Ljubezen za stavo: Razlika med redakcijama

bilka, vsajena v pesek, ampak je bilo pričakovati, da ne bo bohotno razvijala kot buča, ki raste ob gnojišču.

 

 

Minulo je teden dni.

Fanica gojenka!

 

 

Pretekel je nato mesec dni.

Pa sem se bridko varal v svojem sklepu.

 

 

V treh tednih je bilo konec šolskega leta in napočil je zlati čas počitnic. Vsi moji sošolci so jo potegnili na kmete domov, kar jih je bilo pa iz mesta, so se pa šli vedrit v divne, romantične kraje naše lepe Gorenjske. Edino jaz sem bil tako nesrečen, da mi ni bilo usojeno, da bi užival počitnice tako, da bi imel kaj od tega. Ostati sem moral pri svoji teti, ki je pazila na mene, da bi se me ne prijela kaka strupena napredna sapa. Ta nalog ji je dal njen spovednik. Določen sem bil za semenišče in človek, ki naj postane kdaj učitelj in vodnik ljudstva, mora biti enostransko vzgojen, da potem istotako enostransko vzgaja ljudstvo, ki naj se ne izneveri častitljivi veri častitljivih pradedov, ki so suženjsko tlačanili Rimu in Dunaju in imeli same denarne in krvne dolžnosti napram obema, pravic pa nikdar nobenih. Teta me ni pustila na počitnice, dasi je prijatelj Pavel obljubil, da bom imel pri njem vse zastonj. Nikamor nisem smel. Le dnevne izprehode sem smel delati, zvečer sem moral pa biti ob sedmih doma; bog ne daj, da bi me noč zasačila zunaj.

Kako menja človek nazore! Kako pozablja na slovesne obljube!

 

 

September je bil tu, in šola se je znova začela. Mesto je oživelo po mladih ljudeh, ki so si prišli bistrit svoj um in razširjat svoje obzorje v mestne šole. Krona vse učeče se mladine smo pa bili mi, gospodje osmošolci, ki smo paradirali kot kaki polbogovi. Kar smo rekli mi, je bila sama učenost, ki je imponirala posebno ženskemu spolu, pri katerem smo marsikje prevzeli vlogo osmošolcev prejšnjega leta, od katerih se nihče ni maral ujeti v premetene mreže meščank in njih zalitih hčera.

{{prelom strani}}

 

 

Minulo je šest mesecev, odkar sva s Pavlom sklenila usodepolno stavo. stavo sem izgubil jaz, ker se me je Fani držala še z vso trdovratnostjo usiljive ženske. Zaradi obojega sem se Pavlu zasmilil v srce in rekel mi je nekoč, ko sem spet dobil rdečkasto pisemce: