Ljubezen in rodoljubje: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
(ureditev)
Brez povzetka urejanja
 
Nepopisen vrišč in krik je donel v „Novem svetu“; nekateri so se smejali, drugi vriskali, treji peli, četrti pa vikali: „{{razprto|Živel Dolžan}}! — {{razprto|Živel Kres}}!“ — Med gosti so bili zastopani vsi stanovi: duhovniki, advokatje, zdravniki, profesorji, velikošolci, učitelji, obrtniki, delavci in kmetje. Pa tudi precej ženskih je bilo med njimi v pariško modni toaleti, pa tudi v priprostem kmetskem krilu z robcem na glavi.
{{prelom strani}}
 
Izza mize, pri kateri so sedeli čitalničarji v kratkih surkah in okroglih klobučkih s srebrnim trakom, se je baš dvignil vitek, simpatičen gospod male rdeče brade ter živega pogleda.
 
„Silentium!“ je zagrmel zopet širokopleči herkuliško vzrasli mladenič, in Kočevar je nadaljeval:
 
„Gospoda moja! — Domovina je dobila danes vzornega zastopnika pred stolom Njegovega Veličanstva, — velenadarjenega, velemarljivega, veleuglednega, veleizskušenega in velenarodno odločnega državnega poslanca. Gospod tvorničar Dolžan pozna {{razprto|vse}} interese {{razprto|vseh}} slojev našega naroda, pa tudi {{razprto|vsa}} sredstva, javna in tajna, s katerimi nam pridobi in izvojuje kar največ onega, kar nam gre po človeškem in božjem pravu. Novi naš poslanec bo stal vsekdar na izkrajnji levici naj odločnejših in najneizprosnejših slovanskih tovarišev v avstrijskem državnem zboru ter tako krepko in visoko držal zastavo Slovenije, katero so, žal, nekateri začeli spravljati v nevarnost, da nam jo naši stoinstoletni sovražniki raztrgajo in {{prelom strani}} oskrunijo. Tak poslanec bo gospod Dolžan, kar nam je pri neštetih volilnih shodih obljubil s svojo moško besedo sam. —
 
„Gospoda moja! — Danes slavimo sijajno zmago svojega kandidata ter z godbo in petjem zaključujemo srečni in veseli vse dni našega truda in napora. — Trd, hud boj smo izvojevali, gospoda, zato pa smo na svojo zmago tem ponosnejši! — Tega pa, se zavedajmo danes vsi, da bi brez spretnega in neumornega vodstva ne dosegli nikdar zmage! Kar je vojskovodja v bitki, to je v političnem boju mož, ki ga vsi poslušamo in se mu vsi pokorimo, po čigar besedah se vsi ravnamo in sučemo. {{razprto|Disciplina}}, {{razprto|red}} je glavni pogoj v vojski, da pribore pogumni vojaki zmago; isto velja tudi v politiki. {{razprto|Brez načrta, brez določnega programa, brez jednotnega vodstva propade ter se razbije vse ...}}
Končno pa je polegel vihar in Kočevar je zopet začel:
 
„Iskreno, prisrčno pritrjevanje vaše je pač dovolj jasen in glasen dokaz, da sem govoril slavni družbi prav od srca. Brez Kresa bi bili čreda brez pastirja, ki sili na vse strani, pravega, jedino varnega pota pa ne ve. Kres nas je vodil, kadar smo izgubili pravec; Kres nas je navduševal, če nam je upadal pogum; Kres nam je bil najlepši vzgled posnemanja, ko smo se utrudili. Veliko, skoro bi rekel vso zaslugo za propast nasprotnega kandidata si je pridobil Kres; — njega moramo zahvaliti danes tako kakor zasluži in kakor se spodobi. Spominjam vas le njegovih številnih, temeljitih, prepričevalnih in vzpodbujevalnih člankov v „{{razprto|Slovenskem Braniku}}“, — spominjam {{prelom strani}} vas njegovih srce in dušo vznašajočih govorov, — njegove živahne neumorno požrtvovalne agitacije, za katero ni skoparil ni s časom niti z denarjem ... Kres je storil toliko, kolikor mu je bilo človeku možno, — več more samo Bog! —
 
„Zato pa vas poživljam, slavna družba, da se pridružite tudi sedaj mojim besedam: Slovenski narod ne pozabi nikdar vzornega rodoljuba, gospoda Josipa Kresa, temveč mu poln hvaležnosti in priznavanja kliče: „Slava!“
Ko se je polegel vrišč, vstal je Kres, srednje velik mladenič, širok preko hrbta, a ozek okoli pasu, ogljeno črnih, kratko ostriženih las, visokega, izbočenega čela, močnih gostih obrvi, živih, ostrih oči, malih brkic in francoske brade. Ko je odprl svoja dekliško mala usta, zasvetili sta se dve vrsti belih zob.
 
„Gospoda! Dragi prijatelji!“ je začel s sonornim glasom baritonista. „V dnu svojega srca sem bil iznenaden od vaše ljubeznive ovacije. V svesti si nisem namreč niti jednega dejanja, s čimer bi bil zaslužil toliko priznanje. Delovati v korist in čast svojemu narodu, žrtvovati mu svoje duševne in telesne moči, skrbeti, trpeti, žalostiti in veseliti se z njim, gospoda moja, to ni nikaka {{razprto|zasluga}}, nego le prva največja {{razprto|dolžnost}} vsakega! ‚Sveto služimo sveti domovini‘ in ‚Ne samo, kar {{razprto|veleva}} mu stan, {{razprto|kar more}}, to mož je storiti {{razprto|dolžan}}‘! To bodi geslo vsakemu Slovencu! Narod naš potrebuje neumornih in nesebičnih delavcev povsod, v vseh strokah, na vseh poljih. Povsod je še v nevarnosti narodna individuvalnost, povsod ga odrivajo ter mu izpodkopavajo tla. Boriti se nam je še za najprimitivnejše življenske potrebe ... koliko dela nas čaka šele tedaj, ko se začnemo poganjati za odlično kulturno in politično mesto med avstrijskimi narodi! — Dotlej pa je, žal, še daleč. Naša naloga bodi, polagati trdne, neomajne temeljne kamne, na katere bodo mogli naši otroci in vnuki z mirnim {{prelom strani}} in navdušenim srcem zidati visoko in ponosno poslopje narodne avtonomije ... ‚{{razprto|Zjedinjena Slovenija}}‘, gospoda moja, ta večno zorni, prelepi, pa vendarle dosežni ideal vseh zavednih rodoljubov, ‚{{razprto|Zjedinjena Slovenija}}‘ nam bodi končni in najvišji smoter, za čigar dosego mora zastaviti vsakdo vse svoje moči, ves svoj vpliv. Res je, da se zdi nekaterim, kojih srce je plašno že po prvih izjalovljenih poskusih, ta vzvišeni narodni smoter izvodek sanjarjev ... mi pa ne obupajmo! Ne takoj, ampak počasi dozore velika dela, njih vrednost je pa poslej tem občnejša. —
 
„Z izvolitvijo prijatelja Dolžana smo vzidali danes nov temeljni kamen za svojo vzorno stavbo. Vzidavali smo ga vsi, vsak po svoji moči, vsi pa z zavestjo, da ravnamo le kot verni sinovi matere Slovenije.
 
Množica se je iznova rinila s kupicami k pohvaljencema smejoča, kričeča in polivajoča se, čitalničarji pa so med občnim vriščem zapeli:
{{prelom strani}}
 
<poem align="center"><small>
„Naj viharja moč razsaja,
 
„Do svidenja! sta odgovorila mladeniča ter poklonivši se stisnila poslancu in Kresu roko. Potem pa se je obrnil Dolžan do občinstva, hoteč je nagovoriti.
{{prelom strani}}
 
„Silentium!“ je zagrmel Orožen. „Gospod državni poslanec želi govoriti.“
 
V istem hipu pa je zapel postajski zvonec, — začulo se je brlizganje, ropot in trušč bolj in bolj se bližajočega vlaka.
 
„Točno, kakor vselej! — Niti minuto ne prekasno in ne minuto prezgodaj,“ je dejal s samozadovoljstvom {{prelom strani}} smehljaje poslanec ter z brzimi koraki hitel na peron. Kres je šel za njim.
 
Baš se je med sopihanjem dimnika in škrtanjem koles ustavil vlak.
 
Globoko se je poklonil Kres, stoječ gologlav pred njo; ona pa mu je ponudila obe roke v pozdrav ter stresla njegovo, držeča jo med dlanjo, kot najboljša prijateljica.
{{prelom strani}}
 
„Vesela sem, da imam vendar jedenkrat priliko, spoznati moža, katerega cenim že dolgo časa kot vzornega rodoljuba. Gospod Kres, v meni vidite jedno najiskrenejših somišljenk.“
 
 
Porinil je obe roké v žepe svoje atile, rožljajočo sabljo vlekel za seboj ter stopal ponosno vzravnan, z ostrogami zvoneč in trdo se držeč za vozom ... —
{{prelom strani}}
 
„Hvala Bogu!“ je vzdihnila Melanija glasno, ko so zapustili stotnika.
 
 
Melanija se je zvonko smejala, dokler ji niso solze zalile oči. Tudi Dolžan in Kres sta se smejala.
{{prelom strani}}
 
V tem je zavila kočija okoli ogla na trg.
 
„Nehaj, nehaj, prijatelj ... saj veš ...!“ se je branil Kres, Dolžan pa je nadaljeval:
 
„Da, vem, dobro vem, da si — kakor moja sestrična Melanija“ — (pri tem se je poslanec hudomušno namuzal ter se preko svojega zlatega nanosnika ozrl v Melanijo, ki je, sedeča na zofi nasproti Kresu, občudovalno, nekako blaženo upirala svoje velike, pametne oči v lepo, moško Kresovo lice) — „vem, da si nasprotnik vsakemu hvalisanju in dobrikanju, da sovražiš frazo — a veruj mi, da govorim od srca, iz {{prelom strani}} dolžnosti: Glej, brez tebe bi bil še dandanes navadni neznani človek, o katerem se ne ve ničesar drugega, nego da je bogat! Ti pa si se zavzel odločno za mojo kandidaturo, ti si pridobil záme svoje najboljše prijatelje in najspretnejše agitatorje ter mi ugladil pot do volivcev z besedo in peresom. Le tebi se moram torej zahvaliti, da sem izpodbil nasprotnika Ruhbacha! Zato te živi Bog!“
 
Dolžan je pristopil h Kresu ter ga poljubil.
 
Duševne ničle, moža, ki bi bil v parlamentu le marijoneta, brez volje, brez programa, moža, na katerega se ne bi mogli zanašati, moža, ki bi se bal vsakega vetriča, katerega bi omamil vsak ljubezniv nasmeh na ministerskih ustnicah — takega niso marali ...
{{prelom strani}}
 
Želeli pa so si moža, katerega usposablja temeljita politična naobraženost, kremenit značaj, neupogljivost, neodvisnost, neustrašenost in vztrajnost; — hoteli so poslanca, ki pozna do pičice vse težnje in želje volivcev in kateremu bije vroče srce nesebično za domovino, za slovenstvo in slovanstvo ... Le od takega moža so se nadejali, da bi znal in hotel zastopati z uspehom svoje volivce, da bo mogel in smel s pridom braniti stara narodna prava ter zahtevati novih dobrot v čast in korist domovini ...
 
 
In sedaj se je začel hud volilni, agitacijski boj.
{{prelom strani}}
 
Nasprotna stranka je bila dobro izrabila čas, ko še ni imela nobenega nasprotnega kandidata. Delovala je s podkupovanjem, s teroriziranjem in z dvema podmičenima časničkoma, ki sta imela za urednika človeka, katera sta gojila tudi osebno sovraštvo i do Kresa, i do njegovih prijateljev. K vsemu temu se je pridružila v ozadju še vlada. Veliko pa jim je koristila tudi politična nezrelost naroda samega ...
 
Na čelu vsi akciji pa je stal Kres s svojima spretnima agitatorjema, s Kočevarjem in z Orožnom. Od kraja do kraja ... od vasi do vasi ... od koče do koče so hodili ter se vozili, prebujajoč zaspance, navdušujoč brezbrižneže in poučujoč nevedneže ... Shod se je vrstil za shodom, na katerih so govorili ti trije svojemu narodu. Niso se bali ni za svoje zdravje, ni za troške, katere so si nalagali, ni za čas, katerega so zamudili ... Žrtva za dobro stvar, za hasek in za ugled vroče ljubljene domače zemlje jim je bila sladka.
 
In uspeh ni izostal. Narod je zaupal besedam, govorjenim in pisanim, svojih rojakov bolj nego svojim stoinstoletnim zatiravcem in izsesovavcem svojim, ki so bili le {{razprto|sedaj}} tako dobri in prijazni ž njim, — le sedaj — v zavesti, da brez naroda propadejo ... Prosvetljeni in poučeni narod se ni dal več varati in {{prelom strani}} slepiti, pa tudi ne oplašiti ... Trumoma so odpadali Ruhbachovi prevarani ali podkupljeni pristaši, oproščajoč se besede, vračajoč vse podmite, ter so pristopili Dolžanovim somišljenikom.
 
Onim pa, ki so bili zaradi svojih dolgov izročeni navidezno na milost in nemilost Ruhbachovi stranki, skočila sta na pomoč Dolžan in Kres. Posodila sta jim iz svoje blagajnice toliko, da so mogli rešiti se vseh obveznosti, ter jih tako pridobila narodni stranki.
 
„Vraga, Kres, Melanija te kar naravnost obožava ... osvojil si jo popolnoma ... čudno ... ha, ha!“
{{prelom strani}}
 
Živo je zardela Melanija, sklonivši svojo glavico globoko k naročju, in ni se upala pogledati v Kresovo obličje.
 
 
Skoro takoj nato pa je zaspala ...
{{prelom strani}}
 
==IV.==
 
 
Kres je ljubil svojo lepo ženko, dasi se je zdelo tudi njemu samemu, da je med vsemi Maričinimi dražestmi največja vendarle — njena dota.
{{prelom strani}}
 
Marica je bila nekaj mesecev prav čemerna ... često je pohajala po obširnem domovanju z objokanimi očmi. Vendar se ni pritoževala nikomur. Mož je bil ljubezniv in pozoren do nje ... izpolnila se ji je vedno vsaka želja ... nedostajalo ji ni nobene stvarce. Udana je bila torej, kolikor je mogla, v svojo usodo ter nosila le sama za se vse svoje trpkosti.
 
Tretje leto po Minkinem rojstvu pa so dobili zopet dečka, Valentina. — Kresovka, ki se je razvila tekom časa v močno, vzneseno ženo, je bila sedaj na vrhuncu materinske blaženosti. O, kako ponosna je bila na svoja dva sina in na lepo hčerko! Kjerkoli in kadarkoli je le mogla ter utegnila, pokazala se je javno s svojim marljivim soprogom in s svojimi zdravimi, ljubeznivimi otroki.
 
Leto dni za Valentinovim rojstvom pa je nenadoma smrtno nevarno obolela. Dolgo je ležala med življenjem in smrtjo, navadno brez zavesti in brez jedi. Ko pa je ozdravela, ostala je melanholična in odmrla za ves svet. Za nič več se ni brigala ... na {{prelom strani}} vse je pozabila zapirala se v svojo sobo ter molila in molila.
 
Nekaj mesecev po svojem okrevanju je povila dečka, katerega so krstili za Ivana, ki pa je par dni zatem že umrl. Kresovka je plakala pri njegovem pokopu nalik obupanki. Poslej pa je postala tem čemernejša in nepriljudnejša. Nosila se je vedno črno ... ždela skoro nepretrgoma doma, v svoji spalnici ter le časih zašla v cerkev, kjer je potem premolila cele dneve. Z nikomer ni občevala. Minka jedina je bila njena družba poleg Tinčkove zibeli. No, i za sinčka se ni brigala dosti mati, temveč ga prepuščala Minki in pestunji. Najrajša je bila Kresovka sama; sedeča poleg okna, obrnjenega proti zelenemu logu, je molila z brojanicami ali pa iz mašnih knjižic ... Trgovina je dala Kresu vedno in nepretrgano toliko opravka, da je bil svoboden šele pozno na noč. Delo pa, ki mu je bilo iz početka le v potrebo, v tolažilo, postalo mu je kmalu v strast; nabirati, kopičiti novce, množiti imetek mu je bila največja slast. Postal je živ stroj, čez mero varčen človek. Poleg trgovine pa je bila Kresu vendarle odgoja sina in hčerke, katera je mati popolnoma zanemarjala, posebno pri srcu. Skrbel je, da sta hodila v pravo in dobro šolo, ter jima poiskal še domačega odgojitelja. Bil je strog, oster oče, ki je zahteval od svojih otrok pred vsem brezpogojne pokorščine ... Ko sta dovršila Josip in Minka razrede ljudske šole, poslal je sina na srednje šole, hčerko pa v Uršulinski zavod. In tako so minevala leta in leta ... Josip je šel na realko ter jo dovršil z odličnim uspehom. Postal je velik, lep, ponosen mladenič, katerega srce je iskreno gorelo za domovino ... Rad bi bil šel sedaj na Dunaj na tehniško visoko šolo, a udati se je moral očetovi volji, ki je zahteval, da se vpiše na dunajski trgovski akademiji. Težko se je uklonil očetovemu ukazu, saj ga je gnalo za drugim poklicem, a navadil se je pokorščine in se udal želji očetovi. Šel je torej na Dunaj, zapisal se v akademijo, se marljivo učil ter temeljito pripravljal za veleizobraženega trgovca. A ni se pečal le s svojim poslom, temveč se zanimal za vse, o čemer je vsaj slutil, da more biti {{prelom strani}} kdaj v korist njemu in v čast domovinsko. Vsega se je skušal naučiti, vse znati in razumeti, vedoč, da zahteva mali narod slovenski od maloštevilnih svojih vodnikov, da vedo vse, da so povsod doma, vedno za vse porabni ... Splošno, ne samo korenito strokovno izobrazbo si je nabiral nekaj let neumorno. Zlasti pa je bil preverjen, da je silno potrebno Slovencem, da se čim bolje seznanijo s kulturo in politiko drugih slovanskih narodov. Vedel in videl je, da se nam povsod vriva nemštvo, da se nemška ali laška govorica, nemški nazori, nemški običaji, nemško ali laško slovstvo, nemška umetnost še vedno šopirijo med našim razumništvom. Zato pa si je mislil: Proč z nemštvom in lahonstvom! Bodimo v tem oziru najhujši radikalci, najstrastnejši fanatiki! — Bodočnost je slovanska. Duh slovanskih bratov bodi tudi naš, — njihova kultura, njihovo politično stremljenje bodi i naša last! Zavedajmo se in širimo bolj in bolj med vse narodove sloje ponosno zavest, da smo nadarjen ud največje narodne veje na svetu, da imajo Slovani preslavno zgodovino, veliko umetnost, krasno slovstvo, najmogočnejše vladarje, najuglednejše učenjake in politike! — Zavedajmo se tega, da trepeta ves svet pred močjo slovansko in da se, če tudi nehoté, klanja geniju slovanstva celó oholi German, ki se — bajè — „ne boji nikogar razen Boga!“ — Bodimo Slovani (— ne pa partikularistični domišljavci! —) z dušo in s telesom; trudimo se za kulturni in gmotni napredek in končno avtonomijo svojega naroda ter skrbimo za svojo vsestransko, najširšo omiko v blaginjo in slavo domovini!
 
To so bili nazori mladega akademika Kresa in po njih se je tudi ravnal ... Porabivši vsako minuto, dokončal je svoje velikošolske uke odlično ter se. vrnil v očetovo hišo kot navdušen in temeljito izobražen mladenič. Oče ga je takoj vpeljal v svojo trgovino ter bil kmalu ponosen na sinovo znanje.
 
Josip pa se ni brigal vestno le za očetovo veliko trgovino, ampak se lotil takoj tudi društvenega življenja v Taboru.
{{prelom strani}}
 
Stara čitalnica je bila vsled nespretnosti njenih voditeljev popolnoma propadla. Boljši sloji so se ji povsem odtegnili. Njeno premoženje je bilo v neredu, njena knjižnica razmetana in razgubljena.
 
Čitalnice se je zavzel torej Kres najprej. Združivši se z nekaterimi udi, zahteval je, da se skliče občni zbor. Na zboru je razkril vse odborove in društvene zanikarnosti ter pozval društvenike naj si izvolijo nov, spretnejši in delavnejši odbor. In tako se je zgodilo. Predsednikom je bil izvoljen ugleden meščan, tajništvo je prevzel Kres sam, blagajništvo pa uradnik Kočevar. Ti trije — na čelu seveda vedno Kres — so uravnali najprej društveno premoženje, poiskali lepšo in večjo sobo, katero so dali primerno poslikati, in uredili knjižnico, kateri jo podaril Kres nekoliko sto knjig in zvezkov iz svoje knjižnice. Kres je nakupil društvu iz svojega žepa tudi nekaj slovanskih slik, veliko zrcalo in elegantno svetilko. Kmalu nato si je po Kresovem navodilu društvo kupilo še čedno pohištvo. Društvena soba je postala tako dostojna najboljše družbe. Vsled živahne agitacije Kresove in Kočevarjeve je kmalu izginilo upiranje boljših krogov proti društvu. Udje — moški in ženski — so se množili; vsi so bili složni. — Tja na zimo pa je pozval Kres vse mlajše ude, gospodične in gospode, ter jim predlagal, naj ustanové pevski zbor. Ta predlog so vzprejeli z navdušenjem. Takoj se je oglasilo zadostno število pevk in pevcev. Kočevar, sam izboren pevec, pa je požrtvovalno prevzel pevovodstvo. Kres in Kočevar sta izbrala pesmi in pisala cele noči note. Sčasoma sta naučila tega mučnega dela tudi nekoliko pevcev, rokodelcev in trgovskih pomočnikov, ki so jima pomagali. In mešani zbor je na veliko veselje Kočevarjevo kmalu veselo in navdušeno popeval lepe slovenske narodne pesni.
 
O Svečnici pa je priredila Taborska čitalnica pri „Novem svetu“ po dolgem premoru zopet veliko veselico s koncertom, dramatično predstavo in plesom. Ves Tabor je bil po koncu. Pevke so nastopile v narodnem krilu s pečo in pasom, pevci pa v surkah. Pri dramatični predstavi so igrali Kres, njegova sestra {{prelom strani}} Minka, Kočevar in nekoliko pevcev in pevk. Uspeh koncerta, igre in plesa je bil za Tabor naravnost sijajen. Tako se niso še nikdar zabavali in toliko navdušenih, domoljubnih besed niso še nikoli čuli ko tistega večera iz ust mladega Kresa ... Tako so govorili ljudje še nekoliko mesecev pozneje ...
 
A Kres še ni miroval. Ustanovil je poleg stalnega mešanega zbora še tamburaški in dramatični klub ter s tem zanesel novo življenje v zaspani Tabor. Uradnik Kočevar pa je bil povsod Kresov oproda, podpirajoč ga z besedo in dejanjem. O počitnicah se jima je pridružil še medicinec Orožen ...
Tega „Lesevereina“ sta se Kres in Kočevar, jedva da sta imela z veselico prvi uspeh, lotila z zvijačno odločnostjo. Ker sta vsled pravil mogla postati uda „Lesevereina“, vstopila sta in za njima polagoma vsi čitalnični pevci in vse pevke. Nekaj mesecev so mirovali ter se veselo zabavali med seboj in z Nemci. Ko pa je prišel dan občnega zbora, volili so Slovenci in Slovenke — po navodu Kresa — le slovenske odbornike. Slovenski udje so imeli dvojno večino, zato so zmagali na vsi progi. Nasprotniki so se togotili in izstopili ... Teden zatem so — zopet po Kresovem navodu — izstopili še čitalničarji in odbor je ostal sam. Pri prvi odborovi seji so torej sklenili, da se „Leseverein“ razpusti in da pripade vse njegovo premoženje, zneseno itak skoro le iz domačih in izdajalskih žepov, narodni čitalnici. Tako se je tudi izvršilo. „Leseverein“ je poginil za vselej, čitalnica pa se je okrepila ...
 
V Taboru je izhajal tedaj tednik „Slovenski Branik“. Program njegov je bil program narodne stranke. Širil, utrjeval in branil ga je vedno odločno in uspešno. Ker pa je bil v uredništvu le jeden pisatelj, {{prelom strani}} kateri je moral list spisovati, sestavljati in popravljati, kar je bilo za jedno moč dela preveč, vrinila se je v „Branik“ marsikatera nepravilnost, nedoslednost in površnost. Pritožbe so bile redne radi tega, in vendar se ni moglo očitati uredniku — zavarovalnemu uradniku Vitavšku —, da bi bil nemaren. Le pomoči mu je bilo treba ... Ker je bil Kresov oče tudi med delničarji lista, prevzel je Josip očetov delež ter postal tako listov založnik. Pri prvi veliki skupščini delničarjev „Braníka“ in njegove „Tiskarne“ je prevzel Kres prostovoljno listovo vodstvo in blagajnico tiskarne.
 
Odtlej pa je bil „Slovenski Braník“ vrle uredovan, najbolje poučen in bogato založen list; tiskarna pa je imela največji red ...
 
Nato pa tiho, koketno hihitanje.
{{prelom strani}}
 
„O, Vi zaspanka!“ jo je kregal Kres, stoječ pred vrati. „Jednajst je že odbila, — moja ljubezniva prijateljica pa še ni oblečena.“
 
 
Odprla je vrata ter mu takoj ponudila desnico.
{{prelom strani}}
 
Kres pa je onemel. Melanija se mu je zdela danes še krasnejša, še čarobnejša. Velike modre oči so se ji svetile danes z nekim posebnim bleskom, z nekim tajnim, sanjavim izrazom; — njene male, polne ustnice so bile napete ter rdeče nalik sočnati češnji in malo bledi obrazek z rahlo rožnatonadahnjenimi lici se mu je zdel neznansko ljubek. Kiti sta ji viseli preko hrbta tjà doli do vznesenih bokov. Oblečena je bila v čisto belo, gladko, le malo s čipkami garnirano toaleto.
 
 
Na obširnem dvorišču so nalagali nekateri delavci velikanske zavoje volne na vozove.
{{prelom strani}}
 
Ko sta prišla Melanija in Kres mimo njih, odkrili so se in pozdravili ju vsi.
 
Dekle se je glasno smejalo in pozdravivši ju zopet odhitelo.
 
„Pridna in poštena delavka je Kastelčeva Franica,“ je pravil Kres Melaniji. „In vrla pevka naše čitalnice! — Zagorjanovega Toneta, gostilničarjevega sina, ki je tudi čitalničar, je ljubila že tri leta skoro {{prelom strani}} brez upa, da se kdaj vzameta. Stari Zagorjan namreč ni maral uboge delavke za sneho. Sin njegov naj si poišče bogate meščanke, — to je vedno želel. No, Tone je ostal značajen. Pred polletom pa je umrl Zagorjan, — zadela ga je kap, — in Tone je postal samostojen. Vzela se bosta torej. Franica bi lahko že pustila to svojo službo, dokler se ne poroči; a postajati, lenariti noče ... pridna, delavna punica je ... Bog jima daj srečen zakon!“ —
 
V tem sta prišla do tvorniške pisarnice. Dolžan ju je vzprejel sredi čvetorice uradnikov.
Kres je vodil sam Melanijo. Znani so mu bili vsi vhodi in prehodi, vedel je po vrsti za vse dvorane. Ko sta vstopila, zadonelo jima je na uho grmeče bobnenje in ropotanje strojev, čistečih sirovi bombaž, obdala ju je gorka soparica, začutila sta vonj olja in petroleja. Ogledala sta si za vrstjo vse stroje, od onega, ki je delal le sirovo, do onega, ki je plel najfinejša vlakna. Melanija se ni mogla načuditi nerazumljivi točnosti in umetelnosti strojevih del.
 
„Zdi se mi, kakor bi imeli stroji pamet — dušo,“ je dejala. „Glejte, prav natanko morem šteti jedna — dve — tri — štiri, da se premakne tale priprava, da se razpleto te le nitke, in iznova štejem jedna — dve — tri — štiri, da se priprava zopet odmakne in vlakno je spleteno ... Kolik napredek od preprostih kmetskih tkalnih statev do teh tako umetnih, kompliciranih {{prelom strani}} in natančnih strojev, ki napravijo v jedni uri več, nego v prejšnjih časih vse leto stotero tkalcev! — Zares, čudovita je moč človeškega duha, ki še ne miruje, dasi je vdihnil že mrtvemu, težkemu železu življenje, gibčnost, umetelnost!“
 
„Da, človeški duh je nenasičen, neumoren, vedno napredka željan,“ je pritrdil Kres. „Izumil je stroje, o katerih se prejšnjim rodovom še sanjalo ni, priprave, kakršnih si ni mogel izmisliti niti fantastični genij Julesa Verna. ‚Rokodelstvo‘ bode kmalu le slovarska beseda, saj stroji opravljajo skoro že vse, kar so delale prej človeške roke“ ...
„Menite, gospodična?“ — Morda imate prav ... Ne mislite pa, da občujem z delavcem prijazno le zato, da je tudi on tak nasproti meni! To bi bilo sebično, neiskreno. — Moje občevanje z delavcem izvira le iz srčnega globokega prepričanja, da so nezmisel stanovske kaste, da je občekvarno tisto umetno gojenje aristokratskega čustvovanja med meščanstvom, ki se smatra višjim, boljšim ter priviligiranim za razne dobrote, užitke in pravice, katerih naj bi delavec ne smel poznati. Moja prijaznost z delavcem je gola posledica nazora, da so vsi ljudje pred Bogom in vestjo jednake vrednosti! —
 
„Verujte mi, da sem imel iz početka s temi svojimi nazori med našimi neslavnimi Taboriti prav {{prelom strani}} težko stališče. Moja želja je bila n. pr., da bodi naša čitalnica zares narodna hiša, ne pa zabavišče samo nekaterih meščanov. Želel sem, da bodi čitalnica prostor, kjer se goji lepa pesem, lepa godba in lepa igra v korist in veselje vsakega, ki čuti s slovenskim srcem. Temu pa se je upiral marsikdo.
 
„Moj Bog, jaz naj plešem s fabriškim delavcem?!“ se je branila gospa zdravnica, katera je — mimogredé bodi povedano — hči kmetskih roditeljev.
„Gospod svetnik,“ sem mu dejal, „kakor jim drago! — Zagotavljam Vas pa, da imajo vstop v čitalnico samo poštenjaki, naj si bodo ti potem iz meščanskih, delavskih ali kakih drugih krogov. Porok sem Vam tudi, da bodo vsi dostojno oblečeni in da se bodo vsi dostojno vedli. Ako Vam to zadostuje, me bo prav zelo veselilo, če bom mogel pozdraviti Vašo velecenjeno obitelj v naši čitalnici.“
 
„Nekaj časa so se še upirali, končno pa je le premagala željnost po plesu in zabavi vse predsodke, in prišli so polagoma vsi in vse. In reči smem, da ni bilo nikomur žal ... Odbor pazi strogo na red in {{prelom strani}} na vsako malenkost, ki bi mogla koga žaliti. Tako pa se ni pripetila doslej še nobena pomembna neprilika ... Gospodične hčerke svetnikove se z navdušenjem vrte po zibajočih se akordih ob strani vztrajnih plesavcev-rokodelcev, gospod zdravnik, odvetnik, uradnik, profesor in učitelj pa se takisto z vnemo sučejo z brhkimi delavkami. Razločka — vsaj navidezno — ni nobenega.
 
Tako je govoril Kres Melaniji, ki ga je zvesto poslušala.
„Po kaj pa je pravzaprav prišla gospodična Melanija k fabriškim? je vprašal baš doktorand.
 
Melaniji je pred letom umrla mati ... ostala je sama z očetom. Stari Dolžan v Trstu ima velikansko, krasno zidano hišo — palačo! — sredi korza. Bankir je. — Melanija je samevala dolgo časa ter se dolgočasila; saj sorodstva v Trstu nima ... oče pa je že siv, astmatičen starec, ki ždi ves dan v svoji pisarni. Dekle si je torej prav gorko zaželelo, priti zopet med ljudi ... Hm, jedva dvajset let šteje menda. — Za to je zvedel Dolžan ter jo povabil v Tabor, kjer še ni {{prelom strani}} bila in kjer ostane, kolikor časa se ji ljubi. Teta Ana jo ima rada, kakor bi bila njena hči, in Dolžan je takisto ponosen in sila ljubezniv s svojo sestrično.“
 
„Vraga ... veš kaj — lepa je pa res; zato pa se Kresu prav nič ne čudim; — no, saj se menda ne motim?“ je ugibal počasi Orožen in sukal kupico med prsti.
 
„Melanija je tudi izborna pianistinja in glas ti ima ... ah, rečem ti: prava krasota! — Zares cela umetnica je; pri tem je pa vendar tako prijazna, ponižna in preprosta ... Sedaj pa menda nekaj slika ... tako mi je vsaj skrivnostno namignila teta Ana, ko sem se zadnjič čudil, zakaj so postavili klavir iz Melanijine sobe v sosednjo.“
{{prelom strani}}
 
„Torej zadene Kres res celo terno ž njo. Jaz mu jo prav prijateljski privoščim! — Toda — tako lepo dekle — v Trstu živeče — bankirjeva hči ... morda ljubi že koga drugega, — vraga, to bi pa ne bilo prijetno ... Kres je strašno koleričnega temperamenta!“
 
In prijatelja sta trčila s kupicama ter izpila vse vino.
 
Potem pa sta poklicala Potokarja, plačala, oblekla ogrtače ter šla. Ko sta stopila na ulico, je svetila luna s polnim svitom raz vedro nebo. Ulice so bile svetle, kakor opoldne. Nikogar ni bilo videti. Skozi zastrta {{prelom strani}} okna pa so prodirale luči domačih svetilk. Meščani so bili vsi lepo doma.
 
Ko pa sta prišla do Dolžanove hiše, je začulo tanko Kočevarjevo uho glasbo.
In prepeli so vso pesem čustveno, navdušeno.
 
Ko pa so se poizgubili zadnji akordi v zrak, je prihitela k oknu Melanija s Kresom in Dolžanom ter vzkliknila: „Ah, to je bila lepa in prav originalna podoknica, gospoda! Hvala vama ... pri prvi priliki se pokažem v čitalnici s svojim imenitnim kvartetom. {{prelom strani}} Ha, ha! — To je ideja, kaj, gospod Kres? Ha, ha! — Pa pojdita vendar gor, gospoda!“
 
„Ne — hvala, gospica,“ se je odzval Kočevar. „Prepozno je že nocoj ... pa poskusimo še drugo pot!“
 
„Umiri se, Kres, umiri!“ ga je tolažil Kočevar. „Ne morem te razumeti. Vsekdar si bil pogumen in odločen, cel mož, sedaj pa najedenkrat ...“
{{prelom strani}}
 
„Sedaj pa javkam ter se tresem nalik nezrelemu sentimentalnemu gimnazijalcu, ki se pripravlja razodeti svojo ljubezen izvoljeni srčni kraljici! Ha, ha! Prav imaš ... toda pomagati si ne morem.“
 
 
„Semkajle sedi, pa poslušaj me! — Kje si bil?“ — Pri Dolžanu zopet, sevé, sevé ... No, čudno, da ti ugaja tako njegova družba; — meni pa je zoprna. Zakaj? — Ne vem. A zdi se mi, da ta Dolžan ni iskren, da ni odkritosrčen človek ... veš, zdi se mi, da je hinavec in pri vsi svoji narodni politiki le sebičen trgovec ... No, no, nič zato ... saj se morda motim, Bog daj! Če pa imam prav, maščevala se bo njegova neznačajnost le nad teboj ... da, le nad teboj, pa nad stransko. — No, no, le tiho bodi, saj vem, vse vem, kaj mi hočeš reči! Jeden izmed naju ima gotovo prav. Da bi le {{razprto|jaz}} ne imel!“
{{prelom strani}}
 
Starec je povlekel nekolikrat iz svoje pipe ter porinil kvišku svoje naočnike, ki so mu viseli doslej na koncu nosa.
 
„Dragi oče, zakaj bi mi ne bilo vse prav?! — Hvaležni Vam moramo biti otroci, druzega ne.“
 
„Da, hvaležni ... to je otroška dolžnost ... pa ljubiti me morate ... spominjati se me radi, ko me že ne bo več na svetu ... No, no, saj sem zadovoljen z vami ... posebno s teboj, in tako ostani še {{prelom strani}} nadalje! — To bi bilo torej v redu. Hvala Bogu! — Vendar sem pripisal še opazko za slučaj, da umrješ ti prej nego tvoj oče. Tudi to je možno ... čudna so božja pota! — Pripišem torej nate svoto tridesetih tisoč. Tem si od danes sam gospodar Zapustiš jih lahko komurkoli ali za karkoli ... Tako torej. Jutri pojdem k notarju. Vse je v redu ... Zdaj pa le pojdi! — Dobro spi! — Lahko noč, Josip!“
 
„Lahko noč, oče!“
Se mu li morda odreče Melanija? — Morda ga zavrne ... s smehom, z roganjem, z obžalovanjem? — Morda ljubi že druzega? —
 
In očetovo čudno, nerazumljivo dozdevanje glede Dolžanove neznačajnosti ... odkod hipno ta sum? — Če bi se ta sum obistinil — kaj potlej? — Moj Bog, saj to ni možno — saj to ni možno! — Dolžan je {{prelom strani}} resen mož, kremenit značaj, njegove besede odkritosrčne, iskrene, iz srca prihajajoče ...
 
Dolgo je slonel Kres ob oknu in premišljal in premišljal, hrepenel in se bal, tolažil se, pa zopet zdvajal ...
 
Pozno je že bilo, ko je končal Kres to svoje najvažnejše pismo. Spravil je je v velik debel zavitek, katerega je zapečatil in zaklenil v najbolj skrito mizno predalce.
{{prelom strani}}
 
Potem se je razpravil, upihnil luč in legel v postelj. Dolgo je še ležal z odprtimi očmi; proti jutru pa je zadremal ...
 
 
„Vi ste slikala, gospodična?“ — se je začudil Kres videč pred njo stojalo, katero je zakrival lahek, a gost zastor. Pred stojalom je stal vrtljiv stol, poleg pa mizica s čopiči, paleto in palico.
{{prelom strani}}
 
„Da ... Pa kaj mi imate nujnega povedati? Evo, jedna minuta gre h koncu.“
 
 
In njeni prstki so se hipno razklenili, pa se zopet sklenil za Kresovim vratom ... na prsih mu je slonela ter od veselja, sreče in blaženosti ihtela in ihtela ...
{{prelom strani}}
 
Ko pa je dvignila kodrolaso glavico, ozrši se mu v obraz, tedaj je videl Kres najlepše oči na svetu, iskreče in krešoče se v solzah vroče ljubavi.
 
„Ne branim ti ... čestital ti bom ... a le poprašaj jo sam ... jaz ti ne morem prav nič pomagati,“ je govoril Dolžan.
 
„Dobro, torej ... Edvard pl. Braunseiss ni strahopetnež ... eh, zlasti pri ženskah ne! — Prsi vun, — glavo po koncu, — peto ob peto, da zazvene ostroge, — lopi po sablji, da zarožlja, — kavalirski poklon, — desnico na srce —: ‚Gospica, Vaše krasne oči, Vaš divni glas, Vaš nebeški stas, Vaš angelski obrazek ... ah, ah! — Edvard pl. Braunseiss Vas ljubi‘ ... in uspeh je bil doslej še povsod gotov. He, he, he! — Seveda, — seveda! — Korenjak sem, da mu ga nima para v garniziji, — hm! — hm! — pa moji črkici {{prelom strani}} ‚pl.‘ — ‚p l.‘ — vplivata očarljivo na ženske živce. He! He! — No, sedaj pa hočem postati pameten ... iskren ... sedaj zares ljubim, saj ona je istinito diven keberček — diven keberček! Jaz jo ljubim in spoštujem. Veruj mi, da jo res spoštujem!“
 
„Verjamem, verjamem!“ mu je odvrnil Dolžan. „Poskusi! Povsod si imel srečo, morda tudi tu ... žal ti ne bo, saj ona je bogata, zelo bogata!“
 
„A, tako ... potem še ostanem ... ali pa stopim vendarle malo h gospici Melaniji ... danes je še nisem imel časti pozdraviti.“
{{prelom strani}}
 
Kres ga ni poslušal. Obrnivši se k Dolžanu je dejal: „Dragi Dore, ravnokar sem se zaročil s tvojo sestrično Melanijo.“
 
 
„Oh, ali že veste, gospa Megla? — Naša Melanija se bo omožila!“ je pripovedovala kontrolorki.
{{prelom strani}}
 
„Oh, ali res, ali res? — I s kom pa, gospodična?“ se je navidezno čudila kontrolorka, ki je že dopoldne izvedela to novico od svoje dekle, prišedše od mestnega vodnjaka.
 
„Potrpi še malo, — takoj se začne!“
 
„Pa zakaj nas vabijo za sedmo uro, če mislijo začeti šele ob osmih?“ se je jezila kontrolorka in {{prelom strani}} gledala tako hudo svojega slokega, bledega možička, kakor da bi bil on kriv.
 
„I, saj še nikamor ne mudi,“ jo je tolažil mož šepetaje. „Kaj nisi doma ravnokar nekaj jela?“
Notar Škorec je bil poosebljen dolgčas. V družbi je navadno molčal, zeval, časih pa celó zadremal. Zdelo se je, da ga ne zanima nobena stvar. Bil je majhen, debel gospod z največjo plešo, ki je možna.
 
Njegova hči Malka, že devica v srpanu, je bila čokata, nizka, bujnih oblik in bledikastega obraza. Svojo mladost je preživela večinoma v institutu, pri svojih tetah in botrah, nastavljaje se moškim, ki pa je niso marali, pa spakujé se navzlic svojim letom {{prelom strani}} še vedno nalik kratkokrili deklici štirinajstih let. Njeno prijateljstvo s Prelesnikovo Nežiko pa je bilo znano po vsem Taboru.
 
„Gospoda, izvolite ...!“ je izpregovoril tedaj Dolžan s primerno gestikulacijo, ki je pomenila, naj sedejo.
 
„Vlada dobi pač težko večino za to svojo predlogo,“ je dejal baš Orožen.
{{prelom strani}}
 
„To bi bilo pač želeti,“ je takoj pristavil Vitavšek. „Predloga je škandalozna!“
 
 
„Oh, nocoj ste pa zopet lepa, če dovolite, gospodična Malka,“ je govoril kontrolor Megla. „Tale bluznica je prav po najnovejšem pariškem vzorcu, če dovolite.“
{{prelom strani}}
 
„O, gospod kontrolor, Vi se mi le laskate!“ mu je odvrnila sramežljiva Malka.
 
 
„In tvoja mati ... kaj je rekla ona?“
{{prelom strani}}
 
„Moja mati je povsem odmrla za svet ... malokdaj jo vidim ... iz sobe se ne gane ter občuje le z Minko ...“
 
Odgojitelj Muhovnik je sedel prav na spodnjem koncu. Jedel je, kar so mu ponudili in kolikor je mogel. Kaj pa jé, tega ni vedel. V duhu je namreč pesnikoval ter s čeljustmi škandiral svoje daktilične verze.
 
Muhovnik je bil kozav človek, dolgih, grivastih las, na pol slep in grbast. Jezdaril je cele noči svojega Pegaza. V svoji miznici je imel že celo skladnico epov in dram, na svetlo pa ni dal še ničesar. Pošiljal je pač svoje spise na vse strani, a dobival jih je redno — nazaj ... Le jedenkrat se mu je posrečilo spečati neko pesen o „Tepki“, nazval jo je „elegijo“, uredništvo pa jo je ponatisnilo z dostavkom „za pust“ ... Sicer pa je bil blaga, skromna duša. Ljudje so ga radi imeli, ker je za dobro večerjo ali pa kosilo napravil pesen prigodnico, kakršno in kolikor dolgo si je le kdo želel. Tako je bil na boljših ženitovanjih, {{prelom strani}} botrinjah in reševanjih stalen gost. Stisnivši se na konec mize je pil, jedel, molčal in potrpežljivo čakal, dokler se mu ni dalo znamenje, da odpre svojo poetično zatvornico ... potem pa se je vsula ploha ... morje verzov na srečno-nesrečne prisotnike.
 
Za nocoj je dobil kar dvoje vabil in dve nalogi. Teta Ana mu je naročila še včeraj petdeset stihov v slovo bratu. Dolžan pa danes dvajset verzov v proslavo Melanijine zaroke. Premalo časa je imel danes za toliko delo. Zato pa je sedaj pesnikoval, jedel in pil zajedno. Motil ga ni nihče ...
„Dasi vam je že vsem znan veseli dogodek, ki se je izvršil danes v mojem sorodstvu,“ je govoril Dolžan z mrtvim glasom, „dovolite mi vendar, predno zopet nagnemo kupico, da — nepričakovano — že nocoj sporočim oficijalno zaroko predragega mi pobratima, gospoda Josipa Kresa, z mojo ljubljeno sestrično Melanijo Dolžanovo. Bog ju živi še mnoga, mnoga leta!“
 
„Živela! — Živela!“ so vzkliknili gostje, hiteli k Melaniji in Kresu trkali ž njima ter jima stiskali roke. Minka se je celo objela in poljubila s svojo bodočo {{prelom strani}} svakinjo. Ko so zopet sedli, je izročil Dolžan Kresu brzojavko, ki se je glasila:
 
<center>Gospodu državnemu poslancu Dolžanu.</center>
Stopili so pred zaročenca, Orožen pa je izpregovoril med krepko donečim petjem tovarišev:
 
„Blagovolita sprejeti od nas, zastopnikov treh stanov taborskega in okoličanskega prebivalstva, ta {{prelom strani}} iskreni in odkritosrčni izraz naših čestitek k denašnjemu veselemu dogodku, zajedno pa zagotovilo, da vaju vsi ljubimo in spoštujemo! — Bog vaju ohrani nam in narodu še dolga leta!“
 
Deputacija se je poklonila, Orožen pa je izročil Melaniji lep šopek.
 
Tako dobro in tako veliko še nista jela in pila nikoli! —
{{prelom strani}}
 
==X.==
 
Dolžan je često sporočal „Slovenskemu Braniku“ o najnovejših parlamentarnih sklepih in zakulisnih domnevanjih.
 
Tudi Kresu je pridno dopisoval o svojem sprejetju med poslance, o različnih nemških strankah in njihovih voditeljih, s katerimi se je osebno seznanil; o mladočeških radikalcih in dvoreznih Poljakih. Sporočal mu je tudi o važnih pogajanjih med klubi; potem mu je pisal jako nejevoljno pismo o slovenskih tovariših, {{prelom strani}} zlasti pa o nastali neslogi v slovensko-hrvaškem klubu, v katerega še ni vstopil in v katerega morebiti sploh ne bo mogel vstopiti ... Svobodno ravnanje po lastnem prepričanju da je vendar še najboljše in najpametnejše. Tiste klubove obveznosti da so često v oviro.
 
Zatem mu ni precej časa ničesar pisal. Tudi „Braniku“ je pošiljal prav lakonične, malovažne brzojavke.
 
„... Posebno značilno za naše razmere, posebno važno za ves razvoj naše politike pa je dejstvo, da ne odločujejo pri nas razlogi — dokazi — pravica in resnica, nego {{razprto|zakulisna spletkarija}} — osebne zveze in ugled posameznikov. V zadnjem času se posebno opaža, da se pri dvoru, zato pa seveda tudi pri vsaki vladi, ozira skoro le na {{razprto|aristokrate}} in njihove težnje ... Plemenitnikom so vsa vrata odprta! Njim se ne odreče nikdar nič, — vsaj nič pomembnega ne. Zdi se mi časih, kakor da je vse ono, o čemer se prepiramo in borimo v zbornici, že davno sklenjeno in določeno: da je torej vsaka parlamentarna bitka nova komedija — novo slepilo naivnih volivcev ... Kdor je izmed nas — poslancev — vitez, grof, baron ali vsaj navadni plemenitaš, ta more doseči vse ali vsaj jako mnogo ... mi plebejci pa se pehamo in potimo navkreber nalik ubogemu Sisifu ...
{{prelom strani}}
 
Motijo se torej ljudje, meneč, da je doba aristokratske hegemonije minila. Vpliv in ugled plemenitašev je še vedno velikanski, dasi se mora skrivati za — kulise.
 
Jakob Dolžan je bil star, suh, ves bel možiček in dobra, mehka duša. Jokal se je, ko ga je objel zet. Kres se je čudil, da je najti tudi med bankirji plemenitih mož.
 
„Melanijo ljubim in sem vedno ljubil bolj kot vse, kar imam in kar sem imel,“ mu je pravil. „Njene želje so mi bile zmeraj le v radost, saj je pametno in razumno dekle. Njena vzgoja je bila najskrbnejša. {{prelom strani}} — Naj bo srečna z Vami! Vesel sem, da je prišlo tako, saj sem čul o Vas same lepe vesti.“
 
Potem je začel pripovedovati, kako srečno sta živela s pokojno soprogo ter zopet plakal ter vzdihal:
 
V tem času se je seznanila Melanija dodobra tudi s Kresovimi roditelji. Stari resni Kres je nevesto — videvši jo prvič — bistro, ostro opazoval ... noben pogled, nobeno kretanje mu ni ušlo. Bil je nezaupen in njegova prijaznost je bila izpočetka lesena, prisiljena. V malo urah pa je spoznal, da ni nevesta sinova samo lepa in bogata, ampak tudi pametno, resno in blago dekle. In poslej je bil tem ljubeznivejši z njo ... Sam jo je vodil po svoji obširni, trinadstropni hiši ter ji razkazoval vse svoje velikanske shrambe, svoje hleve, v katerih so stale debele, gladke krave, junci, telice, močen bik, čreda drobnice, tropa kuncev in osmero lepih, težkih konj. Sicer redkobesedni starec je poleg lepe snahe postal zopet živahen ter neutrudljiv spremljevavec in razlagavec.
{{prelom strani}}
 
„No, no, sedaj pa oglejmo še stanovanje mladega para,“ je dejal nazadnje.
 
Navadno ni ničesar govorila, samo tožno se nasmihala, kimala ali pa majala z glavo. Nekaj časa je pazljivo poslušala Minkino ali pa soprogovo pripovedovanje, hipno pa se ji je stemnilo obličje, segla je po knjigi in se zatopila vanjo. Nikogar več ni videla.
 
Ko ji je prvič povedala Minka, da je Melanija Josipova nevesta, je šinil žalosten nasmeh preko njenega obraza. Stegnila je roke ter prijela snaho za {{prelom strani}} glavo. Dolgo ji je gledala v oči, potem pa je pokimala ter dejala: „Bog in sv. Devica Marija naj vama bodeta pomočnika! — Molila bom za vajino srečo.“
 
Od tistih dob se je vedla, ko bi bila Melanija jedna njenih. Prav nič se ni razveselila ali začudila, kadar je prišla z Minko v sobo. Poslušala jo je, nasmihala se, kimala ali pa majala z glavo ...
 
Po nekaterih hišah v Taboru so bili nabiti beli lepaki, ki so v velikih, višnjevih in rdečih črkah naznanjali meščanom, da bo črez teden dni v čitalnici ‚{{razprto|sijajen koncert z glediško predstavo in plesom}}‘ v korist ženskim trojčkom neke delavke Dolžanove predilnice, ki je umrla v otročji postelji.
{{prelom strani}}
 
Kot nekaj posebnega pa je bilo čitati v podpisanem osnovalnem odboru sama ženska imena; predsednica gospa Marija dr. Pavlinova, podpredsednica Kresova Minka, tajnica Malka Škorčeva, blagajnica Nežika Prelesnikova, odbornici: gospa Megla in gospica Ana Dolžanova.
 
 
„Ah, krasno!“
{{prelom strani}}
 
Odgovorili sta obe hkrati.
 
 
„Gospod Kočevar naju je grozno pohvalil,“ je odgovorila Tončka, stoječa pred zrcalom. „Veste, kaj mi je dejal? — Da bom še druga Adelina Pati!“
{{prelom strani}}
 
„Jojmene!“ se je začudila Pavlinka. „Ali je res tako rekel?“
 
 
In Pavlinka je vstala ter izpregovorila: „Otvorjajoč nocojšnjo deveto sejo, pozdravljam vse gospice odbornice in gospode odbornike slavne čitalnice. Mnogo truda nas stane ta veselica, katero smo sklenile prirediti v korist ubogim, zapuščenim črvičem. A zavest, da bo blagoslovljeno naše delo, naj nas navdušuje i nadalje!“
{{prelom strani}}
 
Zatem sta čitali tajnica in blagajnica vsaka svoje poročilce, ki se je odobrilo brez ugovora.
 
 
„Pa odkod bomo vzeli mrtvo mater?“ je vprašala skrbljivo lekarnarjeva Karla.
{{prelom strani}}
 
„Stara Babnikovka je danes umrla — morda bi jo nam posodili za jeden večer,“ je svetovala Tončka.
 
„In Vaš prolog, gospod pesnik? — O njem se nismo nocoj kar nič menili,“ je dejal Kres mej potjo.
 
„O, oddal sem ga gospé predsednici že pred jednim tednom: tristo stihov v jambični in anapestični {{prelom strani}} meri, z zgodovinskimi vpletki in modroslovskimi refleksijami,“ je odgovoril učitelj.
 
„Pa tako naglo ste ga spisali?! se je čudil Kres. „Tristo stihov — to ni igrača.“
 
In še dolgo sta šepetala o svoji skrivni ljubezni in o svoji bodočnosti, o kateri sta začela sanjati pred jednim letom ...
{{prelom strani}}
 
==XII.==
 
Zahtevaj, nič ne prôsi!}}““
</small></poem>
{{prelom strani}}
 
„Prav ima vrli pesnik, prijatelj,“ mu je pritrdil Kres. „Tudi jaz nisem bil zadovoljen z obliko Dolžanovega govora. No, potrpimo! Bil je pač njegov prvi govor v parlamentu ... s časom se že naredi.“
 
 
„Vraga, naši jour fixi so povsem zaspali! Sam presedam tu cele večere, pa popijam iz same nejevolje, prav kakor Kraljevič Marko.“
{{prelom strani}}
 
„Torej kar na čebre? Ha! ha!“
 
 
„Zato pa me je resna volja, da zasnujem s pomočjo Dolžanovo, očetovo in še nekaterih posojilnico in hranilnico, ki bo nepregledne važnosti za naše ljudstvo,“ je dejal Kres navdušeno. Potem pa si je pogladil svoje male črne brkice in kratko francosko brado ter namežikujé še pristavil: „Ko se mi obnese to, osrečim takoj še dva človeka, ki sta mi jako draga.“
{{prelom strani}}
 
„In ta dva sta?“ je vpraševal Orožen.
 
 
„Seveda mislim to! ... Karijere itak ne napraviš v nji posebne nikoli. Vladne jasli niso in ne bodo za Slovence nikdar polne!“ je dejal Kres. „Ti vstopiš torej v hranilnico ... plačo boš imel takoj boljšo, nego jo imaš sedaj ... pa sestro mi rešiš tihega, uničujočega hrepenja iz samstva!“
{{prelom strani}}
 
Ganjen mu je podal Kočevar roko ter dejal : „Ti si mi največji dobrotnik! — Bog te blagoslovi za to!“ — —
 
„Domišljija, nič kakor domišljija, dragica! — Melanija bi ostala lepa tudi v grdo našemarjeni toaleti in gospod Kres ne bi bil za to prav nič manj zaljubljen v njene oči.“
 
Melanija je bila sedaj huda. Toliko skrbi ima človek, pa se še norčuje iz nje! Najrajša bi kar doma ostala. — A ne sme. Obljubila je Kresu, da pojdeta nocoj prvič na javno zabavo skupaj. Kako se je veselila tega dne že nekaj tednov! V duhu se je videla stopajočo ob roko ženinovo naslonjeno, v razsvetljeno {{prelom strani}} dvorano — vse oči se obrnejo vanja — vse ju pozdravlja prijazno — tamkaj zadaj pa šepečejo: ‚Lep par! — ponosen par! — kako bodeta srečna! — ljubita se.‘ — In v srcu jima bodo čestitali ... nekateri pa bodo tudi zavidali njiju sreči. In baš radi te zavisti bo njeno veselje tem večje ...
 
Tako je sanjarila Melanija že dolgo pred današnjim dnem ... sedaj pa je priplul najedenkrat ta oblak nejevolje, ki ji krati vse veselje. Še vedno je tekala semtertjà, ne še docela gotova s svojo toaleto ... dan se je pa že nagibal. Še jedno uro, in Kres pride ponjo.
 
„Tudi meni se zdi ... Josip me še ni videl v tem.“
{{prelom strani}}
 
„A videl te je v sličnem ... ugajala si mu tedaj najbolj ... tedaj si ga povsem osvojila.“
 
 
Ona pa se je dvignila na prste, položila mu dlani na ramena, zamižala ter blaženo se smehljaje prosila: „Josip ... poljubi me!“
{{prelom strani}}
 
In pritisnil ji je ustna v vroč poljub ... Ko pa sta odmeknila usta, sta si zrla iskro drug drugemu oči, objemala in nasmihala se, pa se iznova in iznova poljubila ...
 
 
Spoštljivo, prijazno in občuduje so ju pozdravljali od vseh strani.
{{prelom strani}}
 
Nasproti jima je prihitel Orožen z belo pentljo na fraku in svileno trobojnico preko prs z napisom „Slovenija“. Prerivajoč se skozi tesno drug poleg drugega stoječih gostov, ki so se postavili za vrstami stolov, jih je pri vedel do prvih sedežev ter ondi nakazal vsem štirim prostore.
 
 
„Saj sem rekla, da prideva prezgodaj!“ — se je togotila žena poleg njega. „Ob osmih je naznanjen začetek, pa vendar se bo dvignil zastor jedva ob pol devetih. — Ta grda navada!“
{{prelom strani}}
 
„Potrpi malo ... saj dvorana je menda že nabito polna,“ jo je tolažil mož ter potegnil manšete izpod rokava, da so se videle.
 
Tu je zapel zvonec. Šum in govorjenje je potihnilo — zastor se je dvignil. Špored se je začel vršiti.
 
Pod Kočevarjevim vodstvom je udarjala dvajsetorica čitalničarjev, tamburašev, delavcev in obrtnikov, med katerimi sta bila tudi Orožen in Muhovnik. Za tem je govorila Kastelčeva Franica oni ogromni prolog, katerega je bil zložil Muhovnik. Do konca ga ni poslušala živa duša; notar Škorec pa je med deklamacijo polgasno zazdehal. Vendar so poslušavci burno ploskali v priznanje marljivi delavki, ki se je naučila tolik pesmotvor ... Po moškem zboru sta nastopili idealni prijateljici, notarjeva Malka in davkarjeva Nežika v jednakih svetlomodrih krilih in s temno rdečemi vrtnicami v laseh. Tudi njima se je ploskalo, da je grmelo, zorni devi pa sta se klanjali z najmodnejšimi, poskakujoče cincajočimi pokloni ... Za njima sta pritekli na pozornico dve ljubki dekletci, nežni plavolaski v rumenkasto belih toaletah: lekarnarjeva Karla in kavarnarjeva Tončka. Nji zvonka glaska sta donela tako naravno, prisrčno in ganljivo, — spremljevanje Kočevarja na klavirju je bilo tako umerjeno in umetno, da je bilo glasno odobravanje, ko sta končali svoj spev, resnično in zasluženo, pa tudi iskreno. Dekletci sta bili tega toli veseli, da sta glasno se smejé zbežali za kulise ... In zopet je nastopil moški zbor ter zapel krepko, čustveno in razumno svojo pesem ... {{prelom strani}} Nato je bil kratek odmor. Gospicam, sodelujočim pri živi podobi, predstavljajoči!“ usmiljenje in skrb božjo do osirotelih trojčkov nesrečne delavke, se je bilo treba kostumirati. Nastalo je zopet zgovorno pomenkovanje v dvorani. Vse je hvalilo spored, posebno pa odbor, ki ga je sestavil. Vsem se je zdel ravno primerno dolg in zanimivo raznovrsten.
 
„Vaša gospodična hčerka je pravcata umetnica, gospod notar,“ se je obrnila kontrolorka k dremajočemu sosedu.
 
Ko je padel zastor, je zadonelo iznova viharno ploskanje ... občinstvo je vstalo ... sililo k vhodu ... izpraznilo dvorano ... hitelo v garderobo in sedalo za mize v sosednih sobah.
{{prelom strani}}
 
Točajke so začele prinašati pijače in jedila.
 
 
„Hvala, milostiva!“ je odgovoril Kres, vstal ter se naklonil Melaniji. Kot vrtnica je zardela Melanija in odšla, držeč se ga za roko, naglo pred njim v dvorano.
{{prelom strani}}
 
In Kres je objel svojo vitko nevesto ter se zazibal ž njo v lahen valček. Takoj nato sta se zavrtela še dva lepa para: Orožen s Pavlinko in Kočevar z Minko. Kmalu pa se jim je pridružilo še mnogo drugih ... razvnelo se je najživahnejše rajanje.
 
„Moj Bog, saj ni možno ... Dolžan — izdajnik!“ je ječal Orožen močno zardelega obraza.
 
„{{razprto|Izdajnik}}!“ je ponovil Vitavšek in pripovedoval. „Čakal sem v uredništvu brzojavnega poročila. In dobil sem je: „Vladna predloga je prodrla {{prelom strani}} {{razprto|z veliko večino}}. Na splošno iznenadenje se je pridružilo vladi v poslednjem hipu {{razprto|nad dvajset poslancev iz opozicije}}. Sodi se, da jih je {{razprto|vlada podkupila}} ...“ In takoj se me je polotila grozna slutnja: Dolžan je med podkupljenci! — Njegovo čudno vedenje, njegova nerazumljiva poročila, njegov molk, njegovo preprijazno občevanje z ministerstvom in plemiči ... vse, vse to mi je vršalo po glavi ... Pohitel sem na brzojavni urad, da bi brzojavil Dolžanu na stanovanje ... na poti tja pa sem srečal barona Ruhbacha, ki mi je že iz dalje kričal nasproti: „Škandal! — škandal!“ — Srce mi je strepetalo — slutnja se je uresničila. Pokazal mi je brzojavko, na kateri so bila imena vseh onih nezvestih poslancev, med njimi pa skoro na prvem mestu ime Dolžanovo.
 
„‚Ha, ha! To je narodnjak — to je poslanec, ki zastopa koristi večine volivcev ... obrtnikov in kmetov,‘ se je rogal baron spakovaje se, ‚ha, ha! — prodal se je ... napravil je krasno kupčijo! Zdaj pa bomo govorili mi — mi — ter pokazali narodu, kdo ga je osleparil, da napolni svoj žep ter nasiti — svojo častihlepnost!‘“
 
„Sedaj pa na poslednji ples! ... Poslej bodo plesali drugi morda,“ je še dejal cinično Kres ter krenil v dvorano. Pohitel je k Melaniji.
{{prelom strani}}
 
„Bled si ... Kaj ti je, Josip?“ ga je vprašala naglo, skrbljivo.
 
„Tako potrtega še nisem videla ... Pred par urami je bil še najsrečnejši človek ... sedaj pa je tak ! — kaj se je neki zgodilo?“ je ugibala Minka. „Tudi Fran je bil nazadnje tako čuden in redkobeseden; — kaj bi to bilo?“
 
Tiho je odprla vrata, vodeča v materino sobo, skozi katero je morala iti, ker je imela svojo spalnico za njo. Počasi je dvignila svečo, stopivši v sobo, da bi videla mater. Kako pa se je začudila videča, da {{prelom strani}} je postelj prazna in nedotaknjena. V istem hipu skoro pa je viknila, da je zadonelo po vsi hiši.
 
„Mati! — Mati!“
 
Tedaj pa je začul težke očetove korake in Minkino ihtenje. Naglo si je otrl solzne oči ter jima šel nasproti.
{{prelom strani}}
 
V tem sta prišla v sobo oče in sestra. Oče je bil jedva na pol oblečen, bled, a miren.
 
 
„Podpiral, delal sem za neznačajneža, ki se je okoristil, kdo ve kako, ob velikanski škodi narodovi!“ — Ta misel ga je pekla, grizla, bodla in trapila, da je zdihoval zaradi nje, kakor bi bil privezan na mučeniško kolo. Pobegnil bi, sam sebi bi se rad skril — če bi mogel ... če bi smel! — A ne sme. Čast njegova in njegovih prijateljev, čast in ugled njegove stranke zahteva, da vztraja kot hraber vojščak do zadnjega trenotka, do smrti na svojem mestu ... Ostal bo, boril se, zmagal, ali padel ... Čast pa si hoče rešiti, naj velja, kar hoče ...!
{{prelom strani}}
 
In spomnil se je zopet svoje matere. Izgubil jo je najedenkrat, kakor bi mu jo kdo ubil. — Spominjal se je potem vseh dogodkov od prve zavedne mladosti do današnjih dni, v katerih je bila središče mati.
 
 
Po velikanski razburjenosti se je naselil v Kresovo srce popolen mir. Tešil in navduševal je torej prijatelja, ki sta obupavala, ter si z lastnimi besedami množil čim dlje tudi svoj pogum.
{{prelom strani}}
 
Domenili so se, da pojdejo skupaj k shodu in se bodo podpirali ondi z vsemi sredstvi. Zlasti pa so sklenili, krepko staviti se v bran, če bi hotela izzivati Ruhbachova stranka med narodom neslogo in prepir. Kres sam hoče predlagati nezaupnico poslancu Dolžanu v dokaz, da obsoja dejanje njegovo in da ni ž njim v nikakem soglasju.
 
==XV.==
 
Vsi gostilniški prostori „Pri novem svetu“ so bili natlačeno polni ljudi. Glasno razgovarjanje, grohot, prepir, vzkliki in udarci po mizah in tleh so se čuli daleč po okolici. V veži so stali trije veliki sodi piva in vina ... ljudje pa so si točili sami ter si napivali {{prelom strani}} ... Že ni bilo dobiti nobenega stola več, a vendar so prihajali še vedno novi gostje. Ruhbachovi agitatorji in skrivnostni plakati so imeli torej velik uspeh.
 
Kres je s prijatelji sedel v mali družbi čitalničarjev v predzadnji sobi. Čakali so radovedno, kaj dožive ... Ruhbacha še ni bilo v gostilni.
Potem pa je začel govoriti baron:
 
„Dragi rojaki! — Preljubi prijatelji! — Zahvaljujem vas, da ste se odzvali v tako obilnem številu mojemu povabilu. To je dokaz, da ste politično zreli in nenavadno prosvetljeni možje. Vsa čast vam! — Sklical sem ta shod s privoljenjem velezasluženega gospoda župana tako nenadoma zato, ker se je prizadela še bolj nepričakovano vam vsem, predragi prijatelji, ravno včeraj nezaslišana krivica ... Človek, {{prelom strani}} kateremu ste s svetim zaupanjem izročili največje dostojanstvo, da zastopa vaše koristi, brani vaše pravice ter vam izvojuje nove dobrote ... ta človek vas je včeraj nesramno izdal in zatajil.“
 
„Kdo? — kdo ? — Dolžana menite? — To je laž! — Dokazi!“ so se začuli vzkliki in množica je začela nejevoljna mrmrati. Baron je pozvonil in nastala je tišina.
 
Vseh prisotnikov se je polastilo velikansko vznemirjenje. Glasno so se začeli razgovarjati ... čuli so se ogorčeni vzkliki, psovke, grožnje in kletvice.
{{prelom strani}}
 
Baron pa je pozvonil ter nadaljeval:
 
 
Nastal je nepopisen vrišč. Ruhbachovci so kričali, zmerjali, tulili, teptali z nogami, bili ob mize, Kresovci so silili k vladnemu zastopniku ... nastalo je opasno prerivanje in suvanje ...
{{prelom strani}}
 
„Gospod Kres ima besedo,“ je spregovoril tedaj baron, divje zroč na Kresa, ki je že stopil na mizo.
 
Vladni zastopnik je vstal ter dejal, da razpusti shod, ako bodo skušali nekateri zabraniti svobodno besedo govorniku ... To je pomagalo. Pomirili so se vsaj nekoliko, in Kres je mogel govoriti.
 
„Gospoda! Ko smo iskali kandidata za državno zbornico ter smo bili, kakor vam znano, radi obolelosti gospoda Vojnika in zaradi prisiljenega odstopa gospoda župnika Tomana v veliki zadregi, me je poklical gospod Dolžan k sebi ter mi dejal, da je pripravljen sprejeti mandat. Obljubil mi je, da se bo — če bi utegnil biti izvoljen — držal vestno in natanko programa narodne stranke, navodil njenega glasila „Slovenskega Branika“, pa volje svojih volivcev. Ker sem poznal gospoda Dolžana kot bistroumnega in vztrajnega moža z veliko naobraženostjo in čisto minolostjo, sem bil te ponudbe prav vesel. Zdelo se mi je, da bo ravno bogati in ugledni tovarnar zastopal najlažje, najkrepkejše in najuspešnejše koristi tega volilnega okraja. V dogovoru z odborom narodne stranke {{prelom strani}} smo torej proglasili gospoda Dolžana kandidatom ... Verjemite mi, da sem bil tedaj preverjen o istinitosti in iskrenosti njegovih obljub ... da, preverjen sem še danes, da je imel Dolžan {{razprto|tedaj}} najboljšo voljo in najpoštenejše namene ... Radi te preverjenosti pa sem storil vse, da je prodrl pri volitvi ter premagal nasprotnika, barona Ruhbacha, kandidata nemške, kapitalistične stranke ... Z najlepšimi nadami sem se poslovil od Dolžana kot prijatelj, kot pobratim njegov. No, varan sem bil jaz, varani so moji prijatelji, varani ste bili vi vsi! — Kaj je zmotilo gospoda Dolžana, da je postal nezvest svojemu programu in našim interesom ... tega danes še ne vem. Vem pa, da sem te neznačajnosti ravno tako nedolžen, kakor ste je nedolžni vi. Ne, jaz in moji prijatelji vas nismo slepili in sleparili, agitujoči med vami za gospoda Dolžana ... preslepljeni in osleparjeni smo bili najbolj mi sami. Škoda, ki zadene {{razprto|vas}}, zadene tudi {{razprto|nas}}. Zaradi tega bomo glasovali z vami, da se izreče poslancu Dolžanu nezaupnica. Zato pa vnovič z vso ogorčenostjo in najsvečaneje zavračam napade barona Ruhbacha na našo čast ter ga javno poživljam, da svoje besede prekliče!“
 
Kres je poskočil raz mizo, Ruhbachovci pa so iznova zagnali velikanski vrišč in grohot.
Bil je Orožen, ki je izustil te besede. Peneč se od silne togote, je planil k Ruhbachu, skrčil roke v pesti ter gledal besno baronu v prebledeli obraz.
 
„Vun ž njim! — Vun! — Vun!“ so zarjuli Ruhbachovci in v istem hipu je zgrabilo Orožna deset rok. Čitalničarji so priskočili, hoteči ga oprostiti, a masa je bila že vinjena in omočena od baronovih besed ... in so bili potisnjeni takoj zopet v kot ... {{prelom strani}} Orožna pa so pehnili, dasi se je ruval ter podrl nekaj napadavcev na tla, z brutalno silo na cesto.
 
„Take se zgodi vsakemu, ki se drzne tu kaliti red in mir,“ je dejal grozeče baron. „Kdor neče slišati resnice, naj se sam takoj odstrani! ... Radi nekaterih neomikancev ne bomo trpeli, da nam razpuste shod. — Resnica oči kolje, predragi! Tudi gospoda Kresa je oklala, da se je predrznil očitati meni laž, dasi ima sam presno maslo na glavi.“
In ponosno zravnan, prepadel, bled, ognjenega pogleda je zapustil ob strani Kočevarja ter Vitavška in v sredi čitalničarjev dvorano. Divji grohot je grmel za njimi.
 
Ko pa so prišli v zadnjo sobo, je stopil Kresu nasproti stotnik pl. Braunseiss, ki ga je ondi oči vidno čakal. Porogljivo je krivil ustnice in s satanskim naglasom je zinil besede: „Eh, gospod Kres, čestitam! — Kupčija z narodnostjo se Vam je obnesla piramidalno {{prelom strani}}... eh, faktično kolosalno! Čestitam, gospod Kres!“
 
In z brezprimerno nesramnostjo mu je ponudil desnico.
 
Zadnja noč! — Morda bo ležal jutri že na odru nem ... brezčuten ... miren ... srečen ... mrtev ... Morda! — — Življenje nima vrednosti itak zanj več ... živ mrtvec bo sicer ... telo brez srca ... bitje brez duše ... Bi li ne bila zato zanj smrt le rešitev — svoboda — nova sreča! — — — — — — — —
{{prelom strani}}
 
Po materinem pokopu sta prišla h Kresu prijatelja, Kočevar in Orožen.
 
 
Drugo pismo je pisal svoji nevesti Melaniji. Ljubeznivo jo je prosil, naj mu odpusti, ker ga ni bilo k nji; nastali so čez noč odnošaji, ki mu branijo, da bi prišel sedaj ... Prosil jo je zato, naj zapusti takoj Tabor ter se vrne k očetu, ki ji bo natančneje povedal vse, česar ji sam ne more in kar ve le njen oče. Uverjal jo je končno svoje vroče, nevenljive ljubezni in neomajne zvestobe ter ji zaklical: „Do svidenja, mila, zlata, nad vse ljubljena Melanija!“
{{prelom strani}}
 
Ko je končal to pismo, je položil glavo na roko ter tiho zaihtel ...
 
 
Tako je pisal Josip ... Dolgo je pisal. Tudi svoje oporoke ni pozabil, katero je imel spisano že nekaj mesecev ...
{{prelom strani}}
 
Potem pa je hodil gor in dol, premišljajoč vse svoje življenje ... misleč na bodočnost ... na večnost ...
 
 
„Melanija!“ je kriknil Kres, dvignil obe roke ... lovil se po zraku ter se zgrudil na obraz — od nekod pa se je začul hudoben smeh ...
{{prelom strani}}
 
„Kres ... Kres! — Li čuješ, Kres!?“ je vpil obupano Kočevar, kleče ob nezavestnem prijatelju ter mu majal glavo.
 
 
Kočevar je stopil iz kočije ter stekel v hišo. V pritličju je bila kuhinja in soba za posle. Šel je v kuhinjo ... prestrašena mu je pritekla nasproti Ana.
{{prelom strani}}
 
„Moj Bog, kaj Vam je, gospod Kočevar!? — Bled ... okrvavljen ste!“ je zavpila.
 
 
Potem pa je izgubil zavest ... ni se prebudil več ... začel se je smrtni boj ...
{{prelom strani}}
 
Melanija je klečala ob postelji ter ga držala za roko ...
 
Minuli sta za tem dolgi dve leti. —
 
Na spodnjem koncu dolge mize je sedel pesnik Muhovnik in sladko vznemirjen čakal, kdaj mu namigne doktor Pavlin. Ponosno, samozavestno je stresal nocoj svojo grivato glavo ter z vsemi desetimi prsti ril po svojih kodrastih, ženijalno kodrastih laseh. Danes je bil srečen in zadovoljen sam s seboj. Iz Ljubljane je dobil poročilo, da je sklenil odbor dramatičnega društva sprejeti njegovo biblično dramo „{{razprto|Pastrka}}“, igro v petih dejanjih, ako izpusti polovico oseb ter črta cel prvi in četrti akt. Razen tega zahteva odbor še, da prestavi pesnik dejanje iz Abrahamove dobe v sedanji čas, da zamenja biblične osebe z osebami iz domače družbe, izkratka: da vso snov temeljito predela in — modernizira ... Nepopisno vesel je bil Muhovnik tega sporočila. Po dvajsetletnem napornem trudu vendar uspeh, — velikanski, ponosen, slaven uspeh! Vztrajnost, ženijalnost in idejalizem so torej zmagali vse ovire ... Muhovnikova drama se bo igrala v slovenski metropoli, v krasnem, novem, velikem gledališču, pred najizbranejšo, najfinejšo, najelegantnejšo, najbogatejšo in najveljavnejšo slovensko gospodo! Muhovnik bo dosegel, kar se ni posrečilo doslej še nobenemu slovenskemu poetu ... osvojil si bo občinstvo in dramatična tla trajno. Za „Pastrko“ pride na vrsto dramatizirana „Tepka“, za to opera „Kralj Gubec“, žaloigra „Črtomir“ in končno trilogija „Herbart Turjaški“ ... jedno delo za drugim, šireč {{prelom strani}} čast in slavo toliko časa preziranega Muhovnika ... V duhu je že sanjal o svojem velikanskem životopisu v „Zgodovini slovenskega slovstva“ ... Res je, da ga čaka še mnogo, mnogo dela, — zlasti moderniziranje klasične snovi mu bo delalo precej preglavice, — toda Muza, ki ga ni zapustila tako dolgo, ne zapusti ga sedaj, ko je njen ljubimec že na pragu — nesmrtnosti!
 
Pogumno in podjetno se je oziral zato Muhovnik po bučni in hrupni svatovski družbi ter si mislil: „O ve prozaične duše, ki živite le ob jedi in pijači ... pa ne umejete žuborenja valčkov, šumenja drevesnih vrhov, kramljanja metuljčkov in hroščev s cvetkami, — ne umejete pihljanja vetrca, migljanja zvezdic in molka žalobne lune ... o vi nesrečneži, ne zavedate se, da ste v družbi ljubljenca Apolonovega, prijatelja Muz, genija, ki se dviga nad vami v sončno-jasnih višavah ter gleda na vas in na vaše nizkotne vzore le s tožnim, prizanesljivim pomilovanjem!“
Poleg Muhovnika pa je sedela sramežljiva in še vedno nadebudna devica, notarjeva Malka. Na tihem se je togotila nad svojim sosedom pesnikom, ki ji ne zna kar nič dvoriti, ampak se le sam s seboj pomenkuje in nekako bedasto reži. Tak negalantnež in okornež! Saj bi vendar lahko rekel, da ima zopet krasno belo toaleto ... ali pa bi pohvalil njeno najmodernejšo frizuro ... ali pa jo vsaj podražil z njenim pikantnim izrezkom na prsih in na hrbtu! — Pa nič, — niti začeti, ne zna, ta pustež! Že ves večer more govoriti le s kontrolorjem Meglo, in še to le tedaj, če ju ne vidi njegova debeluha.
 
„Jaz pa pravim, gospod notar, in gotovo ne lažem, da nisem bila še z nobenim ženitvanjem tako zadovoljna, kakor z nocojšnjim,“ se je pogovarjala kontrolorka z notarjem Škorcem ter glodala debelo {{prelom strani}} puranovo stegno. „Toliko jedi in pijače še nisem videla nikdar na mizi; in vse tako izvrstno, fino, izbrano ... Ali ni res tako, gospod notar?“
 
„A-hm ... Samo vroče je ... ph, ph!“ je zinil notar in si brisal s servijeto zabuhli in zaripljeni obraz, na katerem je stala potna kapljica poleg kapljice.
 
„Jaz takisto,“ je odgovoril zdravnik. „Ne vem, zakaj se tako upira. Res, da ima sedaj, ko mora po smrti tastovi voditi sam obširno in veliko kupčijo, premnogo lastnih skrbi in del; a vedeti mora tudi, da pademo, če se izgovori on, zopet v iste sitnosti in morebiti tudi v iste boje, kot pred dvema letoma. Dolžan pl. Taborski sicer ne bo kandidiral več in menda tudi baron ne, saj sta sedaj debela prijatelja; toda konservativci in veleposestniki izvestno ne bodo mirovali.“
{{prelom strani}}
 
„No, brez upa na zmago! Narod se je v zadnjih dveh letih marsičesa naučil. Sedaj vidijo vsi jasno in razločno, kje je pravica, resnica in čast, kje pa le izrabljevanje, sebičnost in sramota“ ...
 
„Takoj bi šla, takoj ... z Vami bi se peljala ...“
 
„In kaj bi dejal potem gospod profesor Flerin?! — O, vi grda hinavka! Mislili ste menda, da se na Dunaj ničesar ne zve izza kulis v domovini ... a {{prelom strani}} zmotili ste se! — Gorje Vam, če Vas zatožim gospoda profesorju!“ sklonivši se k nji, ji je pošepetal: „Tri dni Vas ne bi poljubil!“ ...
 
„Mislite?“ — ga je šegavo pogledala. „Ali pa bi me kaznoval s sredstvom, ki je temu baš nasprotno ... ha, ha!“
 
<center>* * *</center>
{{prelom strani}}
 
Tistega večera, ko so se veselili v Taboru Minkine in Kočevarjeve poroke, je slonela v Trstu v širokem in visokem, mehkem stolu, ki je bil postavljen blizu okna pred veliko portretno sliko Josipa Kresa v zlatem, bogatem, okroglem okviru, bleda in upadla Melanija Dolžanova.
 
Vse bolesti, vse obupne misli so se začrtale globoko v njen obrazek. Ostra guba se ji je vrezala na vsaki strani ust, lice je postalo suho, bledo, ustna tanka, brez barve, roke koščene, vsa njena postava propadla, uničena ...
 
Moj Bog, koliko je pretrpela v zadnjih dveh letih! — Obupala bi bila, ako ne bi verovala v Boga {{prelom strani}} in posmrtno življenje, kjer se ho zopet sešla in za večno ... večno združila s svojim Josipom ...
 
Želela si je časih, da bi kmalu, čim prej umrla ... molila je za to ... žalovala, da se njene mladostne moči vendar še upirajo mogočnemu zobu globoke srčne toge, ki jo le počasi ugonablja, ter zavidala Josipovega starega očeta, ki ni mogel preboleti strašne izgube najbolj ljubljenega sina, njegovega ponosa, njegove nade, ter šel štiri mesece pozneje za njim v večnost ...
 
Melanija je vzela zavoj in služkinja je šla zopet iz sobe.
{{prelom strani}}
 
Poleg stola je ležala šivanjska canjica ... iz te je vzela Melanija nožek ter prerezala zavitek. Bile so v njem štiri slovenske knjige.
 
4.933

urejanj