Šah-mat: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= {{mp|naslov|Šah - mat
| avtor= Minka Govekar
| opombe= psevdonim Iv. N. Vrtnik
| izdano=
| vir= {{fc|dlib|773GAEVY|s=all|214}}, {{fc|dlib|ZX0ZCWJ3|s=all|215}}, {{fc|dlib|D8JF2EW9|s=all|216}}, {{fc|dlib|W4JM0SJV|s=all|217}}, {{fc|dlib|YRM5DH3R|s=all|218}}, {{fc|dlib|PFS6JSE4|s=all|220}}, {{fc|dlib|R3UPXIY1|s=all|221}}, {{fc|dlib|9Y2635FC|s=all|222}}, {{fc|dlib|B3SDW52T|s=all|226}}, {{fc|dlib|2PQ0FLZK|s=all|227}}, {{fc|dlib|5EL9L2PS|s=all|228}}, {{fc|dlib|ZV9N3H0C|s=all|229}}, {{fc|dlib|EG2DSNAZ|s=all|230}}, {{fc|dlib|OI4S45NW|s=all|232}}, {{fc|dlib|W09WT82Y|s=all|235}}, {{fc|dlib|P0RHJGRG|s=all|236}}, {{fc|dlib|P3XN9RCI|s=all|237}}, {{fc|dlib|M6A47CR9|s=all|238}}, {{fc|dlib|M9GBXNCA|s=all|239}}, {{fc|dlib|1PVF9NN9|s=all|240}}, {{fc|dlib|L32GZ8WZ|s=all|241}}, {{fc|dlib|SAW9PNEL|s=all|242}}, {{fc|dlib|SD2GFYZM|s=all|243}}
| dovoljenje= javna last
| obdelano= 4
}}
»Prav, da si prišla, Ana! Imam ti nekaj zelo važnega povedati: inženérja sem videla.«▼
»Porednica! Mislila sem, da se je bogsigavedi kaj novega pripetilo, ker siliš svoj obrazek v tako resne gube — Inženér je prišel! Prav, prav. Imamo vsaj jednega gospoda več. — Pa kakšen je? Lep? In kar je glavno: ali še samec?«▼
▲
<center>* * *</center>
Vrstica 46 ⟶ 48:
Ana Klančič, učiteljica na dekliški šoli v G., je bila v istini romantična glavica, kakor jo je imenovala prijateljica Ema.
Očeta in mater je izgubila še v prav zgodni mladosti. Odgojo mladega dekleta je prevzel jedini bližnji sorodnik, njen ded, posestnik v Mariboru. Ta je ljubil svojo vnukinjo nad vse: česar je le poželelo nje srce, vse jej je izpolnil.
Ker jej ni nihče zbiral berila ter je čitala vse vprek, vstvarjala je njena itak bujna domišljija o življenji, o ljudeh čudne nazore. Često je sanjala cele romane, katerih junakinja je bila sevé
Ana je bila zelo nadarjena. Vrlo dobro je vspevala na ljubljanskem učiteljišču, ne da bi jo to stalo dokaj truda. Koncem tretjega letnika pa jej je obolel ded in kmalu tudi umrl. Njegova vnukinja je ostala čisto sama na svetu. Študirala ja dalje; jedno leto za tem je izvršila zrelostni izpit.
V G. se je živahna, in odločna Ana prav kmalu vsem omilila; zlasti v začetku so jo vsi kar občudovali. Bila je pa tudi izredno lepe rasti in krasnega obraza; najlepše na njej so bile ognjeno-črne velike oči z dolgimi, resastimi trepalnicami.
{{prelom strani}}
Najboljša prijateljica lepe učiteljice je bila Ema, hči okrajnega zdravnika Gruntarja. Blaga, ljubka, plavolasa in modrooka Ema je bila v vsakojem oziru pravo nasprotje ponosne, včasih sila trmaste Ane. A v kljub temu sta se vender kaj dobro razumeli. Prav pogosto sta bile vkup.
Tudi danes kramljata prav veselo, tekata od grma do grma ter nabirata vijolic.
Zdajci začujeta mladenki šum za seboj, obrneta se: za njima stoji vznesen, črnolas mož: inženér.
Celo Ano, katera si je vedela in znala v jednakih slučajih vedno pomagati, je oblila temna rudečica.
Ali sta hodi, ker sem vaju motil?
Njegovo lepo modro oko je zrlo s toliko milobo na Anin obrazek, da je kot okovana stala pred njim.
Ema pa je v zadregi trgala glavice nedolžnim vijolicam ...
Vrstica 78 ⟶ 80:
Inženér pa si je vedel hitro pomagati ... Deklici sta prav kmalu spoznali, da je novi znanec omikan in družabno olikan mož.
Spremil ju je do mesta in se potem vrnil.
Domov prišedši, je sedla Ana k oknu ter sanjavo zrla v nebo. Ondu je migljalo že nekaj zvezdic. Včasih jej je ušel pogled tudi dol na cesto, kjer se je le zdaj pa zdaj pojavilo človeško bitje.
Zdajci zapazi Ana inženérja, gredočega pod njenim oknom ...
<center>* * *</center>
Vrstica 96 ⟶ 98:
G. leži na prijaznem holmu ter broji kakih dvesto hiš. V mestece vodi cesta črez velik klanec; ondu se razprostira dokaj široka planjava ... Narava je tu pa tam dvignila zemljo v večje ali manjše gomile, zato prav ta prostor izvrstno služi vojaškim vajam.
Le kakih pet minut od mesta zapaziš pri cesti podobo, predstavljajočo zvrnjen voz, pod vozom pa leži, ves v krvi, voznik. V pojasnilo podobe pa čitaš pretresljive besede:
Nesreče, katere so se na tem klancu često pripetile, prisilile so mestne očete, da so se jeli brigati, dà bi prestavili cesta na spodnjo stran klanca. Potem bi vodila sevé po ovinkih, a bila bi lepo ravna, živina bi ne trpela toliko, in človek, tod vozeč se, bi ne bil vedno v smrtni nevarnosti.
Vrstica 102 ⟶ 104:
Čez dolgo, dolgo se je začul po mestu glas, da je prišel inženér, kateri je prevzel zidanje ceste ...
Po mestu je bilo takrat veliko vznemirjenje
Kaj pa še le ženstvo!
{{prelom strani}}
V par tednih je bil inženér znan po vsem mestu.
Mej tem so zvončki že odzvonili pomladno petem, ponižne vijolice so se umaknile ljubkim potočnicam, po gozdih so se pa prav v zatišju skrivale vonjive šmarnice
Bil je prvi majnik.
Koliko časa se ga je še veselila Gruntarjeva Ema, s kolikim hrepenenjem ga pričakovala! Saj na ta dan običajno napravijo meščanje izlet v bližnji gozd. In kako prijetno je tam!
Takoj po obedu se je zbrala dokaj velika družba pod mestom v malem drevoredu, od tod so jo odrinili počasi na
Prišedši v gozd, so začele nekatere dame pripravljati
Kmalu je bila gromada pripravljena. Kunčič in Ema sta so ponudila za kurjača, pridružil se jima je pa tudi suplent Kos.
Drugi so posedli po tleh, le nekateri so zopet hiteli v gozd.
Ogenj pa je veselo plapolal. Kunčič je prinašal vedno drv, Kos in Ema pa sta sedla poleg na obtesano bruno.
{{prelom strani}}
Ta je zarudela tjà do ušes in povesila sramožljivo oči
Postavili so se torej v velik krog. Kontrolor je zvil robec v
Zdajci udari lahno sodnika po hrbtu; ta odleti na jedno stran, kontrolor pa na nasprotno.
Strašen smeh je nastal. Testen je s svojimi dolgimi koraki parkrat stopil in bil je zopet na prostoru, dočim je dospel mali, debelušni kontrolor šele na pol pota, dasi je sopihal na vso moč. Večkrat je moral ponavljati svoje romanje na okrog. Bil je že ves upehan; kri mu je silila v glavo, a vkljub temu se je majal in valil vztrajno naprej
Mej tem pa sta Ana in inženér hodila po gozdu.
Pogledal jo je, kakor da jej hoče videti prav tjà v dno duše.
Toda Ana vsega tega ni opazila. Sedla je na nizko, liki blazinjaku k veliki bukvi prislonjeno, z mahom obraščeno skalo. Svojo glavico je nagnila k deblu, lice jej je žarelo, prsa pa so se burno dvigala
▲mahom obraščeno skalo. Svojo glavico je nagnila k deblu, lice jej je žarelo, prsa pa so se burno dvigala ... Za hipec je zaprla svoje lepe sanjave oči ... kar se začuti v inženérjevem objemu, začuti njegove žarne poljube na svojih ustnih, — a ne more se ganiti ... Dolgo skrivana strast je prikipela do vrhunca; nekaka omotica se je polasti, čuti le, da jo poljublja — on. — Niti spogledati ne more; — li ni morda vse le sladek sen, blagodejen žarek, »ki še temnejšo noč stori, ko vgasne?« — Zdajci začuje i njegov glas:
Postala je zopet mirna, da je bil inženér za hip v zadregi;
ljubezni,
Ana je skočila s svojega sedeža, stekla par korakov naprej ter v jednomer ponavljala:
Stekla je nazaj k ostali družbi.
<poem><small>„V nedeljo jutro vstala bom,
▲V Ljubljanco so peljala bom« —
je popovela na glas, stekla k Emi ter jo zavrtila na okolo.
<poem><small>„Čez tri goré, čez tri dolé …“</small></poem>
Tudi inženér se je približal;
{{prelom strani}}
Ema je pogledala začudeno v zažareli obraz svoje prijateljice.
<poem><small>„„Kito cvetja mu je dala,
▲Ž njo mu dala je srce ...«
je deklamovala potem komično in s patosom, preté jej komično s svojim drobnim prstkom:
Žaren poljub je bil odgovor na nje besede.
<poem><small>„Im wunder schönen Monat Mai,
Als alle Knospen sprangen,
Da ist in meinem Herzen
Die Liebe aufgegangen.
In zavriskala je, da se je razlegalo daleč tjà po gozdu.
Inženér ju je tedaj zapazil.
Vrstica 262 ⟶ 255:
Ema se je nekoliko oddaljila, da ne bi motila zaljubljencev, kateri so radi sami.
Če kdaj, uresničeval se je tu izrek slavne švedske pisateljice:
Sicer nekoliko presamozavestna in trmasta Ana je bila sedaj ganljivo udana; iz njenih očij je lesketal blažen sijaj in lice jej je žarelo v ognji prve ljubezni.
Mej tem je prispela Ema s polnimi rokami raznovrstnih cvetlic k svoji pisateljici in inženérju.
Napotili so se k ostali družbi, katera se je res kanalu potem začela odpravljati na odhod.
Inženér je ostal na strani Ane, Emi pa se je pridružil zopet Kos.
Domov gredé so vsi veselo popevali ter ukali. Vsakdo je bil z današnjim dnem zadovoljen;
<center>* * *</center>
Vrstica 290 ⟶ 283:
Samó Emi je smela Ana govoriti o svojem vzoru.
Ema je molče motrila to strastno početje in govorico svoje prijateljica, katere prekipevajoča čustva so jo spravila često v zadrego. Njena rahločutna duša se je vznemirjala; gledala je pri tem v dosedaj še neznani jej svet in začela čim dalje bolj razumevati silovito moč ljubavi ...▼
▲Ema je molče motrila to strastno početje in govorico svoje prijateljica, katere prekipevajoča čustva so jo spravila često v zadrego. Njena rahločutna duša se je vznemirjala; gledala je pri tem v dosedaj še neznani jej svet in začela čim dalje bolj razumevati silovito moč ljubavi
»Kaj so menjajoči se zakoni proti {{razprto|večni}} vladarici — ljubavi?« je razmišljala, opazujé Milenino občevanje z Dinanijem. »Ona ostaja {{razprto|vedno ista}} in ima {{razprto|svoje, svoje}} nazore, {{razprto|svojo}} vero, {{razprto|svojo}}, jedino {{razprto|pravo}} moralo; ona je tako silna, da se jej mora klanjati vse. — — In vender sklepajo ljudje dandanes zakone, kakoršni se morajo človeku pristuditi ... Kdo se pač briga, je-li je našel svoj »dimidium animae«, je-li, »srce k srcu se prileže«? Dušna harmonija v zakonu je v 19. stoletju skoro nekaj neznanega. Marsikaterega preslepi zlati Mamon. A kaj je posledica temu? Nesloga, sovraštvo, — nezvestoba ... Vsakogar zadene jedenkrat Amorjeva puščica; a kdor ljubi, ne pozna nikakih postav. Ljubav, dà, ljubav je najvišja postava, tej so podrejene vse druge. — »Moralni« svet pa govori o grešni, prepovedani ljubezni! ... Združiti se s kom, katerega ni moči ljubiti, skleniti se z možem, kateri nam je morda celó zopern, katerega ljubimkanje nam je neznosna bolečina, — to je največje onečaščenje duše in telesa, to je najgrji greh! ... Človeka, kateri se ponižuje nalik brezumni živali, naj bi zadelo občno zasramovanje!«▼
▲
Ema se je prestrašila ... Odkod nakrat te misli? — Kaj njo briga taka ljubav? Saj je dopolnila jedva 17to leto ... Kaj bi dejala njena dobra mamica, da jo čuje tako govoriti!? In njen stric, dobroten, sivolas župnik! Kako hud bi bil na svojo »pohujšano« ljubljenko! Nič več bi je ne imenoval »vijolica«; ogorčen bi se obrnil od nje. — — In vender, kaj more ona za to, da je nakrat take misli, takega prepričanja, da taki nazori polnijo njeno glavo in — srce?! Saj se jih je skušala otresti, a odkar je videla, oziroma čula zadnjič v mraku Ano z inženérjem, odkar je čutila poljube svoje prijateljice, kateri so veljali prav za prav — njemu, — {{razprto|postala je druga}} ... Nekam otožna je, a ne vé zakaj ...▼
▲Ema se je prestrašila ... Odkod nakrat te misli?
»Oh, kako se bojim dnij, katere bodem morala prebiti brez njega!« pravila je tužno Ana. »Bolesti mi srce poka, ako se spomnim, da se cele tri mesac ne bova videla. — Tudi on je žalosten.«▼
▲
»Trije mesaci, to je kratek čas; potem se združita za večno. Kako srečna bosta!« jo je tolažila Ema.▼
▲
{{prelom strani}}
Često sta snivali tako prijateljici o bodoči sreči ter si zidali svetle gradove v oblake ...
Bilo je zvečer.
<center>Angelj moj!</center>
Rotim Te pri Tvoji ljubavi, pridi nocoj v lopo, kjer te bo pričakoval z največjim hrepenenjem Tvoj Ferdo! Klečé Te prosim, ne odbij mi zadnje prošnje, predno se ločiva!
<center>Ves Tvoj</center> <p align=right>Ferdo.</p>
Nemirna je hodila po sobi sèm in tjà. Zdaj pa zdaj je pogledala na žepno urico, često posluškujé, se li ni ustavila ... Bila je nestrpna ... Sedla je zopet k mizi ter začela čitati znova njegovo pismo.
Planila je zopet kvišku.
Ogrnila se je v veliko temno haljo. Nato je odprla varno vrata svoje sobice.
Ko odpre zopet vrata, zakliče polglasno Filaksa. Pes jo spozna in se jej jame dobrikati.
Na zvoniku sv. Ciprijana je udarila deset, ko se je Ana vrnila v svojo sobo.
Ura je minevala za uro, ... solnce je že lezlo izza gorâ, ko je slednjič blagodejen spanec zatisnil Ani oči.
Vrstica 333 ⟶ 327:
<center>* * *</center>
Tako je govoričila poštna opraviteljica, Tončka Kranjčič, sedemindvajset let staro, bledikasto dekle visoke, sloke postave, malih, zoperno sivih očij, širokih podočnic in dolzega nosu ...
Vrstica 339 ⟶ 333:
Kar potrka in ob jedem vstopi vsa usopljena prijateljica, Rusova Márica.
{{prelom strani}}
se v slovenskem prevodu tako le:
<center>
Ne morem si razlagati Tvojega molka. S hrepenenjem pričakujem kake vesti. Ali si zdrav?
Odpiši takoj!
<p align=right>Tvoja soproga</p>
<p align=right>
<center>
Par ur pozneje je hodila Márica pred pošto sèm in tjà, nestrpno pričakujé svojo prijateljico. Ko je odbila šesta ura, jo stopila Tončka iz poštnega urada. Ugledavša Márico, jej je zaigralo veselje srce.
<center>
Ana je lahno zarudela.
„Sevé,
<poem><small>‚Na zemlji ni je, v raji ni
▲Žené, ki bi ostala zvesta,«
Tako le nas črnijo. Jaz pa trdim, da bi se o moških lažje kaj tacega dajalo! Moška zvestoba je pač redka cvetlica, katero najde malokatera, in če jo najde, je vendar le cvetlica, katera kmalu
Prijateljci sta zrli z nekakim zlobnim nasmehom na svojo žrtev.
A ta je bila le za hipec v nevarnosti, da jo zapuste moči; smrtno je prebledela. Vender že drugi trenotek je posilila svoj obraz v malo da ne zaničljiv nasmev in dejala je mirno:
Težko je sopla; srce jej je neznosno utripalo
{{prelom strani}}
Položila je listek zopet na mizo, a kmalu potem se je začelo
Kmalu sta se poslovili.
Da bi bili čuli tedaj zlobnici Ano, bili bi s svojim uspehom izvestno zadovoljni.
<center>* * *</center>
Ste li že kdaj opazovali lahkokrilega metulja, ki je sedel na nežno cvetko, jej pritisnil žaren poljub ter pokušal njen med?
<poem><small>„Po cvetkah ti vesel frfraš,
In sreblješ med iz sladkih čaš;
A ko s cvetu na cvet hitiš,
Li {{razprto|slutiš
<center>
Pretekel je skoro mesec dnij. Ana je nestrpno čakala na kak odgovor svojega ljubega, a ne duha ne sluha ni bilo o njem.
Srce jej je krvavelo. Pozno v noč je bdela, a kadar jej je spanec zatisnil oči, tedaj je sanjala strašne prizore. Sedaj je videla svojega dragega že mrtvega. Drugič zopet sta se sprehajala ob bregu Save; kar mu je zdrsnila noga in izginil je v valovih peneče se vode.
Postala je divja.
Skočila je iz postelje ter obupno begala po sobi sèm in tjà.
Iz prsij se jej je izvil globok vzdih. Krčevito je začela plakati ...
Tedaj pa se je spomnila, da je vse zaničevanje zapeljivca ne reši
{{prelom strani}}
==II.==
Anton Krivec in Janko Kos, mlada suplenta na gimnaziji, sta si bila že od mladih nog prijatelja. Posedala sta v ljudski šoli na istih klopeh, in dovršivši gimnazijo, posvetila sta se oba modroslovju. Ker ju stariši,
Ker jo baš istikrat nedostajalo učiteljev, dobila sta prav lehko službo, še predno sta imela zadnji izpit. Krivec je bil nastavljen v G., njegov prijatelj pa je prosil v K., kjer je bilo mesto prazno.
Tudi sedaj ju vidimo pri vratih G-ške čitalniške dvorane. Pazno se ozirata na okrog, motré po vrsti zale plesalke ... Ples se še ni pričel; ljudje še vedno prihajajo ... Vsa obširna dvorana je lepo okrašena, v vsakem kotu so umetno napravljene lope iz smrekovja, kakor navlašč pripravljene za zaljubljence. Sobe naših politikov in pesnikov prvakov, sveže cvetlice, večje in manjše zastave, vse to daje danes čitalnici praznično lice. Najlepši nakit pa so jej plesalke v vonjavo-lahnih krilcih ter elegantni plesalci v fraku in s klakom.
Že več dni poprej je bilo po mesto veliko vznemirjenje ... Od vseh strani so romali zavitki svile, baržuna, atlasa, gazéja, čipk, lepenke, umetno narejenih cvetlic, finih trakov in dr. Takó vsaj je pravila poštna upraviteljica Tončka.
Dvorana je že precej napolnjena; nekateri še sedé, drugi hodijo roko v roki po dvorani.
— »Li meniš, da je barva lica Dolenčeve Ivanke naravna? Meni se zdi prejednakomerno rudeča ...«▼
▲
»Čula sem, da si celo obrvi in tudi pod očmi maže.▼
— »Ha, ha, to ti je umetnica!« — —▼
{{prelom strani}}
Prav nasproti vrat sedi v sivi svileni obleki gospa srednje starosti, doktorica Gruntarica, njej na vsaki strani pa Ema in Ana. Obe sta opravljeni v belo tesno krilo; jedino nakitje sta jima nojevi peresi, kateri obrobljata primeren trikoten izrezek pri vratu ... Takoj na prvi pogled zapaziš veliko razliko mej njima in dragimi gospicami. Oblečeni sta elegantno, a priprosto, dočim so druge našopirjene s čipkami, petljami, cvetlicami, zlatom, srebrom i. dr. ...
Kako lepo izraža tesno krilo stas ponosne Ane! In kako dražestna je Ema! Snežnobelo lice jej od radosti žari. Zdaj pa zdaj se svojemu plesalca veselo nasmeje, da se pokažeta za malimi rubinasto-rudečimi ustnicami vrsti belih sob, v licih pa se napravita takrat jamici.
Vrstica 566 ⟶ 557:
Vse to sta opazila suplenta Krivec in Kos.
Gospodje začno deliti običajne šopke.
Emi od veselja igra srce.
Zdajci se jej pokloni tudi Kos ter jej izroči krasen velikanski šopek. Temna rdečica jo oblije.
Godba je zaigrala. Veselo rajanje se je pričelo.
Kos je zaplesal z Emo ... Občudoval je zlatolaso glavico svoje plesalke.
Zaljubljeno ga jo pogledovala, tako da je mladenič zarudel tjà preko ušes liki petnajstletno deklè.
{{prelom strani}}
Lahno je zadrhtela ter pogledavala zdaj v tla, zdaj v strop, zdaj pa na svojega vernega poslušalca, kot da išče leka svojim neznosnim bolečinam ... potem jo nadaljevala:
Nastop k četvorki!
Na spodnjem koncu dvorane blizu vrat sta stala Kos in Ema.
Lokavo ga je pogledala.
Ema je pobledela. Ozrla se je v tla in niti ganila se ni; Kosu se je zdelo, da ima {{nejasno|soho|sobo}} pred seboj
Tužno se je nasmehnila, a molčala.
<poem><small>‚Smo {{razprto|poštene}} me Kranjice,
Vsak sleparček ni za nas;
Me {{razprto|hočémo
Kos je bil tedaj vsa zmeden. Takega odgovora ni pričakoval.
Misli so mu švigale po možganih, jedna je pobijala drugo, končno pa je vendar le zinil:
Ema pa mu je odgovorila resno, da ga je polivala zona:
Kos je molčal. Ema mu je imponovala ter ga čimdalje bolj zanimala.
Vznemirjen je bil, ... lotevala se ga je zaljubljenost ...
Vrstica 667 ⟶ 656:
Četvorka je minula. Nekateri plesalci so odvedli svoje plesalke na prostor, drugi so promenovali; mej temi sta bila tudi Ema in Kos.
{{prelom strani}}
Ta pa je zopet zadrhtela ... Kakó rada bi mu bila dejala:
Godba je zopet zaigrala. Kos je iznova objel svojo plesalko. Čuden čut ga je prešinjal, držečega Emo v svojem objemu; kar nevedé jo je lahno pritisnil k sebi ter razburjen šepetal:
Za hipec je premagalo i Emo burno čustvo ... a naglo se je zopet zavedla resnobe položaja ter mu odgovorila:
Privel jo je na njen prostor ter se ločil od nje.
Mej tem pa je pristopil Krivec k svojemu sodrugu. Lice se mu jo kar svetilo.
In sam na se se togoté mu je pravil, kakó je postala šala
Ema pa je vstala ter šinila v garderobo, kjer je našla Ano samo, a vso razžarjeno.
Prijateljici sta nekaj časa molčali; potem je zopet začela Ema:
Odhiteli sta zopet v plesno dvorano, od koder je donel znan Straussov valček ...
Slednjič se je jela dvorana prazniti. Tudi doktorica Gruntarica se je dvignila ter poklicala Emo in Ano. Spremila sta jih Kos in Krivec.
{{prelom strani}}
Pavel Hrastar, veleposestnik in trgovec, je bil znan malo da ne po vsem Kranjskem.
Vrstica 737 ⟶ 726:
Njegov pokojni oče je kupčeval svoj čas z vinom in lesom ter si pridobil tako poleg dediščine ogromno premoženje, katero je dobil po njegovi smrti jedini sin Pavel. Ta si ja kupil poldrugo uro hoda od G. lepo, prijazno grajščino, stoječo na malem hribčku; za gradičem je bil velikanski, krasen vrt, takoj za vrtom pa se je razprostiral mal smrekov gozdič. Dva streljaja od gradiča je stala kapela sv. Antona. Daleč na okolo pa gospodarska poslopja, rodovitni travniki in polja ter lepi vinogradi. Pa ne le to. Hrastar je imel tudi v mestu najlepšo prodajalnico z manufakturnim blagom. Ni mu bilo sicer treba ubijati se, kar je sam rad povdarjal, a njegov dovzeten duh je ljubil napornost. Jednolično življenje ga je dolgočasilo. Rad se je vozaril s svojimi iskrenimi konjiči z Vrhovega v mesto in iz mesta zopet na Vrhovo ... Bil je obče priljubljen. Zlasti delavci in ubožci so hvalili darežljivega, prijaznega gospoda. Nekateri njegovi znanci so celó trdili, da je predober in prezaupljiv.
Vse te lepe čednosti, zlasti pa njegov denar je povzročil, da je bil Hrastar v rodbinah, kjer so imeli kaj možitveželjnih hčerâ, kaj priljubljena oseba. A ker se ni dosti zmenil za preprijazne mamice, ni za žarne poglede hčerk, so začele te obupavati, češ:
<center>
Pri oknu jednonadstropne hiše,
Take misli so obhajale pri oknu stoječo učiteljico Ano.
Hrastar je bil v resnici ves omamljen po Anini krasoti in ljubeznivosti. Njena slika mu je bila vedno pred očmi ... Ko je izvedela Ana za brezstidno izdajstvo svojega prvega ljubimca, skušala si jo takoj pridobiti že parkrat zavrnjenega trgovca, s katerim si je kanila le zato poročiti, da se izkoplje pred ljudmi iz sramote, v katero jo je pahnil Dinani ... Umela je starega Hrastarja kaj hitro zopet opozoriti nase. Pogovarjala se je ž njim preko ceste skozi okno; parkrat je celo stopila v prodajalnico, kjer je kupila kako malenkost neki ubožni učenki, česar ni nikdar zâbila povedati svojemu česitlcu ...
Mej tem, ko jej je prodajalec razkazoval razno blago, zapletala ga je s sladkimi besedami čim dalje bolj v svoje mreže, katero je bilo treba le v pravem trenotku še tesno zadrgniti. Njeno včasih preprosto, včasih duhovito čebljanje ga ja izredno zabavalo in mu tudi imponovalo. Dobričina Hrastar je namreč vedel le
<poem><small>„Gosen'ce kaj na repo var'je,
▲Kak’ prideluje se krompir najbolji;
▲Kako odpravljajo se ovcam gárje.« —
Bil je tudi dokaj dober trgovec; vsa druga veda pa mu je bila deveta briga. Čital je le
Ko mu je včasih s svojimi mehkimi rokicami ročno pomagala zlagati nakupljeno blago, dotaknila se je kakor nehote njegove žuljaste reke, a ob jednem je uprla svoje žarne oči v trgovca.
{{prelom strani}}
Snela je klobuček s klina ter si pri oknu natikala rokavice.
Vrstica 774 ⟶ 761:
Zdajci zapazi mimo okna prihajajoče pogrebce, noseče mestno ubogo na pokopališče. Le prav malo ljudi je šlo za belo, nepobarvano krsto, v kateri je ležala beračica ... Kdo bi se tudi zmenil za njo! Saj je bila revica brez sorodnikov, živela je o milosti dobrosrčnih ljudi.
Ko pa se je Ana vračala s pokopališča, pristopil je k njej ter jo ponižno vprašal, je li jo sme spremiti do doma. Molčé mu je prikimala ... Nje obrazek je še vedno izražal globoko žalost.
Ana pa se mu je jedva vidno nasmehnila. Prijela ga je za roko ter jo lahno stisnila; korakala sta roko v roki dalje. Srečni zaljubljenec ni mogel govoriti; večkrat je odprl usta, a beseda ni hotela na dan. Tudi ona je molčala ter zrla v tla. Naslajala se je v tihem nad zmedenostjo svojega ženina
<center>
Bila je skoro že noč, ko se je opotekal nekdo prav po istih stopnicah, po katerih je tekla nekoč Ana k inženérju v lopo na oni usodni sestanek
Šele ko je stopil Hrastar na prosto, zavedel se je zopet. Od zadovoljstva, od sreče se mu je svetil obraz. Najrajši bi bil vsakogar objel ter mu pravil kako nepopisno srečen je.
<center>* * *</center>
Vrstica 812 ⟶ 799:
V salonu drja. Gruntarja je sedel na temno-rudečem baržunastem blazinjaku suplent Kos, prav poleg njega pa Ema. Kodrasto glavico je položila na prsi svojega ženina, kateri je zdaj pa zdaj pri dvignil ljubkujoče obrazek svoje miljenke ter pritisnil dolg poljub na ustca.
Položila mu je obe roki okrog vratu, ter
Vroče jo je poljubljal.
Srečnima zaljubljencema se je pridružila gospa Gruntarica. Veselo so kramljali. Doktorica je bila vsa srečna, vidé svojo hčerko tako zadovoljno ... Tudi njej se je Kos kmalu omilil. Ker je vedela kako hrepenita oba po združitvi, skušala je pregovoriti svojega moža, da bi določil dan poroke takoj po Veliki noči
{{prelom strani}}
▲»Bodi tedaj«, je dejal doktor; »zgodi se tvoja volja! Ema ni razvajena. Pri tebi se je naučila varčno gospodinjiti; ako jej dava primerno balo in tistih dvanajst tisočev, bodeta lehko dostojno živela«.
To veselo vest je povedala Gruntarica prav danes srečni dvojici, katera ja kar plavala v blaženstvu. Nikdar nista mislila, da bosta tako naglo dosegla svoj smoter ter se združila že v šestih mesecih. Nikdar nista mogla dovolj zahvaliti preljubeznive mamice in dobrega papá.
Dobri deklici sta se porosili očesi.
Plaho se je pritisnila po teh besedah Ema k svojemu miljencu.
Če bi bil vedel Kos za {{razprto|vso}} Anino nesrečo, izvestno bi je potem {{razprto|ne}} sodil tako ostro. Morda bi se še njemu smililo bitje, katero je zadela huda kazen, ker je
Še na noč, ko je Ema že legla k počitku, je razmišljala besede:
<center>* * *</center>
Vrstica 855 ⟶ 841:
Bilo je teden pozneje. V Emini sobi je sedela pred velikim zrcalom Ana, za njo pa je stala Ema, ročno v red devaje dolge, vranječrne lase svoje prijateljice ... Obe sta molčali; vsaka je imela svoje misli.
Ema pa je bila nekam otožna.
Ko je ugledal Hrastar Ano, zaigralo mu je od veselja srce. Vsaka čutnica v njegovem onemoglem telesu je zatrepetala v misli, da bo to božanstveno krasno bitje kmalu njegovo ...
Vrstica 877 ⟶ 863:
Pred samostansko cerkvijo pa se je zbralo v tem času ogromno veliko občinstva. Vse je hotelo videti lepo nevesto. Nestrpno so čakali ter v jednomer stegali vratove jeden čez drugega, da vidijo, je-li še ne prihajajo svatje ...
»Fej, prodala se je starcu!« se je oglasila Testenova Magda, katera se je nekoč sama trudila, da bi ujela Hrastarja v svoje mreže.▼
▲
»Dà, fej taki ženski, ki sebe tako nizko, a denar tako visoko ceni!« ji je odgovorila prijateljica, Kunčičeva Ela.▼
▲
{{prelom strani}}
Mej temi pa sta že stala Hrastar in Ana pred oltarjem. Tudi ljudstvo se je počasi zrinilo v cerkev, da prisostvuje obredu.
Hrastarju pa so se zopet napele žile na čelu, kri mu je zalila obraz, s tresočim glasom je odgovoril:
Nekaj ga je dušilo; nerazumen strah se ga je polotil.
Ana je bila gospa Hrastarica.
Nevesta pa ga je strogo pogledala, potem se porogljivo nasmejala. Njen pogled je govoril:
Po cerkvi pa so šepetale stare ženice:
<center>* * *</center>
Vrstica 926 ⟶ 912:
Skrivnostna temna noč se je umaknila pomladanskemu jutru. Zlatorumeno solnce je baš zlezlo izza gorâ ter razsipalo svoje blagodejne žarke na vse strani, ko se je vzbudila Ema ... Sklenila se je k nočni omarici ter vzela raz njo sliko, katera je tičala v plišastem okvirju. Na dekličinem obrazu se nista nasmihale le rubinasto rdeči ustni, temveč tudi lepi modri očesci in celo snežno beli, rožnato nadahnjeni lici, ko je zrla na sliko svojega ženina.
Tako je govorila Ema ter smuknila urno v ohlapno jutranjo obleko in nataknila si bele, z zlatom vezane
{{prelom strani}}
Pri Hrastarjavih je vladalo nepopisno blaženstvo že nekaj tednov ... Okna spalnice so bila zastrta s težkimi zagrinjali. Na razkošni postelji, nad katero so se vila lepo drapovana pregrinjala iz svile, je počivala Ana. Poleg nje v krasni zibelki pa prvorojenček.
|