Prihajač: Razlika med redakcijama

»Brez šale, gospod župnik,« dé moško. »Videli boste, kak dober kristjan postanem jaz. Še mesa ne bodem {{prelom strani}} jedel več o petkih. Nadejam se pa tudi, da boste bi kupovali pri meni. Imam fino kavo, sladkor po ceni, olje, z jedno besedo, vse.«

»To ni poglavitna reč,« poučila ga je županja. »Poštenje, pridnost, to je prvo, in pa, da se lepo vzameta. Jednaki z jednakim, to je najboljša zveza. Na gosposko ne bi hotela omožiti Minice; da bi pa Tine med kočarji iskal neveste, tega pa zopet ne. Ta Franica Lojzetova je pridna, pripravna, pametna; za snaho bi {{prelom strani}} je pa vi, oče, vendar ne hoteli; in jaz tudi ne.« Hladne so bile te besede, in vendar so deklico, ki je baš mimo tekla po vode, spekle do srca. Potegnila je ruto na obraz, da skrije rudečico, ki jo je polila, in solzice, ki so jej zaigrale v očeh. Bila je pač še zelo občutljiva, in prvi požir pelina je najgrenkejši; sčasoma se mu človek privadi. Lojzetu na primer se to govorjenje ni zdelo tako hudo, pač pa nekako pusto, kakor da bi kdo dokazoval slepcu, da ne vidi. Pokimal je malo, češ, mati pravi prav, in prigriznil kruha. Župnik je vstal in odpravil se domu; mlado in staro ga je pozdravljalo, kakor dobra družina častitljivega očeta.

»In tako je prišlo,« poudarjal je župan in gledal Stržéna, ki je izpreminjal barvo in nemirno se presedal na stolu. »Rajši so ljudje daleč hodili kupovat kot k onemu sitnežu. In če k meni nobenega pivca ni, kaj {{prelom strani}} hočem? Zabiti moram smrekov vršiček in zapreti hišo. — Potem smo bili nekaj časa brez štacunarja, dokler ni prišel neki Mrak iz Štajerskega. Ta je bil velik bahač. Malo je vedel in veliko govoril. Kakor bi bilo danes, tako se še spominjam, kaka baharija, káko vpitje in ukanje je bilo, ko so mu pripeljali robo na štirih velikih vozéh. Ti, Lojze, si tudi pomagal razkladati.«

»Zdaj pa poslušaj,« dejal je Lojzetu, ki je bil že kar v njegovi službi, proti večeru. »Jutri je semanji dan, in postavil mi boš šotor, ker v štacuni ne morem še razgrniti vsega blaga. Postavil mi boš gori mej smrekama, kateri smatra Mejač za svoji, Čedín pa za svoji, kakor sem zvedel. Jaz pojdem Čedína prosit, naj mi oni prostor prepusti; potlej se bosta pa začela trgati, {{prelom strani}} da bo veselje.« In smejal se je Stržén in mél si roke. Lojze pa je premišljeval, kako bi se mogla soseda spreti, če Stržén postavi šator mej smreki, in ni mu šlo v glavo. »Najboljše je, če povem Čedínu,« mislil si je in stopil gredoč gor.

Šator se je postavil in Stržén je razgrnil in razobesil svojo robo. Kmalu se je gnetlo staro in mlado {{prelom strani}} krog njega, in zavidno so gledali drugi kramarji proti smrekama, kjer smehú ni bilo konca ne kraja.

Proti desetim je šumela v cerkev krčmarica, na desno in levo pozdravljaje. V cerkvi so se jej umikale {{prelom strani}} ženske, ko je šla k svoji klopi. V klopi pa je sedela Čedínka in umaknila se tudi, da je bilo za silo prostora za dve osebi, a županja je pokleknila zraven klopi na tla. Ženske so začele šepetati okrog in v treh klopeh se je ponudil sedež Mejačevi materi, a ona se je branila in preklečala vso mašo, iz golega napuha, češ, morajo se spogledovati ljudje, da jaz klečim, ona pa tako široko sedi.

»Lej,« dejala je mati Petru, »oče je že prišel od Mejačevih. Gotovo so ga razjezili. Tako se obnašajo, kakor da bi jim bili storili Bog ve kaj, ko so nam vendar oni posekali lepi smreki. Veš kaj, Peter? Kar pusti Minico. Če so taki, naj bodo pa sami zase. Záte se bo {{prelom strani}} dobila druga in še boljša nevesta.« Peter pa ni odgovoril nič, a mislil si je, da Minica ni takšna, kakor so drugi, in da se bode še vse poravnalo. Komaj je čakal, da se je stemnilo, in trdno prepričan, da jo bode videl danes, in da mora govoriti ž njo, obrnil se je proti sosedovim. In res je sedela na starem kraji, a ni bila sama. Glasen šunder se je razlegal, in iz šundra se je slišal Miničen smeh in Stržénovih tristo medvedov. Stresel se je Peter po vsem životu in bridko se mu je stisnilo srce. A srd in prirojeni ponos vzdignila sta mu glavo po konci. Moško je korakal mimo druščine in zavriskal na vasi, da se je vzbudil jek v dobravi in potihnil šum pred Mejačevo hišo. Petrov prijatelj Jarnej, ki je dremal na pregraji, se je čudil, da je Peter tako vesel.

A kakor požar o vetru, razširil se je prepir iz dveh imovitih hiš po vsej vasi. Kar je bilo starših in previdnejših mož, vlekli so s Čedínom, toda le bolj na tihem in med seboj; mlajši in odločnejši pa so se držali župana, in ker so bili ti mnogo glasnejši, videlo se je, kakor da bi bilo vse na Mejačevi strani. Kdor je prišel k županu na pósodo prosit, zabavljal je na Čedína; in če ni dobil, šel je naravnost k Čedínu na župana zabavljat; in radostno sta poslušala oba soseda, kako je potepuh, katerega sta prej od hiše podila, z umazanim jezikom obiral {{prelom strani}} nasprotnikovo hišo. Ni ga bilo več prijaznega občevanja med vaščani, mesto tega se je čulo povsod surovo zabavljanje in hudobno zbadanje. O, kako se je bilo vse spremenilo!

Petru pa je bilo dolg čas. Mej tednom so ga motili opravki, kajti delal je zdaj še mnogo previdneje kakor prej; prvi je vstajal, zadnji hodil leč. A ko je v nedeljo popoludne hodil po rodnem polji, pobesila se mu je glava in zdelo se mu je, kakor da je zapuščen od vsega sveta. Vrnil se je domu in mati, kateri se je smilil, ga je opominjala, naj gre na vas med fante. Ni se mu ljubilo. Molče je poslušal mater, ki mu je pripovedovala to in ono, da bi ga razvedrila, a njegove misli so uhajale drugam. Truden na duhu šel je spat in mučile so ga hude sanje. Zdelo se mu je, kakor da bi bili izumrli vsi ljudje in on sam ostal na širni zemlji, da jo obdeluje. Delal je na dolgi, dolgi njivi in pulil trnje in osat; a ko je otrebil jeden konec, bil je drugi že zopet zarasten in od vseh stranij je pritiskala goščava. Na vrtu so mu {{prelom strani}} glodali zajci drevje, in če jih je zapodil, vračali so se trumoma od druge strani. V zelnik mu je ušla živina, in ko jo je izganjal, nastavil mu je divje domači vol roge. Ves poten se je prebudil in na uho mu je bíl hrup iz Mejačeve krčme.

Takoj se je seznanila Roza z Mejačevo Minico. Kadar je utegnila, pritekla je malo pokramljat, ali pa jej je razkazovala svojo obleko, svoje perilo, vsakovrstne gosposke malenkosti in pripovedala toliko o mestnem življenji, da se je Minici sem ter tja res že nekako pusto zdelo na deželi. Tudi županji se je znala prikupiti Roza, in kadar se je tu ali tam kaj posebnega peklo, pošiljale so se pokušnje. Godrnjal je samo oče in hudoval se {{prelom strani}} proti ženi, da se je Minica začela lišpati, in da preveč postopa z ono vešo. Žena je menila, da hudega še ni nič, in da se jej jedenkrat nemara vendar ne bode treba tako ubijati; omenila je Stržénove snubitve.

A naj sta si bila Stržén in Tine še tako podobna, videlo se je vendar, da se oni vede naravno, ta da je {{prelom strani}} le priučen. Po vzgledu svojega mojstra sukal se je Tine krog Roze. V cerkvi jej je izmikal molitvene bukvice in pogledoval podobice z voščili k njenemu godu, a plašno se je ozrl sem ter tja po ljudeh. Prigodilo se je tudi, da je zarudel in nejevoljen pobesil oči, ki so se bile srečale z očmi predobro znane deklice, ki je klečala na ženski strani. — Oj ti ničemurni svet, kako si poln skušnjav! Kako lehko je molila prej Franica, in koliko se je morala sedaj premagovati, ko sta jo motila mlada nespametnika! In čudo! pozabiva, ločiva se! tako je prigovarjala Tinetu in sedaj se skoro jezi, da jo je poslušal! O Bog ne daj! Ona se ne jezi, le tako bridko jej je pri srci in zdi se jej, da se pač lehko reče: pozabiva! a da se težko spolni. In vendar je zadnjo to najboljše! Toda saj jej ločitev ne dene tako hudo; a da je Tineta zvabila ta navihanka, to jej sili solze v oči. Prav huda je na Rozo, ki se tako nespodobno vêde v cerkvi. A ta ne sluti o vsem tem ničesar, Tine pa se je bil sklonil k njej, da ne bi videl Franice, ki je hitela mimo. Nekako siten mu je bil spomin nanjo. Pobral je solnčnik, ki je bil padel Rozi iz rok, in napotila sta se proti domu; smejala sta se in nagajala si, da so šepetale ženske za njima in moški si namigavali. Od daleč ju je pozdravljal Stržén, in dolgo, dolgo so stali vsi trije pred štacuno, norčevali se z ljudmi, ki so hodili mimo, in veselili se svojega prijateljstva.

Moško se je vsedel Lojze za mizo — tu je bil on gospodar — in Franica mu je prinesla večerje. On {{prelom strani}} pa je potegnil mošnjiček iz žepa, razvozlal ga skrbno in stresel po mizi za par goldinarjev drobnega denarja.

»Tine, ujemi jo!« klical je Stržén ves razvnet. V Tinetu pa je vzkipela jeza, in kri mu je šinila v obraz, in kar ostrmel je Stržén, ko ga je zadel pogled izpod sršečih obrvij. Franica se je osrčila, in kakor poreden deček pred učiteljem stal je pred njo Stržén, ko mu je odpovedavala službo, češ, da ne ostane nijeden dan več. Stržén je izprevidel, da je najboljše smejati se, in tolažil je dekle, naj ne bode taka norica, šala je pač šala; {{prelom strani}} Roza pa je ni zadrževala in menila, kar gre naj, od koder je prišla. Dekle je šlo, a družba je ostala v sitnem položaji. Stržén je hodil sem ter tja in silil se smejati, sestra njegova je vezla jako resnobno, Tine pa si je podpiral glavo s komolcem in zrl mračno prédse. Nekaka napetost je bila izpodrinila prejšnje zaupno občevanje, in kakor slana rastline, tako je opalila neka mrzkost staro prijateljstvo. Stržén in Roza sta zakrivala precej dobro svoja čuvstva, Tine pa se ni znal hliniti in hitro je odšel. Srečal je Franico, ki se je mudila v vasi in vsa obupana premišljevala, kaj bi počela, ko se je bala očetove jeze. Tine je omenil, da je pri njih mala dekla ostavila službo, in takoj je Franica šla ponudit se Mejački, ki jo je rada sprejela. Lojze seveda se je čudil, kaj ta hitra sprememba pomeni, in bal se je, da bo Stržén hud; a ta se je le smejal, češ, Franici se zdi služba sitna, ker ni vajena gosposkih šeg, in Lojze si je mislil: »Če je štacunarju prav, naj bo pa še meni.« Tineta je Stržén kmalu zopet vlekel sè seboj in dobra sta si bila, vsaj na videz.

In prišli so mladi gospodje, veseli ljudje; kakor štirje Stržéni, in vedli se tako, da so Dramljani dejali: Gospoda si pa res vse izmisli. Za Tineta seveda se nikdo ni menil; Roza in Stržén sta imela preveč opravka z novimi gosti. Tiho je pil pri stranski mizi in nikako zaničljivo gledal veselo družbico, kajti za malo se mu je zdelo, da je Roza s temi ljudmi mnogo prijaznejša kakor {{prelom strani}} ž njim, in ti ljudje ž njo mnogo bolj domači, kakor bi se on upal. Gospoda se je odpravljala in Roza je napolnila torbico z jedili in pijačo, da se bode lepi razgled zalil in založil.

»Ne, ne, Franica!« hitel je mladenič ves goreč; »strniti se morata najina pota, in naj se upre ves svet.« Bridko se je nasmehnila deklica spomnivši se besed Mejačeve matere in premnogih obljub Tinetovih, katere je vedno tako radostno poslušala. In zakaj bi jih sedaj ne? {{prelom strani}} Saj ni videla, kako jo opazuje dvoje ostrih ušes! — Ne daleč od tod je plela na Čedínovi njivi dekla Urša, in ni se jej mudilo. Gledala je na vse strani in vlekla na uho, kje bi se dalo kaj slišati. Zagledala je bila mladi par in ni ga pustila več izpred očij. »Tako se greh dela, pod milim nebom,« mrmrala je sama sè seboj. »Prismoda gizdava! med ljudmi te je pa sama nedolžnost.«

Vsak kmet ve, da so kočarski otroci po navadi slabi delavci, ki večkrat rajši lenobo pasó in stradajo, kakor da bi si s pridnim delom služili kruh. A izjeme se dobódo, in Lojzetova Franica se ni ustrašila {{prelom strani}} nikakega dela. Ker je bila poslušna, pridna in ročna, prikupila se je kmalu gospodinji; in s kolikim veseljem je delala ona tudi, ko so bili vsi prijazni ž njo in jo radi imeli. A sreča je bila kratka. — Skrivnost je človeku težko breme. To je morala priznati Čedínova Urša, ki vso noč ni zatisnila očesa premišljujoč, kako bi najbrže razglasila znanje Tinetovo in Franičino. Za rana druzega dne je tekla v Stržénovo štacuno k Rozi, kjer so se stkale novice vse fare, da se raztekó povekšane po vsej fari. Po niti je prišla Urša in povedala gredoč, kako je zalotila Tineta s Franico. Rozi ta novica ni bila prijetna, a nepričakovana tudi ni prišla, vzbudila pa jej je novo misel.

»Bodem prašal,« menil je Lojze in šel. Mejački pa se je dobro zdelo, da jej je svet prišel na misel in {{prelom strani}} le želela je, da bi Lojze kaj opravil; kajti k Čedínu pač Tine ne bi zahajal. Deklici je podarila pisano ruto in višnjem predpasnik, in kar je bilo prostora v škrinjici, popolnila je s potico, orehi in drugimi jestvinami, da bi jo potolažila in ker jo je čislala.

Franica je prišla, in užalilo jo je nekako, da se vêdejo proti njej tako nekako pomišljavo in oprezno. A tudi tu si je pridobila kmalu domačo družino z odkritosrčnostjo in dobrovoljnostjo. Le Urše si ni mogla pridobiti, ta jo je črtila; kajti ljudje nimamo radi onega, kamur smo kaj žalega storili. Vendar se je od konca Urša zatajevala, ko je videla, da ima gospodinja Franico rada: imela je posebne razloge. »Franica, nikar ne hiti {{prelom strani}} preveč, da si ne spridiva službe!« šepetala jej je zdaj pa zdaj. Franica pa se je smejala; a ne dolgo! Začela je Urša očitno jej nasprotovati. Nagajala jej je in zabavljala in omenila tudi zlorada, da jo je ona tožila Mejački. Tudi za to se ni zmenila Franica. Ko pa jo je imenovala tatinsko zalego in oponesla jej, da je bil oče njen zaprt, vzkipela je Franici jeza. »Oj, ti lažnivka grda!« zavpila je in zgrabila poleno, in Urša je bežala. Obe sta se prišli potožit gospodinji in jokaje je pripovedovala Franica, kaj se je zgodilo. Botra jo je tolažila, naj se ne briga za take govorice, in oštela Uršo in zapretila jej, da jo zapodi, če bode še nadlegovala Franico.

»Rajši ti ne govori,« dejala je sestra. »Oh, Tine, ne poslušajte ga; vse vas bo pojuhšal!« in odšla je sramežljivo za vrata poslušat, kaj bode brat povedal. In ta je pravil, kako je dobil Franico na samem, in kako sta se dobro imela. Tine pa se ni smejal sleparju, kajti {{prelom strani}} studilo se mu je, ko je videl, kako se dobro ime spodkopuje poštenemu dekletu.

Minevala je jesen in bližala se zima, prepir je še vedno razdéval vso vas. Vpliv Stržénove krčme jel se je kazati na mladini. Dekleta so se lišpala in mislila le na nedeljski ples. Sramežljivost je zginila iz predrznih očij, in kar streslo je človeka, ko je čul nespodobno govorjenje in nesramno petje iz dekliških ust. Vse niso bile take, kajti ni smela vsaka v krčmo Stržénovo: te so dobile pridevek hinavke in trcijalke. Mladeniči so se navadili potepanja, zapravljivosti in ošabnega, odurnega vedenja. Ta žalostna sprememba ni ostala skrita župniku in hotel je postaviti jez pogubnemu delovanju Stržénove krčme. Spraviti je bilo treba sovražna soseda in obuditi staro prijateljstvo med vaščani. Napotil se je župnik k Čedínu prigovarjat mu, naj se pomiri z županom, kar bode obema koristno in njemu v čast. Našel je trmasta ušesa: Čedín {{prelom strani}} se je izgovarjal, koliko je že poskusil, da bi bilo prepira konec, in kako se prav spodobi, da oni poda prvi roko, ki je krivico storil. Od Čedína gre župnik k županu. Govori mu na srce, da mora soseski dajati dober zgled in vsaj jedenkrat ponuditi desnico Čedínu, ki mu jo je že tolikokrat ponujal. Omečil bi bil župana, da ni vmes posegla žena. »Gospod župnik,« dejala je odločno, »naš ne bo hodil za Čedínom. Naš je le župan. Če hoče Čedín priti dol, naj pride, in dogovorite se; jaz pa pojdem z doma.« Zastonj je bil župnikov pot. Dolgi, dolgi so bili zimski večeri pri obeh sosedih, in razen Mejačke prišlo je vsem često na misel, kako prijetno je bilo prej, ko so drug druzega obiskavali in kakor jedna družina delili žalost in veselje med seboj; in želeli so si na tihem tiste čase nazaj. Ko se je razlegalo o božiči: Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji! brisala si je oči Čedínka, in težko je bilo srce njenemu možu, ko se je opravičeval pred vestjo svojo, da je storil vse, kar je mogel. Tudi župana je pretresala blagovest, in premišljeval je, ali bi šel k sosedu ali ne, novega leta voščit. A ko je razodel ženi svojo misel, začudila se je tako zaničljivo, da mu je upadel pogum. Tako je hlinil neupogneno voljo, in blezo tak je bil Čedínovih ponos.

Stvar pa se je zasukala drugače. Prepir s Čedínom odvrnil je od župana precej pivcev; še več mu jih je vzela Stržénova krčma, in marsikomu se je zdela poleg {{prelom strani}} veselega Stržéna in prijazne Roze županova družina pusta in moška. Stržén pa je znal iz pivcev narediti si prijatelje in stranko. Doba županovanja je dotekla, in razpisala se nova volitev. Stržén je delal na tihem na vse kriplje, da bi bil voljen, in delali so zanj njegovi privrženci. Župan je bil preponosen, da bi se ponujal ljudem, in mislil si je, kakor so ga doslej volili, ne da bi se bil silil, volili ga bodo tudi sedaj. A varal se je. Svojih prijateljev ni imel več dosti; Čedínovi pa, katerim Stržén ni bil po volji, tudi Mejača niso hoteli voliti. Zopet je nagovarjal župnik tega in onega moža, naj kar ostanejo pri starem županu; in stranka Stržénova je zabavljala, kaj se »far« vtiče v posvetne reči. Nagovoril je tudi Čedína, češ, sedaj je prilika k spravi; Mejača naj voli. »Naj volijo, kogar hočejo,« dejal je ta. »Jaz ne grem na volišče. Kolikor mi je ta župan storil dobrega, storil mi bode prihodnji tudi, bodi si, kdor hoče.«

Najhuje pa je zadéla ta volitev Čedínko. Ona ni nasprotovala možu, ko se je branil iti na volišče, kajti na tihem je upala, da bode mesto Mejača voljen kak kmet, s katerim so si prijazni. Kako bridko se je prevarila! Obupavala je, da bi mogla Stržéna preprositi, naj se potegne za njenega sina. Prehudo se mu je zameril Čedín, ko so se prepirali zaradi smrek; preveč ga je bil osramotil Peter, ki ga je podil od hiše, ko je lazil za Franico. Treba ga bode vendar prositi. Vroče jej je prihajalo in mraz jo spreletal, kadar se je domislila, kako se bodo veselili ti ošabni ljudje njene stiske. Težka, težka bode pot; a kaj bi bilo pretežko materinemu srcu! Potrpežljivo {{prelom strani}} je pitala svoji raci, sedaj Stržénovim namenjeni, in prosila Boga, da bi se vse dobro izšlo.

Čedín pa ni miroval, ampak storil, kar je mogel, da mu oprosté sina. A ni mu hotel podpisati župan prošnje, marveč tožil Petra kot ponočnjaka in pretepalca. Moral je Peter k naboru; in ko so se pripeljali na okrašenem vozu fantje ponj, pripela mu je Franica kitico za klobuk, češ, sramota bi bila, če bi tak fant s praznim klobukom šel k naboru. »Saj res, Franica,« dejal je Peter brezskrbno; »ti si še dekle, kakor se spodobi, druge so pa že kar gospodične.« Odpeljali so se fantini, Petrova mati pa je doma molila in delala obljube za oproščenje svojega sina. Ko pa je solnce šlo na poludne, ni je trpelo več doma; hitela je daleč gor po cesti, koder {{prelom strani}} se je imel vrniti Peter, in težko pričakovala, kdaj pride kak mladenič in jej pové, kar se je tako bala vprašati. Popoludne so prihajali fantje, veseli in žalostni, a vsi glasni in vriskajoči. Ta je rekel, da ni nič videl Petra; oni, da še ni bil na vrsti; in zopet jeden, da je menda izvržen, kar je le še bolj vznemirilo ubogo mater. Napotila se je zopet po cesti dohajajočim naproti, dokler je ni srečal znanec in jej sporočil, da je sin potrjen. Nobenega glasu ni bilo iz njenih ust, ki bi dal duška stisnenemu srcu. Kolena so se jej šibila, ko je lezla domu, in doma zgrudila se na klop in jela bridko zdihovati. Vsi so vedeli, kaj se je zgodilo, in jokale so z gospodinjo dekle; in pastir je kar tulil v klobuk, kajti vsi so ljubili Petra.

A med delom tudi čas hitro teče. Kmalu je prišla jesen in obnovila žalost v Čedínovi hiši. Težko je bilo srce Petru, ko je dan pred odhodom hodil po pašnikih, kjer je kot deček igral, po njivah, katere je bil še sam obsejal, po gozdu, kjer ga je obsipalo rumeno listje. Z griča je gledal na prijazno vas, ki jo bo moral ostaviti, morebiti za vselej. Misel, da Minica ne mara več zanj, lajšala mu je slovo; in vendar bi mu bilo še mnogo lažje, da bi bil vedel, kako bridko je Minici pri srci zarad njega in njegovega slovesa. Sedaj je prav spoznala, kako rada ima Petra. Od konca, ko se je pričel prepir, vêdla se je moško proti njemu, in prijetna jej je bila misel, da se on jezi, če se meni ona s Stržénom; a na dnu srca je živelo upanje, da se bode vse poravnalo. Ker se pa Peter na videz ni brigal za njeno nagajanje, razhudila se je nanj prav resno; da, ko je začela mati namigavati, da jo vzame nemara Stržén, jela je, jezna na Petra, premišljevati, kako bi bilo prijetno, lepo obleko nositi in v senci sedeti: kdo bi si ne želel zložnega življenja; katera ženska ne lepe obleke! Spoznala pa je kmalu tudi sama, da jej ugaja prav za prav le Stržénov stan, mož pa jej je bil zoprnejši od dne do dne. Od vseh stranij je čula, kako nerodno se vêde; besede njegove, katerim se je prej tako sladko smejala, zdele so se jej neizrečeno puste, in postava sama, ta jej je najbolje kazala razloček med njim in Petrom. Kdor je govoril o Petru, vsakdo, razen domačih ljudij, je hvalil pridnost in dostojno obnašanje njegovo; da, na veliko jezo matere Mejačeve imenoval ga je župnik o priliki najboljšega mladeniča v fari. Živo se je vzbudila v Miničinem srci želja po spravi in z željo upanje, da se vrne prejšnji zlati čas. A skrivala je skrbno ta čuvstva pred svojimi ljudmi, ki Petra niso imeli radi. Le ko je bil Peter vzet v vojake, ni se mogla več zatajiti; tako da jo je mati hudo oštela, češ, vse snubce bo odpodila. Prepir med sosedoma se je bil polegel, a prijateljstvo se ni hotelo povrniti. Ozirala se je Minica po Petru in nadejala se je do zadnjega trenotja, da jo nagovori, a on jej ni zaupal, in ni je ogovoril; ona pa ni imela srca. Ko pa je prišel večer pred odhodom, ni jej dalo več miru: morala je govoriti s Petrom in seči mu v roke, morebiti zadnjikrat. Pazila je, kdaj pojde z doma, in ko je videla, da {{prelom strani}} odhaja na polje, odrezala je kito rožmarina, popadla košek, kakor da ide po zelenjave, in hitela za njim. Ustavila se je v gozdičku kraj pota, po katerem je imel vrniti se. Čakala je dolgo, da ga je pričakala. Prihajal je ves zamišljen, in njej je tolklo ubogo srce, kakor da hoče prsi prebiti. Sedaj, sedaj je prišel; njej pa je upadel pogum. Hotela je k njemu, pa odrekli sta ji nogi; koprneče ga je klicalo njeno srce, a usta so bila néma. Šel je mimo; ona pa se je sesedla na zemljo, zakrila si z rokama obraz in bridko jokala. Počasi je koračil Peter proti domu, oziral se proti Mejačevim, kakor bi se hotel posloviti od koga. Prišel je od vrta sèm Mejač in zagledivši ga, obrnil se na drugo stran; s praga je zginila Mejačka, tudi njej je bilo nekako pusto pri srci. A nje, nje, katero bi bil Peter tako rad še jedenkrat videl, še jedenkrat ogovoril, nje ni bilo. »Moška je,« mrmral je sam pri sebi in šel. Minice dolgo ni bilo domu, in doma jo je kregala mati, da se toliko časa mudi, ona pa ni čutila hudih besed, ko jej je polnila srce tolika žalost. Pozno zvečer je še tekla na vrt in gledala, če bo prišel kod, a ni ga bilo; prišla je sest pred hišo in sedela je sama.

»Tepec ti neumni!« zavpil je Stržén in zaloputnil vrata za seboj; Tine pa se je smejal, da se je tolkel ob kolena. Zopet se je sprijaznil s Stržénom, zopet sta hodila skupaj in kar drug brez druzega nista mogla biti. Kajti Tine se je bil postopanja do dobra navadil; a samemu postopati se človeku ne ljubi: treba imeti tovariša za kratek čas in za izgovor. Stržén je pa dobro vedel, da mu baš zarad prijateljstva s Tinetom ljudje nekako bolj zaupajo in rajši hodijo k njemu. Mejač se je jezil na porednega sina, in niti mati ga ni več zagovarjala, in oba sta bila huda na Stržéna. A Tine je bil trmast, in ko mu je oče zapretil, da ne dobo nobenega denarja več, da bi ga nosil k Stržénu, odrezal se je: »Boste pa dolgove plačevali!« vzel klobuk in šel naravnost k Stržénu. Minica je stekla za njim in zadržavala ga, a zastonj, češ, on se ne da več strahovati kakor otrok. Pil je mnogo in z jezo; kdo bi bil tudi brez denarja dobre volje! Roza je sedela pri njem in uganjala burke. Doma pa je bila huda ura, in ker Tineta le ni {{prelom strani}} bilo, poslala je mati ponj Minico. Roza jo je prijela za roke in po vsej sili hotela jo posaditi za mizo; Stržén jej je prigovarjal, naj malo posedi, da si Tine ugasi žejo. »Saj pijan ni,« dejal je porogljivo, »samo malo okrogel je.«

Tako je nastal očiten razpor med Mejačevimi in Stržénom. Stržéna ni bilo več gor, Tineta ne dol, in obirali so se, da je bilo grdo slišati. Koristilo to sicer nobeni hiši ni, a menj se je menil Stržén. Krčma njegova in štacuna se nista še smeli pritoževati. Vendar mu to še ni bilo dovolj. »Moški in ženske hodijo k meni,« je dejal; »še starim babam moram kaj napraviti.« Napravil je loterijo, kajti gosposka mu je šla na roko. Zopet so dohajali novi gostje in pretuhtavali pred hišo številke in ugibali, katera bi morala priti zdaj zdaj na dan. Lojze je prenašal številke s pošte na pošto in razlagal ljudem, kako bi bili imeli to zavreči in ono postaviti, {{prelom strani}} da bi bila terna. Stržén mu je bil namreč podaril prave egiptovske sanjske bukvice; kaj čuda torej, če so dejali ljudje: Tega Lojzeta imajo za neumnega, a za številke je pa malo takih. Vse več in pomenljiveje se je sedaj sanjalo Dramljanom; in počasi je premagala tudi Lojzeta skušnjava: stavil je, vsak mesec jedenkrat, da bo sreča mogla kod k njemu.

»Za denar si ti še premlad!« jezil se je oče. »Kadar imajo otroci denar, imajo štacunarji semenj.« Tine pa je le prosil in prosil, samo jedenkrat naj se mu še pomore, ko ne pojde nikdar več k Stržénu. Zastonj; nikdo mu ni verjel. Tinetu je zavrela vroča kri. »Kesali se še boste,« zagrozil se je in dirjal od hiše. Minica je stekla {{prelom strani}} za njim in ponujala mu denarja, ki si ga je bila prihranila, a on ga jej je izbil iz roke in izginil.

»Prokleti lopov!« bruhnilo je Tinetu iz stisnjenih prsij. Minež je obstal, povlekel parkrat dim iz pipe in zaklical mu: »Nič ne maraj, Tine! Prvikrat si malo hud, pa se me bodeš navadil.« Tine pa je pobral v grozni jezi robat kamen in vrgel ga, da je vršal mimo Mineževih ušes. Nehote je stisnil Minež glavo med rameni in pospešil {{prelom strani}} korak. »Ha, moje znanje mu že preseda,« mrmral je namrdivši se in hitel nazaj v krčmo.

»No, saj ga poznate. Nič mu ni padlo v glavo. Toda vrag, ki preži na grešnike kakor leblajtar na potnice, pošlje Lojzetu nekega prekanjenega lisjaka nasproti. Kako je, Lojze? Ali je bil tisti, ki je tebe goljufal, kakor {{prelom strani}} si hotel ti leblajtarje, gosposki oblečen, ali kakor nas kdo?«

»Poštenjak si ti, Lojze,« je dejala; »ti ne pustiš, da bi tudi drugi kradli.« Lojze je debelo gledal, zdaj {{prelom strani}} moža, zdaj ženo, kajti ni razumel, zakaj se smejata. Voščil jima je lehko noč in šel. Mejač pa je pomislil, kaj bi mu utegnil Minež odnesti v koši, in prišla mu je na misel semenska detelja na podu, kamor se je dalo priti iz hleva, ako je bil hlapec nemaren. In ko so vsi drugi že odšli spat, šel je on s krepko palico v rokah na pod in vlegel se na otep za kupom detelje.

Ko pa je udarila ura polnoči, stresel se je in hitel oprezno proti domu in v hlev. »Sedaj, in nikoli več, nikdar več,« šepetal je v srčni stiski. Oče je čakal na {{prelom strani}} podu in že mislil, da se je bil Lojze zmotil. Kar so zaškripala vratica iz plevnika, in skočil je nekdo na pod. Mejač se ni ganil. Oni pa je šel odpirat pod; in priplazil se je Minež s košem in klel, da je moral čakati. »Hlapec je zmenjen z Minežem,« mislil si je Mejač in jeza ga je grabila. Ko sta pa ona dva začela polniti koš, in je šepetal Minež: »Le potlači; saj gre še noter: dobra vaga v nebesa pomaga!« zavihtel je Mejač palico in udaril po Mineževem tovariši. »Jezus, Marija!« vzkliknil je udarjenec in zgrudil se na tla. Minež je skočil k vratom in izginil v noči; Mejač pa je strmel kakor okamenel. Kakor da bi mu bil sinov vzklik ustavil kri po žilah, odpovedali so mu vsi udje. A grenka žalost in očetovska ljubezen zdramili so ga takoj, da je skočil k ranjencu in spoznavši, da ni nič življenja v njem, vzdignil ga s silno močjo, kakeršno daje človeku strah in obup, in odnesel ga v hišo. Nesel ga je po stopnjicah v sobo tujcem namenjeno in položil ga na posteljo. Ropot je privabil ženo. Kako se je prestrašila zagledavši sina kakor mrtvega in očeta sklonjenega čezenj. Počela je klicati vse svetnike na pomoč, mož pa jej je ukazal, naj molči in prinese mrzle vode. Škropila sta sina in drgnila ga po prsih, da je spregledal. Nasmehnil se je čudno in zopet stisnil zmočene oči. Spal je dolgo, a nemiren. Visoko je že stalo solnce, ko se je prebudil, pogledal topo krog sebe in začel blesti. Poklicali so zdravnika, kajti lotila se je bila Tineta vročinska bolezen.

Tako je ležal Tine med življenjem in smrtjo. Mati in sestra sta se skušali, katera mu bode ljubezniveje stregla, in oče Mejač je sedeval po cele ure poleg postelje njegove; prekladal ga, popravljal mu blazino pod glavo, dajal mu pit in pazil na vsako spremembo v {{prelom strani}} njegovem stanji. Ves dogodek je bil zavit v neko temo, katero je skušala Mejačka podreti; a oče je molčal trdovratno.

Spomlad je prinesla Tinetu zdravje, in naglo so se mu vračale telesne moči, ko je imel tako skrbno postrežbo. A spomin mu je bil oslabel. Trudil se je domisliti se, kaj se je bilo zgodilo pred boleznijo; a brez pravega uspeha. Minež, Stržén, Roza, kup detelje, vse to se mu je križalo v glavi, in prizadeval si je razvrstiti v možjanih te rečí, kakor se kdo muči pri mesečini prebrati {{prelom strani}} važno listino. Bistro je pogledaval očetu v obraz, kakor da bi hotel zaslediti misli njegove in njegovemu molčanju priti do dna. A tudi izmed drugih domačinov ni hotel nikdo govoriti o tem predmetu; le mati je sem ter tja hudovala se, da Stržénovi ne jedenkrat niso poprašali po njegovem zdravji in ljubeznivo prigovarjala sinu, naj se tudi on ne meni več zanje. Rad jo je ubogal Tine. Delo ga je okrepilo popolnoma, a nemir mu je bil ostal, in zdel se je vsem nekako razmišljen.

»Jaz?« nasmehne se prisiljeno fant. »Naravnost v Ljubljano. V vojake se grem zapisat. Na Laškem je vojska, in v Ljubljani nabirajo radovoljnike. — Kaj ne? Čudno se ti zdi; a je tako. Tako se je moralo zgoditi; {{prelom strani}} zavolj te proklete Stržénove krčme. — O, Tine, kako je bilo časi pri vas prijetno: malo smo pili, pa so rekli vaš oče: Fantje, dosti imate! in smejali smo se in šli. Tam doli pa začno človeka še le prav nalivati, kadar je pijan. Oj, ti prokleta Roza! Sinoči smo pili do polnoči, in prišel sem domu kakor zverina. Doma smo se potem kregali in kregali, in jaz, ki sem bil pijan, udaril sem po očetu. Oj ti prokleta krčma! — Sedaj pa grem, in Bog ve, če se vrnem še kedaj. Dvajset goldinarjev menda dobo vsak radovoljnik na roke. Denar pošljem očetu, da ne bodo hudi; mi pa: »Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo: nazaj nas več ne bo!« — Vidiš, tako je, Tine.«

»Nič več, mati, dokler živim,« dejal je Tine in šel. Ni se ozrl po domači vasi, kjer je preživel toliko veselih dnij, ne po polji, kjer je zorelo žito: nekako ostarelo mu je bilo srce. Ko pa ga je srečala Franica, radostno ga pozdravljujoč, ustavil jo je in prijel jo za roko. »Lej, Franica,« je dejal, »jedenkrat si ti dejala, naj pozabiva, kar je bilo mej nama: sedaj pa jaz tako pravim. Zdrava ostani in ne misli več na Tineta! Ampak nekaj mi moraš storiti, če si me katerikrat rada imela. — Naša Minica te ima zelo v čislih, in jaz vem, da imata vedno važne pomenke med seboj. Mene Minica ne posluša tako kakor bo teme: ti jej prigovarjaj, naj se varuje Stržéna.« Stisnil jej je roko in šel; ona pa je gledala za njim in ni vedela, kaj pomenijo te besede. Ko jej je zginil izpred {{prelom strani}} očij, obšla jo je bridka slutnja, da se Tine poslavlja od domačega kraja. A zakaj da bi šel, ni si mogla razložiti in še menj, zakaj da je tako govoril ž njo.

V velikih skrbeh so bili Mejačevi, ko se Tine ni vrnil vso noč. Poslali so vprašat h Klemenu, če je Janez doma, in dobili odgovor, da ga ni, ker je šel najbrže služit v druge kraje. Minica je povedala, da se je poslovil od Franice, kar je mati jezna takoj oponesla Lojzetu. A skrbelo jo je sedaj še mnogo bolj, kajti ni si mogla zmisliti, kam da bi bil potegnil in zakaj. Oče je menil, da je nemara tudi Tine šel kam služit s Klemenovim, kajti njemu, ki je slutil vzrok, ni se to čudno zdelo; da, tolažila ga je celo misel, da se bode fant spametoval pri tujih ljudeh. Ženi pa se je to nemožno videli; belila si je glavo, da bi našla le kak povod sinovemu ravnanju, in tudi njo so obhajale slutnje, a tako grozne, da je je odganjala z vso močjo. Popraševala je ljudi, ki so prišli iz drugih krajev, in naročevala, naj poizvedujejo po Tinetu. In zvedeli so, da se je Tine radovoljno zapisal v vojake. Na ves glas je zajokala Mejačka, ko se jej je tako strašno uresničila slutnja. Mejač pa je napregel konja in peljal se za sinom. Malo je bilo upati, da kaj opravi; a čim manjše je upanje, tem bolj se opira človek nanje. Minil je prvi dan, in prišel večer druzega dne; a gospodarja še ni bilo domu. O kako dolgo se je zdelo to Mejačevim! Kadar je zaropotal kak voz, hiteli so gledat, če se že pelje oče, in prevarjeni so se vračali z večjim nemirom, večjo nepotrpežljivostjo. Up je pojemal bolj in bolj. Mejačka je hodila vsa razburjena sem ter tja; tu malo postala in poslušala; tam posedela in pripravila si delo, ki jej ni šlo od rok; zopet vstala in zdihovala in molila. Pozno po noči se je vrnil Mejač, — sam. Sina še videl ni; ta je bil že odšel na Laško, kjer se je pričenjala vojska. Nema je sedal nekaj časa Mejačka, potlej pa začela jokati in klicati Tineta in tožiti ga, zakaj da jej je razložil mirno, zakaj da je pač pobegnil Tine od doma. »Da, da!« tarnala je žena, ki se ni mogla načuditi tej zgodbi. »Zdaj umejem, zakaj je bil tako žalosten med boleznijo. Kakor bi bil slovo jemal, tako me je pogledal časi in zatisnivši oči obrnil se proč. In kako se je zganil vselej, kadar je {{prelom strani}} zagledal tebe! Tebe se je bal, in ti mu nisi privoščil lepe besede, da bi bil vedel, da si mu odpustil! O, tebi se ne smilijo otroci! Prav ti si ga pregnal!« Mejač je molčal. V svesti si ni bil nobene krivde; a dasi mu je bilo žal za sina, dobro mu je delo vendar prepričanje, da spoznava svojo pregreho, da se je sramuje in kesa; in mnogo bolj ga je ljubil in čislal sedaj, ko se je kaznil sam za svoj prestopek, kakor če bi bil ostal doma in delal se, kakor da bi se nič ne bilo zgodilo. Ni se dosti menil za očitanje svoje žene, katera je s prva mislila, da je nemara ona Tineta pregnala, ker mu ni dajala denarja in branila mu hoditi k Stržénu. Po očetovi izpovedbi jej je pač nekako odleglo, ker je mogla koga druzega dolžiti vse nesreče in znašati se nad kom drugim.

Dasi leži vas precej od velike ceste, dohajali so pogosto vojaki, nastanjevali se za kak teden in odhajali zopet proti jugu ali proti severu. Še važnejša oseba je postal sedaj Stržén. Da sta Prus in Lah napovedala vojsko, to se je bilo zvedelo že tudi v Dramlje; a Stržén je bral novine, nemške in slovenske, on se je znanil z vsemi vojaki, ki so prišli v te kraje: on je vedel o vojski največ povedati. Od daleč so ga hodili poslušat, ali iz radovednosti, ali tudi, ker so imeli svojce pri vojakih. In pravil je Stržén, kako bodo premagani Prusi, ki so mnogo menj izurjeni v orožji od naših vojakov, kajti služijo po menj časa; nasproti jim stoji slavni, nezmagljivi Benedek s silno armado, in vzdignila se bode nanje črna vojska, da bode srečen vsakdo, ki bo odnesel peté. A za Laško, da se je treba bati: doli zapoveduje nekov cesarjev strijc, ki se ne more meriti z Benedekom; vojakov da nima mnogo, ker je šlo vse na Prusa; tam bomo tepeni. »Da, Radeckega ni več,« dejali so možje oparjeni, kajti na Laškem so se bili večinoma njih sinovi in bratje. Mejačka pa se je spominjala, kadar je stregla trudnim in lačnim vojakom, sina svojega: Bog ve, če dobo on v tujini usmiljenih ljudij! V sanjah ga je videla raztrganega in revnega, in ni se dala utolažiti v žalosti {{prelom strani}} svoji, tako da je bil mož že hud, češ, da je morala pač božja volja tako biti. »Da, božja volja!« jezila se je ona. »Ti si ga odgnal,« in udrle so se jej solze po lici. Ne da bi iskala tolažbe v delu, ki je najboljše zdravilo bolnih src, prepirala se je z možem in zanemarjala gospodinjstvo.

Stržén se je zopet nekoč sprl s sestro, ki mu je krčmarila; a huje kakor po navadi. Čakaj, zlodej, dejal je, jaz ti jedno zagodem, ki ti bo zvenela po ušesih! In sklenil je njej navkljub oženiti se. Da človeku ni dobro samemu biti, tega mnenja je bil že precej časa, a fantovanja se še tudi ni bil naveličal; toda ker ga Roza tako jezi, naj pa pride nova gospodinja v hišo. Dramlje so se mu bile priljubile. Da ga imajo ljudje radi, to je vedel; a da mu nič posebno ne zaupajo, ker vendar še ni domačin, to je tudi čutil: ako pa vzame dekle iz vasi, postane pristen Dramljan. In katera bi bila boljša od Minice Mejačeve? Brdka je, pridna, iz čislane rodovine, in, tristo medvedov! denar ima; — in, če Bog da, še Tineta več nazaj ne bode. V te prijetne misli utopljen, oštel je Stržén še do dobra svojo sestro, oblekel se pražnje in hajdi k Mejačevim! Krčmarica gaje vzprejela mrzlo. {{prelom strani}} Ko je pa opomnil, da se mu toži po starih prijateljih, da ni razen pri Mejačevih druščine v vasi, kjer bi se mogel človek pametno razvedriti; ko je obžaloval, da jih je zadela taka nesreča, in pridušil se, da je Mejačka vedno mlajša: podala mu je roko, da bi bila zopet prijatelja. On pa ni spustil roke njene, ampak razložil jej, po kaj je prišel; in od veselja se je razvnel obraz matere Mejačeve: spolnjevala se jej je srčna njena želja. »Zelo je sicer potrebujemo,« je dejala, »a ker vem, da je k njeni sreči, dam vam jo rada in upam, da bodete zadovoljni ž njo. Dela je vajena vsakega in pohlevna je; no, in, gospod Stržén, zarad dote se tudi ne bodemo sprli: vsaj imamo, hvala Bogu!«

»Torej le pogovorita se,« dejala je mati in šla iz sobe. Minico je obšla neprijetna slutnja; Stržénu pa, ki je že imel izvrstno šalo na jeziku, upadel je nekako pogum, ko ga je zadel mirni, hladni pogled zale deklice, in prav pohlevno jej je razodel svoje želje. Minica se {{prelom strani}} je zahvalila za tako čast, a odrekla mu odločno in šla. Rudečica je oblila Stržéna: sram ga je bilo in jezil se je. Zastonj se je bil ponižal! Kako moško je odbilo dekle njegovo roko, katero bi bilo z veseljem zgrabilo sto in sto drugih! In kmetsko dekle! Ali se je že slišalo kaj takega? Hladno se je držal Stržén, dasi je vse vrelo po njem; a Minica ga je začela sedaj še le prav mikati. Moja mora biti, sklenil je sam pri sebi, in prijetno ga je žgetala misel, da jo bode vendar dobil, naj se tudi brani. V tem je vstopila krčmarica in pomenljivo smehljaje se vprašala, če je že vse zgovorjeno.

»In jaz ti rečem, da ga boš vzela,« dejala je ona in srpo gledala hčer in čakala, kaj poreče. Minica je molčala; a to tudi ni bilo prav materi. »Le kujaj se, svojeglavka!« hudovala se je. »Ali tako spolnjuješ četrto zapoved božjo? Ne bode se ti dobro godilo na svetu, ti nepokoren otrok! Jaz delam in premišljujem noč in dan, kako bi mogla kaj zboljšati svojim otrokom, da bi jim ne bilo treba ubijati se kakor meni; ta razvajenka pa hoče zmešati ves moj račun! Bodeš se še pekla na polji in nosila žuljave roke, ker ne poslušaš mene, ki ti dobro želim. Kaj pa imaš proti Stržénu? Ali ni mlad, premožen, pošten in dober človek? Ali te ne bodo zavidala dekleta vse fare? Pozneje mi boš hvaležna, norica, ki se braniš sreče. Toda kaj te poslušam in tisti tvoj trmasti jok. Vzela bodeš Stržéna, in če se ga braniš z rokami in z nogami!« Jezno je žena zaloputnila vrata za seboj. Od hčere pa je šla k možu tožit, kako je dekle uporno. Mejač se je zavzel, da je žena tako hitro spremenila svoje nazore o Stržénu, in menil, da je le škoda, da se je razdrl dogovor s Čedínovimi; kajti ni mu bil {{prelom strani}} po volji ta novi ženin. Žena pa je tako živo opisovala ugodnosti te zveze. »Petra ne bode več,« dejala je, »za druzega snubca Minica ne mara, in tudi nobenega nič prida ni. Stržén je pa kakor nalašč, in take prilike ne bode kmalu. Če je malo neroden, kaj to dene! Razposajeni fantje postanejo najboljši možje: nič sile jej ne bode pri njem. Rozo bodem že jaz spravila tja, odkoder je prišla. Ti govori z dekletom, naj ne bode neumna. In vidiš: naš zet župan, ali pa mi!« In oče je govoril s hčerjo, in njegovo prigovarjanje jej je mnogo huje delo kot materino hudovanje. »To veš, Minica,« je dejal, »da ti z materjo želiva le dobro, in da ni na svetu boljših prijateljev, kot so stariši otrokom. Rada te imava doma; a vedno bi se kesala, če bi ti to priliko zamudila in pozneje prišla na slabše.«

»Drevi pride gospod Stržén. Glej, kako se bodeš vedla proti njemu!« dejala je osorno mati, ko se je odpravljala Minica na polje. Delala je celo popoludne, in ko je mrak nastopil, hitela je domu preoblačit se. In z večerom je prišel gospod Stržén. »Dober večer, grlica. {{prelom strani}} Še huda?« izpraševal je Minico in stiskal jej roko, katere se mu ni upala iztrgati.

»Kaj, jaz preveč pila!« kričala je krčmarica. »Jaz da ne vem, kaj govorim? Ti si pijan in sam nase ti glej. Če bi bil kaj prida, ne bi te bili zavrgli pri volitvi, in rešil bi bil Tineta.« Mož je kar bežal pred to točo in zaprl se v svojo spalnico. Strašno ga je lomila jeza; a kaj je hotel? Znositi se nad ženo, vpričo tujih ljudij? {{prelom strani}} da se bo smejala vsa fara? »O kako nas je kaznil Bog!« vzdihnil je onemogel in poslušal jezen in žalosten glasen krohot, iz katerega se je razlegal kričavi glas njegove žene. »Minica, Minica!« kričala je ta zopet; hči pa jo je poklicala malo stran in prosila, naj jo pusti pri miru. »Oh, naj grem jaz spat, mati,« je dejala. »Davi sem vstala še pred štirimi, in jutri bo treba iti zgodaj na njivo, in ura gre že na polnoči. Tako sem trudna!«

Mejačevo hišo je bila zadela huda šiba. Dopoludne je bila mati še pametna, popoludne pa se jej je kar nekako zmešalo v glavi, in to dan za dnevom. Posedala je po hiši okrog, zdihovala po Tinetu, jokala brez razloga, jezila se nad možem, nad družino, nad vsem svetom; tu ubila lonec, tam zalučila poleno za psom ali mačko, {{prelom strani}} in rotila se, da vina še pokusila ni. Mož jej je prigovarjal, opominjal jo in svaril, naj ne sramoti vse hiše. Kadar se je še zavedala, delala se je razžaljeno in oporekavala, da ni res, kar trdi; sicer pa je bila vsaka beseda ogenj v streho. Kar jenjati ni mogla, kadar je začela kričati, in naj si je bil navzoči, kdor si bodi: vedela je, da tako užene moža, ki se tudi v najhujši jezi nikdar ni spozabil. Minica je o takih prilikah jokala od sramote. Oče jej je ukazoval, naj ostaja popoludne doma; mati pa je podila na polje to neubogljivko. »Oh, kako ste čudni!« vzdihnila je časi Minica. Takrat pa je zgrabila mati ali metlo ali krevljo ali kar jej je prišlo v roke, in Minica je tekla. »Tako spoštuješ stariše?« vpila je za njo. »Zato nimamo nič sreče.« — In res ni bilo sreče pri gospodarstvu. In kako bi tudi bila pri takem gospodarstvu! Kar je določil gospodar, ovrgla je navadno gospodinja vpričo njega in družine; in ker se on ni hotel prepirati pred ljudmi, ona pa teh ozirov poznala ni, obveljala je vselej njena, ki pa je bila redkokrat prava. Gospodarja ni ubogala družina nič več, kajti imela je proti njemu vedno zavetje pri gospodinji. Nekaj časa se je Mejač ustavljal ženi, a izprevidevši, da je vse zastonj, popustil je gospodarstvo in kakor brezvoljen taval okrog. Postal je odljuden, kajti zdelo se mu je, da vse o njem šepeče in se mu roga.

Obdelavala je zategadelj hčer zlepa in zgrda, in ker je Minica vedno le mirno poslušala, mislila je že, {{prelom strani}} da jo je pregovorila. A spoznavši, da se je varala, razsrdila se je še huje nad hčerjo in zapretila jej, da mora iti od hiše, služit, ako je ne uboga. Strahoma je pričakovala deklica Stržénovega godu, za katerega je bilo toliko pripravljanja. Cvrlo, peklo in kuhalo se je ves dan. Mejačka je tekala vsa vroča iz sobe v sobo, prestavljala, popravljala, pogrinjala, brisala, ropotala, ukazovala, jezila se kakor osa. Kadar je šla mimo hčere, pogledala jo je hudo in zarohnela. Popoludne pa je bila zopet malo zmešana. Postajala je na hišnem pragu, ustavljala ljudi in jokala po Tinetu.

»Kar hoče!« odvrnila je žena, ki je imela že vse zmetene oči. »Ti mi ne boš branil. Danes praznujemo god gospoda Stržéna«. Iztrgala se mu je iz rok, Mejač pa je počasi stopal po stopnjicah v svojo spalnico. Tako nesrečnega in osamelega se je čutil! Sin je bil pri vojakih, hči se ni smela ganiti od matere, in mati — oh, ta pa taka! Vsedel se je na stol in premišljeval svojo nesrečo, in kako se je vse tako spremenilo. Neznana bol mu je stiskala srce, ki je razburjeno tolklo ob krepke prsi. Glava mu je bila motna, in čudna tesnoba ga je oklepala. Vstal je, hodil sem ter tja, vedno nemirneje je bilo srce, in strah, silen strah sa ga je lotil. Zdržema ni mogel več misliti; molil je malo, malo poslušal vrišč iz pivske sobe, mislil na Tineta, na Minico, na ženo, in slabosti so ga obhajale. »Minica!« zaklical je v prehudi stiski. Hči je pritekla vprašat, kaj hoče. »Vode mi prinesi, mrzle vode!« je dejal in zgrudil se na stol. Dekle je prineslo kozarec vode, a oče je ni več vzel; {{prelom strani}} brez življenja je slonel ob mizi. Minica je zakričala v groznem strahu in stekla po stopnjicah in vpila, da so oče umrli. Godba je utihnila, pivci so se spogledali, in krčmarica je tekla k možu, na mah trezna. Ko so se razhajali gostje, pošiljala je ona po zdravnika in po gospoda. Dejali so Mejača v sveto olje, in ni se zavedel do druzega dne; zadel ga je bil mrtvoud. Zbrihtal se je zopet, a zdravnik je zmigaval z rameni, ko ga je popraševala krčmarica. Preskrbno je stregla sedaj možu; bdela je pri njem in prestrezala vsako njegovih želja. Bridko se jej je nasmejal mož, kadar mu je prekladala blazino, in stisnil jej roko. Ona pa se je zajokala na ves glas in vpila, da ne sme še umreti. Minica je klečala kraj njegove postelje in molila in plakala; oče je položil roko na njeno glavo, in solza se mu je prikradla v oko. »Sirota!« dejal je tiho in gladil jej svitle lase. Da je pa Mejač na smrtni postelji, razneslo se je hipoma po vasi. Pozabivši njegovih slabostij, spominjali so se ljudje sedaj, kako je bil pravičen in dobrotljiv, in obiskavali spoštovanega moža. Tudi Čedín je oblekel suknjo in odpravil se k sosedu, da se spravita, predno ostavi ta svet. Pisano ga je pogledala krčmarica, ko je prihajal po stopnjicah; a on ni poslušal njenega mrmranja, da bolniku njegova navzočnost ne bode po volji. Tiho je odprl vrata in stopil k postelji. Ko pa sta se spogledala s sosedom, storilo se je obema inako. Mejač je vzdignil slabo svojo desnico in podal jo Čedínu, s katerim sta bila toliko let najiskrenejša prijatelja.

»Mislila sva z materjo,« dejal je oče, »da te bodeva tako preskrbela; a če ga res ne moreš, ukazoval ti ne bodem. Morebiti se še premisliš sama. Bog te obvaruj, dete moje!« Še tisti dan je umrl mož, obče čislan zarad svoje poštenosti. Najglasneje ga je objokovala {{prelom strani}} žena, najbridkeje hči, kateri se je z njim podrla poslednja podpora v domači hiši. Sedaj ni imela doma nikogar več, komur bi mogla potožiti svojo bol ali razodeti svoje nade.

»Kako bodo pa sedaj gospodarili pri Mejačevih!« dejali so ljudje, vračaje se od pogreba. A začetek je bil dober, in Neža se je obnašala kot gospodinja tako vrlo, da je marsikatera ženica pokazala nanjo, kadar jej je zagotavljal možiček, da žena gospodar, pa volk mesar. Stržéna nekaj časa ni bilo blizu, in to je bilo nekoliko tolažbe nesrečni Minici. Kar pa jej je pravila Franica, to je bila nova žalost. Dolgo, dolgo časa že ni bil pisal Peter; roditelja nista vedela, je li še živ ali mrtev, in bala sta se najhujše novice. O vojski dohajala so dan na dan drugačna poročila. Iznenadila je Stržéna bitka pri Kustoci, in bistroumno je sklepal in glasno dopovedoval, kako sijajno da bodemo zmagali še le na Češkem. A prišla je novica o porazu pri Kraljevem Gradci. Ni je hotel verjeti Stržén od začetka. A ko se je potrdila, razsrdil se je hudo na Benedeka, ki je bil njega tako grdo speljal. Ljudska sodba je bila sedaj taka, da o vojnih rečeh župan nič ne ve. In opustil je Stržén prerokovanje popolnoma, novin ni hotel več prebirati ljudem in pisano je pogledal vsakega, ki ga je vprašal, kaj da počne Benedek. Sam zase pa je zvesto sledil vsem dogodkom, in ni bilo še mesec dnij po smrti Mejačevi, ko je z novinami v rokah prikričal v Mejačevo krčmo: »Zmaga, zmaga, gospa Mejačeva!« Sedel je za mizo in bral na glas, kako slavno je pobilo naše brodovje Lahe pri Visu. »He, gospa Mejačeva, jokanja je dosti; vsak pošten {{prelom strani}} Avstrijec se mora veseliti danes. Sedite k meni, da se kaj pomeniva.« Sedla je k njemu, in posrečilo se je Stržénu pregnati jej vso žalost, in kar prestrašila se je njene veselosti Minica, ko je prišla zvečer domu. In sedaj se je pričelo zopet prejšnje življenje. — Za Stržénom so prihruli v hišo vsi postopači, kterim Roza že ni upala več, in pili so in peli in možili vdovo Mejačevo. Kadar jim je zadremala, hodili so sami v klet po vina. Kadar pa so odhajali, premišljevala je krčmarica zlecaje se in menoč si oči, so li plačali ali ne. Denarja se jej je zdelo prej menj nego več, a rotili so se fantje, da niso nič dolžni. Minico je podila mati od doma, naj se drži dela na polji: krčmo bode že sama opravljala. A deklica je vedela, kaj se godi doma; opominjala je mater, prosila jo na kolenih, naj se poboljša in naj ne vabi v hišo potepuhov. Vse zastonj! Očitala jej je mati, da bi rada spravila od hiše vse ljudi, in hvalila se, koliko bolj obiskujejo sedaj krčmo kakor prejšnje čase. In resnico je govorila: Minež na primer je bil vsakdanji gost. Čedína je bolelo srce, ko je gledal vse to, in smilila se mu je Minica. Opozarjal je varuha dekličinega, naj poseže vmes; a ta se ni zmenil dosti. »Prepirati se nočem je dejal, »in zlepa ne opravim nič. Krčmar nikoli ne pusti krčme, vselej krčma krčmarja. Polje se pa vendar dobro obdeluje, in živina je lepa.« In to je bilo res. Seveda se je za to brigala skoro le Minica; a Čedín tudi ni bil pozabil naročila rajnega svojega prijatelja. Kadar je dobil kje Minico, ustavil jo je in ni jo spustil, dokler se nista pogovorila o vseh potrebnih gospodarskih rečeh, ne da bi čutila ona, da jej hoče svetovati. Kmalu se je navadilo dekle zatekati se k njemu o vsaki potrebi. Ljudje pa so jo hvalili kot dobro gospodinjo, a milovali jo tudi, češ, zastonj se upira: toliko ne bo nikdar prigospodinjila, da ne bi zapravila mati.

A tudi tu se je obrnilo kmalu na slabše. Oni gostje so hudo pačili družino Mejačevo. Klicali so pit hlapce in dekle, šalili se ž njimi in zadržavali je. Navadila se je družina muditi se doma dalje, kot je bilo treba, in vračati se s polja po kako reč, ki so jo pozabili nalašč. Da, ob nedeljah sta se hlapca kar vsedla k druščini in komaj utegnila opraviti živino. Zopet je opominjala Minica mater, naj tega ne dovoljuje, a menila je ta, da {{prelom strani}} je bolje, da pijejo doma kot drugod. Za mizo je prorokoval Minež. »Brez dela smo, in dolg čas nam je,« je dejal prižigajóč si pipico; »vrzimo parto!«

»Ha, v številu so se osušila!« dejal je Lojze mimo gredé. Tesno je bilo pri srci Mejački, kadar je ogledovala mršavo živino, kadar je zagledala na pol prazne kašče, in kadar je odprla predaleč, kamor je devala denar. »Sam Bog ve,« dejala je vsa v skrbeh, »kam gine pri nas denar! Ne prikupimo nič, ne potrošimo nič, skupi se še precej; ni ga pa nikjer nič.« A udajala se ni tem neprijetnim mislim; dušila si je vest, iskala tolažbe v vinu in topa kakor neizogibne osode čakala poloma. »Tristo medvedov!« dejal je Stržén, tudi v skrbeh, »če pojde ta reč tako naprej, bode Minica kmalu bosa. Vrag naj jo potlej vzame! Treba bo podvizati se. Starko bodemo potem še učili kozjih molitvic.« Začel je zopet snubiti Minico, in nastopili so za deklico zopet hujši časi. {{prelom strani}} Mati jej ni dajala miru ne po dnevi ne po noči, in le s tem se je branila Minica, da bi bila ženitev prehitro za očetovo smrtjo. Bala se je vsakega večera, ko je morala poslušati pusto govoričenje Stržénovo, njegov smeh in predrzno namigavanje. Prav nesrečna je bila.

»Razvajene ženske!« jezila se je Minica. »Sedaj niste zadovoljne z nobeno jedjo, nobeno pijačo; po zimi bo pa plesniv kruh dober.« Začelo se je gnati k hudi uri, in grmenje se je čulo iz daljave. Minica se je ozirala proti domu, je-li prihaja hlapec z vozom, da bo naložil {{prelom strani}} žito, predno je namoči dež. Ni ga bilo še videti nikjer, in grmenje se je bližalo. Zopet je tekla domu iti dobila konec vasi pred raztrgano kočo, znano zakotno krčmo, voz s parom konj, brez hlapca. Ni se upala sama iti ponj v kočo, ampak poklicala je mater, in ta je iztirala hlapca, ki je sedel v Mineževi družbi pri poliči žganja.

Trebalo je plačati mezdo mlatičem, koscem, plačati davek; denarja pa ni bilo. Hudo je bilo Mejački, {{prelom strani}} ki doslej ni poznala teh stisk. Pazila je, kod bi prišel kak kupec, da bi kupil kravo; naročala ljudem, da ima živinče na prodaj; toda ni bilo nikogar. Strašila jo je rubežen in sramota pred Stržénom, in kar obupavala je. »Kaj pa vam je, mati?« vprašala je skrbno Minica, videč jo tako potrto in prepadlo.

»Ti?« zavpila je žena. »Koliko ti je prigovarjal rajni oče; koliko sem te prosila jaz; toliko da nisem pokleknila predte, da vzemi Stržéna: ali si se kaj zmenila!« Vedno srditejša je postajala žena, in oči so jej kar gorele s sivini plamenom. Preplašena se je umikala {{prelom strani}} Minica, ona pa je stopila za njo: Če je še kak Bog v nebesih in kak vrag v peklu —.«

»Vi da bi čakali? Tristo medvedov, tega pa ne! Torej kaj vas je dovedlo k meni?« Menila je ona, da nič posebnega, a da bi rada govorila sama z njim. Takoj je odprl on stransko sobo in posadil jo na divan. Bila je malo v zadregi in pričela govoriti, kako bosta kmalu združeni obe rodovini; kako težko je ženski gospodariti, ko se je posli malo boje, malo ubogajo; koliko nesreč je zadelo hišo v tem kratkem času po moževi smrti; in kako je zabredla v denarno stisko, iz katere bi jej nemara pomogel Stržén. Stržénu je bil že uvod vzbudil neprijetne sumnje; bobnal je nepotrpežljivo ob mizo, in mračilo se mu je čelo. Molčal je, ko je končala, gledal po stropu in lahno žvižgal. »To so sitnosti,« dé naposled, »sitnosti, tristo medvedov! Lejte, mamka, k vam sem bil namenjen z ravno tako prošnjo, ker, da govorim resnico, meni se ne godi nič drugače. Ta vrag, ta Roza, me goljufa spredi in zadi. Vina ni, denarja ni; kar kupuj, kupuj, kupuj. Potem to županstvo, vrag naj je vzame. Menite li, da mene malo stoji? Jaz ne morem peš hoditi k gosposki in zadovoljevati se s pol oglom kruha in maselcem vina. Mene kar obsuje gospoda, kadar se prikažem; potlej pa pijemo brez konca in kraja. Na lov moram hoditi, {{prelom strani}} in mene velja vsak zajec deset goldinarjev. Koliko pa je zamude, in kako se gospodari doma, tega še ne računim ne. Razvideli boste, mamka, da vam ne morem ustreči, dasi bi neizrečeno rad. Storim vam, kar hočete; a denarja, tristo medvedov, tega pa trgovec ne more dati iz rok. Zapade menica, in denar mora biti tu, ali pa vam zapečatijo štacuno; in to niso mačje solze.« Mejačka je mela s prsti predpasnik in gledala v tla, kajti bilo jo je sram. Omenila je, da pač ne potrebuje mnogo, le nekaj malega. »To vam pa nič ne pomaga,« odvrnil je oni; »to je, kakor bi pljunil na razbeljeno železo. Veste, mamka? meni se zdi, toda brez zamere, da vam gre gospodinjstvo nekako narobe, ker malo pregloboko gledate v kozarec. Pa recite, da ni res! Kaj? Ali se vam prilizujem?«

»No, če vi bolje veste,« menil je Matija, »naj pa bode tako. Ampak polič vina boste dali, mati, in meseno klobaso vsakemu, da poplakneva jezo.« Ustregla jima je gospodinja, in vedela sta sedaj, da ju ne bode zapodila zlepa. In po tem sta se ravnala. Delala sta po svoje in kolikor se jima je ljubilo. Če jima je ukazala gospodinja ali Minica kaj, kar jima ni bilo všeč, ugovarjal je Janez tako odločno, da je odjenjala gospodinja, predobro vedoč, kako hudo je za denar. Janez je strahoval vso {{prelom strani}} hišo; Matija pa je kimal in delal počasi, kajti kakor glasovitemu diplomatu Talleyrandu, mudilo se tudi Matiji ni nikoli; a naj mu je rekla gospodinja: polž, pokazal je roge: »Če sem polž, grem pa kar proč.« In Bog ne daj, da bi ga bil kdo budil. »Saj se vzbudim sam,« je dejal »in okoli šestih bodem po konci vedno, naj bo dan ali ne.« In če bi ljudje ne bili tako sitni, godilo bi se bilo našima fantoma še bolje. A niso ju pustili prav v miru. »Delaš kakor Mejačev hlapec; obira se kakor Mejačeva dekla,« to je bil že pregovor, in Mejačevim poslom se je zdelo to sitno. Izmej vseh sitnih najsitnejša pa je bila Franica, ki se je zarad Minice znašala nad njimi. Kadar je videla Matijo, da sedi, svarila ga je, da se mu bode naredil žulj; in kadar je videla Janeza, kako počasi stopa po polji, pripovedovala je, da je bolan, da se je pregnal, tako da je ta večkrat sunil tovariša: »Vstaniva — Lojzetova gre — da ne bode zopet brusila jezika.« — Dekli pa sta obolevali, kadar je bilo največ dela. »Naredite mi cvrtje! Bolna sem,« dejala je često jedna ali druga. In kadar je mati prinesla cvrtje, zaželela je bolnica še kave, a toliko, da jo bode čutila. Mejačka se je togotila, ker si ni mogla pomagati; Minica pa si ni upala reči nobene besede. Kako je bila tudi skupila nekoč! Nekega jutra, ko so želi ajdo, bilo je Urši tako slabo, da je obležala v postelji. Ko je prišla Minica vprašat, kaj jej je, vzdihnila je: »Vina mi skuhaj, ali pa po gospoda!« »Po gospoda pojdem«, dejala je Minica; kar je ono tako ujezilo, da je skočila iz postelje za Minico in oštevala jo potem ves dan. Tako se je godilo pri Mejačevih. Varuh se je bal zamere; Čedín ni smel k hiši, in ljudje so dejali: Stara hiša, dobra hiša, pa bode šla. Kdo bi si bil mislil!

Stržéna nekaj večerov sem ni bilo k Mejačevim. Hudo ga je bil pretresel pohod mamke Mejačeve. Zamišljen je hodil okrog in govoril sam sè seboj: »Tristo medvedov! Kakó bi se bil kmalu nataknil! Tako glorijo so gnali, kaka bogatija da je to, in kako bodem ogrenil. In sedaj: tu nič, tam nič. Treba bode pogledati drugam. In kako se je branila punica! A starka, ta pa je vedela, koliko je ura. Kar hitro je hotela vse urediti. — O, mamka Mejačeva, ne mudi se še.« In res se mu ni mudilo. Do tistega dne, ko bi bili imeli delati pismo, ni ga bilo še k hiši. Vsa bleda je bila Mejačka od jeze, a {{prelom strani}} razlagala si je lehko, zakaj ga ni; Minica pa skoro že mislila ni več na to, kar se je bilo dogovorilo. Toda prišel je Stržen zopet in smejal se in norčeval in dal si streči in hvaliti se od krčmarice. Minico je puščal z mirom, dasi je mati rada napeljevala govor na ženitovanjske reči. Le kadar je bila ta že do cela zmešana, začel je sam obdelavati ta predmet.

Kako se je bila spremenila vsa vas! Čedínovi so komaj še upali, da se vrne jedini sin; a lajšali so si bridkost z delom, in kmetija ni trpela škode. Mejačevina je lezla vidno na kup. A tudi Stržén je govoril resnico, ko je pravil, da mu prede. Minili so bili zanj zlati časi. Kadar je konec meseca pregledoval račune, klel je in prepiral se s komijem in s sestro. Sem ter tja je prišel kak trgovec iz Ljubljane; zaklenila sta se v sobo in pomenkovala se dolgo in živahno in nazadnje se razšla slabe volje. Ljudje so ugibali, kaj pomenijo ta obiskovanja, in sklep je bil: tudi ta ne bo štacunaril dolgo. Premišljeval je Stržén, kako bi se dalo vse na mah popraviti. Bogata nevesta, ta mu je hodila še vedno na misli; a Minice ni več prišteval semkaj. Ženil se je tu in tam, toda stalo ga je le mnogo denarja in doneslo mu pridevek večnega ženina. Ampak take narave je bil Stržén, da si nobene nezgode ni gnal k srcu; v veseli druščini je pozabljeval vsakdanjih sitnostij in obračal pogled od prepada, kateremu se je bližal. Kriv pa je bil Stržén največ, da se je v vasi zaredila cela reč postopačev. Kaj lehkega in malo časa so ti lenuhi še delali, a težkega dela se niso lotili več. Klatili so se po vasi kakor megle brez vetra; nadlegovali ženske, zabavljali moškim in bili prava spotika {{prelom strani}} vsem poštenim ljudem, češ, dobre fante so vzeli v vojake, ti lopovi pa ostajajo doma, ko bi tako dobro storili Pijemontezi, če bi jih postrelili. »E, te bodo pobesili,« dejal je drugi, »potepuhov cesar tudi ne mara.« S temi se je pajdašil Stržén. Popivali so od začetka pri njem, pozneje pri Mejački; največ na kredo, a v sili se je dobil tudi denar. Zalagal jih je Minež. Temu se je godilo kakor vrabcu v prosu. Imel je tak blagoslov, da mu je deset nasadov pšenice dalo po petdeset mernikov; zdaj si je kupil kravico, zdaj kos njive; popravljal hišo in privoščil si marsikak kozarec vina, češ, saj je je Bog ustvaril tudi za reveža. Kake vrste poštenjak da je, to se je pač vsem dozdevalo; a nekateri so se ga bali, in drugi si mislili, da njim baš še ne dela škode, drugi naj pa skrbe sami zase. Vsak sam zase, to je postalo vaško geslo, odkar so se potrgale vezi vzajemne ljubezni, vzajemnega zaupanja. A z ljubeznijo vred je zginila tudi zadovoljnost, mir in veselje, in ostala je puščoba. O, kako se je tožilo marsikomu po prejšnjih časih, ko se je čez teden tako lehko delalo in ob nedeljah tako veselo počivalo!

Rad bi prijel sam za pero, da bi vam pisal, kako se mi godi: a ne morem še. V Gorici ležim v bólnici in tovariš vam piše v mojem imeni. Dolgo že niste dobili {{prelom strani}} nobenega poročila od mene, ki se mi je hudo godilo. Kako smo premagali Pijemonteze pri Kustoci, to ste gotovo že slišali. A koliko smo prehodili pota, predno smo se bíli, to se ne da dopovedati. Takrat nisem utegnil vam pisati. Na kresni dan pa je posedla naša kompanija majhen grič, kjer je stala velika zidana hiša. Kmalu so nas napadli sovražniki in skušali nas pregnati. Mi smo se utrdili v hiši, zagradili vhode in streljali skoz okna; oni pa so streljali na nas, in jaz sem bil tako nesrečen, da me je zadela krogla v desno stran, ko sem se prikazal k oknu, da bi strelil. Kakor bi me bil kdo sunil s palico, tako se mi je zdelo; potlej pa mi je začelo prihajati vroče, in slabosti so me prevzele. Sedel sem na tla, in tovariš mi je obvezal rano, da mi je ustavil kri. Oni pa so streljali, dokler so imeli kaj patron. Potlej pa so sovražniki zažgali hišo, in mi vsi bi bili poginili, da nam ni prišlo na pomoč krdelo naših ljudij. In veste, kdo je meni otél življenje? Mejačev Tine. On me je nesel iz hiše, ki je bila že vsa v ognji, in spravil me do neke kolibe, kjer sem ležal dva dni; in zdravnik mi je pregledal rano, ki me je zelo bolela. Tine je prihajal k meni, kadar je utegnil, in pogovarjala sva se o domu. Potlej pa so me odpeljali v Gorico, kjer se me je lotila huda bolezen. Od konca se nisem zavedal toliko, da bi vam vil kaj sporočil; potem pa nisem dobil pripravnega človeka. Prebolel sem in upam, da se vidimo kmalu. Sile mi ni nič, ker mi dobro strežejo; a doma je doma. Kako je prišel Tine v vojake, o tem ni hotel nič govoriti; s Klemenovim Janezom sta se neki zapisala v radovoljnike. A Janez ni imel sreče; v prvem boji je padel, v srce zadet. Tine pa je srečen; dobil je že svetinjo, in vse ga ima rado; saj je pa tudi tako dober človek. In kako lepo se mu podaje vojaška obleka! Vi bi ga morali videti. Midva sva zopet najboljša prijatelja. — Upam, da vas je Bog vse ohranil zdrave. Podam vam roko čez visoke gore in čez ravno polje in pozdravljam vas iz dna srca svojega, očeta in mater in vse domačine. In če hočete, in če se vam ne zdi sitno, pozdravite še v mojem imeni Mejačeve, vse. Z Bogom!

Nič kaj zadovoljen se ni vračal Čedín domu; a na dvorišči ga je ustavila Minica čudeč se, kaj on tu počne. On pa je zopet kazal in bral pismo svojega sina in tu {{prelom strani}} je našel hvaležnejše poslušalstvo. »Kmalu bosta oba tukaj,« je pristavil, »in jaz bom zaklal teleta kakor oče v svetem pismu, in pojedina mora biti, da nič takega. In veselili se bomo vsi skupaj kakor v prejšnjih časih. Kaj ni bilo lepo takrat, Minica? Reci!«

Minilo je par dnij in pokazalo se je, da od časov egiptovskega Jožefa še ni bilo tako pomenljivih sanj, kakor so bile Lojzetove. Ali bodi si, da v Trstu, kamor je bil stavil Lojze, tudi niso vedeli za številko Čedínove hiše, ali da se je pripetila kaka druga zmešnjava, Lojze je zadel terno, in bliskoma se je raznesla vest po fari. — Ha, kako so ga pozdravljali sedaj ljudje! Natihoma se je še upal kdo omeniti, da ima več sreče kot pameti; a v druščini se je le dobro govorilo o njem, in še pobahal se je kdo, da je Lojzetov sorodnik. Če so govorili možje o občinskih stvareh, povprašali so tudi Lojzeta, in on je povedal svoje mnenje, kakor kdo drugi, in možje so prikimali. Da je bil katerikrat zaprt, tega ljudje še sami sebi niso več prav verjeli. Kako tudi! Tak možak! — A kakor se Lojze prej ni zmenil za norčevanje, tako se sedaj ni prevzel, ko so ga čislali; da, kadar se mu je lizal kdo le predebelo, zavrnil ga je na kratko: »Na posodo ne dam nič več; žena je huda.« Kajti ta nadloga je prišla sedaj nadenj: vse je hotelo denarja na posodo, {{prelom strani}} in marsikdo, ki bi prejšnjemu Lojzetu ne bil posodil niti deset krajcarjev, prosil ga je sedaj petdesetih, sto goldinarjev.

Lojze pa je koračil počasi od Čedína, kjer je bil naznanil materi, da vzame čez teden dnij Franico iz službe. {{prelom strani}} Zavil je po polji proti gozdu in v prijetne misli vtopljen jel hitreje stopati; zdaj pa zdaj je potipal, če je listnica še v žepu. Ko pa je prišel v gozd, obšle so ga druge misli. Začelo ga je biti strah zarad denarja, in kesal se je, da ni šel rajši po cesti, dasi je bilo delj. Nikdar se ni še bal za življenje, a sedaj se je zganil, kadar je zašumelo v listji. Pospešil je korake, kolikor se je dalo v tmini. Pot ga je peljala po grapi, katero je ločil majhen grič od ceste. Pravijo, da je človeka groza, kadar gre po noči mimo kraja, kjer se kdo skriva, bodi si tudi brez sovražnega namena; tako je bilo Lojzeta groza, in pot se mu je vlekla brez konca. Snel je klobuk in počel moliti, da bi si jo krajšal. Ko pa je hitel mimo dveh košatih hrastov, ki sta šumela nad njim, zazdelo se mu je, kakor da bi bil kdo zasopel tik njega. »Stoj! Kdo je?« zavpil je Lojze in odskočil; proti njemu pa sta planili dve črni postavi, in z bliskom je počila puška. »Hudič!« zarohnel je hripav glas pred Lojzetom, in jeden izmed napadovalcev se je opotekal in telebnil na tla, drugi je bil zginil. Lojze pa je bežal brez klobuka proti domu, kar so ga nesle noge, in butil ob vrata, da so se snela. Prestrašena je pritekla žena gledat, kaj da je, in strme sta obstala oba in gledala se. Naposled vpraša ženica vsa vznemirjena, če ima denar. Lojze pa ni mogel odgovoriti. »Ali imaš denar, Lojze?« vpraša ona znova, in Lojze se je zavedel. »Ne vem,« dejal je plah in iskal po žepih in vlekel listnico.

Ko pa je zaznal dan, šel je Lojze klicat ljudij in naznanjat nočni dogodek. Prihitelo je ljudij, in našli {{prelom strani}} so v grapi težak kol in po tleh krvave lise. Krvavi sled jih je peljal kakih petdeset korakov daleč, kjer je ležal Minež ustreljen. Ostavili so ga, kakor so ga dobili, in napotili so se v Dramlje. Srečavali so je ljudje in izpraševali skrivnostno, ali že vedo kaj novega; da se je bil preteklo noč ustrelil drameljski župan. Ta grozna novica je vzela ves pomen in vso važnost nesrečnemu koncu Mineževemu. To je bilo strmenja! Kajti najstarejši Dramljani se niso spominjali, da bi se bil kdaj kak veljaven mož sam umoril v vasi. Radovedna množica je hodila prestrašena gledat groznega mrliča v Stržénovo hišo, kjer se je vse mešalo. Občinski možje so se posvetovali v pisarnici; v štacuni je prodajala Roza malovestnim ljudem blago pod nič; v krčmi pa so sedeli navadni postopači, burke uganjali z rajnim Stržénom in pili na njegovo zdravje. A trezne ljudi je pretresel ta dogodek in govorili so na glas o prstu božjem.

»Doboš tako za úho,« kričal je Tine, »kakor si jih že mnogo zaslužil, a malo dobil!« Matija je spravil pipo v žep, češ, nič ne mara, da zares govori. Izza skednja se je čul živ pomenek. Dekla je trgala fižol in metala ga v mavho krepkemu beraču, ki jo je zabavljal z raznimi novicami. »Naprej, v božjem imeni!« ukazal je Tine, in godrnjaje je ubogal berač, in mrmrala je dekla o dobrih rokah in dobrih delih. V tistem hipu pa je stopila Mejačka {{prelom strani}} iz veže in takoj spoznala svojega sina. Objela sta se in polile so ju solze; a to niso bile zgolj solze radosti, primešano jim je bilo grenkih solzá kesanja in sramovanja: sin je videl mater tako potrto in postarano, in mati se je spominjala, kaj se je vse dogodilo, in kako se predrugačilo vse, odkar je bil odšel Tine. Peljala je sina v hišo, nanosila na mizo jedi in pijače in sedla njemu nasproti. Molče sta se gledala nekaj časa. »Oh, kako hudo je pri nas!« vzdihnila je naposled mati. Sin je prikimal in omenil, kaj je videl v skednji, po dvorišči, po hlevih. Ne jed, ne pijača mu ni dišala; le na polje se mu je mudilo, kjer so orali za ozimino. Dobil je sred njive v drevo vpreženih par konj, ki jih je pastir komaj krotil; a nikogar ni bilo, ki bi držal za drevo.

»To je moška beseda,« menil je Matija in zajemal mirno dalje iz sklede na mizi. Tine pa je stopil k Čedínovim. O kako so se ga razveselili! Stari Čedín ga je objel kakor svojega sina; mati ga je prijela za jedno roko, Peter za drugo in potisnili so ga za mizo in zastavili mu pot, češ, sedaj ga ne izpuste pred večerom. Tinetu pa je bilo težko pri srci, ko je videl tako iskreno ljubezen in mislil, s kako sitno prošnjo je prišel. Kar z besedo ni mogel na dan; a trebalo je govoriti. Pravil je, kake težave imajo doma s posli, in da je zapodil oba hlapca, a da baš denarja nima pri rokah. Videlo se mu je na zarudelem lici, kako težka mu je ta izpoved, {{prelom strani}} in Čedín ni pustil, da bi bil izgovoril. Ponudil mu je več, kot je Tine potreboval, in le veselil se, da mu more storiti kaj dobrega.

Fanta sta šla vesela na delo. Tine na polje in Peter opravljat živino. Ko pa je Minica prinesla Petru malice, prijel jo je za obe roki in vprašal jo, koliko časa da se {{prelom strani}} bosta še kujala. »Ti si se prvi začel, Peter,« dejala je ona in vprla vanj oči.

Tako se je pričenjalo novo življenje v Dramljah. Popolna bi bila sreča obeh sosedov, da niso baš Mejačevi tako bridko čutili nasledkov nesrečnega gospodarstva. Skrbelo je Tineta, kako bode zopet popravil, kar se je bilo zapravilo, in premišljeval je, kako bi dobil najpotrebnejšega pomočka, denarja, za silo. Dolgov ni hotel {{prelom strani}} delati; od hiše se ni dalo lehko kaj prodati brez škode: kaj čuda, da mu je v teh materijalnih časi prišla na misel Lojzetova Franica? Zdelo se mu je, da bi bilo lepo, če bi jo dobil; in če jo je pred rad imel, ko je bila revna, zakaj bi jo sedaj sovražil! A vroče mu je prihajalo, če se je spomnil, kako je mati njegova ravnala z deklico. »Sedaj mi bo vrnila našo prevzetnost,« si je mislil. »Prijazno se dela, da bi jo prosil; potlej me bo pa zapodila. Toda ne bode me.« Tako je pripisaval deklici, kar mu je narekovala njegova prevzetnost, in prav mučil se je. Gospodarskih skrbij mu to nikakor ni zmanjšalo.

A ni ga bilo, kogar je pričakovala. Ko je Tine opazil, da prihaja vsa praznična z očetom, odpravil se je bil od doma. »Sedaj se gre kazat,« dejal je sam pri sebi. »Sedaj bosta namigavala, da imata denar, drugi pa da ga nimajo, ki so bili oholi in oblastni.« Jezil se je na to ošabno Franico. Ona je pa sedela pri mizi kakor duša v vicah, in da bi se je ne bila usmilila Minica in skušala jo razvedriti, ne bi bila spregovorila celi dve uri druge besede kot: »Pojdiva, oče, pojdiva!« Lojze bi bil še {{prelom strani}} rad sedel, a ni mu dala miru, in šla sta. Vso pot ni govorila nič, odložila doma vsa lepa oblačila, oblekla se hodno in ihtela. »Nič ne maraj, Franica!« tolažila jo je mati; »pojdeš v nedeljo zopet z očetom, da boš govorila s Tinetom.«

»Za Franico nekaj. Poslušaj, Tona. Trda je za denar pri Mejači, to veš; in snoči mi je pravil čudne reči tisti Matija, ki je služil ondi: Čedín je moral posoditi, da so mu plačali mezdo. To je hudo za take ljudi, ki so moški. Jaz bom pa sedaj naredil tako. Tinetu dam na pósodo kakih par sto goldinarjev. Potlej bom pa čakal. Kadar jih bode on potreboval najhuje, tako da jih ne bo mogel vrniti, takrat ga bom pa jaz prijel in pritisnil kakor jazbeca s kleščami: plačaj, kar si dolžan, ali pa vzemi Franico: drugače ti zarubim konja, krave, vse kar imaš. Rajši bode vzel dekle, kakor da bi se dal rubiti; to boš videla, kajti je moški človek.« Toni se ta misel ni zdela slaba, kakor je bil Lojze sploh po njeni pameti sedaj {{prelom strani}} mnogo modrejši kot v prejšnjih časih. Kako vendar, da se je županstva tako branil!