Janove skrivnosti: Razlika med redakcijama

| avtor= Milan Pugelj

| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'', 42/4-10 {{mp|leto|1909}}.

| dovoljenje=javna last

| obdelano=4

»Ali dobro stoji, poglejte!«

 

 

Materine vodene in skrbne oči bežijo nekam daleč tja preko njiv in poljan, ustne od časa do časa vztrepečejo, kakor bi izgovorile same sebi važno besedo, gube po obrazu se stiskajo, včasih širijo, včasih množijo z novimi, majhnimi, komaj opaznimi. Njene misli, vsa njena čuvstva se motajo okrog drugega sina, ki je že nad dvajset let star, ki je študiral v daljnem nemškem mestu na takozvani trgovski akademiji, te dni dokončal svoje študije in se danes popoldne pripelje. Mirno je živel vse do zadnjih časov, redno in pravilno se je z njim vse godilo, zadnje tedne ali mesece pa se je pripetilo nekaj neznanega in nejasnega, bogvekaj je poseglo v njegovo življenje, ali bolezen ali zunanji svet, ki je čestokrat zloben in goljufiv in mladini največkrat pogubljiv in nevaren.

Naglo, kakor bi jih nosile ptičje peroti, so dospeli v dolino, zavili proti mostu, oddrdrali preko njega naravnost dalje po široki cesarski cesti proti postaji, ki je stala vsa v zelenju in v rdečih rožah sredi ravnice.

 

 

Trgovec Novak je stopil prvi iz voza, za njim Katinka, pomagala materi in posegla po bratcu Milčku, ki je v hipnem veselju capljal po zraku z debelima nožicama in ker je bila prilika ugodna otipal lastnoročno rdeče cvetove na sestrinem klobuku. Katinka je bila tisto jutro vsa lepa in prikupljiva. Svetlo-rožnata obleka se je oklepala njenega mladega in bujnega životka, kakor bi bila na njem vzrastla, modre in velike oči so gledale sladko-razsanjane krog sebe, nad košatimi rjavimi lasmi so se zibali razkošni, široki in mehki krajevci florentinskega slamnika, spodaj se je kazalo iz ozkih in svetlih šolnov dvoje drzno izpodkoženih gležnjev, pri njeni krepki in živahni hoji se je zasvetilo včasih njeno snežnobelo spodnje krilo, prikazalo se nenadoma, naenkrat skrilo, kakor bi se zasmejalo, nedolžno izzivalo.

»Dobro in prav je, da si prišel!« govori njemu in sebi v uteho in tolažbo. »Mogoče je, da bi bilo kmalu prepozno, da bi se zgodilo bogvekako.«

 

 

Sedli so za mizo, Jan na sredo, na desno oče, na njegovo levo mati, Katinka toči vino v kozarce, Milček stoji pri tistem stolu, kamor je položil njegov novodošli brat površnik in kovčeg, otipaje s prstkom previdno in nalahko svetlo zapono, kakor bi jo sam sebi kazal.

»Vzemi!« — sili oče. »Založi in omoči! Vožnja človeka izprazni in utrudi. In pripoveduj kaj. Povej, če se že kaj zanimaš za trgovino ali čitaš še vedno knjige, Janek! Trgovec biti in vedno tiščati v knjigah: zlo je to! Domisli se, razveseli me, reci! Petdeset kilogramov pšenice — koliko to stane po sedanjih tržnih cenah A?«

 

 

»Pripoveduj, Janek, kaj bi ti napravil, če bi posejal njivo s pšenico, o kateri veš, da nosi osato klasje, a bi dozorelo žito, pognalo klasje, pa bi na njem manjkalo osij? Reci, razveseli me!«

Jan se spomni na Kristino, na tisto drobno in plaho dekletce, ki je hči očetovega prijatelja, trgovca Ambroža, in ki se je nekoč neutolažljivo razjokala, ker jo je spodaj na vrtu v letni lopi poljubil. Domisli se na njeno plahoto, na njeno verno pobožnost, na njen strah pred vsem nespodobnim, pred grehom.

 

 

==II.==

Bolezen, ki se ga je prej lotevala in se občutno pojavljala v glavi, na sencih in očeh, je s temi sestanki odjenjala, razgubila se nekako kakor megla.

 

 

Nekaj mučnega je to. Ona pride v hišo, zaide med ljudi, kamor ne spada. Tem sobam ne pristoja njen obraz, tem temnim, nekako svečanim hodnikom ni primerna njena zibajoča hoja, njen smeh meti, kali, omadežava tiho in resno pobožnost, ki se razliva po teh prostorih, širi vsepovsod — po kotih, izbah, shrambah, kotičkih in špranjah.

»Kaj ste opazili!« — vpraša, vidno se vznemirja, bleda lica mu podpluje kri.

 

 

Jan se mu nasmehne, ker ga izpreleti nenadno veselje, odide nazaj na vrt, šeta med gredami, lista po knjigi, hoče čitati, pa mu uhajajo misli vsekrižem, sproti mu razpadajo stavki, ki jih čita med vrstami, pojma se tope v spominih brez sledu kakor pesek v vodi.

Katinka, ki jo stiska k sebi, pritisne svoje lice k njegovemu in vpraša ljubeznivo in rahlo: »Kakšna sreča? Ali nevesta? Kako si povedal?«

 

 

==III.==

»Dobro si povedal!« — pohvali Ambrož, ponudi lesenega žandarja, in Milček vesel odskače.

 

 

»Glej, tudi ti si tukaj!« — mu veli Ambrož, poseže v žep in mu ponudi košček sladkorja.

»Uvede se v trgovino zopet!« — se meša v pogovor gospodinja. »V tvoj tir zajde, da sam ne ve kdaj!«

 

 

Gospodar premišlja, vidi se mu, da ima še drugo skrb in da ni zadovoljen.