Zlate bukve slovenskega vedeža: Razlika med redakcijama

Dva potepuha, ki sta se že dolgo klatila po svetu, ker sta bila za delo prelena, ali pa preokorna, jela sta slednjič vendar-le terpeti pomanjkanje, kajti denarja nista imela, vedela pa tudi nista, kje bi ga dobila. Kar jo tako-le zvijeta: Naprosita pri nekterih hišah kruha, pa ne da bi si potolažila ž njim želodec, ampak porabita ga v goljufijo. Zgnjeteta namreč in zvaljata iz njega majhne krogljice in jih potrosita s červino moko iz červivega lesa, da so bile ravno take, kakor rumene zdravniške krogljice. Kupita si pri bukvovezu za par krajcarjev rudečega papirja, (lepa barva pomaga pri vsaki goljufiji) ga razrežeta in zavijeta vanj krogljice, po šest do osem skupaj. Eden gre pred drugim v majhen terg, kjer je bil ravno somenj, in meni pri »rudečem„rudečem levu«levu“ dobiti mnogo gostov. Pokliče polič vina, pa ga ne pije, ampak sedi žalosten v enem kotu, podpre z roko čeljusti, stoka na tihem in se zvija zdaj tako sem, zdaj tako tje. Pošteni kmetje in mestjani v kerčmi so si domišljevali, da ubozega človeka strašno bole zobje. Po kaj so hoteli? Pomilovali so ga, tolažili, da mu bode kmalo prešlo, pili so kakor prej, in delali svoje kupčije. Med tem pride pa tudi drugi postopač. Hlinita se, kot bi se še nikoli ne bila videla: Ne pogledata se, dokler ne oberne uni v kotu stokaje pozornosti na-se.

»Dobri„Dobri prijatelj!«“ mu pravi. »Zdi„Zdi se mi, da vas hudó zobje bolé,«“ in stopi široko pred-nj. »Jaz„Jaz sem doktor Pankracij Stoguhar iz Strazišč«Strazišč“, govori dalje. Ker taka glasna {{prelom strani}} imena pomagajo tudi k goljufiji, kakor barve. »Ko„Ko bi rabili vi moje krogljice za zobe, bila bi moja učenost jako slaba, če ne bi vas ozdravil že z dvemi ali tremi.«“

»Bog„Bog daj,«“ pravi druga nesnaga. Stoguhar vzame tak zavitek iz torbice, in reče bolniku, naj dene eno krogljico na bolni zob, ter naj jo serčno zgrize. Zdaj začnó gostje pri drugi mizi stegovati glave semkaj, in pridejo eden za drugim, češ kako ga bode zdravil. Lahko si mislite, kaj se je zgodilo. Po pervem poskusu se bolnik slabo pohvali, temveč milo zastoče. To dopade doktorju. Z bolečino je zdaj že pri kraju, pravi ter mu da urno še drugo krogljico. Bolnik poskoči vesel na noge, obriše si pot s čela, če tudi ga ni bilo, ter se dela, kot bi stisnil zdravniku v roko posebno veliko. — Zvijača je bila dobro napravljena, in je dosegla tudi svoj namen, ker vsi pivci hoteli so nekaj teh krogljic. Doktor prodaja zavitek po štiri groše in v malo minutah poproda vse. Potepuha gresta, se ve da zopet dalje, in ko prideta zopet skupaj, smejata se neumnosti teh ljudi, in si dobro postrežeta s prigoljufanim

Učite se iz tega, kakó smo lahko ogoljufani, ako verjamemo jalovim obljubam, naj si bode kterega hoče potepuha, ki ga še nismo videli svoj živ dan; enkrat, potem pa nikoli več, in marsikdo si bode mislil to-le bravši: »V„V lastno škodo sem bil že tudi jaz tako neumen.«“

Ko je pred polletom popotoval po Danskem, prišel je že pozno zvečer v terg, pri kojem je stal ne daleč na višavi lep gradič, tam hoče prenočiti. Kerčmar mu pravi, da zanj ni več prostora. Jutri bodo nekoga obesili, in zdaj so trije {{prelom strani}} rabeljni že v gornjih sobah. Gospod mu odgovori: Bodem pa prenočil v onem-le gradu. Baron, ali čegar je grajšina, vem, da mi ne bode branil, in imel kako posteljo za-me. Kerčmar pravi: Postljana je marsiktera lepa postelja, s svilenimi zagrinjali gori v sobi. Ključe imam pa jaz spravljene. Toda jaz bi vam ne svetoval. Milostljivi gospod šli so že pred polletom z gospo in sinom popotovat, in od tistega časa razsajajo po gradu {{razprto|strahovi}}. Oskerbnik in družina je zbežala in kdor je od tedaj šel v grad, v drugič ni šel več. Temu se ptujec posmehuje, kajti bil je serčen mož, ki se ni bal strahov, ter pravi: Poskusil bodem pa vendar-le. Da tudi se kerčmar brani, mora mu dati ključe. Ko si je preskerbel vse potrebno za obiskanje strahov, gre s svojim služabnikom v grad. V grad prišedši se ne sleče, tudi noče spati, temveč čaka, kaj se bode zgodilo. Zato postavi dve sveči na mizo, položi zraven dva nabita samokresa, ter prebira neke bukve, ki so visele obešene pod ogledalom. Dolgo časa se ne gane nič. Ko pa o polnoči ura biti začne, (gost oblak vlačil se je nad gradom in padati so jele debele kaplje na okno), poterka nekdo trikrat na vrata, in strašna pošast, černih skilastih oči, pol vatla dolzega nosu, prikaže se skoz vrata in mermra s strašnim glasom: »Jaz„Jaz sem veliki gospod Mefistofeles. Dobro došli v mojem gradu, ste se pa poslovili tudi pri ženi in otrocih?«“ Od glave do nog prehaja gospoda zona, na služabnika se pa še misliti ne sme. Ko se mu pa Mefistofeles, strašna spaka, približuje, misli si ubogi gospod: Naj bode v božjem imenu, kakor če, stopi serčno na noge, ter pokaže vragu samokres pod nos: »Stoj„Stoj, če ne — strelim.«“ Kaj tacega se vsak strah ne boji, kajti, ko bi tudi kdo ustreliti hotel, ne more, ali pa odskoči krogla in ne rani strahu, ampak strelca. Toda Mefistofeles dvigne žugaje kazavec kviško, oberne se počasi, in odide, ravno tako kakor je prišel. Ko pa ptujec vidi, da tej hudobi smodnik smerdi, misli si: Zdaj ni nikakoršne nevarnosti, vzame luč in gre za strahom, ki stopa počasno po mostovžu; služabnik jo pa pobriše, kar naj urnejo more, iz grada, in teče doli v terg, ter si misli, rajši prenočim pri rabeljnih, kakor pri duhovih.

— Na mostovžu pa zgine duh naenkrat pred serčnim preganjavcem, in ni se moglo misliti kaj druzega, kakor da se je vderl v zemljo. Ko pa meni gospod še nekolikokrat prestopiti, da bi pogledal, kam je strah zginil, zmanjka mu stopinje, in on pade v neko ljuknjo, iz ktere se mu je svetil ogenj, in res je mislil, da je neki drugej. Padel je skoro deset čevljev globoko, vendar je obležal nepoškodovan na kupu {{prelom strani}} merve, v nekem podzemeljskem hramu. Pa stalo je krog ognja šest čudnih bratcev, in Mefistofeles je bil tudi med njimi. Vsakoverstne stvari so ležale po tleh raztrošene in miza je bila napolnjena s šmarnimi tolarji, eden je bil lepši, ko drugi. Zdaj še-le je ptujec spoznal, kaj in kako. Zbrana je bila namreč druščina ponarejavcev tolarjev, ne pa strahov, imeli so meso in kosti. Vedeli so, da gospoda grajščaka ni doma, napravili so v njegovem gradu skrivno delavnico, in so bili berž ko ne domačini, kterim je bilo po gradu vse znano. Da bi pa dedali svoja dela nemoteni in brez strahu, jeli so strašiti, in kdor je prišel pervič v grad, ostrašili so ga tako, da ga v drugič ni bilo več nazaj. — Zdaj pa ni obžaloval ptujec zastonj svoje neprevidnosti, in da ni ubogal, kakor mu je pravil kerčmar. Zaperli so ga namreč v tesno ljuknjo in dobro je slišal, ko so delali njegovo sodbo. »Najboljše„Najboljše bode, če ga umorimo.«“ Eden pa vendar le pravi: »Izprašajmo„Izprašajmo ga najpervo, kdo je, kako se zove in odkod je prišel.«“ Ko so pa slišali, da je imeniten gospod, da gre h kralju v Kodanj, pogledali so se in si djali: »Huda„Huda nam prede. Če ga pogrešé, in če zvedó po kerčmarju, da je šel v grad, iz gradu pa ne prišel, mila nam majka, pridejo po noči husarji, nas polove, in če se je lan obnesel še tako slabo, verv ne bode veljala preveč, da ne bi nas obesili.«—“— Torej pomilosté jetnika, ko jim priseže, da ne bo izdal nobene reči, in mu protijo, da bodo pazili v Kodanju nanj. Povedati jim je moral, kje stanuje, ter priseči, da je res. Na to mu natočijo kozarec najboljšega vina za zajuterk; gleda jih do jutra, kako ponarejajo tolarje. Ko dan prisveti skoz kletna okna, in po cesti vozniki začnó pokati, in ko žene čednik na pašo, poslovi se ptujec pri svojej tovaršiji, zahvali se za dobro postrežbo, ter gre veselega serca zopet v kerčmo, ne spominjaje se, da je pozabil uro, pipo in samokresa v gradu. »Hvala„Hvala Bogu,«“ pravi kerčmar, »da„da vas zopet vidim, vso noč nisem zatisnil očesa. Kako se vam je godilo?«“ Ptujec pa si misli: Prisega ostane le prisega, in ne sme se zanemarjati božje ime, če se s tem ohrani življenje. Zato je rajši zamolčal, in ker je ravno zvon zapel, in so peljali grešnika k vislicam, derli so ljudje tje. Tudi v Kodanju je molčal o tej stvari, in kmalo se sam na to ni spominjal. Pa čez nekoliko dni prišla je zanj škrinjica, v kterej sta bila dva, s srebrom drago okovana samokresa, zlata ura, nasajena z demanti, turška pipa z zlato verižico, in svilen, z zlatom prešit mehur in pismo. V pismu se je bralo: To vam pošljemo za strah, ki ste ga prestali pri nas; in pa za zahvalo, ker ste molčali. Zdaj je vse pri kraju, in zdaj smete praviti, komur {{prelom strani}} hočete. Zato je gospod pravil Dobrujčanu, in gori na hribu je potegnil iz žepa ravno tisto uro, ko je pri sv. Lenartu poldne zvonilo, in se je hotel prepričati, če gre šent lenarska ura tako, kakor njegova. V Bazelu je pozneje nek francoski general ponujul za-njo 75 velikih cekinov, pa je ni dal.

Le pokrite se dobri prijatelji in sosedje, ter se ne pomišljajte. Povedal Vam bodem nekaj o rastlinah, zlasti o tem, kako rodovitne so rastline in kako nagloma se razplodijo. »Šel„Šel je sejavec sejat semena, in nekaj ga je padlo na dobro zemljo.«“

Star pregovor pravi: kdor drugim jamo koplje, sam v njo pade. — Nek kerčmar je bil pa že prej v nji. Prišel je k njemu dobro opravljen gost. Na kratko in osorno tirja dobro juho za {{razprto|svoj}} denar. Potem tirja še kos govejega mesa in salato, vse za {{razprto|svoj}} denar. Vljudno ga popraša kerčmar: ne mara se mu dopade tudi kozarec vina. Se ve da, pravi gost, če dobim kaj dobrega za svoj denar. Ko se je dobro pogostil, prinese ogoljeno desetico iz žepa in pravi: »Tukaj„Tukaj, gospod kerčmar, je {{razprto|moj denar}}.«“ Kerčmar pravi: »Kaj„Kaj pa to pomeni? Ali mi niste 18 grošev dolžni?«“

Gost odgovori: »Jaz„Jaz nisem tirjal za 18 grošev jedi, ampak za {{razprto|svoj denar}}. Tu je {{razprto|moj denar}}. Več nimam. Če ste mi preveč dali, kdo je kriv?« “

»Zviti„Zviti ste kakor gerča,«“ pravi kerčmar, »zaslužili„zaslužili ste kaj druzega. Pa jaz vam dam zastonj kosilo in še petico po verh, če bodete molčali in šli k mojemu sosedu, in mu storili ravno tako.«“ To je pa zato djal, ker je bil v kregu s svojim sosedom, s kerčmarjem »pri„pri černem medvedu«medvedu“, zavedala sta si kruh in delala sramoto in škodo, kedar sta le mogla.

Toda zviti gost seže smejé se z eno roko po petici, z drugo po kljuki, vošči kerčmarju »lahko„lahko noč«noč“ in pravi:

»Pri„Pri vašem sosedu, kerčmarju, pri »černem„černem medvedu«medvedu“ sem že bil, in ravno ta me je poslal k vam in nihče drugi.«“

Rudniški črevljar je imel škorca, kterega je črevljarski učenec vadil govoriti. Škorec se ni naučil samo tistih besed, ki jih je učil njegov učenik, govoril je tudi, kar je vjel od svojega gospodarja; p. {{razprto|lalala}}, ali pa; »„{{razprto|gliha vkup štriha}},«“ ali pa: »„{{razprto|naj bo kakor Bog hoče}},«“ ali pa: »„{{razprto|ti, Teleban}}.«“ Tako namreč je počastil večkrat gospodar svojega učenca, kadar je kerpo narobe prišil, ali če je potegnil z nožem mesto po usnji, le po lesu, ali če je zlomil šilo. Sčasoma si je zapomnil škorec vse te govore. Ker je bilo dan na dan mnogo ljudi pri črevljarju (kajti točil je tudi žganje), bilo je včasih mnogo smeha, če so se gostje resno pogovarjali in je škorec včasih kakošno vmes zinil, ki je bila na pravem mestu, kot bi vedel, kaj govoré. Včasih če ga je deček poprašal: »„{{razprto|Anžek, kaj počneš}},«“ je odgovoril: »„{{razprto|Ti Teleban}},«“ in ljudje v okolici so si vedeli mnogo povedati o Anžku. {{prelom strani}} Nekega dne pa si misli škorec, ko so mu pristrižene perute zopet zrastle, in je bilo okno odperto in zunaj lepo vreme: Naučil sem se že toliko, da bodem živel z lahka na svetu, in smuk jo potegne skoz okno. Zletel je na polje, kjer se je pomešal med druge ptiče, in ko se dvignejo kviško, zleti tudi on ž njimi, misleč: Le ž njimi, ti vedó bolj, kako mora biti. Pa po nesreči zleté vsi pod neko mrežo. Škorec pravi: {{razprto|Naj bo, kakor Bog hoče}}. Ko ptičar pride in vidi, kako dober lov je dobil, vzame ptiča za ptičem iz mreže, jim zavije vratove in jih pomeče na tla. Ko seže zopet z moraželjnimi persti po enem jetniku in na nič ne misli, zakriči jetnik: »„{{razprto|Ti Teleban}}. {{razprto|Jaz sem Rudniški škorec}}.«“ Kot bi vedel, da ga bode to rešilo. Ptičar se ustraši in misli, da to ni samo na sebi; ko se pa oddahne, samega smehu bi kmalo počil. »E„E Anžek,«“ pravi mu, »tukaj„tukaj bi te ne iskal, kako si prišel v moje zanjke?«“ »„{{razprto|Gliha vkup štriha}},«“ mu Anžek odgovori. Ptičar nese škorca gospodarju nazaj in dobi dobro nagrado. Črevljar je pa dobil mnogo obiskovalcev, kajti vsak je hotel videti čudnega Anžka, in kdor potrebuje črevljev, pride od daleč k Rudniškemu črevljarju.

»Da„Da, pravi eden med njimi, ki je bil najserditeji, vašega življenja odkupiti ni več mogoče, in vaš sinek tukaj-le ima tudi bavarsko kri v svojih žilah. Čez eno uro vam je umreti, najpervo ta-le mali, po tem vi. Uro imate še čas.«“ »Pustite„Pustite jo,«“ pravi drugim, »da„da bode še molila; je kristijana.«“ —

»Zdaj„Zdaj pa pojdiva v božjem imenu,«“ jej pravi. »Krepko„Krepko stopajte, kedar prideva vun in malo se pokošatite.«“

Ko gresta po stopnjicah doli, pridejo zopet uni in eden vpraša: »Jože„Jože, ali si jo lopil«lopil“. »Ne«„Ne“, pravi on, »zaperla„zaperla je duri za sabo. Zdaj le morda je že odmolila. Videl sem jo skozi ključavnično luknjo, ravno je vstala, ko sem pogledal skoz.«“

Tako gresta doli, uni pa hrujejo mimo nju v sobo in med tem, ko so pred zapertimi vrati razgrajali in terkali, in v prazno sobo vpili: »Bodete„Bodete kmalo končali; urno, če ne razbijemo vrata,«“ pripeljal jo je Tirolec k svojej materi, jej dal otroka nazaj in smehljaje se je objemala, ter ga pritiskala na obraz.

Kar se spomni mož. Naenkrat postalo je nevarno na pokopališču, kodar je peljala pot. O lepem vremenu in jasnih nočeh videli so stopati dolgo, belo pošast po grobih. Kedar je deževalo ali pa kedar je bila tema, slišalo se je v mertvaški shrambi ječanje in stokanje, ali je pa ropotalo, kot bi se oživele mertvaške glave in kosti. Kdor je to slišal, stekel je trepetajoč skoz perva vrata; vkratkem ni bilo gotovo več videti nobenega človeka na pokopališču, potem ko se je storil mrak in zginila zadnja lastovica z zraka, dokler se ni nek razumen in serčen mož iz bližnje vasi v tem kraju predolgo zamudil in šel po najbližnji poti mimo razvpitega kraja in čez ječmenovo njivo domu. Prijatelji so mu seveda pravili o nevarnosti in mu branili; pa zastonj; slednjič jim pravi: »Ako„Ako je duh, in če je najhujši med vsemi, ne more mi nič žalega storiti; hudega nisem nič storil in z božjo pomočjo prišel bom po najkrajši poti k ženi in otrokom. Če ima pa meso in kosti, ne bojte se, saj imam dve pesti, ki so že tudi vajene tacih reči.«“ In šel je.

Po zemlji in vseh stvareh na nji se ne more sklepati njeno premikanje (kajti zemlja je največi voz in vse, kar je na nji, pelje se ž njo), ampak gledati nam je kako reč, ki stoji mirno in se ne pelje z nami in to so solnca in zvezde, na primer: tako zvani »zverinski„zverinski krog.«“ — Kajti 12 velikih ozvezdij, ki jih zovemo nebeška znamnja, stoji v krogu okoli zemlje na nebu. Zovemo jih: Kozel, Junec, Dvojčiči, Rak, Lev, Devica, Vaga, Škorpijon, Strelec, Divji kozel, Vodnar in Ribe.

Če se vstopiš bravec 21. marcija pred kerčmo »rudečega„rudečega orla,«“ in se oberneš proti solnčnemu vshodu, oddaljen je krog, ki ga potegne rudeči trak tisti dan, še 1380 ur hodá, ali 690 milj na desno od tebe, tečaj pa, ki si mu najbližje, je 1320 ur ali 660 milj od tebe na levo oddaljen. Tako je 21. marcija; pa že 22. se rudeči trak več ne ovije zvonika, ampak vleže se na zemljo na strani zvonikovi proti nam, in tako se ovije v kačji čerti vsacih 24 ur vedno bližje in se nam približa najbolj 21. junija, kajti prišel je le kakih 705 ur ali 352 ½ milj bližej.

»Poglej„Poglej tam,«“ dejal bi pervemu znancu tam gori, »poglej„poglej ono prijazno zvezdico, tam sem jaz domá, in moj oče in moja mati živé tudi še tam. Mati so od tod in tod.«“ —

Nesrečnež, kaj pa to pomeni? zavpije gospod in poskoči togoten s stola. Služabnik pa pravi tih in miren: »Ne„Ne zamerite gospod, ako nisem uganil vaše misli. Kaj sem mogel pač druzega misliti, kakor, da vas je danes želja kositi doli na dvorišču. Zrak je tako čist, nebó tako modro, le poglejte, kako veselo cveté jabljana in kako se gostijo pridne bučelice.«“

V Parizu se ne hodi po vodo k vodnjakom, kajti tam dela se vse na »debelo«„debelo“, ampak vsaka hiša ima svojega vodonosca, revnega človeka, ki nosi celo leto dan za dnevom vodo v hišo iz reke Sene, ki teče skoz mesto. Ko bi iskali vode v vodnjakih, skopati bi bilo treba mnogo vodnjakov za en miljon ljudi,

Kdor nese denar v loterijo, nese ga v vodo. Enkrat ga še vidi, po tem pa ne več. Včasi se pa vendar le sreča nasmehne komu, ter mu dovoli, da zadene veliko, ter bobna zraven, da privabi še več norcev. Naklonila je tudi našima vodonoscema vsacema po 10000 gold. Ko potegneta vsak svoj del, začne eden premišljevati, kaj bi počel, ter kako bi naložil denar najboljši. »Koliko„Koliko smem vsako leto porabiti, da mi ne spodleti in bom leto za letom bogateji, in slednjič tako premožen, da mi ne bo mogoče prešteti vsega denarja.«“ Kakor si je mislil, tako je storil in danes je bogat mož. Nekdo Vedeževih

Drugi vodonosec pa pravi: No, čast in hvala Bogu, zdaj vsaj si bodem privoščil, kako kapljico; pili bomo malo boljšo. Zavil bom tudi zdaj pa zdaj kakemu pišancu vrat; toda svojih naročnikov ne popustim, ki jemljejo vodo od mene, to bi bilo {{prelom strani}} nespametno.«“ Najme si toraj pomočnika za četert leta, ki nosi mesto njega vodo po hišah. »V„V četert leta bom pa oskuben,«“ je djal, »tak„tak bom, kakor prej.«“

Ko pa seže še tri tedne pred četert letom v skrinjo, hoté vzeti iz nje pest cekinov, ter jih vtakniti v žep, kot pest suhega listja, popraska se za ušesi ter pravi: »Hvala„Hvala Bogu. Prišel sem še prej do konca, kakor sem sam menil.«“ Še enkrat napravi sebi in svojim prijateljem vesel dan; po obedu poišče denar po vseh kotih, da plača najetega pomočnika, ter mu odpove službo, ker drugo jutro pomeče s sebe grofovsko obleko, gre zopet na svoje delo, ter nosi še danes vodo po hišah, kakor prej, vesel in zadovoljen. Včasih prinese je tudi nekdanjemu svojemu prijatelju, pa ne vzame bora zavoljo »starega«„starega“ znanja, in se mu smeja na tihem.

Travščina je precej velika vas. Nekega dne pridere vanjo sovražnik, ter vzame kerčmarji štiri konje in tudi hlapec mora ž njim. Predno pa odide, pravi mu kerčmar: Pridi le kmalo domu, Jozel. »Jaz„Jaz se gotovo ne bom branil priti, odgovori mu Jozel, — Kerčmarica zmerja, jokaje se, neusmiljenega sovražnika. »Ne„Ne bomo vam konj požerli, ne, odgovoré ji vojaki. Saj nismo pesoglavci. Pesoglavci žro konje.«“

Neko noč poda se nekoliko od svojih konj ter pride do sovražnih straž. »Kdo„Kdo je?«“ — »»Dober„„Dober prijatelj.««““ »Kter„Kter dober prijatelj?«“ »»Jozel„„Jozel od tod in tod?««““ »Tri„Tri sto medvedov,«“ pravi korporal, »tedaj„tedaj Jozel si od tod in tod?«“ Korporal namreč je pil že pri njegovem gospodarju masliček grencega, ali pa polič po osem in štirideset in ga poznal še od tedaj. In tudi stotnik ga je že poznal.

»Hočeš„Hočeš li popotni list domú,«“ vpraša ga stotnik, »ali„ali pa ostaneš rajši pri nas? Denarja bodeš zaslužil na mere.«“ »Moj„Moj gospodar, pravi Jozel sam pri sebi, vem da me je že pozabil in obupal, da pridem še kdaj domu.«“ Ko torej vidi, da imajo ti vojaci denarja, kakor čepin, zacedé se mu slina po bogastvu in ostane pri Avstrijancih, se tepe s sovražniki, ter pride po dolgem popotovanju v Požun, kjer si je toliko denarja prislužil, da ga je meril s klobukom. Ko se mu potare voz, kupi si drug nov in veliko lepši. Mnogo konj mu je poginilo potoma, mnogo jih je odvzel sovražnik, pa Jozel premaga vse težave in zla.

Necega dne, ko so že odgromeli topovi po mejah, drobila je gospodinja opoldne kruh v juho, on pa je ravnal uro, ker je ravno odzvonilo poldne v farni cerkvi. Naenkrat žena zastoče, pa ne reče ničesa. »Kaj„Kaj pa ti je,«“ jo vpraša kerčmar.

»O„O, nič. Mislila sem ravno na Jozelna; Bog mu daj svojo luč, nam pa naše konje. Danes je ravno deseta obletnica. Še več jih bode preteklo, pa ga še ne bo nazaj.«“

»Hvala„Hvala Bogu, da imamo zopet mir v deželi,«“ pravi kerčmar. Med tem pride veliki hlapec v sobo. »Oče„Oče, zvunaj na dvorišče se je pripeljal čuden človek. Oger je od nog do glave. Brade je bele; na vozu s štirimi konji vpreženem ima sodec žganja.«“

Kerčmar hoče ravno vun, kar pride Oger v sobo ter pravi: »Le„Le stojte!«“ — »Odkod„Odkod pa prijatelj?«“ vpraša ga kerčmar. »Take„Take goste smo tudi že imeli.«“

»Prinesite„Prinesite mi polič najboljšega. Najboljšega vam rečem, pa dva kozarca.«“

»Ta„Ta ni najboljši, pravi čez nekoliko časa, Veste, unega mi prinesite iz onega malega sodca, tam v kotu, ki stoji pod polico za kruh, kjer sedi navadno vaša mačka.«“

»Od„Od kod pa veste, kakošna vina imam v kleti?«“

»Od„Od vašega hlapca Jozelna,«“ pravi Madjar, in se noče še dalje hliniti. Ko pa sliši sam svoje ime, se ne more več zderžati, zgrabi gospodarja za roko, in stopijo mu solzé v oči, ter kapajo v sivo brado. »Jaz„Jaz sem vaš stari Jozel, ki sem služil nekdaj pri vas za hlapca. Tudi sirca sem vam pripeljal nazaj.«“

Zdaj se začne izpraševanje na obeh straneh. Kerčmar kliče otroke skupaj: »Jozel„Jozel je že zopet tu,«“ in enega prinesó mati v naročju, eden pa se je derži za predpasnik. Toda vsi se ga boje in jokajo pred kosmatim možem. — Ko mu oče napijo in še drug kozarec natočiti hočejo, pravi Jozel: Najprej

denimo sodček doli z vozá. Vsi trije gredó ponj, oče, Jozel in hlapec, ter ga prinesó v sobó; pa ni bil sodeč z žganjem, ampak s šmarnimi tolarji in cesarskimi cekini, kolikor jih je moglo noter. »Ta„Ta denar je vaš,«“ pravi Jozel, »ki„ki sem ga vam prislužil pošteno. Za svoj trud ne tirjam druzega plačila, kakor kar ste mi dolžni od desetih let; ravno danes je minulo deseto leto.«“

»Ne„Ne bora ti ne dam,«“ pravi gospodar; »ničesa„ničesa ne smeš tirjati, kajti od danes si moj sin, in sicer najstarejši sin.«“

»Kaj„Kaj ne, ti-le mali, pravi Jozel, so vsi vaši sinovi; ki vam jih je Bog dal med tem časom. Daj jim Bog srečo in zdravje, mene pa pustite, kar sem; po teh besedah vstane in gre polnih ust kruha v hlev, pogledat konj, ter jel opravljati svoje delo kakor nekdaj; bilo mu je znano, kot bi bil vedno pri hiši, in nikdar ne šel od tod.

Nekega človeka, ki je že mnogo svojej domovini koristil in je mnogo veljal pri svojem gospodu, obsodil je slednji k smerti zavoljo neke pregrehe, ki jo je storil v strastnem napadu. Pomagal ni ne stok ne jok. Ker ga je imel pa kralj pred več leti jako rad, dal mu je na voljo, naj si voli smert, ktero bode prestal najložje. Torej pride cesarski sluga k njemu v ječo ter mu reče: »Kralj„Kralj vam je dal veliko milost; volite si smert; ako vas je želja biti privezanim na kolo, ukazal vas bode še danes privezati. Če se vam zljubi, dal vas bode obesiti. Dva že sicer viseta, pa v tretje, pravijo, gre rado. Če bi pa radi jedli podganji strup, dobi se pri lekarju (apotekarju). Kakoršno smert le hočete, gotovo jo kralj dovoli. Brez skerbi ste.«“

Na to pravi obsojenec: »Ni„Ni drugače, umreti moram. Smert na kolesu je gibčna smert, na vislicah je pa premakljiva in gugajoča, posebno če vleče kak veter. Vi pa vendar-le tega ne razumite; kakor jaz menim, dejal bi, da najlažje bi umerl za starostjo; in to si bodem volil, ker mi je dal na voljo moj kralj; druge pa nečem,«“ in pri tem tudi ostane in se ne da pregovoriti. Spustili so ga, dokler ni umerl sam za starostjo, ker djal je kralj: »Rekel„Rekel sem mu, in ostal bom mož beseda.«“

Vsaka dežela ima svoje prijetnosti in svoje reve, in kdor je zvedel in okusil, kako je drugej, pač je zadovoljen in vesel domá in nima nikakoršnega veselja zapustiti svojo domačijo. Švica na pr. je bogata pašnih planin, sira, masla in prostosti; pa tam so tudi lavine, plazovi snega. 12. gruden 1809 leta pripeljal je s sabo za visoke gorske doline te dežele strašno noč, in opomnil Švicarje, da mora človek misliti vedno na {{prelom strani}} izrek: »Čujte„Čujte in molite, ker ne veste ne dneva ne ure, kdaj pride sin človekov.«“

Ležal je po vseh visocih gorah debel, ravno kar padel sneg. Z 12. grudnom prihrul je vihar in za njim se je ujužilo. Mislili so vsi na veliko nesrečo in se bali. Kdor je menil, da njegovej hiši ne preti nevarnost, tresel se je v strahu že one reveže, ktere bo zadelo. Oni pa, ki si niso bili v svesti, da jim ne more škodovati kaka nesreča, djali so svojim: »Jutrajšnega„Jutrajšnega dneva ne dočakamo,«“ in pripravljali so se k srečni smerti.

Eden bratov v Uri je bil ravno na strehi, ki se je tiščala gore, ter si mislil: »Napolnil„Napolnil bodem ta-le prostor med hribom in streho, da se plaz, kadar pride, ne zadene ob hišo, ampak zderči čez njo, da ostanemo morda«morda“ —in ko je hotel reči: »da„da ostanemo morda še živi,«“ zgrabi ga vihar, ki hrumi vselej pred lavico ali plazom snega, ter ga odnese s strehe, ga dvigne kviško in nesrečnež visi kakor ptič v zraku nad neznanim prepadom. Pa ravno v tistem trenutku, ko je menil, da bode pal v prepad, pridervil se je plaz ter ga vergel na stran v neko loko. Pravil je, da mu ni dobro delo, vendar se je oprijel v omotici necega drevesa, ter se ga terdno deržal, dokler ni bilo vse pri koncu. Srečen je odtekel nevarnosti in šel zopet domu k svojemu bratu, ki je ostal tudi še živ, čeravno je zginil hlev in hišica, kot bi ju z metlo pomedel. Tedaj se je tudi lehko reklo: »Gospod„Gospod je zapovedal tvojim

angeljem, da te nosijo na svojih rokah;«“ kajti viharji so mu posli in snežni plazovi spolnujejo mu zapovedi.

Drugače pa je bilo v {{razprto|Sturnu}}, tudi v Uriskem kantonu (okraju). Po večerji reče oče ženi in otrokom: »Molimo„Molimo še za reveže, ki so nocoj v nevarnosti.«“ Pa že med molitvijo gromi iz vseh dolin odmev sneženih plazov, in med molitvijo že razpade hlev in hiša. Očeta odnesel je vihar tje v strašno noč, ga vergel spodaj pod goro na tla, ter ga pokopal v sneg. Ostal je še živ. Ko se izkoplje drugi dan z nadčloveško močjo iz snega in dospé do mesta svoje hiše in hoče pogledati, kaj {{prelom strani}} se je zgodilo z družino, za sveta nebesa, bilo ni druzega ko sneg, nikakega znamenja od hiše, opaziti ni bilo sledu človeškega življenja. Vendar zasliši dolgo in tužno kličoč glas svoje žene izpod snega, kakor iz groba. Ko jo srečno izkoplje in nepoškodovano, zaslišita koj še en znan in prijeten glas: »Mamica„Mamica, jaz bi bil tudi še živ, djal je eden otrôk, pa ne morem vun.«“ Zopet začneta delati mati in oče ter izkopljeta otroka, pa imel je roko zlomljeno. Serce zasmeja se jima od samega veselja in prelivata solze hvaležnosti in bolečin, kajti izkopala sta tudi druga dva otroka, toda mertva.

V Pilzigu, tudi v Uriskem okraju neslo je sabo neko mater in jo pokopalo v snegu. Nek mož, njen sosed, kterega je vergla lavina tudi v on kraj, sliši njeno ječanje, ter jo izkoplje. Pa zastonj smehlja se nadepolna. Na pol naga krog sebe pogledavši, ne spozna kraja, v kterem je. Njen rešnik zgrudil se je omoten na tla. Nakopičili so se novi holmi sneženi in napolnil je strašen vihar s snegom nebo. »Ni„Ni je več pomoči, otroci, pravi nesrečnica, molimo in izročimo se božjemu varstvu.«“ Med molitvijo zgrudi se umirajoča sedemletna hčerka materi v naročje, in tudi mater zapusté moči, tolažečo svojo hčerko in priporočajočo je nebeškej milosti. Mertva omahne na sneg, v naročju derzeča drago svojo hčerko. Druga 11 letna hčerka slonela je jokajoča pri materi in sestrici, ne zmené se za svoje rešenje zatisne jima oči: z neizrečenim trudom in nevarnostjo zleze najpervo k nekemu drevesu, po tem na skalo in pride še le o polnoči do neke hiše, kjer so jo vzeli skoz okno v hišo in jo zredili z domačimi otroci.

Prav srečna in vesela živela sta mlada zakonska, in imela sta le to napako, ki je doma v vsakih človeških persih: Če je komu dobro, želi si še boljše. Iz tega pa nastane mnogo {{prelom strani}} neumnih želj in manjkalo jih ni tudi našemu Janezu in Mini. Zdaj si voščita Toninovo njivo, zdaj krčmarjev denar zdaj sosedovo hišo, polje in živino, zdaj zopet skratka 500 tisoč goldinarjev. Nekega večera, ko sta ravno orehe lušila in tolkla že precej veliko ljukno v ognjišče, odpró se vrata in v kuhinjo stopi bela, komaj pel pedi dolga ženica. Bila je neizrekljivo lepa in hiša napolnila se je z dišavami. Lešcerba ugasne, pa žar, podoben jutranji zori, ko se jame že prikazovati solnce, obsije lesene stene. Če tudi je ta razsvitljava neizrečeno lepa, prestrašita se vendar oba: pa mine jih kmalo strah, ko začne govoriti mlada gospa s čudno sladkim, in kakor bron čistim glasom. »Vajina„Vajina prijateljica sem, ki prebivam v steklenem gradu sredi gore, začne govoriti Vila, in zapovedujem sedem sto duhovom. Voščita si kar hočeta, tri želje hočem vama spolniti.«“

Juri podrega s komolcem svojo ženo, kakor bi hotel reči: Ni preslabo ne, in Mina že odpira usta, naj bi ji Vila dala par tucatov svilenih rut in jopičev dobrega blaga, ali kaj enacega, toda Vila dvigne perst posvarivši ju: »Osem„Osem dni vama je pomiselka. Pomislita dobro, ter se ne prenaglita.«“

»Nij„Nij napčno, nij«nij“, pravi Juri, ter dene ženi roko na usta: »Stara„Stara molči.«“ — Vila, pa zgine. Luč začne zopet goreti, ko prej, in mesto dišav, ziba se zopet gost leščerbin dim po tesni hišici. Če tudi sta bila dobra človeka v nadi tega, kar se ima zgoditi, neznano srečna in nista videla na nočnem nebu druzega kakor mesto zvezd tolarje, bilo jima je vendar tesno pri sercu, ker nista vedela, kaj bi neki voščila; prav za prav se nista upala na to resno misliti in govoriti, ker bila sta v vednem strahu: Predno se nemara do dobrega premisliva, zgodilo se nama nemara bode, kakor sva si voščila. Mina pravi: Imam še čas do petka.

Drugi večer pečeta krompir in vesela stojita mož in žena pri ognju, ter gledata, kako se vnemajo plamenčki, zdaj pa ugašajo, zatopljena sta v prihodnjo srečo, da se jima samega veselja še govoriti ne ljubi. — Ko je krompir pečen, izberska ga Mina iz pepela, ter ga po ognjišču razlomi. Ko jo pošegače duh pečenega krompirja, pravi, ne misle, kaj je izrekla, »ko„ko bi imela zraven krompirja še eno pečeno klobasico«klobasico“ — in joj perva želja je izpolnjena. Tako urno, kakor se posveti in zgine blisek, prišla je kakor zora in cvetličen duh skoz dimnik in obležala na krompirju najlepša klobasica. Kakor je želela, zgodilo se ji je. Kdo bi se ne jezil nad tako željo in njenim uresničenjem. Kter mož bi ne godernjal nad svojo ženo zavoljo take neprevidnosti.

»Da„Da bi se pač prijela klobasica tvojega nosu,«“ pravi Juri v pervi jezici z vso nedolžnostjo, na kaj druzega še ne misli; pa kakor željeno tako storjeno. Komaj je izrekel zadnjo besedo, deržala se je že klobasa ženinega nosu, ter ji visela na obeh straneh doli, kakor vojaku berke.

Torej začne pervi eden: »Voščim„Voščim si vse struge naših rek polne najtanjših šivank in za vsako šivanko vošim si krojača, ki bi delal noč in dan, celo leto žaklje; če bi imel tedaj te žaklje polne cekinov, bil bi zadovoljen.«“

Drugi pravi: »Voščim„Voščim si tak kup papirja, kakor je Triglav; na vsakem papirji pa zapisanega toliko denarja, kakor v vseh tvojih žakljih; ko bi ta denar imel, bil bi zadovoljen.«“

Tretji pravi: »Jaz„Jaz pa si voščim, da bi se vama uresničile želje, in da bi vaju vzela noč, in bi jaz podedoval vajino premoženje.«“

V. Kadar pa stojijo vsi trije, solnce, zemlja in luna v ravni čerti eden za drugim, takrat se godé, kar ne vidimo vsak dan: namreč {{razprto|mrakovi}}. Kadar se temna pomlajena luna v svojem teku ravno med zemljo in solnce pomakne, ne više ne niže, takrat ne moremo pri belem dnevu solnca videti in to je solnčni mrak. Solnčni mrakovi so mogoči le ob mlaju. Kadar pa stopi o polni luni zemlja med solnce in luno, ne više, ne niže, ne more solnce obsijati cele polne lune, zato ker je zemlja njegovim žarkom na poti. To je lunin mrak. Tema, ki jo opazimo na luni, kaj je druzega, kakor senca naše zemlje? Lunini mrakovi so mogoči le o polni luni. Za vse te mrakove, ki jih uzrokuje samo premikanje zemlje in lune, vemo mi zvezdogledi in pratikarji že celo leto, in če je treba še več let poprej, in Vedež mu ne bode dal lepe besede, če kdo pride, ki noče verjeti, kar se je dozdaj o zemlji in solncu in luni govorilo, ali kar se še bo. »Od„Od kod pa veste vse to?«“ vprašaš previden bravec. Odkod veste, da ste solnce in luna res tako velika, ali da sta tako daleč, ali da se zemlja in luna res tako sučete, kakor se vam dozdeva? Kdo je bil tam in premeril? Odgovor: če bi tega ne vedeli gotovo in sicer do pičice, ne bi mogli mrak prerokovati že leto prej, ali če kdo želi, še več let prej, kteri dan, da, še celo ktero minuto se bode začel, in kako globoko se bode luna v solnce zajedla. Če pa ne vemo mi, pa povejte vi, če morete in zakaj iščete v pratiki in koledarju, če menite, da se motimo?

Nekega dne ugleda Tone Bet na gnjezdu sedečega ptiča v drevesnem veršičku. »Kdo„Kdo zamore,«“ vpraša svoja prijatelja, »prinesti„prinesti iz onega gnjezda jajca, pa tako, da tič ne bo vedel za to.«“ Janičar spleza urno, kakor maček na drevo, se tiho bliža gnjezdu, ter preverta počasi spodaj v gnjezdo luknjico, spusti v roko jajček za jajčekom, zamaši gnjezdo zopet z mahom, in prinese jajca.

»Kdo„Kdo pa dene zopet jajca pod ptiča,«“ vpraša zdaj Janičar, pa tako, da ptič ne zapazi?«“ — Tedaj spleza Tone Bet {{prelom strani}} na drevo, Janičar pa za njim in med tem, ko Tone Bet podtikuje počasi ptiču jajca, sleče ga Janičar tako, da Tone Bet ne čuti.

To je bilo smeha, in druga dva pravita : Janičar je mojster, Janičar nama je kos. Zagoršek pa pravi: »Sprevidel„Sprevidel sem, da z vama ne morem biti v družbi, in kadar nas razvpijejo, in se nas pravi loti, vem, da vama takrat ne bo tesno, meni pa.«“ Šel je od nju, ter jih popustil, in živel pošteno in pridno s svojo ženo.

Kmalo potem, ko sta vkradla druga dva na sejmi konjiča, obiščeta v pozni jeseni Zagoršeka, ter ga poprašata, kako se kaj počuti; slišala sta namreč, da je zaklal prešička in sta hotela malo opaziti, kje je spravljen. Visel je v kamri na zidu. Ko odideta, pravi Zagoršek: »Stara„Stara, prešiča bom prenesel v kuhinjo, pa ga bom pokril z neškami, če ne, jutri ni več najin. Po noči pa prideta tatova, prekopljeta zid, kar naj bolj moreta tiho, pa prešička ni bilo več tukaj. Zagoršek zaslišati jih vstane ter gre krog hiše gledat. Med tem se splazi Tone Bet pri drugem voglu hiše k Zagoršekovi ženi ter ji pravi posnemaje glas njenega moža. »Stara„Stara, prešička ni več v kamri.«“ »Ali„Ali si prismuknjen, ali kali?«“ pravi žena, »kaj„kaj pa bledeš ? Sam si ga nesel v kuhinjo in ga pokril z neškami.«“ »Saj„Saj res,«“ pravi Tone Bet, »vidiš„vidiš ves zaspan sem«sem“ in gre po prešička in ga odnese nezaderževan; zavoljo temne noči pa ne ve, kje je njegov bratec, ter si misli: bode že prišel v gozd, kakor sva se pomenila. Ko pride Zagoršek nazaj in seže po prešičku, zakliče svojej ženi: »Stara„Stara potepuha sta ga pa vzela vendar-le.«“ Pa ni ga jima hotel tako po ceni pustiti, ampak gre za tatovoma v gozd in ko doteče Toneta Beta, spremeni svoj glas, vidé, da je Tone Bet sam, ter posnema Janičarja: »Bratec„Bratec, daj meni pujska, ti si že truden.«“ Tone Bet, misle, da je njegov brat, mu da pujska, ter pravi, da bode on pred njim šel, in v gozdu zakuril. Zagoršek pa se za njim oberne proti domu, ter pravi: »Te„Te imam že zopet ljubi pujsek,«“ in ga nese domu. Med tem blodi Janičar po hosti sem ter tje v temi, in ko zagleda ogenj, gre tje ter praša Toneta Beta: »Ali„Ali imaš ti prešička?«“ — »Ali„Ali ga nimaš ti?«“ vpraša Tone Bet. — Zdaj se pogledujeta debelo in ni jima trebalo, take gromade žgati za večerjo.

Toliko lepši pa je plapolal ogenj v Zagoršekovi kuhinji. Domu prišedši koj razseka prešička, postavi kotel na ognjišče ter zakuri. »Žena„Žena, lačen sem,«“ pravi Zagoršek, »slednjič„slednjič ga rokonavsa vendar le vzameta, če ga ne pojeva še za časa.«“ Ko se pa stisne v kot in malo podremlje, in žena preobrača meso {{prelom strani}} z železnimi vilicami in ko enkrat pogleda na stran, ker je mož v spanju vedno bolj stokal, pride v tem trenutku skoz dimnik počasi všpičena palica, sune v kotel in potegne meso kriško; in ko žena pogleduje vedno pridneje svojega moža, prikaže se palica v drugič, in ko zbudi žena moža: »Stari„Stari, zdaj pa le jejva,«“ bil je kotel prazen, in tudi sedaj ni trebalo tako velicega ognja, kuhati večerjo. »Lačna„Lačna,«“ mislita, »morava„morava iti zopet spat,«“ ter pravita: »Če„Če hočeta ta dva potepuha vkrasti, braniti jima ne more živa duša.«“ Med tem pa se splazita tatova z dimnika skoz luknjo v zidu v kamro in skoz kamro v sobo ter prineseta sabo, kar sta nakradla. Zdaj se je začelo veselo življenje. Jedo in pijo, uganjajo šale in se smejajo, kot bi vedeli, da so zadnjič skupaj; ter ostanejo za mizo, dokler ni posvetila luna v hišo, zapel petelin v drugič v vasi in mesarjev pes začel lajati, kajti bili so tatovoma že briči na sledu in ko pravi Zagoršekova žena: »Čas„Čas je, da idemo spat,«“ pridejo briči zavoljo vkradenega konjiča in vtaknejo Toneta Beta in Janičarja v luknjo.

Ko prideta tatova iz zapora, tedaj pravi Tone Bet Janičarju: »Prijatelj„Prijatelj, obiščiva Zagoršeka, mislil bi si, da so nama dali stanovanje v cesarski hiši za vselej.«“ »Eno„Eno mu zagodeva,«“ pravi Janičar, »kaj„kaj praviš, mu bo prišlo li na misel, da sva mu je midva ?«“ — Zagoršek prejame tedaj nekega dne pismo s temi besedami, pa brez podpisa: Zagoršek bodi vedno pripravljen, dva rokonavsa sta stavila, da bodeta vzela nocoj rjuho izpod tvoje žene in ti jima ne bodeš braniti mogel. »To„To ste dve zviti buči,«“ pravi Zagoršek. »Eden„Eden stavi, da bode vkradel rjuho, drugi pa mi naznani, da ne bi dobil njegov tovariš

stave. Ko ne bi gotovo vedel, da sedita Janičar in Bet v zaporu, dejal bi: Ta dva sta.«“

Po noči se priplazita potepuha po polju skoz vert do njegove hiše. Bet pristavi lestvo k oknu, (kar je Zagoršek čutil) pred seboj pa pomakne slamnatega moža po lestvi. Ko sliši Zagoršek znotraj v sobi pristavljati lestvo, vstane tiho z postelje, ter se vstopi z debelim polenom k oknu. »Boljših„Boljših samokresov ni,«“ pravi svojej ženi, »kakor„kakor so ti, vedno so nabasani.«“ Ko vidi slamnatega moža pomikati se po lestvi, odpreurno okno in ga z vso močjo lopi po glavi misleč, da je ta eden potepuhov. Tone Bet spusti slamnatega moža in zastoče na glas. Janičar pa stoji med tem tih in miren kakor miška za podbojem pred hišnimi vrati. »Stara„Stara, ta reč se mi ne zdi dobra,«“ pravi Zagoršek, ko zasliši zunaj pod oknom ječanje, »grem„grem pogledat.«“ — Ko vrata odpre, zmuza se Janičar za njim v vežo, in reče preplašen Zagoršekovi ženi, posnemajoč njegov {{prelom strani}} glas. »Jojmine„Jojmine, mertev je, ko sv. Gol na pratiki, pa še županov sin je. Daj mi rjuho, da ga zavijem vanjo in ga ponesem v hosto. Tam ga bom pokopal, sam zlodej vedi, kaj bo še iz te moke.«“ Prestrašena mu da žena rjuho. Komaj ta odide, pride njen pravi mož, jo tolaži in reče; »Nič„Nič hudega ni, tat je le iz slame.«“ Ko ga pa žena vpraša, kam je djal rjuho, ker mora zdaj ležati na sami plevnici, odpró se mu še le oči, »o„o šmentana potepuha,«“ zakliče, »zdaj„zdaj še le vem, da sta bila Janičar in Betov Tone.«“

Med potjo pa pravi Janičar Tonetu: Zdaj pa, prijatelj je že zadosti. V ječi je vendar-le vse, kar nam dado, slabo; le palice so tečne, in postal je tudi Janičar pošten človek. Betov Tone pa pravi: »Jaz„Jaz jo bodem pa vozil še dalje.«“

Žalosten sedi Tone necega dne v kerčmi ter premišljuje, da ga je zapustil najpervo Zagoršek, potem pa njegov bratec Janičar ter da je sedaj popolnoma sam. »Ni„Ni ga več,«“ pravi sam pri sebi, ki bi mu človek zaupal. Misliš da je pošten, pa ni vreden pipe tabaka.«“ Med tem se snide mnogo pivcev v

kerčmi. »Ali„Ali veste,«“ pravi nekdo, »da„da je Betov Tone že zopet v deželi ? Jutri ga bodo že briči lovili.«“ — Ko Tone to zasliši, stemni se mu pred očmi mislečemu, da ga kdo pozna. Nekdo drugi pa pravi: »To„To so babje kvante. Ne sedita Janičar in Betov Tone v ječi?«“ — Čez polje sem prijezdi v tem času Bizovičarjev Luka, na lepem belcu, in ravno so se menili o Tonetu, ko pride v sobo. »Mnogo„Mnogo sem že slišal o njem,«“ jim reče, »rad„rad bi ga poznal.«“ »Pazite„Pazite Luka,«“ zaverne ga nekdo, »ne„ne mara ga boste videli še prekmalo. Govorica gre, da ga imamo že zopet v deželi.«“ Bizovičar pa odgovori: »Šleve„Šleve ste, šleve; skoz Medvedjek prišel bom še pred nočjo. Po tem sem pa na veliki cesti, pa če je treba, menite, da moj konj ne zna teči?«“ — »Koliko„Koliko sem dolžan?«“ vpraša Tone, ko izgovori Luka, plača ter gre naravnost v Medvedjek. Potoma sreča berača, hromega, ki se je peljal na vozu. »Prodajte„Prodajte mi svojo

bergljo,«“ mu pravi: »Nastopil„Nastopil sem si levo nogo, in vselej moram zavpiti, kadar stopim nanjo. V bližnji vasi naredi vam mizar drugo.«“

Ko pa prijaše premeteni mlinar do Betovega Toneta, zakliče Tone s tužnim glasom: »Bodite„Bodite usmiljeni, pa poglejte mene ubozega reveža; dva pijana vojaka (saj ste jih nemara srečali) pobrala sta mi vso miloščino in sta mi vergla bergljo, zbog same hudobije, na uno le drevo, kjer je obvisela in zdaj ne

morem dalje. Bodite tako dobri, pa mi jo zbite doli z bičem!«“

»Srečal„Srečal sem ju da,«“ pravi Luka, »pela„pela sta: Tak lepa ni nobena, kot moja Lizika.«“ — Ker mora iti pa mlinar čez graben do drevesa po ozki bervi, stopi raz konja, da bi zbil bergljo z drevesa. Ko pa na drevo zleze in gori pogleda, zavihti se Betov Tone na belca, ga spodbode ter odjezdi. — »Naj„Naj vas

ne jezi hoja,«“ zakliče odhajaje mlinarju, »in„in domu prišedši pozdravite mi svojo ženo s Tonetovim pozdravom.«“ Ko pa prijezdi četert ure po Avemarijnem zvonenju v Bizovik mimo mlina, ropotala so kolesa, da ga nihče ne sliši, stopi s konja priveže ga k vratim in gre svojo pot peš dalje.

Nekega dne pride Betov Tone v majhno mestice na meji, ko je našel sam pot iz ječe in si mislil: Kaj bi neki dramil že tako zgodaj čuvaja. Straža ga vstavi, ter vpraša, kdo je, kako se zove in kaj je njegov opravek. »Znate„Znate poljski?«“ vpraša Betov Tone stražo. »Znam„Znam nekaj ptujega, znam, pravi stražar, a poljski ne.«“ »Če„Če je pa taka,«“ pravi Tone, »se„se bova pa slabo pomenila. Ali ni nikogar druzega tu. Kak častnik morda? Stražar pozove vratarja češ, nek Poljak je tu, s kterim se pa slabo razumeta. Vratar se že prej opravičuje, predno še pride, poljski razune jako malo.

»Pri„Pri nas se malokdaj sliši,«“ pravi mu, »v„v vsem mestu ga morda ni, ki bi zamogel potolmačiti.«“ — »Če„Če bi pa to vedel,«“ pravi Tone, ter pogleda na uro, ko jo je potoma našel na nekem žeblju, »šel„šel bi pa še kake dve uri do pervega mestica. Ob devetih bo že sijal mesec.«“ »Najboljše„Najboljše je,«“ pravi vratar, »da„da greste pri teh razmerah dalje, pa se ne mudite tukaj, saj mestice ni veliko«veliko“ in vesel je, da se ga odkriža. Tako je prišel Betov Tone srečno v mesto. V mestu se ni dalje mudil, kakor se je moral, da je podušil par gosk, ki so se predolgo mudile na cesti. »Ve„Ve goske,«“ jim pravi, »se„se ne izučite. Kadar se stri noč, morate domu iti, ali pa pod kako varstvo,«“ in tako je zgrabi z vajeno roko za vrat in ju meni nič tebi nič vtakne pod plašč, ki si ga je bil izposodil potoma od nekega neznanega človeka. —

Prišedši do drugih vrat, zavpije Tone s krepkim glasom: »Kdo„Kdo je?«“ ko sliši, da šumi vojak v utici. »Dober„Dober prijatelj,«“ {{prelom strani}} mu odgovori stražar. Tako je prišel Tone Bet srečno iz mestica in čez mejo.

Ni puhlo in prazno ne, kar govoré in storé ljudje na Jutrovem. Vprašali so nekega moža, kje se je naučil svojih lepih in prijetnih navad in obnašanja. »Pri„Pri zarobljenih in sirovih ljudeh,«“ jim odgovori: »delal„delal sem ravno, narobe, kakor oni.«“

Šel je mestjan urno in zamišljen svojo pot. Na obrazu se mu je bralo, da ima nekje imenitna opravila. Sreča ga mestni sodnik, zvedav in osoren človek; za njim stopa pa sodnijski berič. »Kam„Kam pa tako urno?«“ vpraša mestjana. Hladnokerven mu ta odgovori: »Žlahtni„Žlahtni gospod, še sam ne vem kam.«“ »Ne„Ne vidi se vam, kot bi se klatili tu zbog dolgega časa. Nekaj imenitnega imate kje.«“

»Mogoče„Mogoče odgovori mestjan, toda kam grem, gotovo ne vem.«“

A zdaj pravi razumni mož: »Tedaj„Tedaj sami vidite, žlahtni gospod, da sem govoril resnico. Ali sem vedel minuto poprej, da bodem moral iti v ječo? Ali vem mar tudi zdaj že gotovo, bom li šel ali ne?«“

»—Ne„—Ne,«“ pravi sodnik, »ne„ne bodete šli!«“ — Bistro umna beseda mestjanova pripeljala ga je k spoznanju. Na tihem si je očital svojo nespamet; mož pa je šel svojo pot.

Če tudi ga niso imeli beliča, kajti vse je šlo žabam gost in rakom žvižgat, vsedejo se vendar-le trije dijaki (študentje) v kerčmo, ter si mislijo, si bomo že kako pomagali, in jo ne pobrali, kakor kaki potepuhi. Pogovore imajo jako učene, in ni jim všeč, da jih posluša samo kerčmarica; menijo se češ, da je svet star že več tisoč let, in da bode stal tudi še {{prelom strani}} toliko časa, da se naklepeti; čez 6000 let tistega leta, tistega dne, tiste ure in minute vse tako, kakor je bilo ravno pred 6000 leti. —«—“

»Da„Da,«“ pravi eden kerčmarici, ki je pri oknu sede pletla in pazljivo poslušala, »da„da, to vemo mi iz naših učenih bukev.«“ Eden je bil še celo tako prederzen, da je terdil, da se nekako spominja, kot bi bil že pred 6000 leti v ravno tej kerčmi, in kerčmarico pozna že po obrazu. Govorili so še dalje, in kolikor bolj se jim je videlo, da verjame kerčmarica, toliko bolj jim diši pečenka, vino in masleni kruh, račun se pa zredi do 5 fl. 16 kr. Ko se napijó in najedó, pa poskusijo z zvijačo, na ktero so nakladali.

»Kerčmarica„Kerčmarica,«“ pravi nekdo, »denarja„denarja nimamo mnogo, ker preveč je kerčem ob cesti. Ker pa vidimo, da ste pametna žena, upamo, da imamo še vero pri vas, kakor dobri prijatelji, če vam je prav v 6000 letih pridemo zopet, in takrat bomo plačali. Kerčmarici je bilo po volji in jo veseli, da je gospodom tako dopadlo, vstopi se pa pred vrata ter prosi, naj bi gospod je blagovoli, plačati onih 5 fl. 16 kr., ki so jih dolžni od 6000 let, ker je bilo že vse nekdaj tako kakor je sedaj. V nesrečo je vstopil ravno okrajni glavar z nekterimi druzimi poštenimi možmi, da bi skupaj popili kak kozarec. Vjetim tičkom to ni bilo po volji. Uredoma se je sklenilo, da je popolnoma v redu, ako se plača dolg, ki ga je kdo naredil pred 6000 leti. Tedaj naj gospodje urno plačajo, ali pa naj zastavijo svoje še precej dobre suknje. Zadnja se je zgodila in kerčmarica obljubila, da bo dala čez 6000 let vse nazaj, kadar pridejo zopet in bode imeli malo več krajcarjev v žepu.

Če nam je na voljo dano izbrati si darilo, tirja že zdrava pamet, da si ne zberemo najlepšega, najboljšega, tako je tudi {{prelom strani}} ta gospod mislil. Zbral si je najslabšo podobo. Pa ravno to ni bilo po godu našemu gospodu. Najdražjo bi rad dal za njo »Gospod„Gospod častnik,«“ mu pravi vznemirjen, »zakaj„zakaj ste si izbrali najslabšo; iz nekega posebnega vzroka mi je najljubša. Vzemite rajši tukaj-le to, ali tam uno.«“ Častnik ga pa ne posluša, in noče videti, da jame gospodu prihajati vedno bolj vroče, ampak kar naravnost vzame s stene izbrano podobo. Na kraju, kjer je visela podoba, prikaže se velika mokra pega. »Kaj„Kaj pa to,«“ vpraša vojak na videz razserden, kakor zid belega gospoda, ter sune dva ali trikrat v peleho in iz zida vsujejo se ravno kar vdelani in pobeljeni kamni, iz luknje, v kteri je zazidan gospodov denar, srebro in zlato. »Vse„Vse je šlo rakom žvižgat,«“ misli gospod sam pri sebi, »ali„ali pa bova delila vsaj med saboj denar brez doktorja in pečata.«“ Vda se v grenko osodo, ter želi le zvedeti, kdo je gospodu povedal, da so skriti ravno za to podobo njegovi denarji. »Naznanivca„Naznanivca pokličem koj,«“ pravi častnik, »saj„saj sem mu dolžan še plačilo,«“ — in res ne traja dolgo, pa pride s častnikovim služnikom — kdo bi pač mislil? — zidar sam, tisti zidar, ki je zazidal denar in prejel zato plačilo.

Nekdo je peljal voz ovsa v mesto, in ko zapelje voz na mesto, plane lejblajtar iz svoje ute in zavpije nad voznikom: »Stoj„Stoj! kaj pelješ?«“

Neprestrašen in kar naravno bi moral naš kmet reči, kaj pelja, toda on odgovori tiho in s tresočim glasom: »Oves«„Oves“ ter pogleda boječe po svojih konjih. Lejblajtar misli, da kmet gleda na svoje žaklje; toraj pravi: »Kaj„Kaj velja. Nekaj bo! Kontrabant! Ali druzega ni ničesa v žakljih razun ovsa?«“

»Druzega„Druzega čisto nič,«“ reče kmet kakor bi ga nekaj skerbelo. Noben kmet ni zavezan, da bi blago sam izložil, in ga potem zopet naložil, ako bi ga lejblajtar preiskati hotel, ampak to je njegovo delo, saj zato je postavljen. Toraj zakliče lejblajtar svoje pomočnike, ker dobile so se sumljive reči, ktere se morajo preiskati. Pomočniki se vsujejo okrog voza, ter pretipajo vse vreče, potem jih zložijo z voza, prebadajo jih z železnimi špicami: slednjič spraznijo vrečo za vrečo, v pervi ni bilo nič, v drugi nič, v tretji nič, v četerti nič, v vseh le oves pa zopet oves. Slednjič ga lejblajtarji še celo prerešetajo, če bi se morda vmes zmešalo proso, poper, ali kaj tacega, ki se v mesto ne sme peljati, če se ni prej plačala visoka daca. Pa tudi ni bilo ne prosa ne kaj druzega. Zdaj peprimejo lejblajtarji {{prelom strani}} zopet žaklje, jih zvežejo, pomečejo jih zopet na voz in se poté, da jim teče pot po herbtu doli na pete. Ker niso mogli ničesa dobiti, oberne se pervi, ki ga je vstavil k našemu vozniku rekoč: »Prijatelj„Prijatelj, pošten človek ste. Zakaj pa ste bili tako boječi in prestrašeni, ko sem vas vprašal, kaj peljate. Na tem spoznavamo mi nemirno vest in goljufe, in prav za terdno smo mislili, zdaj smo vjeli tako lep kontrabant, kakor že lep čas ne, zdaj je pa šlo po vodi naše upanje.«“

Kmetič pa potegne lejblajtarja na stran, ter mu skrivnostno na uho zašepeče: »Moral„Moral sem tako tiho ravnati, ker sem se bal, da bi konji ne slišali, da imam še kaj ovsa. Že 4 tedne ga jim nisem dal ne zerna.«“

A po teh besedah zahudi se lejblajtar, pa se zagrozi nad voznikom: »Da„Da bi vas ta in uni. — Veseli me, da bi vas prav dobro,«“ — Toda mnogo mu ni mogel storiti, ker on ni druzega storil kakor svojo dolžnost, saj ga ni kmet silil, naj mu premeče in prerešeta poln voz ovsa.

»Saj„Saj je že to veliko, da ste me dobro uro zamudili!«“ —

»Je„Je li ta človek bolehen, ali hrom?«“ — vpraša cesar svoje prijatelje.

»Ne„Ne,«“ odgovoré oni, »ampak„ampak zdrav je kakor riba v vodi.«“

»Je„Je morda čmeren in vsega, že sebe in celega sveta sit?«“

»O„O ne! tako dobro mu gre, kakor tiču v zraku.«“

»Morda„Morda ima obilno družino, ki jo mora z lastnima rokama preživeti?«“

»Ne„Ne; on je bogat mož!«“

»Ne„Ne ljubi se mu,«“ pravijo drugi gospodje, cesarjevi prijatelji.

»Nobena„Nobena reč na svetu ga ne zanimiva.«“

»Gospod„Gospod!«“ odgovori mu starček, »zdrav„zdrav sem že 75 let«let“.

»Ali„Ali ste v pariškem mestu rojeni?«“

»Se„Se ve da,«“ odgovori starček, »drugače„drugače bi bilo res zlodjevo čudno, kako bi bil prišel noter, ko nisem še nobenkrat vun šel.«“

»To„To je res čudno!«“ pravi cesar »in„in ravno zato sem vas poklical. Slišal sem, da imate skrivna pota in da hodite zdaj skoz ta, zdaj skoz una mestna vrata vun iz Pariza. Ali veste, da vas imamo že dolgo na sumu in da pazimo na vas.«“

Mož se nad to krivico zavzame in se hoče zagovarjati, da je nemara kdo drugi, kterega cesar misli, ki se le ravno tako piše, saj mesto je veliko, ali naj si je že kakor hoče. Toda cesar seže mu v besedo: »Je„Je že dovolj; le nikar ne besedujte! upam, da od danes zanaprej ne boste šli brez mojega dopuščenja iz mesta.«“

Pravi Parižan ne premišlja dolgo tega, kar mu cesar zapove, je li prav ali ne, če bi nemara tudi kako drugače dobro bilo, — ampak on stori, kar se mu zapove. Naš mož je bil pravi Parižan, a vendar je djal necega dne, ko je derdrala pošta mimo njegove hiše: »O„O vi srečni, ki smete iz Pariza.«“ — Sprehaja se po mestu ter nekaj mu je vedno manjkalo, in ko pride domu, vzame en časopis v roko ter ga bere, kakor je bil dosedaj vsak dan navajen. Zdaj pa zdaj pogleda skoz okno in zdi se mu tako dolgočasno! Da se bi malo raztresel svojih misli, vzame iz omare bukve ter jih začne prebirati, pa zde se mu dolgočasne; da bi si pregnal dolgčas, hodi na sprehod v gledišče, v gostilnico, in kamor more, pa vse je tako navadno, prazno in dolgočasno. Tako je živel pervega pol leta, tako druzega pol, in večkrat je djal v tem času svojim sosedom: »Prijatelji„Prijatelji, res je žaltova, če se 75 let v Parizu živi, in še slednjič iz mesta ne sme.«“ Tretjega četert leta mu že nikakor ni prestati in dan za dnevom prosi privoljenja, podati se iz mesta, ker je vreme tako lepo. »Če„Če je treba, in če se cesar boji,«“ je djal »spremlja„spremlja naj me kak zanesljiv cesarsk človek na moje stroške.«“ Toda vse zastonj. —

Ko mine leto in dan v ravno tistem času, ko je bil pred letom pri kralju, vpraša on svojo ženo: »Kaj„Kaj pomeni ona le nova kočija na dvorišču? Ali se hoče kdo z mano šaliti?«“

»Ljubi„Ljubi možiček!«“ pravi žena, »to„to kočijo ti je cesar podaril in zraven še privolil, da se smeš v njej peljati na sprehod, kamor se ti zljubi.«“

»Kapa„Kapa kosmata,«“ pravi mož, »cesar„cesar je pravičen.«“

»Kaj„Kaj ne, jutri se peljeva na sprehod vun iz mesta?«“ nadaljuje žena.

»Ne„Ne,«“ pravi ji mož merzlo in mirno. »Se„Se bo že še pokazalo, če se peljeva ali ne. Če se jutri ne, peljava se pa pozneje,«“ in slednjič pravi ženi: »Kaj„Kaj pa bova počela zunaj ? Pariz je najlepši od znotraj!«“ —

»Ker„Ker veter v gozdu, list na drevju mu že donaša strah.«“

»Stara«„Stara“, djal je mož, »juha„juha že zopet ni dovolj osoljena; pa povedal ti nisem pervikrat.«“ Žena mu odgovori: »Za„Za me je ravno prav slana: meni se najbolj zdi, če je taka.«“

Mož postane rudeč. »Ti„Ti neumni gobec«gobec“, je odgovor, ki ga žena svojemu možu dá? — »Bom„Bom mordá jaz tebe ubogal?«“

»Zunaj„Zunaj v kuhinji je sol. Drugikrat si pa sam kuhaj, ali ga pa dobi, da ti skuha.«“

Moža razgrejejo besede in jezen verže ženi skledo pod noge: »Nu„Nu, jej sama to polivko.«“

»Že„Že vidim,«“ pravi mož, »da„da ti bo treba tvoj herbet černo pobarvati z leskovo barvo.«“ — Takega dobrikanja sita poda se žena k gospodu fajmoštru in toži svojo revo. G. fajmošter, previden in umen mož, spozna kmalo, da je žena sama kriva tepenja, zakaj pa zmirja moža in mu kljubuje?

— »Ali„Ali vam ni moj ranjki sprednik,«“ vprašajo jo gosp. fajmošter, »nikdar„nikdar dal one dobrodejne vode? — Pridite mi čez uro zopet nazaj.«“ — Med tem vlije gosp. čiste studenčnice v neko posodico, ki derži okoli dva poliča, osladi jo s sladkorjem in primeša nekoliko dišečega olja, da je zadobila dober duh.

»To„To sklenico!«“ pravijo gospod, »morate„morate v prihodnje vedno pri sebi imeti. Kadar pride vaš mož zopet iz kerčme in vam hoče ugovarjati, vzemite požirek te vode, in jo imejte toliko časa v ustih, da bode zadovoljen in tih. Nikoli več se ne bo njegova sitnost v jezo premenila, in nikoli več vas ne bo mogel

tepsti.«“

»To„To so male reči,«“ oglasi se nekdo drugi, »v„v zadnji vojski je cel bataljon rudeče-plaščarjev šel čez reko Reno, ki pa ni plitva voda in niso bili više mokri, kakor do kolén.«“

Zdaj se oglasi tretji: »Ali„Ali je to tako čudno? Saj so prehodili tisti dan, da so prišli do Rena, več kakor 20 ur. Zato so se jim naredili taki mehurji na nogah, da se niso dalej pogrezli v vodo, kakor do kolen.«“ — Dobro jim je vernil.

Človek mora znati berzdati se samega sebe, če se ne zna, ni pošten in hvalevreden človek: in kar je zvedel, da je prav in dobro, mora vedno spolnjevati, ne pa enkrat, potem pa ne več. Ruski vojskovodja Suvarov, kojega so poznali dobro Turki in Polaki, Lahi in Švicarji, bil je oster in natančen v spolnovanji povelj. Najimenitnejše je pa to, da je ubogal lastna povelja, kot bi bil kak drugi, ne pa Suvarov sam, in mnogokrat so mu zapovedali njegovi adjutanti to ali uno v njegovem imenu, kar je potem spolnil natanko. Necega dne razdivjal se je nad nekim vojakom, ki se je pregrešil v vojni službi, in ga jel že pretepati. Kar se oserči nekdo izmed adjutantov. »Obema„Obema bom koristil,«“ si misli, »vojvodu„vojvodu in vojaku«vojaku“, ter stopi k njemu; »General„General Suvarov je zapovedal, da se ne smemo nikdar jezi vdati.«“ Koj ga Suvarov spusti ter pravi: »Če„Če je pa Suvarov zapovedal, treba je ubogati.«“

Nekemu mestnemu krojaču zarujovele so šivanke in spoprijele se škarje in živel je, kakor se je dalo. »Boter«„Boter“, mu pravi nekega dne barovkar, »vi„vi ne nosite radi težko. Ali bi ne hoteli nesti gospodu dekanu doli v vas novo barovko v škatljici? Lahka je in dobro vam bodo pot plačali.«“ — »Saj„Saj je ravno somenj v vasi, toraj kakor nalašč, ker na somenj grem jako rad,«“ odgovori krojač. »Posodite„Posodite mi tisto obleko, ki jo je zastavil oni jezdec, ki vas je ogoljufal. Na sejmu se bom postavljal.«“

Kerčmar in gostje se ponižni poskrijejo in kerčmar ga vpraša: »Ali„Ali vam je, gospod vitez, hlapec že djal konja v hlev?«“ »Sem„Sem ga dal v gostilno pri »Jelenu„Jelenu.«“ Tukaj bom spil le en kozarec. Jaz sem oni slavni Adelstan, in popotujem hoteč spoznati ljudi in vino. »Prostor„Prostor!«“ zavpije nad Vedeževim pomočnikom. »Na„Na stran! umaknite se.«“

»Kapa„Kapa kosmata,«“ si misli Vedežev pomočnik, »ta„ta pa tudi meni, zarobljeno je gosposko. Kaj velja! Ta ni od daleč?«“ —

Ko položi krojač svojo palčico moško na mizo, in ljudi z očali pogleduje in tudi pomočnika, tedaj vstane zadnji tiho, ter pove kerčmarju nekaj na uho. Nekdo ki je to slišal, priterdi mu: »Da„Da, gospod, na pravem sledu ste! Videl sem ga na potoku čevlje umivati in si odrezati palčico. Peš je prišel!«“

Nek brusar pravi: »Jaz„Jaz ga dobro poznam, nekdaj je bil krojač. Zdaj pa se je podal v počitek, in opravlja potov posel.«“ —

Kerčmar gre na to iz sobe, pa pride kmalo nazaj. »Tako„Tako vendar-Ie noben somenj ne mine brez nesreče. Po vseh hišah iščejo briči nekega gospoda v rudeči suknji, ki je v dirku jezdil po vasi in pohodil nekega otroka.«“ Vsi gostje pogledajo Adelstana viteza, ki v grozni stiski reče: »Moja„Moja suknja je bolj rumeni podobna, kot rudeči.«“

Toda nekdo pivcev ga zaverne: »Ne„Ne, gospod. Pa vaš obraz je bolj podoben bledemu, kot rumenemu. Na enkrat stopilo je toliko potu nanj. Le povejte, da ste vi jezdili.«“

»Da„Da, jezdili ste«ste“, priterdi kerčmar, »ravno„ravno kar sem vam privezal zunaj konja. Odtergal se je pri »Jelenu«„Jelenu“ in zdaj ga iščejo po vasi. Le plačajte poliček, pa urno odjezdite domu.«“ — Ko pride krojač vun pred vrata, noče sesti na konja, ampak gre peš domu, strašno zasmehovan od gostov.

Najboljši dež, meni Vedežev pomočnik, je vendar-le oni, s kterim poji nebo naše polje in vinograde, in pošilja blagoslov rodovitnih let. »Kaj„Kaj pa porečemo k temu,«“ vpraša on, »če„če dežuje žveplo ali kri, žabe ali kamenje?«“

»Ko„Ko bi le tako daleč ne bilo do mojega stanovanja«stanovanja“, pravi vojak, »pomagano„pomagano bi bilo obema, meni in tebi: pa če ti nimaš nič, (jaz nimam nič) morava iti k sv. Vidu, kar nama danes nakloni, razdelila bova po bratovsko.«“ Ta sv. Vid stal je iz kamna izrezan v nekej stari, malo obiskovani kapelici pri potu na polju. Kmeta začetka ne veseli ta božja pot. Vojak pa mu zagotovuje tako izdatno, da ga ni sv. Vid še nikdar zapustil v nobenej potrebi, da res jame upati dobiček.

»Zdaj«„Zdaj“, pošepeče kmetu na uhó, »zdaj„zdaj le mi je svetnik pomigal.«“ — Toraj vstane, gre k njemu, se dotakne z ušesi kamnitih ustnic ter pride vesel nazaj k svojemu spremljatelju. »Goldinar„Goldinar mi je podaril, iskati ga nama je v mojem žepu.«“ In res prinese, v veliko kmetovo začudenje goldinar iz žepa; ki ga je imel pa že prej, in razdelita ga med seboj, kakor sta se zmenila. Kmetu je bilo jako všeč, da poskusi vojak še enkrat. Vse se zgodi takó kakor pervič. Vojak pride zdaj še veseleji nazaj od svetnika.

»Zdaj„Zdaj nama je pa podaril naenkrat sto goldinarjev. Iskati nama jih je v tvojem žepu.«“

1. Norec vpraša mnogo, čemur ne vedó odgovora vsi modrijani. To je dvakrat res. Pervič, zamore najneumniši človek vprašati čemur ne vé odgovoriti najbolj pameten, ker vprašati, je ložje, kakor odgovarjati, in tirjati je tudi ložje, kakor dati, poklicati ložje, ko priti. Drugič bi pa včasih lahko odgovoril moder človek, pa noče, ker je vprašanje neumno ali zamoteno, ali pa ne na pravem mestu. Mnogokrat se spozna brez velicega truda neumen človek po vprašanju in moder po odgovoru. Kdor molči, s tem že odgovori. Vprašali so nekega imenitnega moža, kaj je počel Bog celo dolgo večnost pred stvarjenjem sveta? »V„V nekem brezovem gozdu je sedel,«“ odgovori pobožni mož, »in„in je rezal šibe za take ljudi, ki nepotrebno vprašajo.«“

2. »„{{razprto|Kar se ne počne, to se ne konča}}.«“ Zato se tudi pravi: kdor ne vaga, je tudi brez blaga. Pa tudi se lahko zgodi, da kdor vaga, tudi omaga. Kaj dá tedaj kaki reči vspeh? Poskus, imamo li k temu moči; premislek, kako začeti; — poraba ugodnega časa in ugodnih razmer, in slednjič je treba dognati, ker se začne. Res pa mora vedno ostati: Če pa se lotimo, kake »vagane«„vagane“ reči, ker drugače ne more biti, torej le pogum, in ta mora dognati delo. Če pa le vedno hočeš in »bi«„bi“, pa ne začneš nikoli, ali si pa že začel in se potem kesáš, in hočeš, kakor se pravi, na suhem utoniti, tedaj prijatelj, bodeš tudi slabo končal, kakor si slabo začel.

Vsak dan ima človek, če hoče, priložnost premišljevati nečimurnost pozemljskih reči, tako v majnih mestih, v Celju, Celovcu, Mariboru, Ljubljani, kakor v Amsterdamu in biti zadovoljen s svojo osodo, če mu tudi ne leté pečena piščeta v gerlo. Pa nek slovensk rokodelec je prišel po največih ovinkih v Amsterdamu po zmotah do resnice in spoznanja. Prišedši v veliko in bogato kupčijsko mesto, s krasnimi hišami in barkami in pridnimi ljudmi, ugledal je najpervo veliko inlepo hišo, kakoršnih ni videl od doma do tje. Občudovaje je dolgo gledal dragoceno poslopje, šestere dimnike na strehi, lep napis in visoka okna, večja kakor v očetovi hiši vrata. Ne more se premagati, da ne bi poprašal nekega mimogredočega: »Dobri„Dobri prijatelj, mi morete povedati, čegava je ta hiša z visokimi okni, polnimi tulipanov, rumenih vijolic in božjih iskerc?«“

Toda vprašani človek, ki je imel morda kaj imenitnega opraviti in ki je k nesreči toliko razumel slovenski, kakor naš rokodelec holandski, odgovori s kratka in serdito: »Kanitferstén„Kanitferstén,«“ in jo sopiha mimo. Bila je to holandska beseda in se pravi nemški: »Ich„Ich kann nicht verstehen, slovenski: Ne razumem.«“ {{prelom strani}} — Toda naš ptujec je menil, da je tako bogatemu možu ime, po komur je vprašal. »Kosmata„Kosmata kapa, si misli, ta človek je pa denaren, ta Kanitferstén in gre dalje.

»Kanitferstén„Kanitferstén,«“ se mu je odgovorilo. — »Šentajte„Šentajte,«“ pravi, sam sebi, »saj„saj sem vedel! Ni čuda ne, da zida take hiše, komur priplavi morje take bogatije na suho, in deva take rože na okna s pozlačenimi šipami.«“ — Potem gre nazaj in potoma premišljuje žalosten, kako reven človek je on, med toliko bogatimi ljudmi na svetu. Ravno pravi sam pri sebi: Ko bi se tudi meni kdaj tako dobro godilo, ko temu Kanitferstenu, kar zagleda prisedši iz nekega vogla velik pogreb. Počasi in žalostni vlečejo štirje černo oblečeni konji mertvaški voz, tudi černo pregernjen, kot bi vedeli, da peljejo nekoga umerlega k počitku. Za vozom sledi dolga versta prijateljev in znancev umerlega, par za parom, zaviti v černe plašče in tihi. V daljavi zvoni z majhnim zvonom. Mil čut se polasti našega ptujca, čut, ki ne zapusti nikogar, ki vidi pogreb; s klobučkom v roki obstane, da vsi odidejo. Vendar se pa loti zadnjega pogrebca, ki ravno v mislih računi, koliko dobička kaže njegova pavola, če bi nastavil cent po deset gold., prime ga na lehko za plašč in ga vljudno popraša: »Kaj„Kaj ne, eden vaših dobrih prijateljev je bil ta, ki mu zvonček poje, kajti tako žalostni in pobiti greste!«“

»Kanitferstén„Kanitferstén,«“ mu odgovori.

Dve debeli solzi kanete našemu popotniku po licu. Naenkrat postalo mu je tesno pri sercu, pa kmalo ložje. »Ubogi„Ubogi Kanitferstén,«“ kaj imaš od vsega tvojega premoženja? Kar bom tudi jaz nekdaj dobil, jaz revež: Kos platna in mertvaško obleko. Od vseh tvojih cvetlic dali so ti morda le kak rožmarin na merzle persi.

Urno teče obropanec k deželnemu glavarju, namreč k princu Korosmanu Oglu, ki je stanoval v obližji, ter toži pred njegovim sodnim stolom svojo revo. Princ se ne briga mnogo zanj: »Tako„Tako blizo si že bil stražne hiše, še petdeset korakov bi bil dalje jezdil, pa bi bila nevarnost premagana. Sam si kriv svoje lehkomišljenosti.«“

»Slavni„Slavni princ! pravi kupec, se mi je bilo bati spati na prostem, v deželi, ki jo vladaš ti?«“ — Princu se je to dobro zdelo ter ga poskelelo. »Spij„Spij danes kozarček turškega žganja,«“ pravi kupcu, »in„in zaspi še enkrat pod drevesom.«“ Kakor rečeno, tako storjeno.

K velikemu turškemu Sultanu, pripravljajočemu se ravno v cerkev, stopi v petek reven človek, eden podložnikov, gerde brade, stergane suknje in s preluknjanimi čevlji; prekriža častljivo roke na persi ter pravi: »Veruješ„Veruješ tudi ti, veleslavni Sultan, kar pravi sveti naš prerok?«“ Sultan, ki je bil dobrotljiv gospod, pravi: »Da„Da, verujem, kar nam veli prerok.«“

»V„V Alkoranu je djal prerok,«“ nadaljuje revni človek, da so vsi muzelmani (to se pravi, vsi Mahomedanci) bratje. Gospod brat! bodi tako dober, pa razdeli z menoj dedščino.«“ Cesar se namuza ter si misli; »Ta„Ta si je izmislil nov način, kako se prosi,«“ in da mu en tolar. Turk ogleduje ga dolgo po eni strani, potem po drugi, in slednjič zmaje z glavo rekoč: {{prelom strani}} »Gospod„Gospod brat, zakaj mi daš le en sam oguljen tolar? saj imaš vendar-le več srebra in zlata, kakor ga zamore nesti sto mezgóv, moji otroci pa stradajo domá, da se lakote lupijo, in tudi meni se bodo usta popolnoma spoprijela. Se pravi

mar to, po bratovsko deliti?«“

Dobrotljivi Sultan pa dvigne svarečo roko kviško ter mu reče: »Brat„Brat, bodi zadovoljen, in nikar ne povej nikomur, koliko sem ti dal, kajti ko bi prišli vsi naši bratje in bi zahtevali od mene svojo dedščino, bode je zmanjkalo, in ti bodeš moral še kaj nazaj dati.«“

Mlad potepuh poprosi imenitnega gospoda, ki je mimo njega šel, milega daru, in ko ga ta noče slišati, mu obljubi za en krajcar pokazati, kako se človek vjezi, da se zmerja in stepe. Marsikdo, ki to bere, bode dejal, tega učiti se, ni vredno vinarja, še manj krajcarja, ker kreg in boj ni kaj dobrega, ampak je slabo. »Vendar„Vendar je pa več vredno, kakor se misli. Če se namreč ve, kako se pride do slabega, vé se tudi,

To je morda mislil tudi ta gospod, ker dal je dečku krajcar. Toda ta tirja drug, in ko mu ga da, še tretji krajcar, četerti in slednjič celo šesti. Ko pa še le noče povedati svoje umetnije, je bilo z gospodovo poterpežljivostjo pri kraju. Imenuje ga nesramnega potepuha in berača, žuga mu, da ga bode pretepel in slednjič mu primeri res par gorkih. »Vi„Vi surovi človek, zavpije zdaj fantalin, tako stari ste že in še vedno tako neumni. Ali vam nisem obljubil naučiti vas, kako se človek vjezi, da se zmerja in stepe. In mi niste dali zato šestih krajcarjev? Zakaj me pretepate.«“

»Da„Da, res Abraham, staviva petico, da ti odsečem v zraku ravno, kar je za nohtom černega in brez kervi.«“

Res stavita, kajti judu se ni zdelo mogoče in položita denar na mizo. Človeček odpre nožič, mahne, toda zgubi stavó, kajti odsekal je revnemu judu zavoljo svoje nevajenosti černi noht in beli noht, in še sprednji članek perstov. Jud glasno zaječi, vzame denar, ter pravi: »Jojmine„Jojmine! — dobil sem pa vendar le jaz.«“

Marsikak pravdar bi tudi lahko tako dejal. Neki vojvoda naznanil je svojemu kralju dobljeno vojsko s temi besedami: »Če„Če bom še enkrat takó zmagal, prišel bom sam domú!«“ — Z drugimi besedami se to pravi: »Jojmine„Jojmine, dobil sem vendar le jaz.«“

Tudi rastlin in najkrepkejih dreves ni po vsej zemlji, ampak rastejo v onem kraju, za kteri so vstvarjene. Celo jelka in hrast spremeni se v najmerzlejih krajih v nizek, ne poznan germ in v goščavo na ravnih tleh, kar vidimo tudi mi po visokih, golih in merzlih gorah. Človek se je pa razširil povsod na vse kraje; kjer le more obstati kaka živa stvar, tam je človek doma; v najtoplejših in najmerzlejih krajih ljubi svojo domovino, v kterej je bil rojen, in če preselite kakega divjaka v lepši in milejši kraj, nerad bo tam živel in ne bo srečen. Tak je človek. Njegova narava vravna se počasi in vselej po onem kraju, v kterem živi, in s pripomočjo svojega razuma vravna si ga takó pripravno in prijetno, kakor je le mogoče. To je tudi stvarnik mislil, ko je dejal: »Pomnožite„Pomnožite se in napolnite vso zemljo, in si jo podverzite.«“

»Življenje„Življenje je dražje,«“ si misli pametni gospod, »boljše„boljše je perstan dati kakor perst,«“ in obljubi molčati.

»Žlahtni„Žlahtni gospod,«“ pravi potepuh dalje, »ali„ali ne bi hoteli prodati dveh zlatih ur? Plačalo se vam bode dobro. Naš šolmašter ravna uro vsak dan drugače in človek ne vé, pri čem je: na solnčni uri so pa tudi vse številke zamazane.«“

Če jih je gospod rad ali nerad, vendar je moral prodati uri za neke uboge krajcarje, da bi zanje spil komaj polič vina. Tako je pokupil ropar perstan, zvezdo in zlato serce, ki je imel gospod zapeto spredaj v srajci, kos za kosom z majhnimi denarji in vedno deržeč samokres v levi roki. — Ko slednji gospod misli: Hvala Bogu, zdaj sem vsaj oskuben, začne ropar z nova: »Žlahtni„Žlahtni gospod, ker sva se takó dobro pogodila, ali bi ne hoteli zdaj vi, kaj od mene kupiti?«“

»Pokažite„Pokažite!«“ pravi gospod. — Potepuh izvleče sedaj vsakoverstne drobnarije iz žepa, ki jih je nakupil po dva krajcarja ali pa našel na kaki klopi, in ubogi gospod mu mora drago plačati kos za kosom.

Ko slednjič potepuhu nič druzega ne ostane, kakor samokres in ko vidi, da ima gospod še nektere svitle cekine v zeleni mošnjici, pravi mu: »Žlahtnigospod„Žlahtnigospod, ali bi ne hoteli še za one denarje, ki jih imate v roki kupiti samokres? Najboljši puškar v Londonu ga je naredil, med brati je vreden {{prelom strani}} 2 cekina!«“ — Gospod misli v naglici: »O„O neumni tat«tat“, in kupi samokres. A zdaj pa pomeri on ter pravi: »Stoj„Stoj fantalin; kar precej mi pojdi, kamor ti bodem velel, ali te pa vstrelim koj na tem mestu. — Ropar pa skoči v gozd ter pravi: »„{{razprto|Le streljajte, saj ni nabit}}.«“ Gospod sproži, toda samokres se ne vname. Ko vtakne basavnik v samokres, prepriča, se da ni zerna smodnika v njem. Tat pa je bil med tem že daleč v gozdu, in osramoten gre imenitni Anglež domu, očitaje si, da se je dal tako zeló ostrašiti in potoma je mnogo mislil.

Pa kdo je videl, da spodjeda kert korenine? Kdo zamore to terditi? »No„No, pripoveduje se vsaj tako; kjer so korenine spodjedene in rastline umirajo, najdemo tudi kerta; in kjer kertov ni, se to tudi ne zgodi. Tedaj učini to kert.«“ — Oni, ki to terdi, je berž ko ne tisti, ki je nekdaj terdil: Če žabe dolgo ne ragljajo, ne ozeleni tudi drevje; tedaj priragljajo žabe listje. — Poglejte, kako se lahko zmotimo.

»„{{razprto|Pervič, če pogledate kertov gobec}}.«“

Nek častnik je djal: Rad bi kosil tudi enkrat pri »Slonu«„Slonu“; torej gre v to gostilno. Zbrani so bili znani in neznani ljudje, revni in bogati, in kakor povsod bili so tudi tu pošteni in nepošteni. Pili in jedli so, eden več, drugi manj. Govorili so o tem in onem, o kamnitem dežju na Moravskem, o Machinu, ki se je metal z velikim volkom in o mnogo drugih rečéh.

»Kaj„Kaj ne, saj žlico ste si tudi vračunili? Pa je še drago!«“

»Taka„Taka se ni še prigodila, pravi kerčmar. Če doma nimate nobene žlice, podaril vam bom leseno, sreberno pa pustite le tukaj.«“ — Zdaj pa vstane častnik, potaplja kerčmarja po rami ter se nasmehne:

»Bila„Bila je šala, kar sva počela jaz in pa oni le gospod v zeleni suknji. Dajte zopet nazaj žlico iz rokava, zeleni gospod, jaz bom pa dal tudi svojo.«“

Tat, vidé, da je izdan, in da je videlo pošteno oko njegovo nepošteno roko; pomoli žlico misleč: »Boljše„Boljše je, da ostane pri šali.«“ Tako je dospel kerčmar zopet do svojega premoženja, ter se smejal, in tat tudi — pa ne dolgo. Drugi gostje spodé izdanega tatu psovaje iz kerčme, gospodar pa pošlje še za njim hlapca. Poštenega častnika pa pogosti s steklenico dobrega vina na zdravje vsih poštenih ljudi.

Nekega dne so se gostili bogati in častni gospodje. »Če„Če zamorete danes kerčmarju in godcem dati zaslužka 150 gld.«“ pravi eden, »bilo„bilo bi lepó, če bi se spomnili tudi revežev!«“ Ko so bili gospodje najbolj veseli, pride lepo in dobro opravljena deklica s krožnikom v roki k gostom, ter jih prosi milega obraza in s sladkimi besedami daru za reveže. Dajó ji eden več, eden manj, kakoršno sercé ali mošnjak je kdo imel. Ozek, mošnjak in ozko sercé da malo. Dober mošnjak in dobro serce {{prelom strani}} da veliko. Takega sercá je oni, h kteremu pride zdaj deklica. Ko ji pogleda v bistre ljubeznjive oči, topi se mu sercé milote; verže ji torej v skledico dva tolarja in ji zašepeta na uho: »„{{razprto|Na, to je za tvoje lepe višnjeve oči}}!«“ Mislil je pa takó-le: »Ker„Ker si ti, ki prosiš za reveža, takó lepih višnjevih oči, dam zató revežem dva tolarja; drugače bi bil tudi eden dovelj.«“ Premeteno deklé se pa dela, kot bi razumelo drugače; sramožljiva vzame tolarja iz skledice.

»Hvala„Hvala lepa! dobrotljivi gospod. Pa bodite še takó dobri ter mi dajte še za reveže kaj!«“ — Gospod verže ji še dva tolarja v skledico, poboža deklico po licih, ter jej pravi: »Ti„Ti mala nagajivka!«“ — Drugi pa so se mu neznansko smejali, izpili so kozarce deklici na zdravje; godci so pa zagodli.

Dobri bralec je že ves drug mož, kakor pa malo prej, in kadar bodo od sedaj pri »debelem„debelem Tinetu«Tinetu“ ali pri »treh„treh kraljih«kraljih“ govorili o premičnicah, bode tudi on lahko ktero zinil za svojim poličem, in ni treba povedati, od kod jo je zvedel. Vedež tega ne tirja.

Velika repatica je vselej čudežna prikazen, če se naenkrat pokaže na nebu, ne napovedana in nepoklicana, ter obstoji, ter ne zine besedice, posebno taka, kakor je bila 1580. leta. {{prelom strani}} ki je bila 4 krat večji kakor danica, ali pa ona, 146. leta pred Kr., ki je bila, kakor so djali, večja ko solnce videti, ali pa 1769. leta, koje rep je segel čez četerti del nebá, kaj pa še, če se prikažete celo dve, kar se je tudi že zgodilo. Zdi se takrat človeku, kot bi nagovoril Bog kakega zvezdogleda, slovenskega Vedeža hočem reči: Meniš li, da si sedaj že dodelal in da poznaš že vse zvezde nebá? Poglej, tu je še ena, ki je še nisi videl, in ne bodeš vedel, kaj bi ž njo počel. Drugi ljudje pa gledajo čudno zvezdo stermeči in radovedni, in mati jo pokaže otroku ter pravi: »Poglej„Poglej, kakó čudna je božja vsegamogočnost.«“

Gospodinje, pa le nektere, polovile so vse kokoši po kurnjakih in jih podavile. Vedež je rekel: nikar saj se ne bo že svet poderl, če tudi je že star; toda matere so djale: »Kaj„Kaj pa, ko bi se vendar-le? Bolj gotovo je bolj gotovo.«“

Slovenski Vedež si je pa isto popoldne natočil tako poln kozarec najboljšega vina, kakor še nikoli poprej ne, in ko se srečata zvečer s pomočnikom, vpraša ga Vedež: »No„No, ali se je poderl svet?«“

»Ni„Ni se ne!«“ odgovori pomočnik, in začne igrati, s psičkom, ki je pritekel za njim, češ, saj Vedež ne vé, kaj delam. Vedež si je pa mislil; »Pomočnik„Pomočnik, tebe pa je sram.«“ — Častiti bravec pa sedaj prav za prav vendar le ne vé, kaj so repatice. Odgovor: Zvezdogledec tudi ne ve prav natanko, takó da bi zamogel staviti na svojo vednost. Kar se je zvedelo in iznašlo o zvezdah repaticah, je to:

Lansko jesen prišel je v selsko kerčmo ptujec z veliko brado; bil je skoro čuden videti. Predno še jesti in piti zahteva, vpraša kerčmarja: »Je„Je tu blizo kak brivec, da bi me obril?«“ Kerčmar pravi da, in pošlje po-nj. »Pazite„Pazite!«“ pravi ptujec prišlemu brivcu, »ako„ako me boste brili, moja koža je jako občutljiva, če me ne vrežete, plačal vam bom štiri tolarije; če me pa vrežete, vas prebodem. Pazite tedaj dobro.

Prestrašen brivec zaslišavši te besede in vidoč ošpičen meč na mizi ležati, potegne jo iz kerčme, ter pošlje po pomagača. Temu reče ptujec ravno to. Tudi pomagač zaslišavši te besede jo potegne, ter teče po učenca. Dečka oslepi srebró, toraj pravi sam pri sebi: Bom poskusil, če se mi posreči, da ga ne vrežem, kupil si bodem za štiri tolarje suknjo, ko bo pri nas žegnanje. Če se mi pa ne, vem, kaj mi je storiti,«“ in res začne briti gospoda. Gospod sedi miren ne vedoč, v kakej smertnej nevarnosti je, in prederzni brivski deček pohaja z britvijo hladnokervno po obrazu, kot bi ne veljalo več, kakor šestico, ali pa če bi ga vrezal, na rano pritisniti košček gobe ali pa papirja: ni mu na mar, da gre za 4 tolarje in celo za kožo. Srečno obrije ga brez rane in kervi.

Ko gospod vstane in se ogleda v ogledalu ter se obriše, da dečku 4 tolarje ter mu pravi: »Pobič„Pobič, kako pa, da si se tako oserčil in me obril, tvoj gospod in njegov pomagač pa sta jo potegnila. Če bi me bil vrezal, gotovo bi te prebodel.«“ — Mladi brivec pa se smehljaje zahvali za lepe denarje ter pravi: »Žlahtni„Žlahtni gospod, ne bi me prebodli. Če bi kterikrat z obrazom zganili in bi jaz vas vrezal, prehitel bi vas, kajti mahoma bi vam prerezal vrat in zbežal.«“

Straha in groze obledi gospod pri teh besedah, spomnivši se v kakej smertni nevarnosti je visel, ter da dečku še en tolar po verhu, in nikdar ni nobenemu brivcu več rekel: »Če„Če me vrežeš, te prebodem.«“

Malo vstran od velike ceste premišljeval je v neki vasi na Štarjerskem bogat kmet, kako bi skril svoje križavce in cekine o hudem vojskinem času. »Cesarico„Cesarico Marijo Terezijo imam tako rad, Bog jej daj dobro, in cesarja Jožefa in cesarja Franca, Bog jih ohrani še dolgo žive in zdrave.«“<ref>Na denarju so bile namreč vpodobljene te glave!</ref>

»Pa„Pa že vem, kaj mi je početi!«“ pravi sam pri sebi in nese denar v temni noči na zelnik. Na zelniku položi ga med bob in fižol. Koj zraven pa skoplje v razoru med gredami jamo, ter zmeče vso perst iz nje na denar in pohodi na okrog lepe cvetlice in majaron, kot bi zelje tlačil.

V pondeljek prikazovali so se že v okolici sovražni vojaki, v četertek pridejo že v vas, pomerijo jo naravnost v mlin, iz mlina k županu in od župana k našemu kmetu. »Daj„Daj denar,«“ zavpije nekdo vojakov nad njim, ter mu pokaže golo sabljo, »denar„denar ali pa moli še en očenašek!«“

Kmetič jim pravi, naj vzemó v božjem imenu, kar dobé pri njem. »Nimam„Nimam ga krajcarja, pred včerajšnem je že šlo vse rakom žvižgat.«“ — Vam se pač lehko kaj skrije, res, vi ste pravi, kakor bi vas izbral, godernja med sabo. Ko pa ne najdejo ničesar, kakor nekaj kufrenih krajcarjev in eno posrebreno desetico s podobo cesaričino, pri kterej se je deržal obroček, na kar se je obešala, pravi eden izmed sovražnih vojakov: »Stari„Stari! Ti si denar pokopal. Koj pokaži, kamor si ga skril, ali pa še ne boš imel časa moliti očenaša!«“

»Kar„Kar tukaj-le vam ne morem pokazati,«“ pravi kmetič, z »mano„mano idite na vert. Če se vam ne toži, pojdimo na zelnik; tam vam bom pokazal, kje je skrit denar, ter vam povedal, kako se mi je izšlo. Gospodje sovražniki so bili včeraj in pred včerajšnem tukaj, nišli so ga in vzeli seboj.«“

Vojaki ogledajo zelnik in res najdejo vse tako, kakor jim je kmetič pravil, in nihče se ne spomni, da leži denar pod perstenim kupom, ampak gledajo v prazno luknjo, ter si voščijo: Ko bi bili le prej prišli. »Pa„Pa da bi mi vragi vsaj teh-le cvetlic in boba in fižola tako ne pohodili,«“ pravi kmet, ter na ta način zvije té in vse druge, ki so prišli za njimi; rešil je tedaj vso cesarsko rodovino, cesarja Franca, Marijo Terezijo in Jožefa, ter jih obderžal srečno domá.

Pajek postavim nima dveh očes, ampak osem. »Ni„Ni torej čudno, bode kdo djal, da tako urno ugleda in zgrabi muhe in mušice.«“ Pa to nič ne dé. Muha ima več sto oči, kakor so izvedeli natoroznanci, in vendar-le ne vidi mreže in svojega sovražnika, ki sedi precej široko v njej. — Kdor hoče po svetu srečen biti, in se ne zamotati v nastavljene mreže, treba mu ni le oči, ampak tudi glave!

Cesar Napoleon je preživel svojo mladost v vojaški šoli; kako? povedó nam njegove pozneje vojske in njegova dela. Ker je rad jedel sadje, kakor mladost sploh, zaslužila je ondotna branjevka marsikter denar. Če mu je kdaj pošel denar, posodila ga mu je ona. Zapustivši šolo, da pokaže, kaj se je v šoli naučil, ostal jej je dolžan nekoliko goldinarjev. Ko mu prinese zadnjič na krožniku sočnatih breskev in sladkega grozdja, reče jej Napoleon: »Mati„Mati, proč mi je iti, toda ne morem vam plačati. Pa ne bojte se, ne bom vas pozabil.«“

»Le„Le mirnega serca bodite zastran tega,«“ zaverne ga branjevka. »Daj„Daj vam Bog zdravje, da bodete kdaj velik mož.«“ — V takem življenju, kakoršno je živel on, pozabi tako male reči celo najboljša glava.

V kratkem postal je vojvoda, ter pridobil Laško. Potem se prepelje v Egipt, kjer so žgali nekdaj Izraelovi otroci opeko, in se je bíl pri Nazaretu, kjer je stanovala pred 1874 leti devica Marija. Od tam se pripelje mimo sovražnikov, kterih je bilo ko listja in trave, nazaj na Francosko v Pariz ter postane pervi konzul; potem umiri in vredi svojo domovino, kronajo ga za cesarja, in še vedno ni imela branjevka druzega kakor: »Pa„Pa ne bojte se, ne bom vas pozabil.«“

»Se„Se dobi tu kaj okrepčalnega?«“ vpraša cesar.

»Se„Se ve da,«“ pravi žena. »Melone„Melone so že zrele,«“ ter gre po nje. Med povživanjem melon in med tem, ko priloži žena še nekaj tersk, vpraša eden izmed ptujcev: »Ali„Ali poznate cesarja, o kterem govorijo, da je že tukaj ?«“

»Ni„Ni ga še,«“ pravi žena, »pa„pa bo prišel. Kako bi ga ne poznala? Saj je kupil marsikter jerbašček sadja od mene, ko je bil še tukaj v šoli.«“

»Ali„Ali vam je vse pošteno plačal?«“ —

»Se„Se ve da je, pošteno je plačeval.«“

»Žena„Žena,«“ pravi ji ptuji gospod, »ali„ali vi ne govorite resnice, ali imate pa tako kratek spomin. Pervič vi cesarja na poznate, kajti cesar sem jaz, drugič vam pa nisem vsega pošteno plačal, ampak na dolgu sem vam dva tolarja ali koliko,«“ — in pri tej priči našteje cesarjev spremljatelj 1200 frankov na

Branjevka spozna cesarja in pade pred-nj na kolena, zbegana od veselja, strahu in hvaležnosti; otroci pa gledajo debelo in ne vedó, kaj vse to pomeni. — Cesar veli pozneje hišo podreti, in ravno tam sèzidati ženi novo. »V„V tej hiši bodem stanoval,«“ pravi cesar, »kadar„kadar bom prišel sem, in zove naj se po mojem imenu,«“ ženi pa obljubi skerbeti za njene otroke.

Nerazumen kmetič vtakne neko jutro v žep černo redkev in kos kruha, pa pravi svojej ženi: »Stara„Stara, pazi doma, jaz pa grem v mesto.«“ Med potom pa pravi včasih sam pri sebi: »Saj„Saj te bom nasukal, bom. S tabo bom kmalo pri kraju.«“

Mislil si je namreč, da bo s svojim svakom takó naglo končal pravdo. Ko pride v mesto, mahne jo naravnost k doktorju in mu razloži svoj prepir s svakom, zastran kos zemlje, konec kozolca, razloži kako je bilo takrat, ko so še njegovi predniki prišli v deželo, kaj so oče in stari oče v testamentu zapisali in naposled prosi, naj bi mu gospod doktor iz tega prav dobro skovali. Doktor natlači pipo (ker taki gospodje večji del vsi kadijo), ter močne oblake poteguje iz nje; ker je bil pa pošten mož, pravi kmetu: »Oče„Oče, ako je tako, kakor mi pravite, te pravde ne morete dobiti«dobiti“, in s temi besedami potegne izza peči debele poprašene bukve, jih odpre in pravi: »Poglejte„Poglejte! Poglavje toliko in toliko, številka štiri, postava tolika in tolika, govori zoper vas.«“

»Gospod„Gospod,«“ ogovori ga kmet; »od„od pravde ne odstopim, ker med tem sem se premislil. Poskusil bom vendar-le; hočete vi prevzeti pravdo?«“ in kmetič se dela takó učenega, kot bi hotel reči: Saj vem, da se mi ne more skaziti. Jaz že vem, zakaj ne.«“

»Kar„Kar od sercá in odkritoserčno vam povem kar, mislim,«“ pravi doktor. »Če„Če pa drugače nočete, pa jo prevzamem.«“

»Ne„Ne bo vse napačno, ne,«“ pravi kmetič.

Nasprotnik kmetov je imel kasnega doktorja; zamudil je dan pravde in naš kmetič jo dobi. »Kaj„Kaj ne, da je čudno, pravi doktor, da sem tako slabo pravdo le dobil?«“

»V„V i ste jo? Zlodja ste jo v i dobili,«“ odgovori kmetič in privleče zmečkan listek iz žepa. »Ali„Ali ga vidite? Ali znate tiskano brati. Če bi ne bil jaz postave iz bukev iztergal, že davno bi bili pravdo zgubili.«“

Kmetič je res mislil, da se je pravda zanj le zató dobro iztekla, ker je iztergal nevarno postavo iz zaprašenih bukev. Kadar je med potom natlačil pipico in si ukresal ogenj, djal je sam pri sebi: »Ali„Ali sem ga nasukal!«“

»Zaveršnik„Zaveršnik!«“ pravi imenitni gospod. »Ali„Ali ne veste ničesa? Začnite kaj pripovedovati!«“

»Pač„Pač vem!«“ odgovori Zaveršnik. »Ribničanje„Ribničanje so hoteli most delati, pa, ne v Ribnici, ampak nekje drugej, in postavili so ga po dolgem v vodo. Takó bo boljše, so djali; kadar pride naliv in voda naraste, derla bo po obeh straneh ob mostu, in ga nam ne bo mogla odnesti.«“

»Zaveršnik„Zaveršnik!«“ oglasi se na to Vedež. »Kaj„Kaj so prej iznašli, puške ali basavnike?«“

»No„No, basavnike!«“ odgovori Zaveršnik; »ali„ali bi bilo pač pametno najprej puške iznajti, potem pa še le basavnike. Čemu bi jim bile, ako bi jih natlačiti in nabasati ne mogli.«“

»Bog„Bog pomagaj!«“ pravi Vedež; pa mesto, da bi se bil Zaveršnik zahvalil po lepi navadi, stisne se boječ k Vedežu.

»Ali„Ali niste ničesar videli?«“ vpraša tiho in boječe? »Iz„Iz zemlje se je dvignila bela megla in v beli megli je stal čern mož, ter mi je pomigal, naj grem k njemu.«“

»Zakaj„Zakaj pa ne greste?«“ vpraša Vedež, in tudi imenitni gospod se začne šaliti z Zaveršnikom. Pa šala kmalo mine, mraz in groza nas zašegeče, ker v tistem trenutku se megla zopet prikaže, v megli pa čern mož, ki z rokó maha, naj gremo k njemu.

»Ali„Ali ste sedaj videli?«“ vpraša Zaveršnik. »Hvala„Hvala Bogu, da so ta-le gospod pri nama. Povem vam, če bi jih ne bilo z mano in z vami, Vedež bi bil kmalo pri kraju. Le poglejte, kako se tresete!«“

Gospod pa si misli: »Hvala„Hvala Bogu, da je Vedež pri nas; on nas bo že izrezal in nam pomagal, če kaj hudega pride.«“

Zdaj pa Vedež popraša svoje bravce: »Uganite„Uganite, kaj je neki bilo?«“

Čez nekaj časa, ko strah nekoliko otresemo, če tudi se je potem prikazen še dvakrat ponavljala, pravi gospod: »Vi„Vi Vedež, veste kaj? V zadnji kerčmi ste vi najbolj globoko v kozarec pogledali: Vi imate toraj tudi največ serca. Nagovorite prikazen!«“

Zdaj zavpije Vedež: »Vsi„Vsi dobri duhovi in ti černa pošast polnočna, govori: kdo si?«“

Na tako grozovito vprašanje odgovori prikazen z vsemi svojimi močmi: »Oternetov„Oternetov Pavle! za pet kriščevih ran, pustite me. Nikar, nikar, prizanesite mi.«“

Vedež pozna ga dobro. Tacega poljedelca moral bi iti iskat v deveto deželo, pa bi ga še ne našel, če tudi si sedaj le vsak bravec misli sam pri sebi: »Kaj„Kaj boš Vedež prazne besede govoril, tacega pa vendar ni nikjer, kakor sem jaz.«“ — Če je le res!

Ko Vedež Oterneta vpraša: »Pavle„Pavle, kaj pa vendar počnete; saj z rogatcem samim pač niste v zvezi?«“, mu on odgovori:

»Ali„Ali ste vi, Vedež? Nisem ne ž njim v zvezi, in si tudi ne želim. Deteljo posipam z malcem (gipsom). Nocoj je dober veter in za njim pride kmalo okrepčaven dež. Kadar jo pred dežjem pospem z malcem, zraste veliko lepša, kot bi napeljal toliko voz gnoja na njivo, kolikor pesti malca izmečem.«“

»Prav„Prav pošteno ste me ostrašili!«“ pravi Pavle: »gotovo„gotovo sem mislil, da me kliče kaka pošast, ali kaj tacega. Drug pot pustite take norčije.«“

Neki lakomen človek je imel v mestu kupčijo, ki se mu je dobro obnašala. Ko je bilo pa v mestu drago živeti, stanoval je pol ure proč od mesta v neki vasi; zjutraj je hodil v mesto, zvečer pa nazaj v vas. Če ga je kdo sosedov poprosil: Bodite tako dobri, pa opravite to in to mesto mene, drugače moram sam iti, je djal: »Ali„Ali ni dovolj, da tergam podplate za svoje opravke, zdaj bi jih pa še za ptuje?«“

Če mu je sosed dejal: »Saj„Saj morate vendar le pot v mesto storiti, ako opravite moje opravke ali ne,«“ odgovoril mu je: »In„In če jaz mesto vas ne opravim, morate pa vi iti v mesto.«“ — Še le, ko mu je sosed djal: »Veste„Veste kaj, posodim vam svoje čevlje,«“ storil mu je, kar je želel, in če bi mu ne bil sosed posodil čevljev, ne bil bi mu tudi opravil naročila.

Po azijskem gorovju »Turje«„Turje“ in drugih krajih živi neka divja koza, Argali imenovana, sila velika, močna in plašna, ki ima zeló velike rogé. Če zgubi v boju ali po kakej drugi nesreči kak rog, kar se včasih zgodi, obernejo si ga ondotne lesice v prid. Ni jim potem treba kopati luknje v zemljo, ker menijo, da je rog zavoljo njih tu, zlezejo va-nj in stanujejo v njem. Komu se je bolj čuditi, velikemu rogu ali majheni lesici?

Za časa poljskega kralja vnel se je punt, kar ni bilo nič nenavadnega. Nekdo puntarjev, in sicer nek poljski knez {{prelom strani}} se je tako zeló pozabil, da je obljubil za kraljevo glavo 20.000 gold. Da, še več. Prederznil se je celo kralju samemu pisati, bodi si, da ga je hotel šaliti ali ga pa vstrašiti. Toda kralj mu hladnokervno odpiše: »Vaše„Vaše pismo sem prejel in prebral. Veselilo me je nekoliko, da se vam zdi moja glava še nekaj vredna. Jaz vas zagotovim, za vašo bi ne dal groša.«“

Necega dne pravi eden od njih: »Jaz„Jaz bodem tat.«“ — »Jaz„Jaz bodem sodnik,«“ pravi drugi. »Vi„Vi bodite pa briči,«“ pravi tretjemu in četertemu, »ti„ti bodeš pa rabelj«rabelj“, reče petemu. — — Dobro: Tat ukrade skrivoma ednemu svojih pajdašev nožič ter zbeži. Okradenec ga toži pri sodniku. Briči vcedé jo za njim, privlečejo ga k nekemu votlemu drevesu in sodnik obsodi ga k smerti. Med tem je slišati strel v gozdu, toda nihče se ne zmeni. Slišijo tudi pse lajati, toda nihče se ne zmeni. Rabelj otveze s kratka tatov vrat, ter ga nepremišljen obesi na vejo drevesovo, tako da se ne more dotakniti tal z nogami; mislil je par trenotkov bode že prestal.

Neki veljaven človek, ki se pa ni rad priklanjal, pride v kerčmo. Kolikor je bilo gostov v kerčmi, vzemó vljudno klobuke in kapice z glav, le eden ne, ki ga ni videl, ker je ravno štel, za koliko je preigral svojega soseda. Ravno je dejal, 52 in 11 je 63, (še dozdaj ni zagledal prišleca,) ko stopi ptuji k njemu ter ga vpraša: »Gospod„Gospod, kdo pa menite da sem?«“ Gost odgovori: »Pošten„Pošten in prijazen človek. Kaj vem kdo ste?«“ — Ptujec mu reče: »Za„Za to naj se vam zahvali kdo drug.«“ — Zdaj pa vstane izza mize ter vpraša: »Kdo„Kdo pa menite, da sem jaz?«“ — »Zarobljen„Zarobljen cepec«cepec“, odgovori ptujec.

»Prav„Prav žal mi je,«“ reče na to gost, »da„da sva se obá motila, in se mislila za pravega.«“ — Ko pa druge gostje vidijo, da se sirovost obleče tudi v gosposko suknjo, se zopet vsi pokrijejo, in ptujec ni vedel druzega početi, kakor prihodnjič biti vljudniši.

Nekdo se je domišljal marsikaj o svojej osebi, in ne malo obrajtal svoje vrednosti in ne malo svoje obleke. Ko se je ravno napravljal na ženitnino in stopil debelih rudečih lic pred ogledalo, oberne se ter vpraša svojega hišnika, ki ga je gledal od strani, muzaje se: »No„No, Boštjan! Koliko sem pač sedaj-le vreden?«“ — Boštjan se dela, kot bi mu bilo ceniti pol kraljestva, ter obrača dolgo desno roko z razprostranimi persti tako sem in in takó tje.«“ 350 gld. pa vendar-le, pravi naposled, ker zdaj je vse veliko dražje, kakor nekdaj.

Na to mu pravi gospod: »Ti„Ti tepec, ali ne verjameš, da samo moja obleka, v kteri sem sedaj, velja gotovih 500 gld.?«“

Hišnik stopi par korakov nazaj k vratom ter pravi: »Prosim„Prosim, odpustite mi mojo napako: obleko cenil sem nekoliko više, drugače ne bi spravil na toliko ceno.«“

Da pa zvezdogledi število zvezd v redu imeti zamoremo, dali smo nekterim bolj čudnim zvezdam imena, ali smo pa več zvezd, ki imajo skupaj kako podobo, imenovali z imenom te podobe: p. križ, krona; ali smo pa 20 ali 100 zvezd omejili v mislih s čerto, ki je podobna zdaj volku, zdaj raku, ali kakej drugi stvari, in smo te zvezde imenovali »sozvezdje„sozvezdje,«“ n. pr. dvanajstera nebeška znamnja, devica, dvojci, škorpijon, in vse zvezde male in velike, ki stojé znotraj te čerte, spadajo k enemu sozvezdju, in če bi kdaj zmanjkalo ktere, ali bi pri prepozna prišla na nebó, zapazili bi koj, braniti bi pa ne mogli. Bralec sam poznaš nektera sozvezdja in koj bi zapazil sam, če bi se zgubila ktera zvezda od drugih.

Ne poznamo mar vsi »rimske„rimske ceste,«“ ki se vije po nebu, kakor širok vihrajoč pas? Podobna je večni megli, ktera obseva neka jasnost.

Perva pravi: »Tvoja„Tvoja leta trajajo od roda do roda; vstanovil si prej zemljo in nebo je delo tvojih rok.«“

Druga pravi: »Nisem„Nisem mar Bog v obližji, pravi gospod, in ne tudi Bog v daljavi. Meniš li, da se more kdo skriti pred mano?«“

Tretja pravi: »Gospod„Gospod, ti me preskušaš in me poznaš, in veš za moja pota.«“

Četerta pravi: »Kaj„Kaj je človek, da se ga spominjaš? In kaj Adamov sin, da skerbiš za-nj?«“

Peta pravi: »In„In če bi tudi pozabila mati svojega otroka, jaz te ne bodem pozabil, pravi Gospod.«“

Ko pa 1807. leta Anglež vidi, da sta ga zapustila Prus in Rus in se pogodila s sovražnikom; da so Francozje gospodi v vseh lukah in uterjenih krajih vshodnega morja in da bi mu še nemara huda pela, če bi prišli še na Dansko, ne reče ne besede, ampak zavozi z brodovjem na morje in nihče ni vedel kam. Ko pa se vstavi na danskem obrežji in pred kraljevim glavnim in vladarskim mestom, in je bilo vse tiho in mirno, pišejo Angleži v Kodanj: »Ker„Ker smo tako dobri prijatelji, dajte nam vaše brodovje in terdnjave, da je ne dobé sovragi. Neznano bi nam bilo žal, ako bi vam morali sestreliti mesto.«“

Bilo je ravno tako, kakor če ima kak mestjan ali kmet pravdo s kakim drugim, in prišel po noči s svojimi hlapci k sosedu pred postelj, ter mu rekel: »Sosed„Sosed, ker se tožujem z mojim bratom, morate dati vaše konje meni shraniti, dokler {{prelom strani}} se reč ne konča, da ne bo moj nasprotnik mogel jih zasesti, ter jezditi k doktorju. Če pa ne, zažgem vam hišo; dovoliti mi morate, da smem stati s svojimi hlapci pri veliki cesti v vaši reži, da svojemu botru, če bi hotel na svojem konju jezditi k doktorju, zaskočim pot.«“ — Sosed bi djal: »Pusti„Pusti mi hišo, kakor je, kaj se brigam za vajine tožbe.«“

In tako so djali tudi Danci. Ko jih pa Anglež vpraša: »Hočete„Hočete li z lepa,«“ in so mu Danci odgovorili: »Nočemo„Nočemo!«“ vsujejo se trume vojakov po bregu, se bližajo vedno bolj mestu, postavljajo topove in 2. septembra pravijo: danes je zadnji čas. Vsi prebivalci kodanjski in ves Danski narod dejal je: Kako se sovražnik obnaša, je nezaslišano, in sramota bi bila, ki bi je vse morje ne izmilo, ako bi nas prestrašilo

žuganje, in bi privolili v njegovo nepravično tirjanje. »Ne„Ne!«“

»Odkod„Odkod pa, dobri prijatelj?«“

»Od„Od tod in tod!«“

»Kaj„Kaj ne, v Parizu imate pač opraviti?«“

»To„To in uno, pa tudi našega kralja bi rad videl, ki nas tako po očetovo ljubi.«“

Kralj se skrivoma nasmehlja, ter pravi: »Ta„Ta priložnost podá se vam danes.«“

»Če„Če bi le vedel, kteri izmed toliko ljudi je kralj, če bi vedel, na čem bi ga spoznal.«“

»To„To se pač lehko naredi!«“ pravi kralj. »Le„Le dobro pazite, ko pridete v mesto. Kdor bo edini ostal pokrit, med {{prelom strani}} tem, ko se bodo drugi častitljivo odkrivali, njega poglejte prav, on je kralj.«“

»Gospod„Gospod!«“ pravi kmetič, in sumljivo pogleduje svojega neznanega pajdaša z glavo zmajevaje: »Če„Če niste vi kralj, sem pa jaz, ker midva edina imava še klobuke na glavi.«“

»Jaz„Jaz sem kralj! Jaz,«“ odverne jezdec. »Ko„Ko denete svojega šarca v hlev in vse opravke končate, pridite k meni v moj grad; dal vam bom dobre juhe in pokazal vam svojega Ludovika.«“

Marsikteri bralec, p. kak tkalec, ali barvar ali krojač ne bi verjel, če bi mu človek dejal, da je imela ovca zjutraj še volno na sebi, kupec pa zvečer že sukneno suknjo. Ta ali oni si bo mislil, zdaj-le je Vedež eno istih povedal, pri kterih se človek kaj lahko vjame. Saj verjamemo, pravi ta ali oni, da je imela ovca zjutraj volno na sebi, in da se je kupec zvečer oblekel v suknjo, suknja pa ni bila iz tiste volne, ali je bila pa še celó platnena. — »Nisi„Nisi jo zadel,«“ pravi drugi, »bila„bila je ena in ista volna; če je kupec pogernil suknjo na ovco, imela je toraj tudi volno na sebi in sicer isto, iz ktere je bila suknja narejena. Ali niso nosili v zadnji francoski vojski huzarski konji škornje? Pa kako? Nosili so škornje jezdecev.«“

»To„To ne veljá nič!«“ pravi Vedež, »ovca„ovca je imela svojo naravno volno na sebi, in človek ravno tisti dan še suknjo iz njene volne. Toda tega mi čast. bralec ne verjame, kakor {{prelom strani}} tudi Zoržani niso verjeti hoteli, ampak so z nekim gospodom stavili, da ni mogoče.

»Zvezda„Zvezda se je uternila«uternila“, pravijo ljudje, »zopet„zopet je nekdo umerl.«“

A nek vojak na straži, še ni prebral, kar je Vedež pisal v solncu, luni in zvezdah. Gor in dol, dol in gor v polnoči gredé preganja si dolg čas s tem, da sešteva palice, ki so mu jih pri tej ali oni priložnosti naložili, ali pa kuje pismo, ki ga bode spisal in ga poslal drug dan domu. Zavoljo dolzega časa ogleduje tudi strehe sosednih hiš, na ktere je ravno mesec posijal; pri tej priložnosti zadene tudi na stolp, kamor hodijo po noči zvezdarji gledat, kaj se gori na nebu godi. — Kar pomoli zvezdogled skoz stolpovo lino daljevid, ter ga nastavi na neko malo zvezdico, da bi jo opazoval. Vojak si misli, kaj hoče pa neki oni le s svojim pihavnikom ? — Menil je namreč, da je daljevid pihavnik. — Ko ga takó nekoliko {{prelom strani}} časa nepremakljivo gleda in si misli; »No„No, ta pa dolgo časa meri!«“ — se uterne zvezda in pade z nebá, kakor pravijo nevedni ljudjé. — Vojak stermi in se čudi: skoraj, da ne skoperni.

»Tri„Tri sto kapunov!«“ zavpije glasno, »ta„ta pa zna, ta!«“ — Mislil je namreč vojak, da je pomeril zvezdogledec zvezdo in jo zbil z neba, kakor vrabca s strehe. »Tej„Tej zvezdi jo je že zagodel,«“ pravi za se, »nje„nje ne bo več nazaj na nebó.«“

Ko je Tone že vse zvijače in smešnice doprinesel, in se mu ničesa več ni ljubilo; kajti on ni nikoli kradel iz potrebe, ali zavoljo dobička, ali hudobije, o né, ampak vselej iz ljubezni do umetnosti in zató, da si izuri svojo bistro glavico; ali ni privezal Bizovičarjevemu Luku njegovega konja k mlinskim vratam, kaj hoče razumni bralec še več? — Nekega večera, ko je že vse zvijače storil, kakor je bilo že rečeno, pravi sam pri sebi: Nocoj hočem slednjič poskusiti, kako daleč se pride s spoštenjem. Toraj ukrade še tisto noč kozo, 3 korake od čuvaja na straži. Drug dan obstane gosposki vse svoje zvitosti. Ko pa zapazi, da bi mu jih sodnik dal rad 25 za spomin, pravi sami pri sebi: »Nisem„Nisem bil pošten.«“

Zato se zaplete v svojem govorjenju, in v drugi preiskavi obstane, da je bil že ob nekdaj polrokovnjač, to je, človek, ki po noči skoro bolj vidi, kakor po dnevu; in ko ga hoče sodnik izpraševati, če ne ve on o nekih tatvinah, ki so se pred kratkem zgodile, pravi on: »Seveda„Seveda vem, saj sem jaz isti tat.«“ — Ko se mu drug dan bere, da mora v ječo in ko je že vojak, ki ga bo spremljal v mesto v kaznilnico, zunaj pred vrati stal, kajti bilo je 15 ur daleč, pravi ves skesan in potertega sercá: »Pravici„Pravici ne odide nihče, kar sem zaslužil, se bo zgodilo z mano.«“

Potoma pripoveduje vojaku, da je bil on tudi že vojak. Služil je cesarju šest let pri kranjskem regimentu, da zamore pokazati šest ran iz laške vojske, itd. — Terdnoserčni spremljevalec pravi: »Jaz„Jaz nisem mogel viši priti, kakor do desetnika; prav za prav sem bil kovač. Pa časi so sedaj hudi.«“

»Narobe„Narobe,«“ pravi Tone, »žandarm„žandarm je pri meni v večji časti, kakor drug vojak.«“

»Pa„Pa saj jaz nijsem žandarm, jaz sem mestni vojak.«“

»Res„Res je, mesten vojak je več, kakor vojak, ki gre na vojsko iz mesta vun na sovražnika, ker mesto je vselej več, kakor vas, zató postane še le star cesarsk vojak mesten stražar. Drugič pa se bojuje mesten vojak za svoje mestjane, ženo in otroke, cesarsk vojak pa gre na vojsko, bije se in tepe; pa sam ne vé za koga in ne zakaj?«“

Temu pristavi Tone še: »In„In mesten vojak, ki ne počenja nobenih nerodnosti, zamore v časti umreti, ako hoče. Mi, cesarski vojaki pa moramo za to čast pustiti, da nas na nože natikajo. Zagotovim vas, da jaz in moji sovražniki imamo presneto malo od te časti, da jaz živim.«“ Svoje sovražnike je {{prelom strani}} pa Tone mislil zasledovalce in briče, ki so mu vedno za petami.

Kovača (mestnega vojaka) pa ta častljiva primera takó za Toneta pridobi, da si misli: »Tacega„Tacega jetnika še nisem nikoli spremljal.«“ — Tone pa stopa z velikimi koraki pred kovačem, da bi ga prav do dobra utrudil in spehal v tej vročini. »V„V tem se loči cesarski vojak od mestnega,«“ pravi mu, »da„da je vajen širocega koraka.«“

Ko prideta na večer ob petih v nekó vas in gresta mimo kerčme, pravi Tone: »Prijateljček„Prijateljček, ali ga ne popijeva en poliček?«“

»Gospod„Gospod bratec,«“ odgovori kovač, »kakor„kakor je tebi prav, je tudi meni.«“

Toraj pijeta skupno iz ednega poliča, potem ga spijeta še en poliček in potem še eden, Betov Tone pa eno na drugo pripoveduje o svojih vojaških dogodkih, dokler kovač od vina in dolge poti presiljen ne zaspi. Ko se čez eno uro zbudi in Toneta nikjer ne vidi, je njegova perva misel: »Kaj„Kaj velja, bratec je šel že naprej!«“ — »Ne„Ne, ni šel, ampak stal je zvunaj pred vrati, kajti Betov Tone gre nerad prazen proč. Ko zopet nazaj pride v sobo, pravi kovaču: »Bratec„Bratec, mesec se že pomika na nebó; če ti je prav ostaniva tukaj čez noč!«“ — Kovač je bil zaspán in truden, toraj pravi: »Da„Da, kakor gospod bratec hočeš.«“ Po noči, ko je kovač terdno spál in vse stopnje od najnižje presmerčal, in Betov Tone pa ni spati mogel, vstane in preišče za kratek čas bratove žepe, najde med drugim pisanje svojega brateca, ki so ga dali mestnemu vojaku zastran Toneta in ki je bilo namenjeno oskerbniku kaznilnice. Potem si pomeri za kratek čas vojakovo novo opravo, škornje, pomeri si čepico in drugo potrebno. — Bilo je vse prav. Potem gre vún, gre dalje, kakor daleč mu je mesec svetil. Ko se kovač prebudi in zapazi, da ga zopet ni v sobi, si misli. »Je„Je že morda zopet šel malo vun na prosto.«“ Seveda je bil zunaj na prostem, in ko se zdaní in pride v pervo vas, ki je bila pri roki, pravi ondi: »Pripetila„Pripetila se mu je velika nesreča. Vojak, ki bi me moral spremljati v kaznilnico, se mi je zgubil. Denarja nimam, dajte mi juhe na deržavne stroške, in dobite kje človeka, da mi pokaže pot v mesto.«“ — Župan spiše listeč za kerčmarja, naj da Tonetu juhe in maselc vina, in pokliče fanta, ki naj kaže pot jetniku v mesto. — Po zajuterku napravita se na pot. Ko prideta iz gozda na plan, pravi Tone ugledavši zvonike na ravnini pred sabo: »Fantiček„Fantiček, sedaj pa le idi domu; sedaj ne bom zgrešil pota.«“ — V mestu vpraša pervega dečka, ki ga dobi: {{prelom strani}} »Fantič„Fantič, kje je jetnišnica?«“ — Ko jo je našel in prišel k oskerbniku, poda mu pisanje, ki ga je vzel kovača: oskerbnik bere in bere in napenja oči, slednjič pogleda Toneta jako debelo: »To„To je prav; pa jetnika oddajte!«“ — Tone odgovori ves začuden; da jetnik je on sam. — Oskerbnik pravi: »Dobri„Dobri prijatelj, zdi se mi, da se hočete norčevati. Pri nas se ne norčujemo. Le obstanite, da ste jetnika spustili.«“ — »Pa„Pa, saj vam povém.«“ — »Jaz„Jaz spoznam iz vsega, daste ga izpustili.«“ Betov Tone pravi k oskerbniku: »Če„Če vaša visokost vidite in spoznate, toraj že ne morem tajiti. Če pa bi mi hoteli dati kakega konjika, upam se rokovnjača še doteči in ga vjeti. Komaj je četert ure, da mi je ušel.«“ — »Bebec„Bebec neumni!«“ pravi oskerbnik, kaj koristi konjiku urnost konjeva, če mu je teči s pešcem. »Ali„Ali nisem služil tri leta cesarja pri konjicih?«“ — »Dobro„Dobro!«“ pravi oskerbnik, »toraj„toraj se bo tudi za vas osedlal en konj, in sicer za vaš denar, drugi pot pa bolj pazite.«“ Urno pripravijo Tonetu konja, in na vse strani razpošljejo se pisma, naj pomagajo ljudje Tonetu, če bi potreboval sile. —

Toraj jezdita konjik in Tone nekoliko časa, drug tik drugega, da bi vlovila Betovega Toneta. Na razpotju pravi Tone svojemu pajdašu, ki ga vpraša, po kteri poti naj gre on, in po kteri Tone sam. — »V„V starem produ prideva zopet skupaj,«“ pravi Betov Tone. Ko se pa razideta in zgubita drug druzega izpred oči, oberne se Tone na levo; in spravi s svojim iskanjem in vpitjem ves kraj na noge, Betovega Toneta zopet iščejo, kajti pokazal se je zopet v deželi. Tako je počenjal, dokler ni prišel do meje. Na meji pa spodbode svojega konja in prejezdi mejo; briči ga pa iščejo še danes, če se niso že naveličali.

Tožil je župan svojej ženi, da ga bode še pod zemljo spravila njega francoščina. Moral je namreč nekemu ubežnemu Francozu kazati pot, ker ga pa ni dobro razumel in mu ne prav odgovarjal, je dobil dovolj udarcev v zahvalo. Drugače se je pa zdela ta stvar nekemu drugemu. Kazati je moral namreč tropi vojakov pot čez hribe, znal pa ni druzega kakor {{razprto|Oui}}, kar se pravi: »Da«„Da“ in {{razprto|bougre}}, gerdo ime. Te dve besedi je večkrat slišal in si jih zapomnil, ne vedé, kaj se pravi po slovenski.

Začetka šlo je jako dobro, dokler so se Francozi menili med seboj in dokler je on stopal pred njimi z laterno v roci, {{prelom strani}} s tremi ali štirimi teleti, ki so jih nanj obesili. Ker se je pa smejal tudi on, kadar so se smejali Francozje, popraša ga eden po francoski, če tudi razume, kaj se menijo. Serčen bi moral reči: Ne. Pa ker ni umel, kaj ga je vprašal, se tudi ni dosti brigal, kaj mu naj odgovori. Toraj napne vse svoje francoske žile ter pravi: Da, oui bougre krota. Strašno zakolne Francoz ter potegne sablo iz nožnic, jo zavihti nad glavo in krog ušes. »Ali„Ali ti bodeš zmerjal francoskega vojaka?«“

»Da„Da, krota!«“ mu odgovori. Še o pravem času primejo ga drugi vojaki za roko, da ni koj preklal kažipotu glavè, brez kojega bi ne mogli dalje v temni noči — Pa kleli so ga vendar le in ga suvali v rebra od leve in desne, ter ga prašali, če se bode zdaj vedel lepši.

»Oui„Oui bougre«bougre“ jim odgovori. Zdaj ga neznansko namlatijo in v enomer prosi jih odpušanja z: Oui bougre.

»Francozi„Francozi niso tako hudi, ne,«“ je pristavil, »kakor„kakor se navadno misli, če se človek le pogovoriti zna ž njimi!«“