrezuje, in ti gotovo toliko donašajo grozdja kakor bik z reznikom, k temu še grozdje pred dozori.
 
V prekopani novini vsajeni ključi brez vsega dodatka spešno rastejo in storijo mladike nad 3 čevlje visoke v pervem letu. Južno-zahodna stran se jej dobro {{prelom strani}} prileže, tudi v bolj nizkih legah, ker ne pozebe rada, naj le ima zavetje.
 
Leta 1864 je toča meseca junija radgonske vinograde sila hudo potolkla, v jeseni pa še zgodnji mraz pritisnil; in tako ves up pridelka za prihodnje leto vničil; in zares niso druga plemena kavernik v tolikem številu nastavila, kakor oba rivčeka, ktera sta največ in najlepše grozdje dala, kar ju tudi v tem obziru jako priporočuje.
Vrstica 130:
 
 
10. {{razprto|Žlahtna mušica bela}}, (Weisser Klevner). Terta je majhna, mladike kratke, kostanjeve, boje temno-risaste, černo pikaste, s kratkimi členi. — List okrogel, 6 palcev širok in dolg, tenek, s tremi, redkokrat s 5 verhi in kratkimi vrezi, rumeno-zelen: rebra pri peceljnu nekoliko volnata; mlado perje čisto; pecelj 3 palce dolg, na strani nekoliko rudečkast, čist. — Grozd majhen, debel, prost, kdaj kdaj sveržnat. Grozdni {{prelom strani}} pecelj kratek, debel, sterljiv, černo-pikast. Jagode okrogle, kakor pri modri žlahtni mušici, belo-rumene, s tenko sivo moko in nježno pikaste, tenke kože, mehko-mesnate, sočnate, jako sladke, s prijetnim okusom in z dvema peškama. Terta povsod rada raste, da se jej le gnoji, rano dozori in listje odpade. Kjer drugo grozdje ne dozorí, je ta na pravem mestu.
 
Obdeluje se na reznike, hobato raste tudi na bike. O cvetji je stalna in terpežna, ter jako rodovitna, precej zgodaj dozori. Vino daje dobro, prijetno, sladko, ktero se v mladosti posebno prikupi, v starosti pa močneje postaja. Iz tega grozdja se tudi »pena« šampanjevca dela. Naj se torej zasaja; rano dozori in je rodovitneja od rudeče žlahtne mušice.
Vrstica 139:
Terta v težki zemlji prav dobro stori; toda grozdje rado gnjije o mokroti, v suhi letini pa zdravo ostane. Kedar druge terte zavoljo prevelike vročine poginejo, ta v lahki zemlji in v slabi letini spešno raste in jej nič ne škoduje. Ta terta je v vseh razmerah najrodovitniša že v tretjem letu. Obdeluje se na bike in reznike, in celó na zaležnicah in mladičicah, iz starine pognanih, ima grozdje. Ako s pomladi pozebe, požene na novo s kavernikami mladike; grozdov ima po 40 do 50. Škoda, da grozdje tako hitro gnjije; z zgodnjo pletvino, odščipavanjem listja in porezovanjem veršičev se temu nekoliko v okom pride, in tako grozdje bolj solnca vživa.
 
Vino se šteje k bolj izverstnim pridelkom, ima jako veliko slajave s prijaznim dišečim okusom, ktero {{prelom strani}} s svojim sladkorjem celó bele in rudeče žlahtne mušice vino prekosi, in se zató močnim vinom primešuje, da sladkeja in mileja postanejo; samo za-se se rado skazi. Ta terta zasluži občne razširjave.
 
 
Vrstica 151:
Zavoljo rane zrelote jo je dobro saditi v manj primernih legah v suho zemljo, kjer je stanovitna in jako rodovitna. Ker rada pozebe, zató se le na reznike obrezuje. O cvetji je jako stanovitna in prenese mokro vreme brez škode; s tem bolj je pa grozdje čutljivo, o jesenski mokroti rado gnjije, posebno v težki zemlji, dozori zgodaj, že sredi septembra. Grozd je sila sladek in nježnega okusa. Terta je tudi za nizke brajde, in je jako rodovitna.
 
Za vino je izverstna v slabih legah, kjer boljša {{prelom strani}} plemena ne dozorijo. Vino je v mladosti jako sladko, toda z drugim se mora zmešati, ker samo za-se se že v pervem letu skazi; zató se ima mlado povžiti, ali pa z drugim pomešati. Kedar se z drugim grozdjem pomešano stiskuje, je vsega priporočila vredna.
 
 
Vrstica 161:
 
 
15. {{razprto|Klešec modri}}, (Blauer Ortlieber). Terta je terpežna, stanovitna; mladike drobne, rumeno-rujave, nekoliko pikaste, tenko in globoko brazdnate, s kratkimi členi. — List sredenj, okrogel, 5 palcev širok in dolg, s tremi verhi majhno vrezanimi, na krajih top; zgorej sivo-zelen, spodaj bledo-zelen, v mladosti cunjast, volnat, kakor z moko posejan; pecelj 2 ½ do 3 palce dolg, navadno rumeno-zelen. — Grozd sredenj, tenek, mehek, na solnčni strani rudečkast; jagode okrogle, čutljivo pikaste z vzvišeno krasto, černo-modre, {{prelom strani}} z belo štupo, tenke kože, sočnate, sladke, nekoliko britkega okusa, s tremi peškami, pozno dozori.
 
V slabih legah in v topli letini daje jako dobro vino. Zasluži pa boljše lege, ker se v srednjih letinah še dobro vino prideluje. Terta je jako stanovitna, povsod rada raste in se na reznike obrezuje. — Grozdje daje jako močno, ognjeno, sladko, stanovitno, nekoliko britko-dišeče vino. Da se temno-rudeče vino dobí, odberó se jagode, zmečkajo in sok na jagodnih kožicah vreti pusti, potlej se iztisne. Vino se v dobrih letinah v steklenice pretoči in kot burgundsko vino prodaja. Ta terta je vredna zavoljo svoje stanovitnosti o cvetji, rodovitnosti in dišave v toplih legah veliko večega razširjenja.
Vrstica 171:
 
 
17. {{razprto|Portugizar rani modri}}, (Früher blauer Portugieser). Terta je srednje velikosti; mladike, les, cimetne boje, nekoliko risast, rujavo-pikast, z dva — {{prelom strani}} tri palce naraznimi členi, očesi, ki bo temneji od lesa. — List je 6 palcev dolg in širok, tenek, s petimi verhi, kratko zrezljanimi ali tudi celimi; zgornja stran je gladka, temno-zelena, skoraj svitla; spodnja bledo-zelena, celó gola, le tú in tam v kotih na rebrih se vidijo tenke, bele dlake; proti jeseni postaja listje bolj ali menj rudeče. Pecelj je sredenj, 2 ½ do 3 ½ palca dolg, gol, zelen, redkokrat na solnčni strani rudečkast. — Grozd je srednje velikosti, gost, o neprijaznem času cvetja nekoliko rahel, prost, redko sveržnat. PeoeljPecelj tenek, kratek, rumeno-zelen, černo-risast. Jagode so okrogle, temno-černo-modre, rudeče-rujavo pikaste, tenko bradovičaste, belo-moknate, jako tenke kože, pod kožo rudeče-mesnate, z 2 ali 3 peškami, jako sladkega okusa. Grozd ima podobo zelene miške ali žlahtne mušice černe.
 
Terta skoraj v vsaki zemlji in legi rada raste; je tudi za brajde, kjer se na bike obrezuje; v goricah se pa mora na reznike rezati, da ne oslabí. Grozd je jako sladek in predobrega okusa, in ker zgodaj dozori, je prav, da se v slabejih in manj priličnih krajih in legah zasaja, kjer druga plemena ne dozorijo; ta terta še tam sladko, temno-rudeče in stanovitno vino daje.
Vrstica 177:
 
18. {{razprto|Tičnik černikasti}}, (Wildbacher). Terta je srednje velikosti; les tenek, kerhek, gladek, nježno brazdast, svitlo rudeč, s 3 do 3 ½ palca naraznimi z belo-volnatimi očesi. List je okrogel, 5 ½ palca širok in dolg, s tremi verhi, majhno narezanimi; zgorej temno-zelen, gladek; spodaj gol, le reberne žile nježno-volnate, kosmate in ščetinaste. Glavna rebra v začetku rudečkasta, jako belo-ščetinasta. Pecelj navadno 3 palce dolg, modro-rudeč, belo-ščetinast, volnat, debel in zeleno-risast. — Grozd je sredenj, večkrat majhen, gost, kdaj kdaj rahel, sveržnat, tudi prost in gost. — Pecelj 1 ½—3 palce dolg, nekoliko volnat, rumeno-zelen, okoli mladike lesne boje, le na solnčnem kraji rujavo-radeč. Jagode so majhne, okrogle in černo-modre, jako belo-volnate; po odstranjeni moki se vidijo nježne rujavo-rudeče pike, tenke, žilave kože, sočnate, kislo dišeče, navadno s tremi peškami.
{{prelom strani}}
 
Terta raste povsod, in se obdeluje kakor se komu poljubi. Na nemškem Štajerji sem videl 4 čevlje visoko in debelo ko roka; postara se jako, pa vendar ne izgubí svoje rodovitnosti. Posebno rodovitna je na reznikih; in celó na mladikah, iz spečih očes pognanih; ima obilno grozdja. Terta se tudi s dobrim vspehom na drevesa spušča in razpeljuje. V dobrih letinah dá močno, prijetno, britko pa stanovitno šilharsko vino; da bo vino bolj rudečkasto, zató se grozdje s peceljni vred iztiskuje.
 
Vrstica 186:
 
 
20. {{razprto|Arbst modri}}, (Blauer Arbst). Ta terta se loči od modre žlahtne mušice v tem, da ima manj narezljano, bolj ravno, skoraj okroglo listje, z debelim in krajšim listnim peceljnom, poglavitno pa s prav debelim grozdnim peceljnom in poznejo zreloto. Obdeluje se kakor modra žlahtna mušica in je nekoliko {{prelom strani}} bolj rodovitna, dozori pa nekaj pozneje, in daje močneje vino od modre žlahtne mušice. Zasluži, da se razširi kakor modra žlahtna mušica.
 
 
Vrstica 199:
 
 
23. {{razprto|Brenkova rudeča}}, (Bettlertraube). Ta terta ima veliko grozdja in zgodaj dozori; ker je na {{prelom strani}} Štajerskem domá, naj se torej tú tudi omeni grozdje se z drugim pomešano iztiskuje.
 
 
Vrstica 215:
 
Plemena, iz kterih se rudeče vino perve verste napravlja, so: 1. Žlahtna mušica modra. 2. Kavka modra. 3. Klešec modri. 4. Kadarka modra itd.
{{prelom strani}}
 
Za lahkeja rudeča vina so naslednja plemena: Portugizar rani modri. 2. Laški moder. 3. Tičnik černikasti itd.
 
Vrstica 235:
Doslej smo razkazali plemena tert za razna vina v različnih krajih in legah; sedaj pa naj sledé nektere žlahtne terte za slabo vino, domačo pijačo, izverstne pa za zobanje in vspešno prodajo njih grozdja v bližnja mesta; ob enem se opisujejo tudi nektere terte zavoljo svoje velikosti in posebnosti. Terte za brajde so:
 
1. {{razprto|Žlahtnina muškatna}}, (Muskatgutedel). Ta terta daje najboljše grozdje za zobanje, ki je izverstnega okusa in jako terpežno. Od bele žlahtnine {{prelom strani}} se ta-le v tem loči, da nekoliko slabeje mladike dela; grozdje je bolj terdo-meseno, z rumenejimi jagodami, ktere prikupuje sila nježni muškatni okus; posebno v dobrih legah in primernem vremenu se tako odlikujejo, v slabih in mokrotnih letinah pa ta okus večkrat celó manjka; dozori v začetku oktobra.
 
Terta ljubi dobro zavarovano lego, močno zemljo in kratko rez, to je, na reznike se obrezuje. Je nekoliko čutljiva o cvetji, na pravem mestu pa precej stalna in terpežna, jako rodovitna, z velikimi in zgodaj dozorjenimi grózdi, ki imajo jako prijetni, sladki, nježni muškatni okus.
Vrstica 248:
4. {{razprto|Žlahtnina pariška}}, (Pariser Gutedel). Ta terta je iz okolice Pariza na Francoskem; grozdje od te terte navadno v mesta na prodajo nosijo, ker ga mestjani jako ljubijo. Okoli 50 let je že tudi pri nas znana in precej razširjena, posebno med gosposkimi vinorejci. Ima belo-rumene in tenko naznamnjene jagode, nježen izversten okus; grozdje se dá dolgo dolgo hraniti.
 
Terta ne raste tako močno ko bela žlahtnina {{prelom strani}} in ljubi zavarovano lego na brajdah ter nizko obrezovanje; tako je precej rodovitna in daje imenitno grozdje za mizo. Za gorice pa ni; tu ne rodí.
 
 
Vrstica 266:
 
Grozdje je veliko, dolgo, z jako stisnjenimi jagodami, prosto, kdaj kdaj tudi sveržnato; pecelj je kratek in debel; jagode so srednje velikosti, okrogle, redkokrat podolgaste, rumene, pikaste, z vidljivimi žilami, z 2 ali 3 peškami; meso terdo, hrustnato, s sladkim muškatnim okusom; dozori zadnjega septembra.
{{prelom strani}}
 
Terta močno raste in stori dolge rudeče-pikaste mladike z volnatimi veršiči. Želi jako topli kraj pri zidovji, zató pa je sila rodovitna z izverstno okusnim grozdjem. Zavoljo svojega močnega odrastka je sposobna za stene in svisli. Obrezuje se na reznike in bike. V dobri letini daje sila dišavno, sladko grozdje; v slabih letinah pa je kislo in nima muškatnega okusa.
 
Vrstica 275:
11. {{razprto|Moršina modra}}, (Blauer Trollinger). Terta je jako močna, debelnata, v premerji več palcev debela. Les rumeno-rujav, skoraj belo-rumen, globoko brazdnat, zvito-risast, černo-pikast; členi so 3—4 palce narazen. — List je tenek, 8 palcev širok in dolg, s tremi redkokrat s petimi verhi, kratko narezljanimi; srednji verh je jako jako širok, kratek, enak. Zgornja stran je ravna, gladka, rumeno-zelena, spodnja svitlo-rumena, gola, z belo-lasnatimi rumenimi rebri in žilami. Listni pecelj je močen, 4—5 palcev dolg, navadno rumen, kdaj kdaj rudeč. — Grozd je velik, večkrat jako velik, 4 do 5 funtov težek, gosto sveržnat, piramidne podobe. Grozdni pecelj tenek, kratek, rumeno-zelen, od mladike do jagode zelen in rujavo-umazan. Jagodni pecelj tenek, kratek, rumeno-zelen, z majhnimi nježno-bradovičastimi verščeki. Jagode so okrogle, v stisnjenem stanu vidljivo podolgaste, temno-rujave, navadno proti peceljčku svitleje-modre, skoraj rudeče, brez pikic, tenko bradovičaste, nekoliko debele kože, mesnate, sočnate, z dvema peškama, dobrega okusa, pozne zrelote.
 
Terta je jako stanovitna, poganja zeló močne mladike, in pokrije steno več štirjaških sežnjev. Ako se na dva reznika odreže, požene mladike 12 do 15 sežnjev dolge; zató se najbolj prileže stenam in brajdam na topli južni strani, kjer se na reznike in bike obrezuje. O cvetji je nekoliko čutljiva; ako je dež {{prelom strani}} ne vlovi, je sila rodovitna, toda nekoliko pozno dozori; le v topli jeseni ob zidovji je grozdje jako dobrega okusa.
 
Ta terta daje največe grozde, 4 do 5 liber težke, tako da en grozd več ljudem zadostuje; o zreloti je grozdje jako dobro; naj se torej pomnožuje.
Vrstica 301:
17. {{razprto|Kraljeva bela}}, (Weisse Königstraube). Terta je jako močna; mladike dolge, spodaj svitlo-rudeče, zgorej bledo-rudeče, černo-pikaste.
 
List je okrogel 6 ½ palca širok in dolg, tenek, s petimi verhi, redkokrat s tremi; srednji verh je širok, serčne podobe, vrat na pol tako širok kakor srednji verh, kratko-osten; stranski verhi so razširjeni, široki, navadno razdeljeni s širokimi prerezi, v kterih se {{prelom strani}} večkrat zob vidi; zgorej raven, slabo zelen, spodaj tenko volnat; mlado listje skoraj golo; rebra rumena, jako ščetinasta; pecelj podolgast, zeleno-rumen, redko kdaj rudečkast.
 
Grozd je jako velik, rahel, dolgo-sveržnat, redek, viseč. Grozdni pecelj precej dolg, rudeče-rumen, jako bradovičast. Jagode nekoliko podolgate, blizo palca dolge in široke, rumeno-zelene, na solnčni strani belo-rumene, redko tenko sivo-pikaste, sive z velikimi progami, belo-pikaste, nekoliko debele kože, tenkega mesa, sočnate, sladke in prijetnega okusa, z 2 ali 3 peškami.
Vrstica 317:
 
 
21. {{razprto|Izabela}}. Terta je iz severne Amerike, z dišečim grozdjem, kakor jagode, srednje velikosti; jagode so černe, jako svitle, sivo-modre, podolgato-okrogle, mesnate. Dozori v začetku oktobra. Ta terta hitro raste, vsaka zemlja jej je dobra, in se ne dá lahko uničiti. Obrezuje se najbolj na bike, je za brajde in blizo potov dobra. Tudi po goricah rada rodí, toda prevelik les stori v dobri zemlji, in s tem senco dela drugim tertam; po dve in tri mladičice {{prelom strani}} požene iz enega očesa, in vsaka ima po dva grozdeka. Vino dobi poseben okus, ki se pa po času zgublja.
 
 
Vrstica 326:
 
 
24. {{razprto|Cesarski pénj s smokvinim listjem}}, (Feigenblättriger Imperial). Terta je drevnata, močna; mladike debele, rujavo-rumene; le spodaj risaste, členi 3 do 4 palce narazen, z mnogimi rujavimi kerpami. — List je velik, debel, s 5—7 verhi, srednji je dolg, proti peceljnu jako omlajen; stranski verhi so tumpasti; z omlajenim vratom; spodnji verh navadno razdeljen, kakor bi imel list 7 verhov, na krajih kratko; tumpasto, obodno zrezlján; vsi razrezi so razširjeni; zgorej je raven, temno-zelen, spodaj bolj ali manj belo-volnat, tako da se še listna ravnina vmes čista čuti, tenko žilast; rebra so precej močna, rumena, belo-ščetinasta, spodaj nekoliko volnata. — List je smokvinemu listu jako podoben. Listni pecelj je debel, navadno širok, gladek, na solnčni {{prelom strani}} strani rudečkast, spodaj jako odebeljen, 4 palce dolg. — Grozd je jako velik, večkrat 3 do 5 liber (funtov) težek, en čevelj dolg, jako sveržnat, rahel, dolg, rumeno-zelen. Jagodni peceljni so tenki, dolgi nekoliko bradovičasti; jagode so jako velike, okrogle, kdaj kdaj podolgaste, debelo-kožnate, nekoliko mehko-mesene z vidljivimi žilami, z 2 ali 3 peškami, rumeno-bele, nekaj melnate, na solncu rujavo-umazane, sive in majhno bradovičaste.
 
Dozori precej pozno, zató je za stene in brajde; obdeluje se bolj na bike in je pozno rodovitna. Grozdje je za zobanje; menda pa tudi za vino, ktero se domá med delavci popije; z drugim grozdjem iztisnjeno vendar ne bi črev pregrizlo.
Vrstica 345:
 
Na misel mi prihaja, da sem bral v nekih bukvah sledeče važne besede: »Ako hočeš svojo hčer omožiti, pojdi in poglej pri snubaču najprej njegovo gnojnišče, in berž boš videl, komu boš hčer dal; ali bo pri zetu tvojem kruh imela ali ne.« In zares že pregovor pravi: »Kakoršno gnojnišče, takošen gospodar«.
{{prelom strani}}
 
Gnojnišče mora biti hlevu na senčni strani; ako pa to ni mogoče; naj se pri njem oreh ali kostanj zasadí, da gnoju senco dela in ga solnce ne osuši. Mora se pa tudi okoli gnojnišča rov ali graben izkopati, da se deževnica in snežnica mimo gnojnišča odtekate. Gnojnišče naj bo nagnjeno proti jami; v ktero se steka gnojnica. Ta jama mora biti na najniži strani gnojnišča tako napravljena, da iz hlevov vsa gnojnica (scavnica) po žlebéh va-njo teče, preobilna pa in po gnojnišči polita se lahko spet v jamo cedí. Sila neumno ravnajo tam, kjer gnojnico iz hlevov naravnost po jarkih na pote, klance in ceste napeljujejo! Tak gospodar si sam podkopava lastna tla, na kterih vendar misli terdno stati, da se prej zgrudi z gospodarstvom vred. —
 
Vrstica 352:
Tako napravljeni gnoj je za njive, travnike, posebno pa še za vinograde dober; ni se bati, da bi se terta od gorkega novega gnoja smodila; koristi že pervo leto. Vedi še to: ako je svet, kterega misliš gnojiti, peščen, moraš na gnojnišče ilovice nametati. Ako pa moraš ilovnati svet gnojiti, poskerbi si peska za gnojnišče, tako boš zboljšal rodivno zemljo.
 
Tak gnoj je masten, vlažen in ni plesniv; plesniv {{prelom strani}} gnoj ni vreden, da se kramp zamahne va-nj, to so mi že moj rajni oče pravili. Ako je gnoj masten in vlažen, more se navadno izvažati, ko si ga na vozu z desko pogladil; inače se pa brez škode le v pletenih koših odpeljava, kamor ga je treba, in berž naj se podorje ali podkoplje. Sicer se pa mora z zemljo pokriti, Kakor v goricah, kamor se v jeseni ali po zimi nanosi, kolikor le mogoče. Po travnikih se pa berž v jeseni raztrosi.
 
Ne čudi se, moj prijatel, in ne rekaj: to je sitno delo, tako nikdo ne ravná itd. Ni res! Jaz že od leta 1852 tako gnojnišče oskerbljujem in prav zadovoljen sem. Tudi drugi umni gospodarji se tega deržé in jim ni žal. Poskusi torej tudi ti in se pred prepričaj, ako te pod pazduho ne bolí, in potlej reci: To ni prav, to ne veljá. —
Vrstica 362:
Naši vinorejci spoznavajo vedno bolj in bolj prednost rivčekovo, ker ga vsako leto več in več zasajajo; toda šipon, traminec, žlahtne mušice, klešec itd. se nimajo zanemarjati.
 
Ne najdeš radgonskih vinskih brežin ali goric, v kterih se ne bi videle saj tu in tam po 2—3 čevlje globoko prekopane ploše ali lehe sredi vinograda, ktere se s pomladi z rivčekom na novo zasadé, slabeja plemena pa iztrebijo. Po goricah je tako globoko kopanje in premetavanje zemlje, da zgornja zemlja na dno pride, kaj dobro ne le za zboljšanje spodnje zemlje, temuč ima tudi to dobro, da se vse korenine starih tert čistejše izrujejo. Ali bolje bi še bilo, ko bi se stare {{prelom strani}} izkopane terte na dno pometale in z zemljo zasipale, kakor pa, da se domá sežigajo.
 
Dva do tri čevlje se mora tudi ondi prekopati zemlja, kjer se misli nov vinograd zasaditi.
Vrstica 374:
S sajenkami nov vinograd zasaditi, je dobro, ker se za eno leto pred pridelek pričaka. Za en oral se računi 10 tisuč sajenk, kjer se redkeje zasaja; ena tisučina sajenk veljá 15 do 18 gld. K temu še prekopanje zemlje, zasajenje in kolje itd. zató mora vinorejec 300 gld. pripravljenih imeti za en oral novega vinograda.
 
Lani sem dal dva orala gozda podreti, izruti, zemljo prekopati; in še maja meseca 2000 ključev od rivčeka zasaditi brez kacega dodatka, ker je zemlja deviška. Nekteri so pognali po dve mladiki, nad 3 čevlje visoke, ktere sem dal v jeseni izruti in je na drugih krajih tako globoko položiti, kakor so dozorjene mladike dopustile, ter sem tako iz ene terte dve {{prelom strani}} novi mladi terti položeni ali pogrobani dobil. Letos pa so ostali prazni prostor do zadnjega aprila zasadili.
 
Zasaja se s ključi tako-le: Jame se od zgorej doli izkopljejo najmanj čevelj globoko, ker je zemlja že pred dva do tri čevlje prekopana in torej rahla. Ključi se v jame postavijo en čevelj saksebi; ker vsi ne rastejo, zató gosteje. Od spodaj mora biti dobra zemlja; kjer je ni, pridene se jim tratnice, dobre perstí, nekoliko plevnjeka zavoljo vlage; vse se zasuje in potlači. Le eno oko naj bo zunaj, da ključ več koreninic storí. Druga rajda se napravi 3—4 čevlje od perve, da se že v drugem ali tretjem letu lože redoma na sterminah in brežinah, najmanj dva čevlja globoko, pogrobajo, tako da je potlej terta po dva čevlja povsod ena od druge, ali saj rajde po dva čevlja narazen; v rajdah pa tudi terte smejo le eden ali poldrugi čevelj stati, da se z motiko med nje zamore in je solnce lahko obseva.
Vrstica 386:
S klinom ljuknjo napraviti in ključ va-njo vtakniti, ni prav.
 
Pervo leto zasajeni ključi ne potrebujejo neobhodno količkov, čeravno hobato rastejo. Tudi se zamore med rajdami novega vinograda proso ali ajda posejati pervo leto, da mladičicam senco dela; vendar ne preblizo {{prelom strani}} tert, da se lože obdeluje; najbolje je pa nič sejati, da bo zemlja močneja.
 
S ključi nova gorica zasajena začne se v 4. letu na rod obrezovati, ker takrat je že zadosti vkoreninjena terta. Za en oral novega vinograda je treba 14 tisuč ključev, ki se med nami dobivajo po 2 do 3 gld. tisočina.
Vrstica 400:
Vsak vinograd naj ima rožjenišnico boljših plemen. Zemlja, kjer se misli rožjenišnica napraviti, mora se pred dva čevlja globoko prekopati in prikladno južno lego imeti.
 
Rožjenišnica naj bo v obliki (podobi) gredic {{prelom strani}} osnovana, da se lože pleve, okopuje in obrezuje, slabeje na eno, močneje na dve očesi.
 
Kedar je treba za rožjenišnico ali nasaditev novega vinograda ključev poskerbeti, (ki se pa morajo za en palec od lanskega lesa vrezati, ako je mogoče, ker terta na starem lesu največ koreninic spusti; zavoljo te podobe se tako prirezani mladiki ali rozgi »ključ« pravi), naj se to že meseca oktobra pred tergatvijo zgodí, ko se še grozdje in listje vidi na terti in lože spoznajo boljša plemena. Takrat je dobro takošna plemena z apnom precej pobeliti na starini, inače megla in dež opereta apno, ali pa v kole takih tert poprek treščico vtakniti; tudi je dobro belo cunjico obviti, da se zaznamnjajo. V jeseni novembra ali zgodaj s pomladi se od rodovitnih tert najmočneje mladike porežejo in se berž v rožjenišnico ali pa v nov vinograd zasadé. Ako bi v jeseni slabo vreme ne dopustilo saditve, morajo se ključi v kletih med pesek ali zunaj v zemljo pokopati po dolgem, da stojé m se od zgorej z dobro perstenino kacih 5 palcev pokrijejo; če tako delj časa s pomladi v zemlji ostanejo in so preobernjeno postavljeni, spustijo tudi zgorej majhne koreninice, in se potem presadijo, kamor jih kdor hoče, še ob Janževem. Tako se tudi ravná s ključi, ki se s pomladi porežejo in se berž ne zasadijo, toda s tem razločkom, da teh ni treba globoko zagrebati, vsikakor jih pa z zemljo pokriti, inače se vsušé, če bi le na pol bili v zemlji, ker čez zimo ne ostanejo.
Vrstica 409:
 
Kratki ključi se morajo v rožjenišnici zalivati, zategadel ti v novi gorici ne veljajo, ako so prekratki in bi se jim o pervi kôpi vse koreninice porezale; delo bi bilo vso zastonj.
{{prelom strani}}
 
V rožjenišnici se ključi pol čevlja en od drugega pošev, nekoliko proti bregu nagnjeni, kakor so dolgi, plitveje ali globokeje, položijo v gredici poprek do zgornjega očesa v pervi rajdi. Druga rajda se spet za pol čevlja niže napravi, in ravno tako, kakor perva rajda, napolni itd.; očesa se nekoliko z drobno perstjo pokrijejo. Iz rožjenišnice se potlej eno- ali dveletne sajenke najvspešneje presajajo; starejše 3 do 4 letne se sicer na novem svojem stanovitnem mestu v jame položijo, kakor pri grobanji, ker imajo daljše mladike, toda godi se jim kakor vlačenicam in stari presajeni terti: kumernega odrastka so v pervem letu.
 
Vrstica 422:
==8. O grobanji.==
 
Terta naj bo od terte dva čevlja; tako spešno raste, gorkoto in zračje vživa, rada rodí in grozdje dozori. Kdor pa želi gosteji vinograd in ga resnica vodi: »več tert več grozdja« ta mora rajde vsikakor {{prelom strani}} dva čevlja narazen ohraniti, da se lože hodi, nosi, obdeluje in solnce grozdje obseva; v rajdah pa zamore terte tako saksebi imeti, da je z motiko lahko okopuje, tedaj en ali poldrugi čevelj eno od druge; inače ne bo niti cviček niti matiček: vse bo zadušeno.
 
Vinograd se najlože zgosti z grobanjem, kedar je les zdrav, dozorel in zadosti velik; po toči se naj nikoli ne groba; nabite mladike pogrobane v zemlji odperhné, in tako se mladike s staro pogrobano terto vred končajo. Tudi vlačenice se takrat naj ne vlagajo; bolje je s sajenkami prazne prostore zasajati, ker teh rezniki zunaj zemlje ostanejo.
Vrstica 428:
Kjer je tedaj praznega prostora, kar se vsako leto najde, če tudi se vinograd skerbno obdeluje (zakaj mraz, goba, miš, červ, motika, toča itd. veliko tert uniči), tam naj se z grobanjem, vlačenicami in vkoreninjenimi tertami ali sajenkami iz rožjenišnice napolni. Zató bo priden vinorejec že o pletvini prevdarjal, kje da so rečine, in ktera terta boljšega plemena naj se pripravi z večimi mladikami za jesensko ali spomladansko grobanje; šilharja, zeleniko in vsake take baže terte pa bo iztrebil, ktere ne rodé, se poviničijo, ne dozorijo ali slabo vino dadó, vendar tako, da ne bo pustil praznega prostora, saj je »bolje nekaj kakor nikaj.«
 
O grobanji se jama izkoplje dva čevlja, tudi pet, šest itd. dolga, kedar se več starih tert vlaga v eno jamo, en ali dva čevlja široko, kakor rajda nanese in potrebuje, do enega in pol globoko; na dno se nekoliko dobre zemlje nasterže, stara terta se na-njo položi, mladike se varno v rajde razpostavijo, na te se spet nekaj dobre perstí dene, sedaj se gnoja nasiplje v primeri tert in razgerne po jami, toda ne na mladike neposrednje, potem se pa jama z zemljo napolni in potlači; mladike se zunaj zemlje porežejo do 2 ali 3 očes. Pri razpolaganji mora grobar paziti, da jih ne polomi, inače je zastonj delo; pa tudi gledati na to, da se stara terta saj za eno koreninico derži, bodi-si kot nit debelo, je že zadosti, bo že rastla vspešno, sicer se bo slabo deržala saj pervo leto, dokler spet novih koreninic ne stori, ali pa celó usahne, toliko na tem leži. Tudi stara terta dobrega plemena {{prelom strani}} z eno mladiko se tako pomladí. Da se mora na stermih brežinah dva čevlja in še čez globoko grobati, vsak vincar vé, ker tam voda največ persti odnaša in tako gnjezdo na dan spravlja in terto slabí. Na bolj vlažnih krajih je treba globoke jame izkopati, na dno vejnik vložiti, na to dobre persti, potem terto, na-njo spet dobre zemlje in gnoja, zadnjič pa vse dobro zasuti in potlačiti. V take dnike je tudi dobro peska nanositi, da se preveliki mokroti in tertnim gobam v okom pride, ako se noče graben izkopati, s kamenjem nasipati in zgorej z vejem in zemljo pokriti, in še-le na to terto razpeljevati ali zasaditi. Inače pa terta komaj čevelj globoko okoli sebe živež serka iz zemlje in dobro storí, česar se vsak lahko prepriča o kôpi, ko se korenine do tretjega člena porezati morajo, da jih torej zgorej največ novih požene.
 
Za grobanjem se z vlačenicami najpred stanovitna rodna terta dobí. Mladíka se en čevelj in še čez globoko v sredi zakoplje; en konec mladike se derží stare terte; drugi konec pa z 2 ali 3 očesi, tudi v obliki bika z 8 očesi, je zunaj zemlje in se količu priveže; tako veliko grozdja dá; v jeseni ali s pomladi se od stare terte odreže, in tudi en čevelj in še čez globoko zakoplje, toda korenin ne otresati; s sprednjim koncem vlačenice se ravná kakor z drugo terto. Tako postane na mestu stanovitna terta, ako se ne presadí.
 
Da so le dolge, močne in zdrave mladike za vlačenice, to se ume že iz zgorej rečenega. Kjer tedaj ni tako dolgih mladik, potreba pa je očividna, zamore se na bikih zadnja najdaljša mladika za vlačenico osnovati; kar je pa na starem biku mladik, se močneje na reznike obrežejo, potlej pa se odreže tik glavne terte vse, in tudi s starino vred enako globoko pokoplje, tako da najmočnejše mladike na bikovem rezniku spet nove po rajdah razpostavljene stanovitne terte dadó. Tudi je dobro v jeseni, ako vreme dopušča, iz rožjenišnice eno- ali dveletne vkoreninjene terte, sajenke, globoko do enega očesa zasaditi, ker se s pomladi dostikrat opravila kopičijo. Kjer v rajdah za vsaki ključ ali sajenko posebej jamico delajo in jim še kake dobre reči pridevajo, v bližini je pa zemlja slaba, tam bo sicer pervo leto spešno rastla, dokler {{prelom strani}} najde dobre sperstenine, potlej bo ta terta kumerno životarila; zató je svetovati, naj bi se saj v slabi zemlji naravnoč po rajdi jame izkopale, in po celi jami dobre sperstenine potrosilo, da tako terta saj po jamah najde dobrega živeža, ker terta sila dolge korenine v dobri zemlji že pervo leto požene, večkrat na tri čevlje dolge. Poslednjič še to: Kdor želí, da mu presajena terta že pervo leto rodí; naj s pomladi zdravo mladiko v sredi upogne in jo v spleteni jerbas ali koš vloži; kakor vlačenico v zemljo; naj jamo izkoplje, jerbas, v kterem je mladika, s perstjo napolni in vse skupaj zakoplje, koncu mladike pa količ pristavi, da se nove mladike privežejo na-nj. V jeseni ali s pomladi se iz zemlje vzame, ko se je konec pri stari terti odrezal, in se zakoplje na novem mestu z jerbasom in zemljo vred, pa ne da bi se v jerbasu vkoreninjena terta otresla. Tako hitro rodí, ker je v stari legi in zemlji.
 
Kdor hoče priljubljeno žlahtno terto pomnožiti, naj zeleno mladiko o Janževem v zemljo vloží in jo nekoliko s perstjo zasuje in zagrebe; tako raste na obeh stranéh, v sredi korenine spusti; potlej se od terte odreže in presadí.
Vrstica 444:
Pri tem opravilu naj si vincar zapomni kot poglavitno reč to, da bo terta »pravo mero« visoka, in sicer: ne niža od pol čevlja, in ne viša od čevlja. Ako je niža, pride grozdje na zemljo, ako pa je viša, bo grozdje kislo. Nizka terta močneje raste, raša rodí in dozorí.
 
Za bike in reznike se morajo vselej najmočnejše {{prelom strani}} in dozorjene mladike odločiti; tako tudi za vlačenice in ključe, najdaljše za perve, in od krepkih rodovitnih tert pa za poslednje osnovati.
 
Terte se obrezujejo mesca februarja ali svečana, ako je mogoče. Tudi v jeseni je prav dobro in koristno, naj le vreme in druga opravila dopusté, ker se obrezina osuší; očesa bolj s sokom napnó in tako so terte rodovitneje. Včasi jim je sneg dobra odeja. Vsikdar je pa najbolj takrat obrezovati, ko »muzga več ne kroži po terti«, inače veliko moči zgubí, ako se joče. Obrezovati se mora vselej en palec nad očesom gladko brez razpokline, da se pervo oko ne zalije in ne osuši.
Vrstica 454:
Nektere terte jako v les rastejo, kakor: šilhar, izabela itd. Tem se po dva in še več bikov, pa en ali dva reznika pustita; perva terta inače ne rodí, drugi pa ne škoduje.
 
Je pa tudi terta, ktera veliko kavernik nastavi, potlej se pa ali osiplje ali grozdje pouniči in jagodice postanejo sila drobecne; taka terta naj se izruje ali z boljšo pocepi, inače nič ne pomaga. Cepi se terta v zemlji ali zunaj zemlje. V zemlji se terta pol čevlja {{prelom strani}} globoko prereže, v sredi razkolje in ena ali dve mladiki boljšega plemena vtaknete, da se skorja skorje prejme, potem se z ilovico okleje in s cunjo obveže cep in ilovica tako, da samo mladike zunaj cepljenja ostanejo, jama pa se rahlo zasuje. Zunaj zemlje se ravno tako cepi; toda v zemlji kaže bolje, ker zunaj zemlje cepljena terta še rada nove mladike iz zemlje poganja. Ali paziti je treba pervo leto, da se prijete mladike ne polomijo. Se vé, da mladike tako dolge biti morajo, da jim zunaj zemlje še dve očesi ostanete.
 
Toda svetovati je, naj bi se rajše z vlačenicami slabe nerodovitne ali inače nekazne terte nadomestile tako, da se od najbližnje dobre terte mladika v obliki vlačenice ali z grobanjem na izkopano slabe terte mesto vloží in to tako dolgo dela, dokler se vse terte manjše vrednosti ne odstranijo, kdor noče vse na enkrat izkopati in boljša plemena zasaditi. Tako ravnanje je veliko bolj zanesljivo od cepljenja.
Vrstica 462:
Na brajdah so slobodno 3 ali 4 čevlje dolgi biki, ako je terta močna. Na velicih brajdah pri poslopjih se more tako ena terta počasi na vse kraje razpeljati, in veliko grozdja dá. Pred 5 leti sem neki terti 4 mladike na dolgost enega sežna razpeljal; terta še zdaj lepo raste in rada rodí; toda vino na brajdah ni stanovitno niti dobro; ali za domačo potrebo in pijačo bi bilo vendar svetovati, naj bi pod vinogradi, kjer je sadonosno drevje redoma nasajeno, se med drevesa žlahtne terte zasadile in na vsako stran drevesino razpeljale; kedar ni sadja, bode vendar grozdja; slive so s tem kaj zadovoljne in še rajše rodé.
 
Pri obrezovanji brajd se mora posebno na to gledati, da se mladika mladike ne dotika, temuč da je mladika od mladike najmanj čevelj viša ali niža, tako tudi rezniki ne smejo pregosto skupaj biti; inače postane goščava, in grozdje ne bo solnca vživalo, pa tudi nove mladike se ne morejo povezati. Stari les z enim ali dvema reznikoma naj se odreže, da tertne mladike bolj narazen pridejo, spešneje rastejo {{prelom strani}} in bolj rodijo. Ni pametno vse mladike pustiti; le močneje naj ostanejo, in ktere se brajdam in prostoru po zmožnosti terte bolj prilegajo itd.
 
Na čiruniče po goricah rezati ni priporočila vredno, ker navadno na zgornje dve ali 3 očesa žene, reznik s tremi očesi pa izostane, ne žene in tako visok, krempljast, gerd ters zraste. Bolje kaže, jej dva krajša reznika naložiti, ki nič manj grozdja ne dasta, in terta je lična.
Vrstica 478:
==10. Od okopavanja tert.==
 
Vinogradi se okopujejo navadno dvakrat, čim prej, tem bolje. Do zadnjega marca bi se morala perva kop dokončati. Sicer se nekteri vinorejci s tem tolažijo, da se z odlaganjem perve kôpi spomladanskemu mrazu v okom pride, kajti po kôpi terta kacih {{prelom strani}} 8 dni miruje: toda resnično je tudi to: »v otepi kopati je polovico obrati.« Zató naj ee nikoH ne odlaga kôp, ko je vgoden čas; le v lepem vremenu naj se gorice okopujejo. Pred kôpjo naj se toliko kolja izpiplje in na zemljo položi, ne pomeče, ker bi se tertina očesca lahko poškodovala, kolikor se misli okopati, da kolje zastonj na zemlji ne perhní, ker včasi delj časa dežuje ali celó sneží. Pri okopovanji naj bo ljudí raje manj ko več; za en oral so dve ali tri osebe zadosti, da ga spešno in krepko obdelajo. Kopači naj so trezni in naj pazljivo delajo, da tert ne posekajo in poškodvajo. Zgornje korenine se morajo do tretjega člena, posebno pri mladi terti in grobanji, porezati, da terta na spodnje korenine bolj dela; inače bi spodnje korenine odperhnele, zgornje se pa porezale in tako bi terta usahnila. Le kjer so terte plitvo sajene ali pogrobane, porežejo se korenine do drugega člena; zemlja se ima dobro, najmanj za pol čevlja zrahljati. Nikoli pa naj ne opusté kopači poveršne tratnice k terti, in kedar se ob enem gnojí, gnoja blizo terte pristergati. Gnoj se mora v težki in mokri zemlji plitvo podkopati, ker tù tudi korenine niso globoke, da lože živež dobivajo; v lahki in peščeni zemlji pa čevelj globoko, ker so korenine v taki zemlji zmožne globokeje segati, in se jim torej le tako ustreže z gnojem. Grudo kaže vsikdar spreoberniti; da se trava ne vidi in zemlja lepo poravná; kolje pa k vsaki terti 4 do 5 palcev više postavi. Vsaka terta naj bo v breg nagnjena. »Dobro kopati je polovico gnojiti«.
 
Pri mladih nježnih zasajenih tertah se ne smejo količki izpipati; da se vidijo in ne poteptajo; s posebno pazljivostjo naj se obdelujejo, da se ves up ne uniči.
 
Rožje namesto gnoja o kôpi k tertam devati in podkapati, to ni svetovati, razun ako se prav globoko podkoplje in se kopač truda ne ustraši, inače ga prihodnjo kôp spet najde in mu veliko ovir dela; verh tega utegne še plitvo pokopano rasti, kakor se vidi po klancih. — Prav dobro in koristno pa je o grobanji, rožje namesto vejnika na dno polagati; tudi z zemljo pokrito, da strohní in preperelo z zemljo vred v vinograd nanošeno, je tertam velika dobrota. Ali našim vinorejcem služi v kurjavo.
{{prelom strani}}
 
Ako bi o pervi kôpi dež ali celó sneg zemljo uterdil, treba je to v drugi kôpi z globokejim delom o lepem vremenu popraviti.
 
Vrstica 494:
Nekteri dve — tri očesa na bikovem veršiču potergajo ali porežejo, in tako veršič v zemljo kake 4—5 palcev globoko vtaknejo, da koreninic ne spusté; toda terta pri tem več terpí, ker mladike in grozdje na biku in vtikanici ves živež le od nje vlečejo in dobivajo.
 
Za posebnosti voljo, ali kjer je dovolj prostora, tudi ne škoduje, če se biki z zdravimi očesi na veršičih pol ali en čevelj globoko v zemljo vtaknejo ali zakopljejo, da koreninice poženó, in tako pusté; potlej se pa ž njimi ravná kakor z drugo terto, samo da se jim prihodnje leto rezniki na obodu prirežejo; pri zemlji pa se z mladikami ravná kakor s staro terto. Takošna terta dobí podobo brajdice, ktera dosti grozdja {{prelom strani}} dá. Pri brajdah je taka oblika najprikladniša in kaj prijetna.
 
Potem se sepi nasipljejo, ako se to ni že zgodilo pred povezovanjem bikov, od kterih se o pervi kôpi ne sme brez pomislika zemlja preveč odstraniti, da se koj zadostno z zemljo od zgornje grabice pod sepom napolnijo, vendar ne previsoko kot zglavniki, da sence ne delajo in mejice očistijo. Pri nasipovanji sepov je treba paziti, da se zeló rahlo mladje ne odkerhlja. Napravijo se tudi jame po mejicah, da se zemlja vlavlja in ne splavi v doline.
Vrstica 506:
Kdor tretjo kôp želi, vincarju drugo kermo odkaže, da zamore svojo živino prerediti, ker vincar navadno z vinogradsko mervo svoja goveda redí.
 
Drugi pa z grahorom (grahorko) svoje vinograde gnojé, to je: grahora dajo posejati po slabih grabicah, kjer terta kumerno raste; toda podkopati jo morajo takrat, ko je v cvetji, inače nič ne izdá, marveč škoduje, ker terta nima ne zračja ne gorkote, in jo zaduši. Podkopovanje (podkašanje) grahora se mora varno goditi, ker se to delo ravno takrat opravlja, ko se grozdje mehča in se lahko z motikami natolče in poškoduje, večkrat pa celó odkerhne. Tako gleštana terta zares začne živahneje rasti in zelení v pozno jesen, ter visoke {{prelom strani}} mladike požene, da se lahko pogroba; kar se ne sme zamuditi, ker ta moč berž mine.
 
==11. Od pletve tert.==
Vrstica 516:
Ob kratkem si naj plevec ali plevkinja zapomni: naj se na visoki stari terti tudi majhna mladičica, blizo zemlje pognana, za prihodnji reznik ohrani in ne omuli. Ob enem naj se pazi za potrebne prihodnje grobanje na vlačenice, obilnejši rod pri močnih tertah, da se jim pusti več krepkih mladik, akoravno so brez grozdja. »Rezač in plevec«, sta največa toča v vinogradu, ako svojega dela ne umeta.
 
Pred cvetjem se v drugič poišče in poterga vse, kar nima grozdja in kar ne kaže za prihodnjo potrebo, tako da samo mladike z grozdjem in tiste, ktere so za prihodnje reznike in bike ali drage potrebe, ostanejo. Ob enem se zdaj tudi na bikovih mladičicah veršiči pritergujejo ali odščipavajo, saj pred cvetjem, {{prelom strani}} če je mogoče, ko imajo že 8 do 10 listov, inače pa po cvetji, tako da se jim samo 2 do 3 listi nad zgornjim zadnjim grozdom pusté; tako bo grozdje veče, pred dozorí in več solnca vživa.
 
Nekteri tudi drugim mladikam veršiče ob istem času pritergavajo; da debeleji in čversteji les postane, ali bolj na rod dozori in se mrazu lože ubrani ter veče grozdje daje; biki pa tako niso daljši, ko k večemu 12 očesec dolgi, in jim torej tako ravnanje ne škoduje za prihodnje leto: komur vreme in čas dovoli; naj tako dela. Inače pa se to isto dožene tudi takrat, ko se trava iz vinogradov kosí in spravlja, ter ob enem veršiči mladikam porezujejo. Tudi na brajdah se veršiči mladikam odščipavajo, kakor razmera ukazuje.
Vrstica 528:
Ko se je doveršila pletev ali muljatev, in so mladike že poldrugi čevelj visoke, tedaj ni odlagati z vezatvijo; inače vetrovi in večkrat viharji hobato rašče mladike polomijo in odtergajo v veliko škodo z najobilnejšim grozdjem, posebno na sepih in mladem grobanji; kjer terta najpred žene.
 
O vezatvi se navadno novo kolje v vinograde {{prelom strani}} nosi. Nese naj se ga vselej le toliko na enkrat v vinograd; kolikor se ga potrebuje o vezi, da se ne zaliva kake 3—4 tedne zastonj po mejicah in sepih ležeče. Močno ga postavi 4 palce nad terto in od solnca, da bo terta bolj na solncu, in če ni močno postavljeno, ga veter podira in mladike odkerhuje. Močna, hobato rašča terta potrebuje močnejih kolov, manjša pa slabejih in krajših. Tako tudi mlado grobanje in sajenke ne potrebujejo močnih kolov; na grobanji bodo rezniki le kratki prihodnje leto, ki navadno grozdja nimajo, sajenke pa tako preveč ne ženó.
 
Zgodnja vezatev navbolj pospešuje in ohranuje močen, raven les, mladike in terto jako jako varuje škode po toči, ktera tako le po kolji in veršičih tertinih klesti, do grozdja pa v dobro obdelanem vinogradu ne more, in dostikrat se je cela mladika za kolom zdrava z grozdjem vred obvarovala.
Vrstica 541:
 
Na brajdah se tako povežejo, da se stena ali prazni kraj pokrije, in mladike v križ, ena na drugo, ne pridejo in sence grozdju ne delajo.
{{prelom strani}}
 
Veže se navadno z reženo slamo; dve betvi se v sredi zlomite, da vezilo iz 4 betev obstojí, kar se lahko stori, ako je slama pred namočena bila. Tudi pšenična slama je dobra; ali vincarji je nočejo rabiti, menda ker jo rajši živini pokladajo.
 
Vrstica 550:
Tù sem naj se pristavi še drugo nenavadno opravilo, in sicer: rinkanje tert. Za tako delo imajo posebno orodje, take škarje, ktere berž zgotovijo rinkanje; inače se pa to tudi z nožem opravi. Z nožem se namreč skorja na stari lanski terti dvakrat okroži en četertal palca = v širini; toda stari les se ne sme raniti, niti svoje perve neposrednje kožice omajiti; poveršnja vnanja skorja se oluplje (oderzne) in delo je dogotovljeno. S tem, pravijo, se pridobí veče grozdje in veče mladike; ker skozi prerezano skorjo sok ne more hitro v zgornjo mladiko, dokler rinčica spet ne zaraste, postaja grozd veči in mladika debeleja.
 
To se utegne po vinogradu za kratek čas tu ali tam, na brajdah pa veliko lože storiti in poskušati, {{prelom strani}} kdor ima mirno roko, da vse skorje do lesa ne oderzne; inače pa ne bo ne večega grozdja niti veče mladike dočakal, marveč grozdje in mladike v nevarnost postavil, da je pervi veter polomi, ker so potem jako rahle ali se pa celó posušé. Po tem takem to opravilo ni vredno nobenega priporočila.
 
==13. Od kositve trave po goricah.==
Vrstica 556:
Za vezatvijo sledí kositev trave po vinogradih. Kteri vinorejci dadó trikrat gorico kopati, tem ni treba trave kositi. Áli navadno se tako ne ravná; in vincarji radi gledajo; da si čem več merve za živino spravijo is vinogradov, ker ti so večidel njih edini travniki; zató pa radi čakajo s kositvo, da jim trava veča zraste; grozdje pa zadušeno po močnih goricah po svitlobi in zraku zdihuje; ob enem pa tudi sajenke terpé, ker je zavoljo obilnosti trave zanemarjajo in rajši pusté, kakor bi pa okoli njih travo izruli in ob to betvico prišli. Da je temu tako, spričuje tudi to, da nekteri vincarji le zategadel celó grahora sejejo po goricah, da si več klaje pripravijo; terti pa naj bo, kakor rado. To pa ni prav. Star vinorejec je rekel: »do vélike gospojnice (vélikega šmarna) mora trava iz vinograda biti«. Ker pa to dostikrat po velicih vinogradih ni mogoče, zakaj po težkih dogotovljenih opravilih vinograjskih navadno moški oddirjajo s trebuhom za kruhom; včasi tudi ženske in dekline s serpmí ali motikami na Hervaško odrinejo, da si par krajcarjev zaslužijo za obleko in svoje potrebe, in tako le vincarice same travo kosijo. Na vsak način pa naj se opravi kositev saj do male gospojnice (malega šmarna). Pri tej žalostni prikazni je pa vendar to dobro: da je, ker se pozneje kosí in če utegne med tem kaka nevihta ali celó toča prihruti, grozdje nekako bolj v zavetji; verh tega branijo grozdje tudi tertni veršiči; ki se navadno o kositvi porežejo. V dobro gleštanem in gnojenem vinogradu zraste trava 4—5 čevljev visoko in še čez.
 
Kositi naj se začne tam, kjer se je vezatev začela; kositi se mora poredoma, ne zdaj tu, zdaj tam. Ako je majhna trava, pusti jo. Dobro je paziti in gledati {{prelom strani}} pri kositvi na sajenke, ktere imajo še nježne in male mladičice; inače je vse upanje zastonj, ako se jim mladičice s travo vred pokosé. Raztresene ženske, ki le na travo in druge reči mislijo, ne pa na svoje delo, pa to rade storé.
 
Sedaj se morajo tudi veršiči mladikam porezati, ker že mladike spodaj začenjajo rujave prihajati, in je že les blizo svojo visokost dosegel ali dorastel; toda paziti je na prostor, ali ni za prihodnje grobanje, ali za polaganje vlačenic in potrebo ključev, da se prenizko ne porežejo. Tudi na bikih in zaležnicah se veršiči odlomijo ali porežejo. To porezovanje pomaga, da je terta čverstejša, bolj močna in rodovitniša, ter se mrazu lože ubrani, grozdje pa pred dozorí.
Vrstica 566:
Kolje pri nas navadno skozi celo zimo in leto po vinogradih postavljeno ostane, in tako le spodnji del kola strohní in se tudi drugače brez velikih stroškov in zamude silnejih opravil ne dá storiti. Le o pervi kôpi se izpiplje in med terte položi, pri nježnin sajenkah pa mora ostati, da se ne pomendrajo in zasipljejo. Vsak kopač pred seboj ležeče kole vzdigne in je za seboj na že okopani kraj dene tako, da očes na tertah ne poškoduje, ako ga sam berž za seboj k terti ne postavi; inače pa poravnači to storé. Kol mora na zgornjem severnem kraji terte 4—5 palcev od nje postavljen biti, da koreninic ne poškoduje in ne rani, pri pogrobani terti pa bliže, ker ta še nima korenin.
 
Kolje naj ne bo ne previsoko in ne predebelo, da grozdju sence ne dela, tudi ne visoko ošpičeno, da prehitro ne strohní in ne odpade; kakošnih 4—5 {{prelom strani}} čevljev naj je visoko in dober palec debelo, pa lepo gladko. Tudi je dobro kolje preobračati, to je: spodnji del, ki je zdaj v zemlji, naj bo vprihodnjič zgorej, ako se nek kol uterdi in veliko dalje terpi; ostí se ne novo kolje.
 
Kolje tam staviti, kjer terte ni, je potrata; in vendar se to v mnogih goricah, posebno na sepih in mejicah najde in vidi, češ, da to je lepo: le kertove pameti ljudjé tako delajo.
Vrstica 582:
Terta je že povezana, trava že pokošena, veršiči na mladikah tudi porezani; pa vincar še-le ne sme rok križem deržati.
 
VčaaiVčasi priderví kakošen vihár, in velika sreča je, da je terti in grozdju prizanesel in le kolje poderl. {{prelom strani}} Zato naj vzame voljno kladivec v roko, in naj z veseljem poderte kole postavlja in zabija, ako drugače ne more. Naj gleda na grozdje, da nikjer na zemlji ne leží ali se je ne dotika; tu naj zemljo odgrebe, da grozdje ne gnjije. Tako naj pričakuje vesele tergatve. Poprej naj pa še eno sliši.
 
==15. Od odščipavanja listja==
Vrstica 591:
 
Sedaj se pa raduj pridni vincar, ker tvoja skerb in strah skozi leto se bližata zaželenemu koncu; toda vse naj se zmerno, redno, možato godí, zakaj nevarnosti so še le takrat prestane, kedar je mošt že v kleti.
{{prelom strani}}
 
==16. Od stiskavnice (preše).==
 
Vrstica 600:
Pri glavicah srednjih dveh tramov, na podvalih ležečih, ste spet v prednji podval vdolbeni in močno vterjeni dve sohi »preslici« z imenom, dva sežnja visoki in pol čevlja debeli; v zadnjem podvalu pa tudi dve preslici jako vdelani, in le poldrugi seženj dolgi, blizo en čevelj pa debeli; obe preslici ste s poprečnim lesom, »sedlo« se temu lesu pravi, zgorej zvezani prednje in zadnje; nad sedlom je pa »konj« iz hojevega lesa, tako se reče tramiču, ki preslice prednje in zadnje zgorej skupaj derží.
 
Med preslicami leži stiskavnik (prešpan) na porivavnikih, iz gabrovega ali bukovega lesa narejenih (riglih), ki so skozi predolbene preslice porinjeni, 3—4 čevlje dolgi in dva dobra palca debeli, s kratkimi ročniki, v zadnjih preslicah jih je po 6—7 razne {{prelom strani}} širine potisnjenih, v prednjih pa le en sam »persni porivavnik« štirivoglati; prejšni se rabijo o stiskanji, na zadnjem se pa stiskavnik kakor na persih ziblje. Zató imate prednji dve preslici le vsaka 3 posamezne štirivoglate luknje, med tem ko ste zadnji dve preslici blizo 6 čevljev predolbeni, v kterih porivavniki drug na drugem ležé, na njih pa stiskavnik.
 
Stiskavnik ima pri zadnjem koncu gabrov okrogel les porinjen, ki séga skozi obé preslici, da ne more niti naprej niti nazaj, »igla« se mu velí. Predej pa, kak poldrug seženj od preslic, ima štirivoglato luknjo, skozi ktero gre premikavni, tudi v sredi luknjat plohič iz hruškovega lesa, »žmek« po imenu; ravno na tem mestu je pa od spodaj gori okrogla luknja skozi stiskavnik in žmek, skozi ktero se vreteno, iz hruškovega lesa, po glavicah ali jabelkih pomika, ktero, ko se zavertuje, stiskavnik gori ali doli žene. Kedar ga gori žene, morajo se od zad porivavniki izvzeti, da niže zamore, in se nad stiskavnikom porinejo; med tem se tudi persni porivavnik izvzame, da se stiskavnik predej niže premikuje, in tako ves koš stisne. Že pred od moških, v sili tudi od žensk, z bosimi umitimi nogami zdruzgano in zmečkano grozdje se v 4 perste široko, iz borovice spleteno, 8—10 sežnjev dolgo ostno (cufto) povije in pomeče; ali pa, kakor je sedaj že splošna navada, v obroče spravi, kterih spodnji je največi, zgornji pa najmanjši; temu kupu se pravi »koš.« Nad ta kup se okrogla plošča »dveri« imenovana, ker zapre verh koša, na vsaki strani z dvema kratkima ročnikoma položi; na dveri pridejo plohi po dvoje navskríž in tako versto naredé, kterih zadnji je »mečak«, ki poprek leži in ga stiskavnik popolnoma prime ali se na-nj vleže in koš silno stisne. Vreteno ima na spodnjem koncu večkrat kakih 15 stotov težko kamneno težilo, in kedar to visi, pravi se: »težilo visi«. To se pa razun pervega koša veselej godí; pri pervem se zavoljo preobilne soče ne dá obesiti; taKrat se z razdiranjem koša le pol ure čaka, da se nekoliko obcedí. Pri drugem košu se že težilo obesi in visi eno uro, pri ostalih pa se prenehuje poldrugo ali dve uri s predelovanjem koša. Koši se 6 do 7krat narejajo skozi noč.
{{prelom strani}}
 
Tu je popisana le srednja stiskavnica; nahajajo pa še veče in manjše. Razun omenjenega lesa, je drugo vse iz hrastovega. Nekteri posestniki imajo kaj lične stiskavnice; ne le razno umetno narezljane, z oljem napojene, ampak celó barvane; taka stiskavnica veljá 300—500 gld.
 
Vrstica 614:
Čas tergatve se ne dá določno vstanoviti, ker zračje, lega, zemlja, pa tudi različna plemena tert razni čas odkazujejo. Rivček dozorí poznej ko zelena mušica, ta spet poznej ko žlahtna mušica in klešec itd. Poglavitno pravilo je, takrat tergati, ko je že najviša zrelota dognana, ker takrat je največ sladkorja v grozdji.
 
Pozneja tergatev kakih 8 ali 14 dni stori velikanski razloček v obilnosti sladkorja in dobroti vina. Bolj ko je grozdje zrelo, boljše je; vendar je gledati na {{prelom strani}} mehko grozdje, ktero hitreje gnjije in se uniči, da ni škode. Pri najžlahtnejem grozdji, kakor rivčeku, tramincu itd., ktero še le v svoji prezreloti, rivček celó še-le v pervi gnjilobi najvišo stopinjo žlahtnosti doseže, je pozna tergatev najboljša; sicer je vina manj, pa je tem boljše.
 
Jesenski mraz le nedozorelemu grozdja škoduje, zrelemu pa ne. Ako sneg na grozdje pade in je to zrelo, tedaj mu nič ne škoduje; inače pa naj se nekoliko soli potrosi in večkrat pretaka; bo pa tudi dobro, kakor sem se leta 1859 prepričal v ljutomerskih goricah o vinu, ktero se je iz grozdja iz pod snega leta 1858 nabralo in íztisnilo; in prav dobro bilo tudi brez dodane solí.
Vrstica 628:
Kolikor se grozdja čez dan naterga, mora se skozi noč izstisniti, da se grozdje ne pari in vgorkoti (segreje). Tergatev se naj opravlja o lepem vremenu. V brentah grozdje mečkati je jako nevarno za nošnjo in celó škoda, ker se najboljši mošt razčapljuje.
 
EedarKedar je po letu v premerji 18 stopinj gorkote R, tedaj bo vselej dobro vino.
 
O času tergatve za naše kraje pa naj se sploh pomni: Tergatev bi se ne smela pred sv. Terezijo začeti, da grozdje bolj dozorí in več sladkorja dobí, pa tudi ne po vseh Svetih, ker je nevarno zavoljo {{prelom strani}} nestalnega vremena; inače pa se po letini in vremenu kraja ravná. Le zrelo grozdje naj se terga in v lepem vremenu; suhe, černe jagode na grozdih se morajo odstraniti, da mošta ne pijó. Kdor v dežji bere, dobí res deseti del več, pa tudi desetkrat slabeje vino. Zrelo grozdje se pozná na suhem, rujavem peclju. Nezrelo grozdje naj ostane za domlatke. —
 
Pri tej priložnosti je prav dobro, povezila prerezavati, da so mladike proste in se majajo, in ako je velik sneg, da jih k zemlji pripogne, ker s snegom pokrite manj pozebejo.
Vrstica 642:
Vse to veljá toliko bolj od sodov, da so snažni in dobri, ker v njih vino ostane.
 
Ako se je skozi leto kak sod izpraznil in je velik z vratcami, naj se dobro izpere in z metljo skozi vratca omije. Ker se iz pivnice zavoljo prevelikosti ne more spraviti, če se ne razdene, zató naj se v kleti par dni na vratca postavi, da se ocedí, potlej se spet zadela in se mu žveplo vžge, da ga znotraj popolnoma osuši; kar se mora vsak mesec skozi leto ponavljati. Če je pa manjši sod, polnjak, mora se tudi dobro z verigo omiti in zadnjič s čisto vodo oplakniti, potem se pa v senco na sapo dene z odperto {{prelom strani}} piliko navzdol in brez čepa na dnu, da se hitreje posuši; zato je dobro sod precej podložiti, potlej ga pa na suhem kraji hraniti.
 
Droži ni puščati v sodu; treba je vse čisto iz soda spraviti, ker rade gnjijó in smerdljiv duh narejajo. Svinjam jih je nevarno dajati, ker rade po njih ikre dobijo. Kako z drožmí ravnati, to bom pozneje povedal.
Vrstica 653:
 
Tudi iz murbnega, slivovega, verbovega lesa je sod dober in rad dobro vino dela; manje vrednosti je pa črešnjev ali bukov, gabrov in hruškov, za nič pa orehov.
{{prelom strani}}
 
Za hrastovim lesom je najboljši kostanjev, toda zavoljo velikih luknjic namazan ali pobojen naj bo.
 
Vrstica 672:
==20. Od mošta.==
 
Pervi mošt, ki se v kad nateče, je najboljši; ta ima najmanj žlemastih delov in droži v sebi, in daje {{prelom strani}} najžlahtnejše vino. Ker se koš šest- do sedemkrat nareja, mora po takem tudi mošt razne vrednosti in lastnosti biti, ki se v kad nateka. Da bo pa vendar vse vino enako, mora se od pervega mošta, ki se v kad nateče, v vsaki polnjak 10—12 škafov vliti. Potem se spet 6—8 škafov v vsak polnjak vlije; sedaj se z nalivanjem preneha tako dolgo; da je ves mošt, ki se je iz večih košev izstisnil, v kadi; s tem se poslednjič dopolni do dva ali tri palce pod piliko, da mošt v sodu vrè in ne izmetuje. Le tako bo vino v vseh sodih enako. Sedaj se pilika s tertinim listjem po dvoje ali troje skupaj pokrije, da jih miši ne odnesó.
 
Mošt naj se v 24 urah pretoči, da se berž oprosti velike in debeleje nesnage, čorbe, droží; vino bo tako dosti prijetneje. Včasi se zamore že za 10 ali 12 ur v drugi dobro pripravljeni sod pretočiti, ki pa naj dobí precéj žvepla vžganega, da se ostalo droži rajše vsedajo in vrenje polagoma godí, kar se ima vsikdar pri mladem vinu učiniti; s tem se tudi vino prej izčisti in dalje sladko ostane, ker bolj rahlo vre. Pri starem vinu pa ni žvepleno vžiganje neobhodno potrebno; razun da se sod spozná, ali je plesnjiv ali ne.
Vrstica 679:
 
Ko je sod tako napolnjen, začne v gorkem vremenu berž vreti, in to s tem prej, čem bolj toplo grozdje se je natergalo. Ako v pivnici ni 12 stopinj gorkote, mošt ne vrè; tako ostane dolgo sladek, pa tudi dolgo godlja. Mošt od leta 1858 je skozi celo zimo in še prihodnje leto čutljivo vrel, in sod ni smel zabit biti, ker je v mrazu izpod snega grozdje nabrano bilo.
{{prelom strani}}
 
Navadno silno vrenje terpí le kakih 10—12 dni, redkokrat dalje.
 
Vrstica 691:
 
Belo navadno vino je najbolj terpežno, rudeče je že bolj nevarno; s tem pretakanjem se pa vsako vino najpred popravi, včasi tudi, če se mu novega dodá in spet vreti mora.
{{prelom strani}}
 
==21. Od raznih posebnih vin.==
 
Vrstica 708:
3. Pelinovec.
 
Ta britka, sicer zdrava pijača, ktero sem pred 25 leti na Hervaškem pokusil, dela se tako-le: Sod se razdni in po koncu postavi; va-nj se na dno perva versta najboljšega in najlepšega grozdja zdeva, potlej druga versta pelina in drugih dišečih rečí, tretja versta spet grozdja, četerta pelina itd. do verha sodovega, {{prelom strani}} ki se napolnjen dobro zaveči in nabije, potlej se z dobrim starim vinom nalije skozi piliko, ter za varnosti voljo z verigami terdno poveže, da ga ne razžene. Čez nekoliko tednov, ko se je znotranja zmes navzela in očistila, je dobra pijača.
 
 
Vrstica 723:
6. Rudeče ali černo vino.
 
Rudeče ali černo vino se nareja iz rudečega ali černega grozdja. Vino dobí rudečo ali černo bojo iz kožic rudečih ali černih jagod. V ta namen mora mošt na zdruznjenih in zmečkanih jagodah ali grozdji v pokritem sodu, da se preveč ne izhlapí (na kernici bi se zeló spuhtilo, ker se lahko pokriti ne more), kakih 14 dni ali tri tedne pustiti, da se prav mošt {{prelom strani}} rudečine ali černine navzame in zavrè; potlej se na kernico spravi vse skupaj, mošt in zmečkano grozdje, se izstisne ko navadno večkrat do čistega; sodi se nalijó po znanem načinu, in se potlej ž njim ravná kakor z drugim moštom in vinom; toda tako vino je manj stanovitno in terpežno.
 
==22. Od droží.==
Vrstica 731:
Suhe droží v vrečih se v kad vsipljejo in z vodo stanjšajo, in še-le sedaj se žganje iz njih kuha. Ako bi se te skuhane droži zopet kuhale, toda z močnejim ognjem, bi se voda in rujavo-oljnate kaplje cedile, in dalo bi to »grozdno olje«, ktero ima popolnoma vinski okus. V slabo, lahko vino tako grozdno olje djano, ga jako zboljša.
 
Take droži, že v drugič skuhane, se potem v kotlu ali kadi tri ali štiri dni mirno pusté, da se počasi ohladijo, in se zgorej na verhnini in ob stenah terda skorja napravi, »vinski kamen«, ki se pobere in prodá {{prelom strani}} kakor uni iz sodov. Ostanki so prav dober gnoj, ki se na gnojnišče spravi ali pa k najslabejim tertam naravnost v vinograd.
 
Tako se droži najbolj koristno in spešno porabijo. Kdor ne verjame, naj poskusi.
Vrstica 743:
Vino za razstavo mora biti dobro, čisto in lepo; mora se že pred olepšati in očistiti v drugi požvepljeni posodi, potem pa za kakih 8 dni po pretaki s čistim ribjim klejem (Hausenblase) očistiti, da bo svitlo ko solnce. Ko je takó vino popolnoma čisto in svitlo, ne spravi se po čepu ali pipi, ampak po vlaku, najbolje po cevi iz gutaperče ali gumilastike, ktere en konec se v sodec drugi v steklenico do dna postavi, iz posode mirno v steklenico.
 
ZamaSkiZamaški morajo na tistem koncu, kjer se vina dotikajo, brez luknjic biti; zató naj se pred v čisto vroči vodi razmočijo, dobro obrišejo in s strojem (mašino) v steklenico potisnejo, ali pa s kakim lesom tako v steklenico zabijejo, da tik vina pridejo. Od zunaj se zamašek tik stekleničnega vratú odreže, s cinkovim papirjem ovije in terdno z motvozjo zaveže.
 
Vino poblojeno, motno ali kalno, in ktero se na boji (barvi) preminja, naj se ne pošilja v razstave; {{prelom strani}} to bi škodovalo ne le razstavniku, ampak vsemu vinu ondašnjega kraja.
 
==24. Od brajd.==
Vrstica 759:
1. {{razprto|Žlahtnina muškatna}}. V dobri legi in prijetnem vremenu dobí grozdje sila dober muškatni okus, ki mu pa v slabih letinah popolnoma manjka. Za zobanje je perve verste, jako terpežna terta in dozorí v začetku meseca oktobra.
 
{{prelom strani}}
 
2. {{razprto|Kerhljikovec}}. Ima prijetno sladko nježno meso, je rodovitna terta, zgodaj dozorí, že zadnjega septembra, in je terpežno grozdje ter splošno ljubljeno.
 
Vrstica 787:
10. {{razprto|Gosjenog}}. Kdor hoče obširen prostor ali kraj ob poslopji ali drugej z eno terto pokriti, je ta najboljša, zavoljo svojega lepega odrastka, prekoredne rodovitnosti in posebnosti svojega grozdja. S to terto se celo dvorišče lahko pokrije in s tem prijetna senca dobí.
 
Kar se tiče obdelovanja brajd, povedali smo že pri posameznih tertnih opravilih; tù naj se le to še opomni, da se biki na brajdah ne smejo previniti, kakor se rado po vinogradih z biki dela. Na brajdinih bikih bodo prihodnje leto spet biki in rezniki {{prelom strani}} puščeni, zató se presukniti ali natreti ne smejo, le s koncem niže privezati, da ves tertin sok v prednje očesa ne tišči. Da se na brajdah stari les z enim ali dvema, tudi z večimi, pa slabimi rezniki iztrebiti mora, to je že rečeno. Gleda naj se le na to, ali je terta močna ali ne; pervi se več naloži, zadnji manj. Tudi ni pozabiti svitlobe, ktere grozdje potrebuje, da se vse ne pomota kakor snop, in tako senca dela. Vse naj bo lično in koristno razpeljano, da se mladike med in nad grozdjem lahko povežejo. Mladike, ktere niso za prihodnjo rabo, ali pa predolge, te se slobodno pritergujejo; le zaležnic ni tergati, ampak porezati, kakor je že zgorej omenjeno. Pamet, bistra glava bo ostalo izpeljala, da bo hasnovito in razveseljevavno.
 
O sajenji tert blizo zidin je treba vedeti, da se terta najmanj 2—3 čevlje od stene zasadí, in še le potlej v drugem ali tretjem letu bliže pogroba, ker pri steni vlage nima; živež terta od zunanje zemlje dobiva, kjer svoje korenine razprostira. Luknje, ktere miši skozi steno narejajo, morajo se zamašiti.
Vrstica 798:
 
Ob kratkem se naj nekoliko pové od sovražnikov vinske terte, da se pridni vinorejec tudi tem vé junaško v bran postaviti.
{{prelom strani}}
 
1. Vinorejec sam.
 
Vrstica 818:
Najhujši so borovnjaki, škvorci, drozgi in vrabci, ki v trumah priletajo, jagode snedó ali raztergajo, da je potlej muhe, mravlje, ose itd. popijó. Tu dobro storé uni, ki blizo gozda terto z belim grozdjem zasadé, ker rudeče ali modro grozdje srake in druge ptice pred zagledajo. Nekoliko jih tudi klopotci ostrašijo, bolje pa je odganjati jih ali streljati. Gnjezda os in seršenov se naj pokončajo, mravljinjaki pa s kropom poparijo.
 
{{prelom strani}}
 
5. Suček (vincar), Rebenstecher.
 
Vrstica 841:
 
O smodu se mora terta na novo do enega očesca obrezati, kakor o spomladanskem mrazu.
{{prelom strani}}
 
Za plesnino so pa različna sredstva iztuhtali, kakor: žvepleniti terto, s pepelom gnojiti itd., ali najbolj je terto močno ohraniti, jo umno obdelovati in s popisanim gnojem jej v pomoč prihajati, ter vse dobro od zgorej pričakovati: zakaj le edini Bog je, ki bo terto ozdravil. On daje rast in vse, kar imamo.
 
Vrstica 852:
Taka vsa nova stiskavnica veljá 300—500 gld.; nektere so jako lične in obširne. Škoda, da toliko prostora jemljejo in veliko podstrešja potrebujejo; včasi je stiskavnik sam nad 4 sežnjev dolg, kernica pa dva sežnja široka in dolga.
 
Za polajšanje stiskanja in spešnega urnejega opravila, nam je mlin (kista) z dvema valekoma znan in ni drag: za 2, 3 gld. se dobí. Mlin se v kernico postavi, in dva človeka, eden na eni strani, drugi na drugi verti valeka tako, da se valek proti valeku obrača ali vertí. Nad valekoma je grod ali kišta, {{prelom strani}} zgorej širja, spodaj ozka, da grozdje samo med valeka pride. V grod ali kišto se iz brente grozdje vsiplje, valeka se zavertita, in že je vse grozdje zmečkano na podu z moštom vred; mošt se v kad odceja skozi rešeto, peceljni in jagodine kože se pa proč porivajo. Tako je veliko več prostora na kernici; kakor bi ga bilo, ako bi se celo grozdje v kernico nosilo. Potlej se ta drobiž na en kup, ki se »koš« imenuje, v cufto ali, kakor je sedaj že splošna navada, v brezove obroče pomeče; nekteri imajo celó železne, ki so pa manj prilični zavoljo teže. Na ta koš pridejo »dveri«, na te plohiči križema, kterih zgornji je »mečak«; vreteno dva človeka ženeta in stiskavnik se vleže na mečaka in tako koš stisne. Ko se še težilo na vretenu vzdigne, ktero je skozi žmek visoko zgnano, stisne se koš silovito; zakaj stiskavnik sam ima nad 50—80 stotov, k temu še težilo na vretenu kakih 15 stotov ali centov.
 
S cufto, ktera je iz borovice spletena, 4 palce široka in 10 sežnjev dolga, in menda zavoljo nepriličnosti in težkega vzdigovanja že iz navade in rabe, stiskajo le še stareji vinorejci; inače je pa jako terpežna do 30 let in še čez. Ako se varno rabi, ne potrebuje popravka, med tem ko se obroči skoraj vsakokrat popravljajo.
Vrstica 860:
Tropine se za žganje porabijo, potlej pa svinjam dajejo; nekteri je pa proč mečejo. Naj bi je saj na gnojnišče pometali!
 
Kjer imajo take kište (mline), ljudje lahko do večera tergajo, in dosti več oberó, ker se jim ni bati velikega kupa na kernici; na večer berž stiskavničarji, 3—4 jih mora biti, zamorejo stiskati, in mošt nobene sile ne dela. Sicer je pa bolje pred začeti, popoldne berž, ko je že kakih 90—120 brent na kernici, z druzganjem in z mečkanjem, da si stiskavničarji vsaj nekoliko proti jutru počijejo, posebno takrat, kedar tergatev skozi cel teden in še dalje pri enem vinorejcu {{prelom strani}} terpí. Zato je dobro več ljudi za tergatev najeti, da od osmih zjutraj do opoldne ali do ene po poldne omenjeno število brent grozdja natergajo. Zobanje naj tù lastnika ne ostraši; zakaj to je vse eno: ako je tergavcev veliko, bodo se enkrat nazobali; ako jih je pa malo, bodo pa tí večkrat zobali, ker morajo večkrat in dalje tergati.
 
Na tropine nekteri vode nanosijo in dajo je skisati, potlej pa stisnejo. Iz začetka je to pijača, »ludra« imenovana, potlej pa je jesih. Ko bi se to ponavljalo in še kakih 10—12 funtov sladkorja na vsako vedro pridevalo, tedaj bi se pijača sila pomnožila, pa tudi draga bi bila.
Vrstica 872:
Sila malo se je letos v onih goricah, kjer je lani toča vse pomandrala, grozdja natergalo. Tej pomanjkljivosti je nekoliko še spomladanski mraz in neprijazno vreme o času cvetja pripomoglo. Ali tako lepo dozorjenega grozdja še ne pomnim, kakor je letošnje. Ne le šipon je imel, rekel bi, polovico zgerbančenega jagodja ali civeb, tudi mavrovina (portugizar) in celó rivček, pečen in rumen (žolt), ki je letos največ in najlepšega grozdja dal, se je kerčil na nekterih tersih.
 
Da se je letos v mnogih goricah, posebno v radgonskih, natergalo malo grozdja, vidi se na priliko iz tega: Eden je dobil iz nograda z 19 orali komaj 27 brent, drugi na 3 oralih poldrugo brento ali puto grozdja, manjši posestniki so pa grozdje ali pozobali, ali, če ga je brenta bila, po 2 gld. prodali. Toda {{prelom strani}} kapljica bo izverstna, ktera se že v kadi po 80 gld. štertinjak plačuje brez posode.
 
Tudi jaz sem le 31 brent natergal v enem vinogradu na enem oralu. In ker je mošt ko olje, morajo tudi tropine prav dobre biti in po tem bolje, ker je bilo veliko civeb, ktere se izstisniti popolnoma ne dajo. Zató si mislim, bilo bi škoda, ako bi se te priložnosti ne poslužil in si en polnjak ludre s sladkorjem v poskušnjo ne napravil, češ, »ako je že krava preč, naj še tele gre«, ako je ne zadenem, kakor graški tednik priobčuje.
Vrstica 886:
Pri Negovi 14. oktobra 1865.
 
{{prelom strani}}
 
Na to razglasilo morem že sedaj odgovoriti, ko je tropinsko vino s sladkorjem že veliko čez polleta staro, in sicer sledeče:
 
Vrstica 896:
 
Če je slaba letina, bode vino slabo, kislo; in to z boljšim vinom popravljati, je očitno škoda; po takem je boljšega vina manj, kislo pa ni zboljšano. Tedaj najbolje: dobri kup ga prodati, in se tolažiti: »da nisi goric prodal«, temuč le kislo vino; ali pa ga sam popij, če se ti čreva ne smilijo: popravljajo naj vina barantači, kakor jim drago. Za dobra vina se pa tako kupci potegujejo.
{{prelom strani}}
 
==28. Opravila za vsaki mesec v letu.==
 
Vrstica 908:
 
Kjer je močvirje in zategadel grabice ozke, visoke in mnoge, da terta gobava ne postaja, kar jej pa malo pomaga — naj se grabni 4—5 čevljev globoki, enga do dva pa široki izkopljejo. To se do 2 čevlja s kamenjem, kremenom, vejami, hlodjem itd. napolni, ako se nočejo za take vodotoke posebne perstene ceví kupiti in vložiti, kar bi rekel vekoma brez popravkov terpi, potem pa z zemljo zasuje, da se voda odceja in rast pospešuje. Na tako vsušenem kraji se morejo veče in širje grabice narediti; mejic pa ni treba širokih delati; 3—4 čevlje so zadosti široke, da se lahko trava, gnoj itd. sem ter tje nosi.
{{prelom strani}}
 
Naj se pripravljajo jame 2—3 čevlje dolge in še čez, ako misliš več sajenk ali ključev saditi po redu; globoke naj bodo te jame dva čevlja, enega pa široke, kjer se ima s pomladi terta saditi.
 
Vrstica 921:
'''Mesca februarja (svečana).''' Kar se ni januarja dognalo, to naj se zdaj stori. Kjer so terte položene in pokrite ali v slamo zavite, naj se oprostijo in odmotajo, ako se ni več bati hudega mraza, kar se na nekterih mestih z brajdnimi tertami godi.
 
Pri obrezovanji terte se mora vselej na zrele, zdrave in močne, rodovitne mladike gledati; večkrat so drobne čverste mladike bolj rodne od debelih z velikim sterženom. Take naj se na rod, z dvema bikoma in reznikoma obrezujejo, inače pa na kratke reznike; po tri, štiri se jim puščajo. Naj se pazi na sad, plod in na prihodnji močni les; grobanju enega leta, sajenkam do tretjega, ključem pa do četertega se nič ne naklada; pervo navadno nima grozdja v drugem letu, zadnje se pa mora bolj vkoreniniti. Ako je škodoval zimski mraz, naj se vsa pozebljina poreže tik debla; inače pa do čverstega zdravega očesa. Réz naj se naredí vsikdar med očesoma, bolje više ko niže, da se zgornje oko ne zalije ali osuší; stari kremplji se pa morajo odrezati in skorja odderzati. Na čiruniče ni kazno rezati; kjer misliš čirunič narezati, naj bo reznik, in dobro boš zadel. Obrezuje naj se terta vsikdar takrat, ko še ni muzga v nji; jeseni ali zgodaj s pomladi, naj se le v vinograd {{prelom strani}} more, kar je večkrat o lepem vremenu od devetih zjutraj do treh popoldne menda mogoče. Ne glej na druge, in ne rekaj: »drugi tudi še ne režejo, kopljejo« itd.; čem pred je delo dogotovljeno, tem bolje je.
 
Po toči nabite, ranjene mladike so dobre za bike, da so le očesca zdrava; pa za drugo rabo ves les ni.
Vrstica 930:
 
Tudi cepiti terto je dobro, komur se ne vnoža, z boljšo in rodovitnejo; to hitro poboljša terto; le pervo leto je paziti pri okopavanji na cepljenje, da se ne pogrudi. Cepi se kakor drevje, toda šest palcev v zemlji najbolje kaže; ali pa se luknja v staro terto zverta in žlahtna bolja mladika va-njo vtakne, z ilovico zadela in s cunjo obvije, ter terta z zemljo zasuje.
{{prelom strani}}
 
Brajde naj se tudi otrebijo in okopljejo. Naj se skerbi za bičje brezovo za povezila bikov in brajd; *eda brezinih veršičev ne rezati, na stranskih vejah se naj poišče. Tudi špagovina ali zaverniki bo za to dobri. Kôp se zdaj začne.
 
Vrstica 941:
Potem se biki privežejo z brezovim bičjem, špagovino ali zavernkami h količku ali k lastni terti; nekoliko se morajo previniti po vinogradih, ali na brajdah pa ne, in s prednjim koncem niže privezati; toda paziti je treba, da se ne zlomijo in da si mladike potlej sence ne delajo. Na že rahle pognane popke gledaj, da jih ne obriseš in potergaš ali omuliš.
 
O pervi kôpi se najmanj pol čevlja globoko koplje, {{prelom strani}} in koreninice se do tretjega člena porežejo, posebno pri grobanji in mladih sajenkah, da terta globokeje korenine poganja in se tako hitro ne uniči. Gnoj se deva blizo terte, v težki zemlji plitveje, 4—5 palcev globoko, v lahki peščeni pa tudi čevelj globoko, zgornja zemlja pa vsikdar k terti pristeržuje. Taka kôp je zlata vredna. Po malo, pa dobro naj se koplje.
 
'''Mesca maja (vélikega travna).''' V tem mescu se prejšnja dela dokončajo. Ključi se v rožjenišnico pošev razpoložijo in pogrebejo, ako se to prej ni zgodilo, da-si so že pognali. Tako se dalje tudi nov vinograd ž njimi zasaja. Potem je drugo okopavanje bolj plitvo in rahlo, da se plevel zatare in zemlja nekoliko zrahljá.
Vrstica 949:
Tudi novo zasajeni vinograd se zopet zrahljá, da mladičice čversteje in bolj ravno rasti zamorejo; kjer mladje ne morejo ven, naj se zemlja varno in pazljivo odgrebe, da se ne osmuče. Dostikrat se prezre o rezi in kôpi sajenka, da raste potlej na vsa očesa in mladičice so šopku podobne; tù naj se najmočnejša pustí, vse druge pa potergajo, inače ne bo ni ena, ni druga kaj prida. To isto naj se stori smodu ali kedar ktera terta v germ zelení in nobene prave mladike ne požene, da namreč najmočnejšo mladičico pusti, ostalo pa vse pobere in pomuli; tako bo živahneje rasti jela.
 
Ako ktera dobra stara terta medlo (kumerno) raste, vzemi kravjeka in scavnice, se boije živinske kerví, prilij jej toliko ali dvakrat več vode, pomešaj vse dobro in daj nekoliko dni stati. Potlej odgrebi pri terti na zgornjem kraji zemljo, pa tako, da do korenin ne prideš, vlij 2—3 pinte (bokale) tega {{prelom strani}} zdravila proti večeru v jamo, in pusti jo odperto skozi noč, potlej jo pa zasuj.
 
Ako bi v tem mescu mraz ali toča terto poškodovala, morajo se iznova obrezati, saj bolj odgnane mladike, ker še za reznike mladika dozorí.
Vrstica 963:
Ako je burja kolje poderla, naj se postavi in grozdje oprosti, kjer se zemlje dotika. Tadi trava se že mora začeti kositi.
 
'''Mesca avgusta (vélikega serpana).''' V tem mescu je dobro vso travo po vinogradih pokositi {{prelom strani}} in jo odpraviti; v snopéh na kolji se ne sme po goricah sušiti, da grozdju ne dela sence, ktere najmanj potrebuje, in da grozdje zračja in svetlobe več dobiva in gorkote vživa.
 
Kjer je grahor za gnojenje posejan, mora se predno je v cvetji, podkopati, da grozdja ne zaduši; kositev naj se varno opravlja, da se grozdje ne pobije ali podere. Isto naj pazijo tisti, ki v tretjič vinograde brez grahora okopujejo, da ne bo več škode, ko prida.
Vrstica 971:
'''Mesca septembra (kimovca).''' Nekteri še v tem mescu vinograd v tretjič okopujejo, ko se grozdje začenja mehčati, kar pa ni velike vrednosti, ker grozdje je potem sila potolčeno in zmlačeno. — Vejnik se naj dodela, kolikor ga bo treba, trave po goricah ne sme več cemperja biti. Nekteri odščipujejo tudi listje, da grozdje več solnčne gorkote dobiva; pa bolje je veršiče prirezovati mladikam, da bode les čversteji in rodovitneji in da grozdje pred dozori z lesom vred, tako listje že samo po sebi od zrelote odpade do tergatve. O deževnem vremeni se še celó ne sme odščipavati, ker bi gnjilo. Pri klešcu bi še bila izjema, ker ta terta zgodaj dozori in njeno grozdje o mokroti berž gnjije; ali le okoli grozdja bi se jej naj odščipalo in precej zgodaj.
 
Kjer grozdje na zemlji leží, izkoplje se jamica, da prosto visi in ne gnjije. Kedar ose ali seršeni grozdje serkajo in pijó, morajo se gnjezda poiskati in pokončati. Tako se morajo tudi mravljinjaki, ki {{prelom strani}} drevju in grozdju jako škodujejo, s kropom popariti in ugonobiti.
 
'''Mesca oktobra (vinotoka).''' Da se boljša plemena tert za pomnožitev poznajo, zató se v tem mescu zaznamvajo z apnom na starini, s tresčico v kol poprek vtaknjeno ali s kako cunjico obvezano. Kernica se kakih 4—5 dni pred tergatvijo s kropom zapari, da se navleče; vsa druga posoda naj bo čista, snažna in pripravljena.
Vrstica 981:
'''Mesca novembra (listopada).''' Kjer je potreba in skozi leto toče ni bilo, naj se zdrave terte pogrobajo, vlačenice položijo; tudi iz rožjenišnice naj se sajenke presadé. Ako vreme dopušča, mora se terta obrezovati; rane se prej zacelijo, očesa se s sokom bolj napolnijo in napnó, in tako rodovitneje postanejo; tudi se ne jokajo; močno je slabí, če se s pomladi pozno obrežejo in solzijo. Slaba terta se mora na kratki reznik obrezati, da k moči pride in si opomore ali pa jo pogroba, če ravno ima eno mladiko. Na drugih krajih terto polagajo in jo z zemljo ali listjem pokrivajo; kjer se dá, naj se tako stori, saj pri bolj nježnih in občutljivih tertah. Na brajdah se pa terta v slamo povije in obveže, in tako mraza obvaruje. Kjer je pa že obrezana in terta v brajdah stoji in je nizka, more se z zemljo osipati in tako zoper mraz obvarovati. Kjer so vinogradi na ravnini, tam se vse skozi tako dela.
 
'''Mesca decembra (grudna).''' V tem mešcamescu se {{prelom strani}} zemlja, dobra perst iz »oslic« in gnoj v gorico nese. Tedaj naj se gnoj z zemljo pokrije, kalikor se dá v zmerznjeni zemlji. Peščeni vinograd se mora vsako tretje leto pognojiti, ilovnati s težko zemljo pa vsako peto leto najmanj.
 
Ako se skerbno groba in zasaja in dobro okopuje, bode vinograd vedno močen in veliko pridelkov donašal. Še celó takrat, ko drugi, ki bi le tergali in tergali in mnogo natergali, vinogradu pa nič ne dajali — tako rekoč skozi perste gledajo, bode se umni vinorejec veselil naa svojim pndelkom iz svojega dobro oskerbovanega vinograda. Kravo le dojiti, klasja jej pa ne dajati, to bi vsak bedak rad.
Vrstica 992:
 
V sledečem razkazku podajam častitemu bralcu pregled, kako vinograd enega orala poplačuje stroške skozi leto. Zaznamoval sem si je za svoj pomnež vsako leto od goric po svojem rajnem očetu podedovanih od leta 1848 do konca leta 1865. Očividni so veči pridelki od leta 1856 naprej; to pa od tod, ker sem se leta 1854 na domačo milo mi zemljo preselil, in tako večkrat priložnost imel, gorico videti in jo krepko obdelovati.
{{prelom strani}}
 
{| class="wikitable"
|-
Vrstica 1.036:
Splošni stroški za en oral vinograda znašajo 50 gld. vsako leto.
 
{{prelom strani}}
 
Doklada.
 
Vrstica 1.055:
 
Ogoni naj so široki, ker se na takih več prideluje, razun če je njiva močirna; v peščeni zemlji pa že celó ni treba ozkih ogonov.
{{prelom strani}}
 
Leta 1856 kupim njivo, en oral veliko, in prašam, koliko je ta njiva pridelkov dajala, imela je ozke ogone. Rekó mi: v najboljši letini priraste na njej 6 kôp žita. Jaz dam iz 16 ogonov 8 napraviti, in od tístega časa pridelujem 10—12 kôp: razloček očividen.
 
Vrstica 1.068:
Oj, da bi se posestniki porazumeli in razmetana svoja zemljišča skup djali, da bi jih ne imeli tako oddaljenih in razkosanih! —
 
Naši vinorejci, pa tudi drugi posestniki, radi dosti živine redé, ker to je njih blago. Dobro; naj pa tudi za veliko kerme skerbé s tem, da si travnike zboljšajo, detelje na njive in po travnikih na razmetane kertine posejejo, ter si pese obilno pripravijo za-se in živino. Kjer je več njiv, naj se cela, kjer jih pa ni, naj se pod goricami ali saj po dva ali tri ogone na njive in celó po sadunosniku nemške detelje (lucerne) poseje! Zato mora zemlja dobra in precej globoko zorana ali prekopana biti. Ta majhni trud pa tudi nemška detelja obilno povrača skozi 15—20 let in še dalje brez vsega opravila, k večemu da se jej z mavcem kdaj kdaj postreže. Daje se po štirikrat v letu kositi. S pomladi, ko je še vse rujavo, že ta zeleni, ker več čevljev globoke korenine dela in jej tudi nobena suša ne škoduje. Tako ne bo trebalo {{prelom strani}} po gozdih in drugih ptujih krajih trave skrivoma nabirati ali krasti, kjer se večkrat mlado drevje s travo vred pokosí, kar je sila gerdo in greh.
 
 
Vrstica 1.081:
Ako so travniki bolj suhotni, naj se jeseni z gnojem ali z gnojnico, kteri se dva dela vode prilije, pognojijo. Tudi s pepelom, sajami, apnom, mavcem, celó s krompirjevo natjo (zelenjadjo) se travniki gnojé.
 
Voda naj se, kjer se dá, le s pomladi na travnike {{prelom strani}} spušča, in sicer, dokler ni trava že za dva palca dolga. S pomladi se mora s travnikov vse dračje pobrati, gnoj, jeseni raztrošen, pograbiti in na kupe spraviti, potlej pa na gnojnišče ali s perstjo zmešan v vinograd ali na njivo ž njim; tudi kertine razkoplji in jarke iztrebi, in ves ta trebež na gnojnišče zvozi. — Nobenega germa po travnikih ne terpi. Mejnike spoštuj, posebno o kositvi.
 
Navadno kosijo travnike okoli sv. Vida. Kosí naj se takrat, kedar je trava že večidel ocvetela; inače ni niti seno, niti slama, niti otava. Otava pa se kosí, kedar je toliko zrastla, da ni upati veče.
Vrstica 1.092:
 
Tošelj (divji čebul) se rad po neštevilnem semenu zaplodi tudi na dobre travnike. V jeseni požene iz čebula po pokošeni otavi berž kake 3—4 palce dolgo, bledo-rudeče cvetje, prihodnje leto pa so bombeki polni z obilnim semenom; tí naj se pokosé, ako ga popipati ni mogoče, z zelenim precej velikim perjem vred, kakor hitro se zapazijo glavice med perjem, in zelenjad za gnoj oberne.
{{prelom strani}}
 
 
c) Od živine.
Vrstica 1.110:
Hlevi naj so snažni in čedni, brez pajčevin in zračni; ni dobro, da so po leti vedno zaperti.
 
Gnojnica (scavnica) se mora iz hlevov po položenih žlebih v gnojniščno jamo brez over odcejati, da zidovje škode ne terpí in da živina na suhem stojí. Pri snagoljubnih ljudéh sta v vsakem dobro vravnanem hlevu v kakem kotičku: kertača in češelj (štrigel), s kterima {{prelom strani}} se živina snaži in čisti, kar jej sila dobro tekne: to je pol klaje.
 
Živina se ne sme naglo prehladiti; vroči, potni živini se ne smé dajati niti jesti, niti piti, dokler se ne ohladi. Ako zbolí, pokliči učenega in skušenega zdravnika; nikoli pa ne kliči neumnega mazača. Za rano merzla voda pomaga. Ako se je prehladila, s slamo jo ribaj in odeni. Ako jo napne, vzemi nekoliko neugašenega apna in z vodo jej ga v gobec vlij ali pa nekoliko salmijaka, ki ga v lekarnici ali apoteki dobiš; to zadnje pomaga hitro, ko bi pihnil. Kdor pa želí več o tem vedeti, naj si kupi »živinozdravilstvo,« ktero sta spisala dr. J. Bleiweis in dr. Strupi v Ljubljani.
Vrstica 1.120:
Z brejo živino posebno lepo ravnaj in jo oskerbuj; bolj jo kermi, ker za sé in za mlado več živeža potrebuje, vendar ne preveč; da ti ne zboli; ta ti premoženje povekša. Le neusmiljeni bedaki brejo živino po trebuhu ali po glavi in očéh tepó in bijejo, jej velika bremena nakladajo in v klance ž njo dirjajo, po kerčmah posedavajo in serkajo, živino pa brez klaje zunaj pusté, potlej pa z brejo kobilo leté ali naglo jezdarijo proti domu, bodi-si v ravnicah ali po klancih. Enako sirovo in neumno je, ovce poditi ali pripustiti, da se breje krave bodejo itd.; vse to spravi žival v nevarnost, da utegne zvreči.
 
Manjše živali, kakor ovce, svinje ne potrebujejo pomoči o rojstvu, kobile in krave pa večkrat. Takrat se mora izučeni živinozdravnik poklicati. Mlado živalšče pústi materi, ki ga najbolj redí in varuje; le svinje včasi svoje mlade raztergajo in požró. Mlade z žganjem namazati, je smerti obvaruje. Teleta in žrebeta pa naj so v maternem toplem hlevu posebno po zimi; ni tedai usmiljeno, mlade v drug hlev zapirati in je ob rokih k materam spuščati. Ako so matere zeló molzne, naj se pomolzejo, da mleko ne zastane in se {{prelom strani}} ne sterdi in tako vime ne zbolí, dokler mlado vsega mleka brez škode ne posesá. Kdor hoče mlado žival odrediti, mora jo najmanj 6—8 tednov pri sescu pustiti, dokler se navadne kerme priučí. Kedar je mati na paši, naj tudi mlado skakljá, to mu koristi. Kedar matere ni, daje se mlademu mlačno moknato mleko. Da se mora mati v tem stanu dobro rediti, to se samo ob sebi razume, to materi in mlademu jako tekne. Perva in zadnja teleta so za mesarja. Ako želiš veliko žival, moraš veliko mater imeti; bik tù nič ne pripomore. Pravijo: kdor hoče teličko, ko se krava pója, naj jo poprej pomolze; kdor si pa bikca želí, naj kravo s polnim vimenom k biku žene.
 
Tele se zadosti odebelí pri materi skozi 4 do 5 tednov; kedar se mu pa še jajca v mlačno moknato mleko priterjajo in dajejo, bode pa ko cmok debelo. Odraščena goveda se po majhnem debelé ali pitajo, in sicer tako, da se jim iz začetka dobrega sená in v poparjeni rezanici repa, pesa, korenje itd. daje; potlej pa se jim klade več dobre kerme potresene, tudi korenstva kuhanega ali sirovega, nekoliko osoljnjenega z oblodo na debelo zmlete koruze, rži itd. daje.
Vrstica 1.135:
Vsak človek ljubi sad, tem bolj ako je žlahten, ker je zdrava jed; tudi vincarju ne preseda.
 
Sadonosno drevje je ali divje ali žlahtno. Divje ni vredno, da žlahtnemu prostor krade. Zategadel se morajo na priličnih solnčnih krajih in legah: pod vinogradi, po brežinah, pri potih in cestah, pri hišah itd. divjaki, ako žlahtnih dreves ni dobiti, že jeseni posaditi; ako pa to ni mogoče, naj se jim jeseni vsaj {{prelom strani}} jame izkopljejo, da se s pomladi v dobro pripravljeno zemljo redoma presadé in cepijo.
 
Za cepljenje so le leseni popki, ki so sredi veršnih mladik nastavljeni in najlepši; mladike se pri cepljenji za 3 popke prikrajšajo, da lepše ženó. Ti cepiči se z verhov žlantnih dreves urežejo, predno muzga žene in se ohranijo v persti, palec globoko zakopani.
Vrstica 1.151:
Le sadje enakega plemena se dá vkup žlahtniti. Hruške pa se dajo v mnoge hruškove divjake, v kutino in v glog cepiti; črešnje v višnje in višnje v črešnje; marelice v breskve in slive itd. Cepi se v razni visokosti debla ali celó na vejah za to odločenega drevesca. V sredi debla ne kaže cepiti, posebno takrat ne, ko je že predebelo, cep pa majhen, ki ne more obširnost starega debla napolniti in se rana zarasti. Sploh naj se 5 do 6 čevljev nad korenino mlado drevesce cepi; to pa naj bo en perst ali saj pol palca debelo.
 
Lepo je gledati drevo z raznimi plemeni cepljeno; {{prelom strani}} človek se nehoté čudi obilnosti raznega sadja, njegovi barvi, velikosti in zreloti. Eno mojih sadonosnih dreves, jablan, ima 10 plemen raznih jabelk cepljenih, in me jako razveseljuje.
 
Sadonosno drevo, jablan, hruška itd. mora šest do sedem čevljev visoko deblo imeti, in pa lepo krono, tako da ena serčna veja naravnoč kviško raste, tri ali štiri pa okoli one; zató se postranske in ne prilične veje porežejo, kakor tudi one, ktere bolj na vzdol rastejo in se obešajo, razun tistih, ki je sad prípogiblje pri že bolj odrašenih; takrat se pa morajo spodnje veje ali podpreti ali privezati z vervjo ali z drugo kako rečjó k gornjim vejam.
Vrstica 1.163:
Ako močno rašče drevo vendar ne rodí, naj se mu nekoliko korenin poseka, nekaj vej odvzame, koža prereže, toda ne do lesa; ali pa se spodnje veje k deblu privežejo v obliki oboda. Eno mojih jablan že 20. leto raste in še nisem videl le enega jabelka, in letos je polno polno cvetja.
 
Vse sadonosno drevje naj se v taki razmeri zasaja, {{prelom strani}} da bo zrelega sadja skozi celo leto do pozne jeseni dovolj.
 
Jame se morajo 2 čevlja globoko in 3—4 široko izkopati. Ako je zemlja mokrotna, treba je za en čevelj debelo kremena in drugega kamenja na dno nametati in drevesce više, celó zraven zemlje, na dobro perst postaviti, h količku privezati in majhen zasip okoli njega napraviti. Slaba zemlja se mora z boljšo perstjó popraviti, in drevesca tako globoko vsaditi, kakor je pred presajanjem v zemlji bilo. V jeseni je najbolj mesca novembra saditi; tako drevce s pomladi raste, kakor bi vedno tam stalo. Poškodovane korenine je treba porezati, vej pa toliko, kolikor imá korenin: več korenin, več vej. Drevesca v gnojnici namakati, to je umorí; bolje je je v zemljo na pol pogrebsti, da se jim korenine ne usušé, kdor jih berž ne zasadí.
Vrstica 1.174:
 
Jablančki se ne sadé pregloboko, tudi preplitvo ne, da se jim korenine ne osušé, najboljše kakor so pred stali, toda ljubijo bolj dobro ko preslabo zemljo. Okopavanje jim jako hasni, in rodovitnost pomnoži bolj kot gnoj. Dobro jim teknejo venci, narejeni okoli debel, da se voda vlavlja in korenine dosti vlage dobivajo in živahneje rastejo. — Jabelko je sila koristen sad: za jabelčnik, jesih, za sirovo jéd in za prodajo; suh je kaj dober in zdrav, ako se skuha.
{{prelom strani}}
 
Jabelčnih plemen je blizo tisoč. Tako štejejo tudi hruškinih plemen čez 900.
 
Vrstica 1.185:
Orehi ljubijo vsako zemljo, niso zbirljivi; vendar se po brežinah najboljše obnašajo, velika drevesa so in radi rodé. Sirovi orehov sad se jeseni z lupino vred sadí, in sicer le kakošna dva palca globoko, s pomladi že kalí in raste, ako ga miši niso pojedle. Orehi radi pozebejo. Tudi orehov les je za mizarska dela kaj hasnovit.
 
Kostanj ne pozebe tako hitro, in za ljubo ima vsako zemljo; tudi na odsolnčni strani dobro storí. Od mladega se mora trebiti in snažiti; tako bo lepše rastel, lepši les dal (ki je tudi za doge in za kolje jako dober po vinogradu) in imel veliko več sadú, ki prav za tergatev o sv. Mihelu dozori. Sad dolgo ne terpi, berž se zgerbanči ali očervivi. V ježicah v suhi pesek zakopan se najdalje ohrani. Inače pa se tudi tako ohranuje in jako dolgo ostane: posuši kostanje na peči do dobrega, in potlej jih na suh kraj spravi. Tako posušeni kostanji se morajo pred kuho ali rabo kakih 24 ur v vodi namakati, da se napnó in lože skuhajo; potem so ti tako lični in dobri, kakor bi je {{prelom strani}} ravno z drevesa otresel. Sadi se jeseni sirovi kostanj, in s pomladi žene in raste.
 
Da se sadonosno drevce strupenega zajčjega zoba obvaruje, napravljajo nekteri iz kravjeka, peska, ilovice in apna, kar v vodi zmešajo, zmes, s ktero debla omažejo; nekteri pa je jeseni s slamo obvijó. Drugi svetujejo, debla namazati s salom. Mazanje debla sicer čisti skorjo maha in merčesev; toda ponavljati ga je treba, ker megla in dež pa tudi sneg maz operó in debla so spet gola. S slamo obvijati drevesca najbolj kaže (tudi koruzna slama je dobra), ker je to najgotoviša pomoč zoper zajca, in o hudi zimi tudi zoper pozebo. Zadnjič svetujejo nekteri, da se iz slame napravljeni traki tako na vejice obešajo, da se gibljejo in bingljaje zajca odpodijo.
Vrstica 1.201:
 
V dimu se ne sme nikoli sad sušiti, ampak v peči po kruhu, ali pa, kedar ga je dosti, v takih sušivnicah, ki imajo spodaj obokano peč, nad njo pa več les, ktere se dobro zapró, da se od prave, ne prehude vročine suší. Olupljeno in izkoščičeno sadje: slive, hruške, breskve itd. tako posušeno, se lahko in drago prodá.
{{prelom strani}}
 
Tudi žganje se dela iz sliv, breskev, hrušek itd. Srednji in nekazni sad se oberne za drugo rabo, sosebno za jabelčnik ali hruškovec. Ta pijača terpí 2—3 leta; mora pa se večkrat pretočiti: pervo leto dvakrat, drugo in tretje leto pa enkrat, da se ne skisa.
 
Vrstica 1.223:
Listje, ki lesu gnojí, se ne sme vsako leto na enem kraji grabiti, temuč vsako drugo ali tretje leto.
 
Le krevljasti, dostali les naj se iztrebi, nikdar pa {{prelom strani}} rašči; in kedar je ukazano gozd podirati, naj se poredoma v enem delu vse poseka, da mlad lože raste.
 
Skerbeti je, da se po primernih krajih akacija zaseje ali zasadí, ktera bo vsako leto dovolj in jako terpečega kolja za vinograde dajala. Na prostornih legah naj se želod in kostanj, dva palca globoko v zemljo že jeseni zaseje ali zasadí, da se dobí več listja in boljšega lesa za sode in druge rečí. Orehe pa na sterminah in brežinah sádi. Kjer jako redko drevesa stojé, naj se jesen, jelka, hoja in smrečje, dve- ali triletne, jeseni ali s pomladi varno zasadí, da se koreninice ne poškodujejo. Travje in roževje naj se od časa do čaša pomuli, goščava pa, ko že odraste, naj se potlej iztrebi s koreninami, da gozd bolj raste. Smreke, hoje in mecesni se ne smejo klestiti, ti se sami čistijo; po klestenji dobijo rane, iz kterih se smola cedí, kar jih v rastí zaderžuje. Topole, mačkovec in malovredna v goščavi stoječa drevesa naj se posekajo in vejnik iz njih napravi, kakor tudi od malopridnih gozdnih tatov ob glavo djano drevje, to je: kterim so tatovi veršiče porezali ali posekali.
Vrstica 1.238:
 
 
2. {{razprto|Bodi mož beseda}}; ljubi resnico ko nebesa, laž pa čerti ko pekel. Ne terpi opravljanja, kletve, {{prelom strani}} pijančevanja, nečistosti in tatvin še v tako majhnih rečéh. Skerbi, da boš sam vsega za sé in družino dovolj imel. Dobivaj in služi si več, kakor izdajaš, tako si boš opomogel. Ptuje ljudi in mejnike pri miru pusti.