Janove skrivnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
m ureditev |
||
Vrstica 3:
| normaliziran naslov= Janove skrivnosti
| avtor= Milan Pugelj
| izdano=
| vir= {{fc|dlib|I2V273C8|s=1-2|4}}, {{fc|dlib|5HTZC7L9|s=1|5}}, {{fc|dlib|XXEE1T5Y|s=1-2|6}}, {{fc|dlib|HUTGH4UW|s=1-2|7}}, {{fc|dlib|UOKWWBO9|s=1|8}}, {{fc|dlib|K3CKT62M|s=1-2|9}}, {{fc|dlib|I3KR4NNP|s=1|10}}
| dovoljenje= javna last
| obdelano= 4
}}
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4}}
== I. ==
Jakob Novak, trgovec in posestnik iz Zaplotja, se pelje s svojo družino in v svoji prostorni družinski kočiji na uro oddaljeno postajo. V obraz je rdeč in gladko obrit, na glavi ima rjav širokokrajen klobuk s podolgovato štulo, izpod krajevcev gledajo kratko pristriženi, zamolklo sivi lasje, oči so svetlorjave in bistre, nos močan in nalahko upognjen, ustne ostro zarezane, nekako resne, skoro trpke. Čokat je in širokopleč, upognjen je naprej, desno dlan upira ob koleno, z levico sega po debeli, zlati verižici in po enaki uri, ki je velika in močna in naglas tiktaka. Tik njega na levi sedi soproga, ki je drobna in suha, njej nasproti petletni sinček Milček in poleg njega nasproti očetu edina hčerka Katinka. Mati ima na glavi črno in svileno šerpo, hči bel slamnik z rdečimi rožami, Milček je gologlav in kodrolas, v majhnih rokah drži zelen ozkokrajen klobuček in popravlja za trak dolgo fazanovo pero, ki se je bilo med naglo vožnjo in sredi vetra povesilo.
Vrstica 25:
»Ali dobro stoji, poglejte!«
»Dobro!« pravi oče in tudi mati in Katinka prikima. »Dobro je!«
{{prelom strani}} Materine vodene in skrbne oči bežijo nekam daleč tja preko njiv in poljan, ustne od časa do časa vztrepečejo, kakor bi izgovorile same sebi važno besedo, gube po obrazu se stiskajo, včasih širijo, včasih množijo z novimi, majhnimi, komaj opaznimi. Njene misli, vsa njena čuvstva se motajo okrog drugega sina, ki je že nad dvajset let star, ki je študiral v daljnem nemškem mestu na takozvani trgovski akademiji, te dni dokončal svoje študije in se danes popoldne pripelje. Mirno je živel vse do zadnjih časov, redno in pravilno se je z njim vse godilo, zadnje tedne ali mesece pa se je pripetilo nekaj neznanega in nejasnega, bogvekaj je poseglo v njegovo življenje, ali bolezen ali zunanji svet, ki je čestokrat zloben in goljufiv in mladini največkrat pogubljiv in nevaren.
Vrstica 37:
Naglo, kakor bi jih nosile ptičje peroti, so dospeli v dolino, zavili proti mostu, oddrdrali preko njega naravnost dalje po široki cesarski cesti proti postaji, ki je stala vsa v zelenju in v rdečih rožah sredi ravnice.
»Ustavi!« — je velel gospodar, Jošt je napel vajeti, nekako globoko je požvižgaval nad konjema, ki sta potiskala glavi nazaj, grizla uzdi in strigla po zraku s koničastimi in razposajenimi uhlji.
{{prelom strani}} Trgovec Novak je stopil prvi iz voza, za njim Katinka, pomagala materi in posegla po bratcu Milčku, ki je v hipnem veselju capljal po zraku z debelima nožicama in ker je bila prilika ugodna otipal lastnoročno rdeče cvetove na sestrinem klobuku. Katinka je bila tisto jutro vsa lepa in prikupljiva. Svetlo-rožnata obleka se je oklepala njenega mladega in bujnega životka, kakor bi bila na njem vzrastla, modre in velike oči so gledale sladko-razsanjane krog sebe, nad košatimi rjavimi lasmi so se zibali razkošni, široki in mehki krajevci florentinskega slamnika, spodaj se je kazalo iz ozkih in svetlih šolnov dvoje drzno izpodkoženih gležnjev, pri njeni krepki in živahni hoji se je zasvetilo včasih njeno snežnobelo spodnje krilo, prikazalo se nenadoma, naenkrat skrilo, kakor bi se zasmejalo, nedolžno izzivalo.
Vrstica 75:
»Dobro in prav je, da si prišel!« govori njemu in sebi v uteho in tolažbo. »Mogoče je, da bi bilo kmalu prepozno, da bi se zgodilo bogvekako.«
Oče ne mara takih pogovorov. Pripoveduje o domačiji, o trgovini, o letini, ki kaže dobro, če ne pošlje Bog zla in nesreče. Naglo so doma; kočija obstane prod enonadstropno hišo sredi trga, družina odide iz nje v vežo in po stopnicah v nadstropje in prostrano domačo jedilnico, dekla Neža, ki je že stara in pri hiši od mladih nog, je že pripravila na mizo vino in prigrizek, zdaj stoji v belem predpasniku in dobrohotna tik duri, roke mane in z veliko zadovoljnostjo gleda tistega davnega Jana, ki ga je nosila včasih po rokah čisto majhnega in neznatnega, ki ga je vodila po vrtu in ga kratkočasila s pravljicami in bajkami o povodnjem možu, o škratu, o lisici-zvitorepki, ki je vodila za nos petkrat močnejšega volka.
{{prelom strani}} Sedli so za mizo, Jan na sredo, na desno oče, na njegovo levo mati, Katinka toči vino v kozarce, Milček stoji pri tistem stolu, kamor je položil njegov novodošli brat površnik in kovčeg, otipaje s prstkom previdno in nalahko svetlo zapono, kakor bi jo sam sebi kazal.
Vrstica 119:
Jan se spomni na Kristino, na tisto drobno in plaho dekletce, ki je hči očetovega prijatelja, trgovca Ambroža, in ki se je nekoč neutolažljivo razjokala, ker jo je spodaj na vrtu v letni lopi poljubil. Domisli se na njeno plahoto, na njeno verno pobožnost, na njen strah pred vsem nespodobnim, pred grehom.
Katinka se ga oklene v slovo tesneje, izpusti ga nagloma, odide in utone v temi.
{{prelom strani}} == II. ==
Zadeva z Olgo je Janu samemu nekaj čudnega, meglenega, nejasnega. Ona, hči revne vdove, je pahnila njega, akademika, sina bogatega trgovca, brez pomislega, brez čuta od sebe, zavrgla ga v tistem času, ko mu je bila najdražja, ko jo je obožaval. Spomladi je minilo leto od takrat, ko mu je povedala svoje mnenje, nekako sirovo in s peto stopila na njegova goreča čuvstva, poteptala vsa v prah in blato. Tedaj je bil ves izgubljen zaradi nje, nesrečen, duševno ubit, bolan v resnici. Samotaril je, bledel v lica, oči so se udirale, dobivale nekakšen steklen blesk, nasmehi so izginjali iz obraza, sklepal je, da pojde v drugo stanovanje, v drugo mesto, kjer preboli minulost, pozabi nanjo. Ali njegov oče je hotel vedno vedeti vzroke, vsako stvar je obračal na vse kraje, preudarjal, pretehtaval, ogledaval od vseh strani, zato mu ni pisal in je vztrajal in molčal. Vedel je, da ne sme pisati, da mora molčati: Olga je bila ženska iz drugega sveta, Olga ni spadala v krog njegove rodbine. Razkošno veselje je bila njena last, sladka razuzdanost, vroč, divji ogenj je sijal iz njenih oči, iz njenega telesa je puhtela mladostna, izzivajoča svežost, moč, sila in strast. Malo dobrega je bilo v njeni notranjosti, samo košček usmiljenja do njega, ki je taval okrog zaradi nje izgubljen in bolan. Zato je prišla k njemu nekoč v mraku sredi spomladanskega večera, ko je slonel pri oknu, strmel v zvezdnato in blagodejno noč, mislil nanjo — stopila je k njemu, položila mu roko na ramo, izgovorila njegovo ime in ovrgla svojo trditev. Šala je bila vse prejšnje, komedija nje, sladke razuzdanke: rada ga je imela, podnevi se ga je izogibala, ni ga marala videti, ne srečati, ali ponoči je prihajala sama k njemu, sedela pri njem do jutra, razgovarjala se z njim in ga kratkočasila.
Vrstica 127 ⟶ 128:
Bolezen, ki se ga je prej lotevala in se občutno pojavljala v glavi, na sencih in očeh, je s temi sestanki odjenjala, razgubila se nekako kakor megla.
Tudi to noč je prišla k njemu. Luč je pustil goreti na mizi, sam se je razpravil, legel v posteljo, podprl glavo z roko, zamislil se vanjo, zahrepenel po njej, in nenadoma je začul njene pridržane korake, duri so se rahlo odprle, med podboji se je prikazala njena visoka, krepka in izzivajoča postava. Rdeče ustne so se zaokrožile v prešeren smeh, dvovrstni beli zobje so se zaiskrili, tudi oči so se zasmejale, velike in črne oči.
{{prelom strani}} Nekaj mučnega je to. Ona pride v hišo, zaide med ljudi, kamor ne spada. Tem sobam ne pristoja njen obraz, tem temnim, nekako svečanim hodnikom ni primerna njena zibajoča hoja, njen smeh meti, kali, omadežava tiho in resno pobožnost, ki se razliva po teh prostorih, širi vsepovsod — po kotih, izbah, shrambah, kotičkih in špranjah.
Vrstica 157 ⟶ 158:
»Kaj ste opazili!« — vpraša, vidno se vznemirja, bleda lica mu podpluje kri.
»Nič ni bilo!« — odgovarja Jošt. »Ni verjeti ponoči psu: list zašumi, pa čuje in laja, kakor bi lezel tat pri oknu v skladišče.«
{{prelom strani}} Jan se mu nasmehne, ker ga izpreleti nenadno veselje, odide nazaj na vrt, šeta med gredami, lista po knjigi, hoče čitati, pa mu uhajajo misli vsekrižem, sproti mu razpadajo stavki, ki jih čita med vrstami, pojma se tope v spominih brez sledu kakor pesek v vodi.
Vrstica 197 ⟶ 198:
Katinka, ki jo stiska k sebi, pritisne svoje lice k njegovemu in vpraša ljubeznivo in rahlo: »Kakšna sreča? Ali nevesta? Kako si povedal?«
»Usmili se!« — šepeče Jan in se trese. »Ne povprašuj, utihni, utihni.«
{{prelom strani}} == III. ==
Tretji dan predpoldne se pripeljeta trgovec Ambrož in njegova hčerka Kristina. Ambrož je visok, šestdesetleten starec, raven je in suh, obraz ima rjav in naguban, kadar se smeje, se mu kažejo rumeni in črnikasti zobje, drobne vodene oči skoro popolnoma izginejo, lici se nagubata na desno in levo v tropo sporedno zaokroženih brazd in gub. Kristina je velika in vidno zdrava, lase ima črne in bogate, oči živahne in temne, v obraz je rahlo zarjavela, vendar polna, sočna in lepa. Vesela je, smeje se na glas in do malega bahato, svojo prijateljico Katinko nekako konvencionalno objame in poljubi, ko stisne Janu roko, ne zardi več v lica, kakor včasih, ogovori ga vljudno in glasno, ko stopata po stopnicah v jedilno sobo, mu pripoveduje o sebi, o svojem življenju, sama sebe skuša ironizirati.
Vrstica 221 ⟶ 223:
»Dobro si povedal!« — pohvali Ambrož, ponudi lesenega žandarja, in Milček vesel odskače.
Tudi Sultan, veliki, črni pes, sedi sredi sobe, kakor bi čakal darila.
{{prelom strani}} »Glej, tudi ti si tukaj!« — mu veli Ambrož, poseže v žep in mu ponudi košček sladkorja.
Vrstica 239 ⟶ 241:
»Uvede se v trgovino zopet!« — se meša v pogovor gospodinja. »V tvoj tir zajde, da sam ne ve kdaj!«
»Čisto gotovo!« — pritrjuje Ambrož.
{{prelom strani}} Gospodar premišlja, vidi se mu, da ima še drugo skrb in da ni zadovoljen.
Vrstica 293 ⟶ 295:
»Pozabi jo,« — prosi ona »pozabi! Bodi mi dober, blag! Bog bo dal: pri meni jo boš lahko pogrešil!«
== IV. ==
Po večerji, ko objame hišnega gospodarja dobra volja, se dvigne trgovec Ambrož, čašo rumenega vina drži v rokah, na Jana in Kristino gleda, ki sedita drug tik drugega, zadovoljno se smehlja in jima nazdravlja.
|