Pošteni ljudje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m ureditev metapodatkov AWB
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 20:
Tam doli okoli trga je zorela rumena pšenica; zvijala se je pod pekočimi solnčnimi žarki, ki so ji silili do osrčja, klanjala se je s svojimi polnimi klasi proti prepečeni in izsušeni materi zemlji. V dolgih, gostih vrstah se je svetlikala visoka turščica, rjave vlaknate korenine so silile iz tal, listi so se povešali. Bili so žejni, tako žejni!
 
Reka, ki se je valila po dolgi nedogledni planjavi, je bila majhna, plitva; prebredla bi jo bila nedorastla noga najmanjšega deteta. A potočki, ki so sicer pohitevali v njeno svetlo naročje tako naglo in veselo, zibajoč se v žuborečih srebrnih valčkih, ti potočki so bili sedaj suhi, njihova struga suha, polna okroglega, izlizanega kamenja. {{prelom strani}} Vse suho, vse prazno in žejno! A na nebu ni najmanjšega oblačka, po vzduhu niti najmanjše, najrahlejše sapice! Solnce je stalo kakor pribito. Ni se hotelo znižati, kakor bi bilo obstalo in se zbalo še dolge znojne poti do nizkih hribov na zahodu.
 
Tam na obronku se je ovijala po drogih vinska trta, a izpod širokih, globoko zarezanih listov je sramežljivo gledalo rumeno in črno grozdje.
Vrstica 30:
Danes je bila nedelja. Nenavadno tiho je bilo po trgu. Delo je počivalo, kmetiško orodje je bilo skrbno spravljeno in zaklenjeno po različnih shrambah, vrata v rokodelske delavnice so bila zaprta. Ljudje so posedali pred hišami ali za njimi v senci, razgovarjali so se leno in zaspano. Sem ter tja jih je bila večja gruča skupaj, a govorili so nekam tiho, kakor bi jim glasnejše govorjenje povzročalo težave. Celó iz gostilen ni bilo slišati večjega šuma; čuli so se samo posamezni zategli, utrujeni glasovi. Ves trg je ležal in stokal pod pekočimi solnčnimi žarki, ki so ga tlačili k tlom, da se ni mogel dvigniti, da se ni mogel rešiti. Ležalo je na njem kakor môra; nobena živa stvar si ni upala dihati prosto in veselo. Sem ter tja se je dvignila kvišku osivela glava. Topo in začudeno so se upirale napol ugasle oči tja gori v blestečo okroglo luč in razširjale so se strahoma, ko so zapazile vse to grozno se razlivajoče in preplavljajoče svetlobno morje. Bodla in pekla jih je ta svetloba, skelela jih je, da so se morale plaho povesiti. Tam od daleč, iz zadnjega konca trškega se je glasila hripava harmonika. Slišala se je po vsem trgu, slišala v tej tišini celó v nasprotni konec trški. A po njenih sunkih niso udarjali črevlji ob tla, izpod njih se ni dvigal zagaten prah. Za mizo je sedel godec sam, malomarno je natezal meh, nihče ga ni klical, nihče ni zahteval, da bi mu zagodel kaj veselega.
 
Ob belem dnevi, obsejan od najčudovitejše solnčne luči, je dremal ves trg. Stiskal se je globoko noter pod hrib, a gori nad njim je črnelo mlado smrečje. Tudi ono {{prelom strani}} se je stiskalo, poskušalo je, da bi zganilo svoje vejevje, da bi vzdrgetalo v rahli sapi, ki bi ohladila razbeljene stene, ki je silila iz njih omotica kvišku. Toda nič, vse tiho, vse kakor zakleto ...
 
A tam pred čedno pobeljeno hišo, prav za cerkvijo, tam je bilo nekaj življenja. Solncu je zaviral pot široki zvonik, vse ozko pročelje je bilo zašlo v senco. Na klopi pred hišo sta sedela dva moža v najlepših letih. Sedela sta in pušila vsak svojo kratko smodko.
Vrstica 53:
 
Lipovec je molčé iztegnil desnico ter jo pomolil Kirnu. Ta jo je krepko stisnil.
{{prelom strani}}
 
Za njima je nekaj zašumelo. V oknu se je prikazala ženska glava. Bila je skrbno in gladko počesana. Na podolgovatem obrazu se je svetil izraz zadovoljnosti in sreče.
 
Vrstica 84:
»Ne vem, sosed, slabi časi so. Komaj se zasluži za sproti. Kdo bi se navajal še na vino!«
 
»Skoro da imaš prav. No, pa danes vendar, na to veselje! Mati Lipovka, ali ne bi mogla stopiti tja doli v {{prelom strani}} gostilno in bi nam prinesla pol litra? Škoda, da ni domá Anice!«
 
Lipovka je pogledala moža. Ta se je vdal. Pokimal je samo z glavo in žena je vstala ter odšla po vino.
Vrstica 115:
 
»Saj sem mislil in hotel, ali, oče Kiren, človek se prvi dan tako težko loči od svojih! Takoj jutri ju hočem obiskati.«
{{prelom strani}}
 
»Že dobro, že dobro,« se je zarežal Kiren.
 
Vrstica 136:
Okna nizke, ozke spalnice so bila odprta. Rahla nočna sapa je silila vanjo in nekoliko blažila soparico, ki se je bila naselila tam notri črez dan. Iz bližnje mlake, ki se je razprostirala nekoliko korakov za mostom, se je glasilo neštevilno žabjih glasov, iz zvonika se je jel oglašati čuk z otožnim svojim čukanjem. Lipovec je bil teh glasov tako navajen, bili so mu tako ljubi, da bi jih bil le težko pogrešal. Vsak večer so ga zazibali v sladko spanje, vsako jutro so ga vzbudili iz njega.
 
Nocoj je Lipovec še sedel pri oknu. V sobi ni bilo luči in tako se je dalo razmišljati še veliko lepše nego ob motnih svetilničnih žarkih. Zrl je ven v tiho temno noč. Na nebu se je iskrilo nebroj zvezd, tam nad nasprotnim gričem je bila ena posebno lepa, posebno svetla. Vanjo je strmel Lipovec. Nekaj se mu je omehčalo v prsih, vstajala so mu neznana čuvstva, zahotelo se mu je po njej. Neka nevidna moč ga je silila tja gori, postajalo mu je lahko. {{prelom strani}} Pozabil je za hipec svojih vsakdanjih skrbij, pozabil vsega okoli sebe, njegov duh se je povzdignil v nadzemske višave, v svojo pravo domovino.
 
Zraven postelje je klečala njegova žena. Ob stranice je naslonila svoje roke, okoli prstov se je ovijal molek. Klečala je nepremično, njena usta so šepetala.
Vrstica 163:
 
»Hvala ti, mati, hvala ti, a je dejal tiho ter ji stisnil roko. Hitro nato se je prekrižal ter zlezel v posteljo.
{{prelom strani}}
 
Lipovka pa je v tem hipu prižgala svečo. Njeni motni žarki so razsvetili dvoje resnih, v božjo voljo vdanih obrazov.
 
Vrstica 182:
Lipovec je bil mizar. Daleč na okoli je slovel kot najboljši mojster in imel je dela, kolikor ga je hotel. Njegovo delo je bilo zanesljivo, je bilo trpežno. Kdor je prišel k njemu prvič, je prišel ob novi potrebi gotovo tudi drugič in tretjič. A Lipovec je delal tako cenó, da je komaj izhajal. Njegova vest mu ni dala, da bi bil računil več, nego si je mislil, da sme zaslužiti na dan. Kdo drug na njegovem mestu bi si bil pripravil vsaj nekoliko premoženja. Pri njem to ni bilo mogoče ...
 
Lipovec je delal že precej časa, predno se je začela polniti njegova delavnica s pomagači. Dasi je bil z njimi strog, dasi niso smeli zamujati določene ure, vendar jim včasi ni mogel ubraniti, da ne bi prihajali pozneje. Zlasti rado se je to dogajalo ob ponedeljkih. Toda, kaj si je hotel pomagati, mladina je že taka! Ako bi bil odpravil od hiše sedanje ljudi, prišli bi bili drugi, ki bi bili ravno taki. Torej potrpljenje! {{prelom strani}}
 
Tudi danes so prihajali dovolj pozno. Na obrazih jim je bilo brati, da so prečuli večji del noči; njihove oči so bile zatekle, njihovi glasovi hripavi. Bili so štirje, sami krepki, leporastli mladeniči.
 
Vrstica 198 ⟶ 197:
In tudi drugod po trgu ni bilo tako tiho kakor včeraj. Po cesti so veselo ropotali vozovi, iz delavnic je šumelo, iz bližnjih njiv se je čul odmev motik in rovnic. Povsod delo, povsod trud! A povsod tudi od dela zadovoljni obrazi! ...
 
Gori nad delavnico v mali sobici je sedel pri knjigi France. Dopoldan je hotel porabiti za učenje, a popoldne je nameraval obiskati Kirnove. Njegov obraz je bil danes nekoliko bolj rdeč, oko mu je zrlo živahneje v svet. Videlo {{prelom strani}} se je, da mu je že prvi dan domá pričaral rože na lica in da se bode v kratkem zopet popolnoma pokrepčal. List za listom je ponavljal to, kar se je učil v prošlem letu, pri marsikateri stvari se je pomudil dalje, nego bi bilo potrebno. Spominjal se je, koliko truda ga je sem ter tja stalo, predno si jo je prisvojil, a sedaj, ko mu je prešla v meso in kri, sedaj ga je napolnjevalo veselje, ga je navduševal ponos. Začutil je v sebi moč, da bode premagal z lahkoto tudi ono, kar ga še čaka. V Francetu je bivala nenavadna žilavost, v njegovih letih bi jo imel malokdo takšno. A za svoja mlada leta je bil že skoro preresen. Ni čuda torej, da je bil njegov oče nanj ponosen, ni čuda, da je gojil gledé njegove bodočnosti najboljše nade.
 
France ni poznal utrujenosti. Kolikor dalje je sedel pri knjigi, toliko mu je bilo delo lažje in slajše, toliko bolj se mu je hotelo, da ga ni mogel odložiti. Tudi danes ga ni moglo premotiti nič, da ne bi bil ves dopoldan prečepel pri knjigi. Sem ter tja je stopila v sobo Anica, hotela ga je zaplesti v razgovor, a ko je videla, kako je zamaknjen, je vselej zopet natihoma odšla. V kuhinji pa ga je pohvalila materi, ki si je dala opraviti okoli ognjišča. In materin obraz je žarel, okoli srca ji je bilo tako toplo, bila je zadovoljna sama s seboj in z vsem svetom.
Vrstica 209 ⟶ 208:
 
In obe, mati in Anica, sta se naglo sukali po kuhinji. V loncih je vse kipelo in vrelo, pljuskalo je sem ter tja črez rob, a v ognjišču je prasketal ogenj in njegov rdeči plamen je silil v presledkih skoz železna vratca. Javorjeva miza na sredi kuhinje je bila bela, da se je svetila, tla so bila čista in umita, da bi se lahko jedlo na njih. V nobenem kotu najmanjše smeti, najmanjše nesnage! Z ovešal v bližini ognjišča so se svetile pokrivače, kuhalnice, penjenice in druge v kuhinji potrebne reči. Vse je bilo svetlo zlikano, vse je kazalo skrbno, vestno gospodinjo. Mnogo, mnogo je kuhinj na svetu, bogato so opremljene, človek bi bil vesel, da bi imel take spalnice, a malo, malo jih je, ki bi napravljale nanj tako domač, tako povoljen vtisk, kakor ga je napravljala kuhinja Lipovčeva. Malo jih je, ki bi odsevala iz njih taka snaga in red.
{{prelom strani}}
 
In France je še vedno sedel tam gori in ni mislil, da bi zaprl knjigo. Gori do njega je zvenelo iz očetove delavnice šumenje in vršenje, in to je bila njegovim ušesom najljubša godba. Kolikokrat se je spominjal na njo še v poznejših letih, v letih, ko se je ona delavnica zaprla za vselej, ko je v njej bilo tiho in mrtvo kakor v grobu. Kako lep, a hkratu kako tožen spomin je bil to! ...
 
Vrstica 220 ⟶ 219:
In vstal je pri zadnjem udarcu ure ter odšel počasi zopet v delavnico. In takoj so se prikazali tudi pomočniki. Začelo se je zopet veselo in šumno delo ...
 
Pri Kirnovih ni našel France nikogar domá. Vsi so bili odšli v vinograd. To mu je povedala soseda. Odpravil se je za njimi. Ljubo mu je bilo, da se bode mogel zopet izprehoditi, in lahkih nog je stopal ven iz trga. Tam za mostom na veliki ogradi se je igralo neštevilno trških paglavcev. Vpili so, tekali in se prekucavali, kakor bi šlo za stavo. A vmes je bilo slišati tudi glasno jokanje, Bog ve, kdo je koga pohodil. France se je ustavil in opazoval te male ljudi. Kako malo časa je preteklo, kar je on zapustil to družbo, kar je tudi on bil razposajen med razposajenimi. Zahotelo se mu je, da bi stopil tudi on tja doli, da bi se vsaj za trenutek vmešal v to veselje. Duša mu je zahrepenela po onih nedavnih, a lepih časih. In glej, oni večji so ga že zagledali, bili so to oni, ki so z njim hodili v trško šolo. Bližali so se mu od strani, niso si {{prelom strani}} prav upali do njega. A France je stal in je gledal. In vleklo ga je tja med nje, njegova otroška leta so se oglašala v njem, silila so ga, da stopi korak dalje, da okuša še enkrat slast takega življenja. Nekaj ga je vabilo, ga je mikalo ... A tedaj se je hipoma stresel. Vstala je tam doli v globočini njegove duše neka senca, ločila se je iz nižin in prihajala je vedno više. In Francetu se je zazdelo, da bi bilo zastonj, ako bi poskušal prelesti ta plot, ako bi ga izkušal preskočiti. Nekaj nejasnega, kalnega je leglo na njegovo dušo. Žalostno je pogledal dečke, ki so se mu bližali, obrnil se je in stopal dalje po poti.
 
Zavil je s ceste na stransko rjavo pot. Ob njej je rastlo nizko grmovje, po njej se je kopičil debel in rjav prah. In pot se je začela viti navzgor, na njej se je sem ter tja belila velika skala, ki se je bila privalila Bog ve odkod. A tedaj se je začelo nekaj lepega, nekaj, kar je človeku oživilo srce, kar ga je povzdignilo, kar mu je razvedrilo čelo. Začeli so se vinogradi. Kdo bi jih pozabil, kdo bi mogel mimo njih z zakrknjeno dušo, z zaprtim srcem! Te dolge zelene vrste, ti močni, okoli visokih drogov se ovijajoči trsi, to gosto, veliko listje! In ta pevec vinogradov, neutrudni čriček! In te zidanice in te prekrasne leže! Slovenec, zahvali Boga za vse to; kaj takega nimajo pokazati vsi sosedje!
 
Tam gori, nekako sredi holma, je bil velik Kirnov vinograd. Okoli in okoli je bil ograjen z gosto živo mejo, a še med njo je bilo nakopičeno bodeče trnje, ki ni puščalo nobenemu noter. Ob poti, nekako v sredi gornjega pota, so bila široka vhodna vrata, ki so se dala zaklepati. Nekako sredi vinograda, na nekoliko vzbočenem prostoru, je stala mala zidanica. Po vsem njenem prednjem delu se je ovijal star vinski trs, ki je zakrival začrnelo zidovje. Od te zidanice je bil prekrasen razgled na trg in na vso okolico. Odtod se je videla trška cerkev prav pred nogami, odtod se je svetlikal ves trg, kakor bi bil hipoma zrastel iz tal. Odtod so pred očmi vstajali in se blesteli vsi ostali zeleni holmi, kakor bi jih bil pričaral umetnikov čopič na platno. Pod nogami je vse živelo in se gibalo, vse je zadobivalo drugačne in lepše boje, vse je bilo prelestno in omamljivo. Po sredi vinograda sta vodili dve poti navzkriž. Bili sta senčnati, tudi nad njima se je na visokih latnikih opletala trta in navzdol so viseli veliki, sočnati grozdi.
{{prelom strani}}
 
V ta vinograd je vstopil France. Ozrl se je po poti navzdol, zatem na desno in na levo. Nikjer ni zapazil nobenega. Tedaj je zaklical glasno:
 
Vrstica 253 ⟶ 252:
 
»Eh, samo malce dežja, samo malce dežja da bi nam dal Bog, pa bi bilo še lepše, še mnogo lepše,« je dejal Tone ter stopal dalje. In ustavila sta se še pri marsikaterem trsu in France je vzkliknil še marsikje tako, kakor prvič.
{{prelom strani}}
 
Joj in tam-le proti koncu vrste! Kako visoka, lepa breskev! Njeni ozki listi so se svetlikali, njene drobne nežne veje so se upogibale. In nizko so se klanjale in na njih so rdele breskve v celih kupih. Rdele so, kakor rdé lica zdravih, krepkih kmetiških otrok.
 
Vrstica 280 ⟶ 279:
In sedli so. In razgovarjali so se.
 
Prišla je Manica. Njena lica so zardela. Skoro je prišla v zadrego, ko je videla Franceta pred seboj tako gosposkega. A to le za hipec. Takoj nato je stopila srčno dalje in je vsula iz svojega predpasnika v Francetovo {{prelom strani}} naročje smokev in breskev. In tudi nekateri grozdi so se zabliskali vmes.
 
»Ha, ha, tako je prav,« se je smejal Kiren. »Hitro si ga postregla.«
Vrstica 298 ⟶ 297:
Na trškem mostu so že prižigali edino, slabo brlečo svetilko, ko je dospel France s Kirnovimi nanj. Pod mostom se ni gibalo ničesar, struga je bila skoro suha, voda se je motno svetlikala samo v nekaterih tolmunih. Tu se je France poslovil. Kirnovi so odšli na desnico, a on se je napravil domov na levico. Ko je šel mimo očetove delavnice, je bilo tam že temno, je bilo že tiho. Vse se je bilo že razšlo. Okna delavnice so bila odprta na stežaj, da bi se bili prostori na večer prezračili ter pripravili za prihodnje jutro. Skoz okna so se nejasno videle začete omare, so se videli različni kosi lesa, so se svetlikale na steno obešene žage. Iz kuhinje je odseval rumen pramen ter se ostro črtal črez pot in na zid nasproti stoječega hleva. V zvoniku je bila odbila komaj osma ura in France se je nadejal, da dobi očeta še na nogah. Saj je navadno posedaval vsak večer pred hišo ter se hladil.
 
Toda danes je bila klop prazna. To je bilo nekaj čudnega. Ali je kam odšel? Ako ni imel posebnega opravila, se ni nikdar ganil od hiše. Njega je pač bilo lahko dobiti ob vsaki uri, v petek in svetek! No, nekaj se je pač moralo zgoditi. France je pogledal v kuhinjo. V njej {{prelom strani}} je videl Anico, ki je pomivala posodo. Visoko na ognjišču je stala svetilka. V njeni luči so se jasno odsevale reči na obešalu. Stopil je noter.
 
»Anica, kje so pa drugi, kje je oče?«
Vrstica 319 ⟶ 318:
 
Anica se je zganila. Pogledala je Franceta od strani.
{{prelom strani}}
 
»Čudno, danes mi ta glas nič več tako ne ugaja ko nekdaj,« je dejala poltiho Francetu.
 
Vrstica 342 ⟶ 341:
Anica je zaprla okno. Obrnila se je proti mizi, da bi pospravila za Francetom. Toda v tem trenutku je nekaj udarilo ob kuhinjsko okno. Steklo v oknu se je streslo in zaropotalo.
 
Anica je prebledela in se ozrla. Tudi France je pogledal na okno. In glej, na oknu je sedel velik čuk. Njegovo {{prelom strani}} mehko perje je bilo naščeperjeno, njegove svetle oči so se upirale v kuhinjo.
 
»Še nikdar se nisem tako ustrašila,« je viknila Anica. »Oj, ta grdoba!«
Vrstica 373 ⟶ 372:
 
<center>* * *</center>
{{prelom strani}}
 
Lipovec dolgo ni mogel zaspati. Dasi je bilo okno odprto, dasi se je bila zunaj vzdignila precejšnja sapa, ki je silila v sobo, vendar mu je bilo soparno. Po celem telesu je bil vroč, a najbolj mu je silila kri v glavo. Ko je žena odšla v kuhinjo, se je obrnil v steno ter izkušal zadremati. A tudi od stene se mu je zdelo, da puhti soparica, in njegovo čelo se je začelo potiti. Vrgel je odejo raz sebe, odet je bil samo z rjuho. A še ta mu je bila odveč. Vstal je zopet ter začel hoditi po sobi gori in doli. Toda čutil je neko silno, doslej nepoznano utrujenost. Nekaj težkega je ležalo v njegovih nogah, kri se je leno pretakala po njegovih rokah. In kolena so se mu začela tresti, kakor bi bil prvič vstal po dolgi in težki bolezni. Zdelo se mu je, da bi ga zdajle zmoglo vsako najmanjše in najlažje delo.
 
Vrstica 380 ⟶ 379:
Ko je zdaj hodil sam po sobi v temi, v tej tišini, polastilo se ga je razen utrujenosti še nekaj drugega. Težka, temna misel se mu je dvigala iz srca, misel, ki jo je rodila njegova sedanja osamelost. Počasi, počasi, kakor leze megla iz doline proti vrhovom, tako počasi je lezla ta misel iz njegove notranjščine. In to je bila misel na bolezen, misel na smrt.
 
In začutil se je hipoma tako majhnega, tako neznatnega, da se je ustrašil. Prvič menda v svojem življenju je mislil tako jasno, kaj je človek na svetu, kako ničev, kako brezmočen je. Vsaka najmanjša stvarca ga potlači, mu vzame voljo in moč, ga telebi v propad. Prvič v svojem življenju je začutil, kako grozna, kako mogočna vladarica je smrt. Lipovec je bil veren mož, v vsem svojem dejanju pošten in značajen mož. Vest mu ni očitala ničesar niti proti svoji družini, niti proti svojemu bližnjemu. A vendar ga je prevzel sedaj strah pred smrtjo. Zdelo se mu je, da že izteza po njem svoje koščene in izpite roke, zdelo se {{prelom strani}} mu je, da se te roke že dotikajo njegovega trupla, da so vlažne in polzke. Zdelo se mu je, da se ga ovijajo neznane ostudne živali in da plazijo okoli njegovega života. Zavpil bi bil, a obstal je trdo in nepremično sredi sobe.
 
In še večja utrujenost se ga je polotila, glava mu je klonila na prsi. In padel je na kolena pred stolom, nanj je naslonil roke in molil. Molil je iskreno, molil dolgo časa.
Vrstica 397 ⟶ 396:
 
Zunaj pa je bliskalo vedno bolj, gromi so odmevali votlo in mogočno, deževne kaplje so škropile vedno gosteje na okna. In žejna zemlja se je oddihala, željno je srkala váse novo moč, novo življenje ...
{{prelom strani}}
 
==IV.==
 
Vrstica 413 ⟶ 412:
 
»Delo imam, ki se ne dá odlašati,« je navadno odgovarjal in pri teh besedah je ostalo.
{{prelom strani}}
 
In v delavnici je vršelo in šumelo kakor v prejšnjih časih in iz nje se je izvažala marsikatera krasna oprava.
 
Vrstica 445 ⟶ 444:
 
Kmalu po polnoči je nekdo potrkal na vrata, se je takoj vzbudila, pristopila k oknu ter dejala Lipovka navzdol:
{{prelom strani}}
 
»Takoj pride!«
 
Vrstica 478 ⟶ 477:
Takoj nato se je voz premaknil in počasi so potegnili konji. France se je še ozrl, a Lipovka je stala in zrla za vozom, dokler ni izginil za mostom ...
 
Počasi so stopali konji dalje. Bili so težki in močni. Njih stopinje so odmevale enakomerno, vedno v enem in istem koraku. Nikdar niso prehitevali. Sem ter tja so prhali in udarjali močneje ob tla. Šlo je dalje po beli {{prelom strani}} prašni cesti mimo obcestnega visokega grmovja, mimo trškega pokopališča, mimo samotne romarske cerkve. Šlo je dalje mimo manjših vasij, mimo ob cesti pretakajočih se potočkov, šlo je dalje mimo samotno korakajočih pešcev. Šlo je dalje ... vedno počasi ... vedno enakomerno.
 
Hlapec se je bil nagnil na vreči nazaj na drugo vrečo, ki jo je bil podložil nekoliko više. Bič je vtaknil med noge, držeč ga za gornji konec. Ni se zmenil za nikogar, tudi za Franceta ne. Zadremal je in zasmrčal. A včasi se je nenadoma dvignil. Iztegnil je vrat, potegnil bič više ter zavpil zateglo: »Bi-i, hot!« Konji so privzdignili glave, komati so zaškrtali, a šlo je zopet enakomerno dalje. In hlapec se je zopet naslonil in dremal ...
Vrstica 491 ⟶ 490:
 
Ravno ko je solnce prikazalo svoje obličje izza gore, ko so v njem zažarele vse mestne hiše, ravno tačas je zavil voz po široki cesti okoli ovinka v mesto.
{{prelom strani}}
 
Franceta je zopet objelo in potegnilo váse novo življenje, življenje, ki se mu do zdaj še ni mogel privaditi, mestno življenje ...
 
Vrstica 500 ⟶ 499:
Tisto leto je prišlo mnogo dijakov v višjo gimnazijo iz nekega drugega mesta. Bili so to večinoma visokorastli, močni mladeniči. Pod njihovimi nosovi so se že poznali brki, njih brade so že začele poganjati. Nosili so se po koncu, čutili so se, in vse njihovo vedenje je kazalo, kakor bi hoteli reči: »Le glejte nas, mi smo mi!« Mladi dijački so jih občudovali; sem ter tja je kdo zahrepenel, da bi bil že tak, sem ter tja jih je kdo že začel posnemati. Vse na njih jim je ugajalo, zlasti pa jim je ugajalo to, kako so znali hoditi, kako so znali kvišku držati svoje glave in ponosno gledati okoli sebe.
 
Večina teh dijakov je bila v peti šoli. Kmalu so se sprijaznili s svojimi sošolci; bili so jim na uslugo, kjerkoli so mogli. In začelo se je jako tesno medsebojno občevanje. Edini, ki se ni mogel tako hitro sprijazniti z njimi, je bil France. Ob vsakem prostem času je sedel domd in se učil. Ni se zmenil za nikogar. Tedaj so ga pa še le prav začeli loviti, da bi ga dobili na svojo stran. Zlasti si je to prizadeval Lovro Pečin. Ta fant je bil bistre glave in se mu {{prelom strani}} ni bilo treba mnogo učiti, a znal je vendar vedno in napredoval je lepo. A poštene niti ni bilo na njem.
 
Nekega dne je zopet prišel k Francetu.
Vrstica 521 ⟶ 520:
 
France zopet ni odgovoril ničesar. Toda njegove ustnice so se nehoté zaokrožile na smehljaj, Pečinove besede torej niso bile zastonj. To je takoj videl Pečin. Najrajši bi se bil zasmejal, a potlačil je smeh ter dejal:
{{prelom strani}}
 
„Torej, ali prideš? Glej, nocoj imamo sestanek ob sedmi uri. Ali prideš?«
 
Vrstica 538 ⟶ 537:
»Naj bode, kar hoče, pogledat pojdem nocoj!«
 
Stopil je k oknu. Njegovo oko je strmelo tja črez strehe mestnih hiš in ustavilo se je na sneženih vrhuncih, {{prelom strani}} ki so se vzdigali na obzoru. Hrepeneče je zrl tja, tja ga je vleklo srce, tja ga je hipoma vlekla vsaka misel.
 
Na nasprotni strani je zahajalo solnce. Bilo je veliko goreče kolo, ki se je potapljalo počasi niže in niže ...
Vrstica 552 ⟶ 551:
In govoril je:
 
»Dragi tovariši! Kakor vidite, se je družba naša pomnožila za vse časti in spoštovanja vrednega brata Franceta Lipovca. Dolgo se nas je branil, njegova čista duša je letala po samotnih višavah in niti sanjala ni, da se nahaja {{prelom strani}} tudi med nami, tukaj le v tej slavni sobi, čistost in poštenje, da se tukaj ne zbiramo samo k zabavi, pač pa tudi k napornemu delu v blagor naše majhne, a častne domovine. Slava mu, da se je zavedel, da se je približal in s tem razširil naš delokrog. In da bode vedel, kako ga spoštujemo, izvolimo ga takoj za predsednika našega društva! Kaj ne, vsi ste za to. V znamenje sporazumljenja vstanite s svojih sedežev!«
 
Pečin je umolknil in usta so se mu razširila v zadovoljen, a zraven zloben in hkratu zaničljiv smehljaj.
Vrstica 579 ⟶ 578:
 
A potem se je stemnilo pred njegovo dušo, bilo je prvič v njegovem življenju, da je pil toliko vina. Njegove misli so se križale, bil je omamljen in sam ni vedel, kako je prišel oni večer domov.
{{prelom strani}}
 
==VI.==
 
Vrstica 596 ⟶ 595:
In povesilo se mu je oko in ni ga mogel več dvigniti tja gori. A neka nevidna moč ga je v tem hipu pahnila na kolena pred to podobo. Iz njegovih prsij je vzkipela molitev, goreča molitev. In tam je obljubil, da je bilo prvič in zadnjič, ko je tako zabredel. Vstal je nekoliko potolažen.
 
Začel je spravljati svoje knjige, polastil se ga je neki čuden mir. V tem je prinesla gospodinja zajutrk in ga {{prelom strani}} postavila na mizo. Ustavila se je nekoliko časa v sobi ter gledala od strani Franceta. A ko je videla njegov obraz, ji je zastala na jeziku grajalna beseda, ki jo je hotela izreči Francetu za njegovo ponočno odsotnost. Obrnila se je počasi ter odšla.
 
In France se je napotil v šolo. Pred šolskim poslopjem je srečal Pečina in še nekoliko svojih ponočnih tovarišev. Pečin je rdel kakor kuhan rak in ni se mu poznalo, da bi bil prečul večji del noči. Francetu se je smejal že od daleč.
Vrstica 610 ⟶ 609:
Toda kaj je to? Po obedu je potegnil k sebi knjige ter se hotel učiti. Prebral je nekoliko vrstic, a nehoté se mu je ustavilo. Sam ni vedel, kdaj so mu pobegnile misli od učenja ter blodile drugod. Zamudil je bil že precej časa, predno se je zavedel, da ni pri pravem poslu. Tedaj mu je stopil pred spomin njegov zjutranji trdni sklep in izkušal je, da bi zbral ter osredotočil svoje misli k učenju. Posrečilo se mu je. Toda nikakor ni hotelo iti tako, kakor je šlo v prejšnjih časih. Sam s seboj ni mogel biti zadovoljen in polaščala se ga je neka do zdaj neznana čemernost. Nekaj posebnega, nekaj tujega se je gibalo v njem, se je pripravljalo, da izbruhne.
 
V sredo večer je nemirno taval po svoji sobi. Njegova glava je bila sklonjena in ustnice so bile trdo stisnjene. {{prelom strani}} Raz steno ga je milo zrla podoba Matere božje, a on si ni upal dvigniti očesa proti njej. Strmel je v tla, kakor bi bil tam kaj izgubil, kar mu je bilo sedaj iskati. A ko se je napravila noč, ga ni strpelo v sobi, neka čudna moč ga je gnala tja ven, tja h »Kokoški«, Seveda, kako bi mogel biti domá, ko tamkaj gotovo že težko čakajo na svojega — predsednika. Hm, čudno, sedaj, komaj po par dneh, se mu je že videla ta čast tako imenitna, da ni bilo, da bi jo mogel odložiti kar tako mimogredé. In danes so se imela celó ustanoviti pravila!
 
Tiho, po prstih se je izmuznil iz sobe, da ne bi ga slišala gospodinja. A ko je bil zunaj na ulici, ko ga je ovel čisti in sveži nočni vzduh, je dvignil glavo kvišku in stopal ponosno mimo ljudij, ki so hiteli po svojih potih.
Vrstica 628 ⟶ 627:
In od tedaj je začel zavidati Pečina. Poskušal je, da bi bil njemu enak. Začel je hoditi tako ravno kakor on, nosil je glavo kvišku kakor on in mahal je z rokami kakor on. Celó tak klobuk si je kupil ko Pečin. Posnemal ga je v vsem.
 
In počasi je šlo s Francetom navzdol. Prva dvojka ga je še osupnila, a o drugi ni utegnil razmišljati. Prišla je tretja in četrta, mahnil je z roko in bili sta za njim. Začelo mu je zadoščati, da je imenitno predsedoval v društvu pri »Kokoški«, da je vodil ondi zabavo. Kako kmalu je bil vešč vsemu! Vsak dan je bilo kaj novega, {{prelom strani}} tovariši so se mu divili. In prebiral jim je svoje pesmi, ki jih je delal med šolskimi urami, ali pa tačas, ko bi se bil imel učiti. Ploskali so mu — postal je prvi med njimi!
 
Pečin je imel po navadi mnogo denarja. Bil je premožen od doma in njegova mati je že skrbela, da je imel njen ljubi sinek dovolj in mu ni bilo treba trpeti gladú. Tudi drugi so bili med njimi, ki so dobivali sem ter tja od doma več, nego je bilo potrebno. Najubožnejši je bil France. A zaostajati ni hotel. Sramoval se je, da bi vedno plačevali drugi zanj. In tedaj je začel pisati večkrat domov po denar. Sedaj mu je manjkalo to, sedaj ono — oj, v višjih razredih se potrebuje mnogo! Tako mnogo, da si navadni ljudje tega niti misliti ne morejo!
Vrstica 638 ⟶ 637:
Ko je bil France v svoji sobi, je odslej hodil navadno šumno gori in doli. Roke je imel prekrižane na prsih, včasi jih je uprl v bok. In pustil si je lase, da so bili dolgi in so mu že mahali na tilnik. Vse to se spodobi pravemu pesniku!
 
Včasi je še pogledal na podobo na steno. A ona ga ni gledala več tako prijazno ko v prejšnjih časih. Videti je bilo, kakor bi se bila razprostrla črez prejšnji milobe polni obraz meglena koprena, koprena žalosti. In ob takih {{prelom strani}} prilikah je Franceta vselej obšel neprijeten čut in obrnil je oči od podobe. Čemu bi jo gledal, ko se mu je zdelo, da mu vselej očita krivico, ki si je ni bil v svesti, ko mu vselej vzbudi vest, ki je tako sitna, tako nadležna.
 
Oj France Lipovec! ...
Vrstica 669 ⟶ 668:
 
Nekoliko dnij pozneje so bili do malega vsi ti dijaki izključeni in med njimi tudi — France Lipovec ...
{{prelom strani}}
 
==VII.==
 
Vrstica 687 ⟶ 686:
 
A huje je to zadelo druge, najhuje pa Lipovca.
{{prelom strani}}
 
Ko je slišal obsodbo, je obsedel, kakor bi ga bila zadela kap. Usta so se mu odprla, ustnice ob njih so podrhtevale in oko mu je obsteklenelo. Vsi so ga gledali začudeno, vsi so ga pomilovali.
 
Vrstica 716 ⟶ 715:
<center>* * *</center>
 
Na razpotju! Kam sedaj? Nikjer izhoda, nikjer rešilnega zavetja, povsod vse zaprto! Te dolge ulice, ki je France tolikokrat hodil po njih z lahkim srcem in z mirno vestjo — zanj zaprte! Ti dolgi drevoredi z visokimi kostanji in širokolistnimi platanami — zanj zaprti! Ti nasadi s svojim lepotičnim grmovjem, s svojimi belimi poti in senčnatimi klopmi — zanj zaprti! Te visoke hiše s svetlimi {{prelom strani}} okni, te prodajalne z bogatimi izložbami — zanj zaprte! Vse zaprto!
 
Ali vse bi se dalo prestati, vse bi se dalo prenesti, samo da bi bil oče zdrav! Kaj bode z njim, kadar zve, kako kruto je varal lastni sin njegove nade, s kako neprimerno lahkomiselnostjo je pokopal njegove visokoleteče upe! Kaj bode z njim?
Vrstica 736 ⟶ 735:
In France ni pomišljal. Naglo je izginil v kolodvorskem poslopju in kupil si je vozni list do Trsta. Nekaj trenutkov potem je hitel vlak z njim dalje proti jugu.
 
V nekoliko urah je dospel vlak v Trst. Francetu do zdaj to veliko mesto ni bilo znano. Ko je izstopil, ni vedel, kam bi se obrnil. Stal je precej dolgo na trgu pred {{prelom strani}} kolodvorskim poslopjem in razmišljal. Mimo njega so se gnetli izvoščki, tuji klici so mu zveneli na ušesa, a pred njim je ležalo mesto z velikimi svojimi hišami in široke ulice so mu strmele nasproti ko velikanska žrela, ki so ga hotela pogoltniti. A France je stal in stal. Tam na njegovi desnici, nekoliko oddaljeno, je pljuskalo morje ob kamenite pomole, na njem so se zibale ladje ko lupine. Zibali so se visoki jadreniki, zibali so se dimniki, zibale so se vrvi, ki so bile ladje privezane za nje. Od daleč je bleščala na zahodu velika krpa svetlega neba, nad njo so se vlačile temne meglene lise. A po vzduhu je brila tanka burja, nosila je s seboj prah in pesek, ki je zbadal v lica, kakor bi se bil izpremenil v ostre šivanke.
 
A France je stal in stal in ni vedel, kam bi se obrnil. In tresel se je mrazu in tresel se je gladú.
Vrstica 747 ⟶ 746:
 
Oziral se je po napisih. Tu mu je ta ugajal, tam drugi. In prestopil je sem ter tja s težkim srcem kaka vrata in ponudil je tujcem svojo glavo in svoje roke. Toda povsod so ga odslovili. Gledali so ga neprijazno, merili so ga od pet do glave, a nazadnje so skomizgnili z rameni in zmajali z glavo. In še s težjim srcem se je obrnil in odhajal.
{{prelom strani}}
 
In pritisnil je glad, kakoršnega še ni čutil nikoli. Stopil je v nizko, nečedno gostilnico in naročil si je nekoliko majhnih, cenejših rib in košček kruha. Ko je plačal, je videl, da je njegov denar pri kraju in da mu je ostala še sama desetica ...
 
Vrstica 765 ⟶ 764:
 
<center>* * *</center>
{{prelom strani}}
 
Zunaj se je danilo. Skoz majhno okence so silili svetlobni prameni v podstrešje in razsvetljali kup sena, ki je ležal na njem France. Spodaj so prhali in ceptali konji, vmes se je glasil debeli hlapčev glas. Slišali so se udarci s plosko roko po konjskih plečih, vmes je tu pa tam zažvižgal bič.
 
Vrstica 777 ⟶ 776:
 
Počasi, s težavo se je dvignil. Čutil je neko grozno utrujenost v nogah. Oprijeti se je moral ob bruno, ki je križalo podstrešje. V glavi še mu je zavrtelo. A zbral je vse moči in začel se je otresati senenih bilk, ki so se bile oprijele njegove obleke. Šlo je počasi, a vseh se ni mogel otresti. Poiskal je klobuk in potem je začel lesti po lestvi navzdol.
{{prelom strani}}
 
Ko je bil nekako sredi lestve, je zagledal hlapca, ki je stal spodaj sredi hleva. Imel je v roki nož in velik kos kruha. Rezal ga je, nosil v usta in jedel.
 
Vrstica 806 ⟶ 805:
France ga je gledal in molčal.
 
»Toda ni je ukradel, razumeš! Vprašal sem ga, naj mi pove svojo povest. Ali misliš, da mi je hotel {{prelom strani}} povedati? Kaj še! Ali prepričati sem se hotel, od koga ima uro! In vprašal sem ga, kje jo je ukradel. Tedaj bi ga bil moral videti! Moj Bog, kako je zrastel! Gledal me je, kakor bi me hotel prodreti, in njegova roka se je iztegnila, da bi me udarila. Odskočil sem, a hotel sem ga prijeti in vreči skoz vrata. Tedaj je pa začel jokati kakor otrok. Še meni se je srce mehčalo in solze so mi stopile v oči. Pozneje pa mi je dejal: ,Vidite, prijatelj, vse so mi vzeli, vrgli so me na cesto, oropali so me premoženja, onečastili so mojo dušo, ubili so me, kakor se ubije stekel pes na ulici, a nečesa mi niso mogli vzeti: iz mojega srca niso mogli izbrisati hvaležnega spomina do pokojnega mojega očeta. Nanj me sleherni trenutek spominja ta ura, darilo njegovo, ki ga nosim pri sebi že dolgo, dolgo vrsto let. Nje mi ne izpuli ni glad, niti mraz, niti bolezen, niti smrt.' — Vidiš, tako mi je dejal. In jaz sem mu verjel in globoko spoštovanje me je prevzelo do njega. In namesto da bi ga bil vrgel na cesto, sem mu dal kruha, kruha, kakor sem ga dal sedajle tebi ... Razumeš?«
 
France ga je gledal in poslušal, a njegov duh je bil odsoten. Hlapčev govor ga je prenesel hipoma tja daleč črez hribe in doline, tja v domačo hišo. In pred njegovimi očmi se je dvignila skromna postelja in na njej je zazrl bledi in izmučeni obraz očetov. In na njegovo srce je legel nov in težak kamen.
Vrstica 815 ⟶ 814:
 
<center>* * *</center>
{{prelom strani}}
 
Za desetico, ki jo je še imel, si je kupil France kruha. Stlačil ga je v žepe in se odpravil iz Trsta. Bil je lep dan, burja se je nekoliko potolažila, a razgnala je bila meglo in oblake; solnce je sijalo svetlo in veselo kakor spomladi. Morje se je bilo umirilo, njegovi valovi so bili rahli in so se svetlikali kakor biseri. Nad ladjami v pristanu so krožile bele utve, preletavali so se sivi galebi. Po mestu so ropotali z ljudmi natlačeni tramvajski vozovi, vzduh so pretresali žvižgi parniških strojev.
 
Vrstica 836 ⟶ 835:
==VIII.==
 
Dokler je France še hodil, mu je bilo nekoliko lažje pri srcu. Izmučila in utrudila ga je hoja, da je moral misliti samo na svojo telesno oslabelost, a na duševno je bil nekoliko pozabil. Hodil je nekako tako, kakor hodijo vsak dan kaznjenci na svoje delo, brez volje, brez čuta, brez veselja. Samo tega se zavedajo, da morajo iti, kamor jim {{prelom strani}} velevajo, in ko začnó delati, se jim roke pregibljejo same ob sebi nevedé in nehoté kakor stroji. Tako se je premikal France. Edino-le oni divni razgled vrh morja ga je vzbudil iz te zamišljenosti, ga je potegnil za hipec iz te duševne okorelosti.
 
Toda sedaj je bilo drugače. Udobno je bil iztegnil noge po vozu, zibal se je na prožnih zmeteh, kakor se ziblje dete v zibeli, in ono enakomerno ropotanje koles mu je vršelo na ušesa, kakor žuborenje črez kamenje bežeče vode. In to ga je nekako uspavalo. Polastil se ga je hipoma neki čut zadovoljnosti, kakoršen se polasti zdravega človeka po dobrem obedu.
Vrstica 865 ⟶ 864:
 
»Kaj si storil? Kaj si storil?«
{{prelom strani}}
 
A zdaj se je zdelo Francetu, da mu te grozne besede vpijejo kameni ob cesti, da se ta glas glasi iz grmovja, da se glasi iz kotlin in nizkih višin. Groza se ga je polastila, vse je šumelo okoli njega.
 
Vrstica 902 ⟶ 901:
Voznik je pokladal konjem, odel jih je in hotel stopiti v gostilnico.
 
Ta čas je bil France porabil in se izmuznil za hišo. Tam je sedel na skladanico drv, potegnil kruh iz žepa in {{prelom strani}} ga je začel otepati. Čutil se je varnega. Toda kmalu ga je našel voznik.
 
»Kaj čepiš tukaj? Noter pojdi! Kozarec vina boš pil, tudi ako ne plačaš ničesar! Boš pa dal domá zanje!«
Vrstica 925 ⟶ 924:
 
France se je oziral topo po njih. Sam ni vedel, kaj bi napravil. A žejen je bil še vedno. In hitro je pristopil k prvi mizi in vzel ponujani kozarec. Tudi tega je izpraznil.
{{prelom strani}}
 
»Dobro, fant, iz tebe bo še nekaj,« se je sedaj oglasil voznik in se zasmejal nekako zlobno.
 
Vrstica 970 ⟶ 969:
Francetu je omahnila roka in sedel je na svoj sedež in umolknil. Na ušesa pa mu je bobnel še vedno oni: ,Čemú pa je takó delal, čemú?' Ha, ha, zakaj ni rajši vprašal: ,Za {{razprto|koga}} je tako delal? Za {{razprto|koga}}?' Brr ... In kako mu je oni nazadnje vrnil? Oni, ki je zanj delal, ki se je zanj pehal in trudil! Kako mu je vrnil? Vrnil mu je s tem, da se sedaj vrača proti domu s sramoto na čelu, z oskrunjenim srcem, s težko vestjo. In vrača se, da ga vidi umirati, da mu zadá zadnji udarec ... on, on — nehvaležni, izgubljeni sin! Moj Bog, kam naj se skrije, kam naj beži? Nikjer ni rešitve, nikjer upanja, povsod tema, gosta tema!
 
Ti vzdihi so se nazadnje utrgali iz globočine njegovega srca. V veliki svoji stiski se je zatekel k Bogu, in Bog ni obrnil svojega očesa od njega. Kakor bi trenil, ga je minila ona grozna bolest, je ginil iz njegovega srca obup. Počasi, kakor se prikrade po noči bledi mesečni {{prelom strani}} žar skoz nizko okno v spalnico, počasi in tiho se je prikradel v njegovo srce žarek upanja in je ublažil divjo njegovo bol. Tam daleč na zahodu je stalo solnce, bližalo se je viškom holmov na obzoru, a njegovo obličje je bilo čisto in jasno ...
 
Voz se je bližal domu. Prav od blizu so že migali znani vrhunci domačih gorá, poljubljalo jih je zahajajoče solnce in je radodarno sipalo na nje svoje zlato. Kako so se svetili! Ob straneh so se začeli prikazovati znani potje, znani obronki, znana drevesa, znano grmovje. Vzdigovale so se znane hiše. Vse je pozdravljalo starega znanca. Oj, kako bi bilo to veselo, ako bi bila vrnitev drugačna, ako bi bila taka, kakoršne so bile vrnitve v prejšnjih, prošlih časih!
Vrstica 986 ⟶ 985:
==IX.==
 
Tam za cerkvijo v oni beli hiši je potihnilo življenje. Že nekoliko dnij ni bilo slišati onega veselega ropotanja, žaganja in piljenja, oblanja in nabijanja. V delavnici je počivalo orodje, v sredi in po kotih je stala napol izdelana različna oprava. V solnčnih pramenih, ki so sem ter tja poškilili v delavnico skoz okna, se je svetil in plesal prah, {{prelom strani}} vzdigujoč se od tal. Iz nje so izginili pomočniki, zdravnik je ukazal popoln mir. Nekateri so se poizgubili za ta čas k drugim mojstrom, nekateri pa so včasi prihajali v delavnico, da so si preganjali dolgi čas in da so zraven tudi zvedeli kaj novega o Lipovčevi bolezni. Navadno so si zakurili v železno peč s preostalimi oblanicami in lesnimi odpadki ter posedali. Razgovarjali so se polglasno in v presledkih. Nobenemu se ni ljubilo, da bi zbijal šale, kakor po navadi. Neka težka tišina, neki čuden mir je plaval nad njimi, se je razlijal po teh prostorih in vsem je bilo tesno, kakor bi slutili, da se ima zgoditi nekaj nenavadnega, nekaj silno žalostnega. V kuhinji zraven delavnice se je navadno slišalo pridušeno govorjenje in tiha, drsajoča hoja. Lipovka in Anica sta tamkaj opravljali svoje posle kolikor mogoče brezšumno. Njiju obraza sta bila bleda od prečute noči, njiju roke so bile trudne in izžete.
 
Ljudje, ki so hodili mimo hiše, so postajali in se ozirali v delavnico. Bili so vajeni onega dobrodejnega šuma, njihovim ušesom je bil prijeten. A zdaj so ga pogrešali, nekaj jim je manjkalo, ta mir jih je vznemirjal. In nekam otožno so stopali dalje in majali so z glavami.
Vrstica 994 ⟶ 993:
Navadno je ležal vznak in oči so mu bile obrnjene v strop. Videlo se je, kakor bi prešteval temne črte, ki so se kazale na pobeljenem oboku. Roke so mu ležale vrh odeje, na rahlo upognjene. Zastori pri oknih so bili odgrnjeni, ni jih pustil zastreti, ljubil je svetlobo, ljubil je zlasti zlate solnčne žarke. Ako ni njegovo oko počivalo na stropu, se je zagledal tja ven skoz okno. Videl je naravnost tja do nasprotnih gorá, ki jih je tolikokrat občudoval v svojem življenju, ki jih je toliko ljubil. Ako so bile šipe motne, so mu jih morali obrisati; ako je imel prenizko vzglavje, so mu ga morali podložiti. In pri tem pogledu se je navadno umiril, je navadno črez nekoliko časa rahlo zadremal.
 
Zraven postelje na mizici so stale različne stekleničice, zdravila, ki jih je bil zapisal zdravnik. Navadno mu jih je dajala Lipovka, včasi tudi Anica. Sam se ni mogel dvigniti. {{prelom strani}} Vselej, ko so ga dvigali, ga je obšla žalost, je postal maloupen.
 
»Ah, kakor otrok sem, ne morem si pomagati,« je zaječal vsakikrat. »Ali se ne boš naveličala streči?«
Vrstica 1.015 ⟶ 1.014:
 
»Dober večer, Lipovec!« je dejal Kiren, ko je odprl natihoma vrata.
{{prelom strani}}
 
Lipovec je težko obrnil glavo proti došlecu. Komaj viden žarek zadovoljnosti je šinil prek njegovih očij. Izkušal je, da bi iztegnil svojo roko ter jo podal Kirnu. Posrečilo se mu je.
 
Vrstica 1.040 ⟶ 1.039:
»Ne muči se, Lipovec; ali ne zaupaš več v Boga? Glej, toliko dobrot ti je že izkazal ... ali misliš, da te zapusti sedaj, da te zapusti v tej sili? Nikakor ne. Dokler bo France mislil nanj, dokler bo tak, kakoršen je sedaj, se mu ni bati. On in dobri ljudje bodo skrbeli zanj.«
 
»Prav praviš, Kiren, res je. Toda meni je vsekako težko, tako težko, da mi hoče včasi razgnati prsi ... Ali {{prelom strani}} čuj mojo prošnjo! Prevzemi ti varuštvo mojih otrok po moji smrti; boljših rok ne poznam, da bi jih izročil vanje.«
 
»Tu moja roka, Lipovec! Kolikor bo v moji moči, hočem vse storiti!«
Vrstica 1.071 ⟶ 1.070:
 
In odšli sta. Sedli sta za mizo.
{{prelom strani}}
 
»Mati, čemu ste pripravili razpelo in svečo?«
 
Vrstica 1.122 ⟶ 1.121:
»Tu sem lezi, Anica, na mojo posteljo in zaspi! Čula bodem sama ...«
 
In v sobi je bilo zopet tiho, tako čudno tiho. Bolnik je dihal težko in ni mogel več zaspati. Njegove oči so bile zopet uprte v strop, njegove roke so ležale vrh odeje. Lipovka je včasi popravila ogenj v peči, da ni ugasnil, a {{prelom strani}} sicer je preklečala skoro vso noč zraven postelje. Tudi Anica ni mogla zaspati; ležala je z odprtimi očmi.
 
Kako počasi so potekale ure! Ko se je oglasil jutranji zvon z visokih lin, je vsem odleglo. Kmalu potem je pogledal skoz okno jasen zimski dan, ona nedelja, ko se je France vzbudil nad hlevom v Trstu ...
Vrstica 1.163 ⟶ 1.162:
 
Ko je duhovnik zapuščal Lipovčevo hišo, je pristopil k Lipovki, ki je bila v kuhinji. Brisala si je ves čas solze, da so jo že skelele oči.
{{prelom strani}}
 
»Nikar ne žalujte, Lipovka! Tako kakor on — umirajo samo pravičniki.«
 
Vrstica 1.187 ⟶ 1.186:
 
Kiren je nagnil glavo in jo podprl z roko. Čutil je, kako mu prihaja nekaj gorkega iz prsij proti grlu. Zastonj se je branil. Siloma, nevzdržno so se mu udrle solze in jokal je kakor otrok.
{{prelom strani}}
 
Lipovec je zapel drugič. Toda sedaj je bil začetek psalma: Hvalite Gospoda ...!
 
Vrstica 1.213 ⟶ 1.212:
 
Lipovka je še vedno molčala, njene oči so bile motne, kakor ne bi pojmila, kaj se je zgodilo prav za prav.
{{prelom strani}}
 
»Toda on ne sme zvedeti, prizanesite mu ta udarec!« je zopet dejal Kiren. »Tega ni zaslužil.«
 
Vrstica 1.231 ⟶ 1.230:
 
Bilo je okoli devete ure, ko se je Lipovec hipoma dvignil v postelji. Lahko se je dvignil, kakor bi bil popolnoma čil in zdrav. Pogledal je po sobi in zapazil ženo, hčer in Kirna. Spoznal jih je in komaj viden smehljaj mu je zaokrožil ustne. Bil je to svetel trenutek, ki mu je olajšal zadnjo uro. Toda hipoma je legla neka senca na njegov obraz. Njegove oči so blodile po sobi, kakor bi iskale še nekoga. Bile so velike in žalostne.
{{prelom strani}}
 
A v tem hipu je nekdo stopal navzgor po stopnicah. Vsi so se spogledali; Lipovki je strepetalo srce, a Kirnove oči so bile uprte v vrata.
 
Vrstica 1.252 ⟶ 1.251:
Toda tu je bilo drugače. France je vstal po svojem prvem padcu z lastno in božjo pomočjo, njegov trdni sklep ni padel v vodo. Toda, čemú bi segal pred dogodke? Rajši pripovedujem po vrsti še to, kar se je zgodilo, in tako, kakor se je vršilo v resnici ...
 
Ko so pokopali Lipovca, se je naselila v njegovo hišo globoka žalost, ki je upognila Lipovki hrbet, ki je skalila Anici prej tako bistro oko. A France je takoj legel v posteljo, lotila se ga je huda bolezen. Njegova duša je bila občutljiva, njegovo telo nežno in šibko. Bil si je v svesti svojega velikega greha, tiščal ga je kakor težak {{prelom strani}} kamen. A zraven je pritisnila žalost po očetu. In uničen in strt je bil in vil se je v bolečinah, kakor se vije črv pod nogo človeško. In ležal je dolgo časa brez zavesti in nihče ni mislil, da bo še okreval kdaj.
 
Toda Bog je v svoji modrosti sklenil drugače. Ko je zunaj začelo poganjati prvo zelenje, ko so se oblačila drevesa v praznično belo in pisano obleko, ko so zelenele in cvetele livade in ko so začele prepevati ptice po logih in gajih in znašati svoja gnezda, tedaj je France vstal in začel je hoditi počasi na izprehod. Sprva so se mu še šibila kolena, njegovi izprehodi so bili kratki, a z vsakim dnevom je bilo boljše; izprehodi so se daljšali, njegova lica so zadobivala zdravejšo barvo. Toda neka otožnost mu je ostala, prav od srca ni mogel biti vesel.
Vrstica 1.263 ⟶ 1.262:
 
Kiren ni pričakal, da je France dokončal. V njegovem srcu je bilo mehko in desnica se mu je tresla, ko jo je pomolil Francetu, rekoč:
{{prelom strani}}
 
»Tu moja roka, France! Zanašam se náte, jabolko ne more daleč pasti od drevesa! Kar se piše Lipovec, mora biti poštenjak!«
 
Vrstica 1.278 ⟶ 1.277:
Danes je lep jesenski dan. Na vsem daljnem nebu ni oblačka, nebesna modrina zre na zemljo kakor veliko modro morje, visoko gori sije solnce svetlo in toplo. Po trgu ropočejo vozovi, obloženi z brentami in iz njih gleda nekoliko stlačeno grozdje. Po vinskih goricah se je začela trgatev.
 
Pri Kirnovih je nenavadno živo, zlasti v kuhinji. Več žensk se suče tam kakor po navadi in praznično so oblečene in z belimi predpasniki. Na ognjišču so pristavljeni veliki lonci in iz njih kipi in vre kakor v velikih gostilnicah. Priletna, dobro rejena kuharica z rdečim, zdravim obrazom se suče okoli njih in njen obraz se neprenehoma smehlja, kakor bi se ji nekaj zdelo posebno {{prelom strani}} dobro. Rokave ima zavihane do laktij, lase ima zastrte s svetlo svilo. Zdaj se obrne tja, zdaj sem, zdaj ukazuje tej, zdaj oni strežnici. In vse gre naglo izpod rok.
 
Kiren se včasi prikaže v kuhinji, a še češče hodi na prag in vleče na ušesa. Bog ve, česa ali koga pričakuje? Raz njegov obraz se sveti zadovoljnost, okoli njegovih usten se ziblje smehljaj in njegove roke se iztezajo, kakor bi hotele objeti ves svet.
Vrstica 1.305 ⟶ 1.304:
 
Opoldne je bilo zbranih pri obedu mnogo povabljencev. Tedaj se je pa med občnim veseljem vzdignil stari Kiren. Potrkal je na polno čašo, kakor je to videl večkrat pri gospodi, in pogledal je ponosno po dolgem obmizju.
{{prelom strani}}
 
Potem pa je izpregovoril:
 
Vrstica 1.323 ⟶ 1.322:
 
Toda tedaj ga je ogovoril neznanec:
{{prelom strani}}
 
»No, Lipovec, kakor je videti, si zadel v življenja loteriji večjo številko ko jaz. Dobro se ti godi. Prav, saj tepec nisi bil nikoli. Toda mudi se mi; ali nimaš nič drobiža, samo za kozarček žganja mi daj! Vidiš, žganjčè, to je moja večna potreba, he, he, he.«