Šah-mat: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
ureditev, popravki |
m popravki, prelomi strani |
||
Vrstica 4:
| avtor= Minka Govekar
| opombe= psevdonim Iv. N. Vrtnik
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'', 30/
| vir= dLib {{fc|dlib|773GAEVY|s=
| dovoljenje= javna last
| obdelano= 4
Vrstica 31:
„Oj, ti romantična glava! Kdo ti more ustreči, ko si tako izbirljiva? — No, morda bo novi inženér tako srečen, in se omili gospici Ani.“
{{prelom strani}}
„„Mogoče! — Če le ni tako vsakdanji človek, kakoršni so {{razprto|vsi}} naši gospodki ... Prav rada bi ga videla in izpoznala. — Je-li narodnjak?““
Vrstica 94:
<center>* * *</center>
G. leži na prijaznem holmu ter broji kakih dvesto hiš. V mestece vodi cesta črez velik klanec; ondu se razprostira dokaj široka planjava ... Narava je tu pa tam dvignila zemljo v večje ali {{prelom strani}} manjše gomile, zato prav ta prostor izvrstno služi vojaškim vajam.
Le kakih pet minut od mesta zapaziš pri cesti podobo, predstavljajočo zvrnjen voz, pod vozom pa leži, ves v krvi, voznik. V pojasnilo podobe pa čitaš pretresljive besede: „{{razprto|Danes meni, jutri tebi}}.“
Vrstica 123:
„Naj jaz zanetim ogenj! Videli bodete vsaj, da znam kuriti,“ je prosila Ema.
{{prelom strani}}
„„Da, da. Gospica Ema naj zakuri! A če si opečete ročici?““
Vrstica 197:
„„Je-li pa me bodete tudi {{razprto|vedno}} ljubili?““
{{prelom strani}}
„Večno bodem ves in samo tvoj; — ti pa boš vsa moja! Kaj ne, srce zlato?“ — —
Vrstica 271:
„„A Ema jo že uganila najino skrivnost, nù, ona mi je zares odkritosrčno udana prijateljica; za trdno sem uverjena, da naju ne izda nikomur. Razen nje pa naj ne izve živa duša, da se ljubiva; — res bolje je tako,““ je dejala ona.
Mej tem je prispela Ema s polnimi rokami raznovrstnih cvetlic k svoji
Napotili so se k ostali družbi, katera se je res kanalu potem začela odpravljati na odhod. —
Vrstica 334:
<center>* * *</center>
{{prelom strani}}
„Poldan je že. Kako da Rasove Márice še ni? Saj mi je vendar trdno obljubila, da me poseti danes! Kje se je neki zamudila? Jedva že pričakujem, da jej povem najnovejše. Kdo bi se bil to mislil?! — Nò, tudi ona bo presenečena; i njene bujna lase je včasih hvalisal in rad jo je nazivljal „lepa Magdalena“. Dvoril je inženér pač {{razprto|vsem}}! Vsako je to osrečevalo. Kako se bodo čudile, ko izvedó! — Hà, hà! — Jedina jaz se mu ustavljala, le meni se ni drzni ziniti laskave besedice, le meni se ni upal približati se. — Pa kje je vendar Márica? — Na pošto grede stopim k njej; nič več ne morem molčati. Kar peče me ta zanimiva novica. Sicer je to uradna tajnost, pa Márica me ne izda ... Tudi učiteljica bo molčala, ker se bo sramovala ... Ljubila sta se, o tem ni dvomiti. — Hà, kako preširna je bila včasih, kako prezirljivo je obračala oči {{razprto|doli}} na-me! — Upam, da se bom tedaj lahko pošteno maščevala ...“
Vrstica 412:
„Pozdravljena Ana! — Ker si ti tako ponosna in ne prideš nič v bližino, prišli sva te posetit.“
{{prelom strani}}
„„Dobro došli! Jako me veseli, da ste se me spomnili. — Izvoliti sesti!““
Vrstica 480:
<center>* * *</center>
Ste li že kdaj opazovali lahkokrilega metulja, ki je sedel na nežno cvetko, jej pritisnil žaren poljub {{prelom strani}} ter pokušal njen med? — A kmalu se ga je nasitil, preširno se vzdignil v zrak, di si poišče novih, lepših cvetk in slajšega medu. — In se vam li ni v takih prilikah kar nehoté vsilila misel na nekaternike, ki delajo prav tako?
<poem><small>
Vrstica 539:
„No, jaz se ne bojim, da bi bili lepši od naju“, je dajala nekaj dni pred plesom, katerega so priredili G-ški visokošolci, Tončka svoji prijateljici Márici ... „Njiju krili bosta le iz belega kašmira, pa premisli — brez vsakega nakitja; dočim sta najini toaleti s zlatom vezeni, s svilnatim trakom in z živimi vrtnicami okrašeni. Sedaj sem pa že popolnoma brez skrbi. Ako Bog da, se ne bosta zopet ošabno šopirili, kakor lani osorej ...“
{{prelom strani}}
Dvorana je že precej napolnjena; nekateri še sedé, drugi hodijo roko v roki po dvorani.
Vrstica 600:
„„Dà, prav rad jih imam, gospica.““
„Oh, jaz tudi. Midva v resnici simpatizujeva v marsičem ... Vi ne veste kolikokrat sva hodili spomladi in po leti z Márico v gozd, kjer sva po več ur opazovali drobne ptičke. Najzanimivejši pa se nima je zdel kak parček. Tako ljubko sta se poljubljala. Včasih je ona zletela na drugo vejo, kot bi hudovala svojemu drugu, on je smuknil za njo, a zopet je koketno Odletela. Ta navidezen spor je {{prelom strani}} trajal nekaj časa, potem pa mu je sama prifrčala nasproti in ljubkovanje se je znovaj pričelo ... Si je li moči kaj lepšega misliti?“
„„Dà, taki prizori so zares ljubki.““
Vrstica 647:
‚Smo {{razprto|poštene}} me Kranjice,
Vsak sleparček ni za nas;
Me {{razprto|hočémo
</small></poem>
Vrstica 659:
„Recite le jedno besedico, gospica!“
Ema pa mu je odgovorila resno, da ga je polivala zona: „Še jedenkrat vam moram poudarjati, da mrzim vsako ljubkovanje {{razprto|brez smotra}}. Nikdar še nisem ljubila; če pa bom kdaj, ljubila bom {{razprto|resno in večno}}. Od svojega ljubega bi pa zahtevala {{prelom strani}} sevé isto. ‚Danes tukaj jutri tam’, ne, {{razprto|taka}} ljubav ni po mojem ukusu, ker ona sploh ne zasluži tega imena. Brezsmotreno ljubkovanje je grdo onečaščenje najsvetejšega čustva.““
Kos je molčal. Ema mu je imponovala ter ga čimdalje bolj zanimala.
Vrstica 721:
Prijateljici sta nekaj časa molčali; potem je zopet začela Ema:
„Kos
„„Ti ga že ljubiš, Emica. Dal ti Bog veliko sreče!““ —
Vrstica 757:
„Lepa, mlada, bogata gospa! To se bo živelo! — A sedaj je {{razprto|zadnji}} čas! ... {{razprto|Mora}} biti moj. Sicer je prejel od meno že nekoč ‚grahov venec’, a ljubi me še vedno, o tem sem uverjena. Tudi mu bo laskalo, da mej profesorji, adjunkti, koncipijenti volim baš njega — trgovca“ ...
Hrastar je bil v resnici ves omamljen po Anini krasoti in ljubeznivosti. Njena slika mu je bila vedno pred očmi ... Ko je izvedela Ana za brezstidno izdajstvo svojega prvega ljubimca, skušala si jo takoj pridobiti že parkrat zavrnjenega trgovca, s katerim si je kanila le zato poročiti, da se izkoplje pred ljudmi iz sramote, v katero jo je pahnil Dinani ... Umela je starega Hrastarja kaj {{prelom strani}} hitro zopet opozoriti nase. Pogovarjala se je ž njim preko ceste skozi okno; parkrat je celo stopila v prodajalnico, kjer je kupila kako malenkost neki ubožni učenki, česar ni nikdar zâbila povedati svojemu česitlcu ...
Mej tem, ko jej je prodajalec razkazoval razno blago, zapletala ga je s sladkimi besedami čim dalje bolj v svoje mreže, katero je bilo treba le v pravem trenotku še tesno zadrgniti. Njeno včasih preprosto, včasih duhovito čebljanje ga ja izredno zabavalo in mu tudi imponovalo. Dobričina Hrastar je namreč vedel le
<poem><small>
Kako odpravljajo se ovcam gárje.“ —
</small></poem>
Vrstica 803:
„Oh, obožavam vas,“ je jecljal Hrastar. Pobledel je; takoj na to pa mu je zopet kri zalila tolsti obraz, da so se na čela pokazale skoro za prst debele žile.
Ana pa se mu je jedva vidno nasmehnila. Prijela ga je za roko ter jo lahno stisnila; korakala {{prelom strani}} sta roko v roki dalje. Srečni zaljubljenec ni mogel govoriti; večkrat je odprl usta, a beseda ni hotela na dan. Tudi ona je molčala ter zrla v tla. Naslajala se je v tihem nad zmedenostjo svojega ženina ... Včasih je pogledavala po ljudeh, kateri so se začudeni ozirali po dvojici, češ: ‚Kaj li pomenja to? Ta ga je pa ujela!’ ...
<center>— — —</center>
Vrstica 859:
Bilo je teden pozneje. V Emini sobi je sedela pred velikim zrcalom Ana, za njo pa je stala Ema, ročno v red devaje dolge, vranječrne lase svoje prijateljice ... Obe sta molčali; vsaka je imela svoje misli.
„Lehko sem zadovoljna. Vsaka, tudi najmanjša željica se mi poslej izpolni ... Eleganten res ni moj ženin, še manj pa mlad in izomikan, a to nič ne dé. Bogatinec je! K vsej sreči je Pavle tudi
Ema pa je bila nekam otožna.
Vrstica 924:
Nevesta pa ga je strogo pogledala, potem se porogljivo nasmejala. Njen pogled je govoril: „Molči!“ — njen nasmeh pa: „Norec“ — A Hrastar ni razumel ni prvega ni drugega.
Po cerkvi pa so šepetale stare ženice: „Vesela nevesta, — žalostna soproga! V tej rodbini ne bo sreče! Niti jedne solze ni prelila. In kako glasno, samozavestno je dejala: dà! To je gotovo znamenje, da tu ne bo sreče in je ne bo. — Bog {{prelom strani}} nas varuj vsega hudega!“ so vzdihovale in se prekreževale ...
<center>* * *</center>
Vrstica 956:
„Ana, zmeriti in tehtati ga moram ...
„Tako srček! — 49 centimetrov dolg, — {{prelom strani}} jednajst centimetrov širok, in vendar je prišel prenaglo na svet! ... Joj, ti boš vojak, general! ... Kako težak je! Premisli, pet dekagramov manj tehta kakor štiri kilograme ... Tako močan dečko, kakor bi bil že pol leta star. General bo, general!“ je vzklikal trgovec otroško radosten.
Njegova soproga pa je bila brezčutna za vse, kar se je godilo okrog nje. Blede ustnice so jej drhtele, njen upali obraz je izražal veliko srčno bolest ... Srečni oče pa tega niti opazil ni; zdirjal je navzdol ter kmalu zopet sedel v svojem komptoirju pri pisalni mizi. Tolsto lice se mu je svetilo od prevelike radosti, prijel je zopet za pero, vrtil je mej prsti ter se v jednomer samoljubno smehljal. Kdo ve, kaj se je vršilo takrat za njegovim nizkim čelom? ... Dolgo je napenjal svoje otrple možgane, slednjič pa je napisal počasi, vsako besedo glasno ponavljaje, vrstico za vrstico:
Vrstica 1.003:
„Moštvo se nastani po okolici, častnike pa moramo meščani sprejeti pod svoje strehe. Dva meseca ostanejo tu. Nama je drugo nadstropje skoro nepotrebno; menda ti ni neljubo, da sem oddal pet sob trem oficirjem“?
{{prelom strani}}
„Kar storiš, je vse prav““, je odgorila mirno Hrastarica, ne mené se dalje za svojega moža.
Vrstica 1.060:
Bilo je tedaj nekako štiri mesece po poroki, ko je sedela Ema pri oknu jedilne sobe. Nje rokice so urno pretikale rožebarveno svileno nit po temnordečem plišu. A vender jej ni šlo delo danes tako od rok, kakor po navadi. Čisto je prenehala, naslonila se nazaj ter se blaženo nasmihala; lice pa jej je žarelo od samega veselja.
„Saj danes ne morem vezti!“ je dejala sama pri sebi, mej tem ko je že pospravljala svoje delo ... „Tako gorko, tako sladko mi je pri srci! ... Sedaj ne dvomim več; prav gotovo je res! ... Oh, najraj bi pravila vsakomur o svoji sreči ... {{prelom strani}} Pa saj ne ve niti Janko! Nisem mu hotela pripovedovati, dokler se nisem overila, da se ne varam ... A danes mu povem osrečevalno novico ... Kaj neki poreče?“
Pobožno je sklenila roki ter obrnila svoje velike modre oči proti nebu ...
Vrstica 1.104:
Tončka pa se je tistega dne zopet jezila, ker se je zaman trudila, da bi zaplela Gorenca v daljši pogovor; zamišljeno jej je odgovarjal, navadno celo samo odkimaval; saj so bile vse njegove misli in želje pri lepi Ani.
{{prelom strani}}
I Rusove se je polotil gnjev in bridka žalost. Naddavkar Golob je bil vedno tako ljubezniv ž njo; odkar se je omožila Ana, je pri vsaki veselici rad sédel k Márici, najrajši se je ž njo zabaval. Baš radi njega se je sprla nekoč s Tončko, ker je trdila, da je Golob ‚Don Juan‘ prve vrste ter grozen zapravljivec. Sicer Golob nikakor ni bil vzor, kakoršnega si je Márica sestavila že pred leti, kakoršnega pa doslej, žal, še ni našla; toda „sila kola lom“. Gospod naddavkar je imel lepo službo; da je zagledal za Márico precej prezgodaj luč sveta, kaj more on za to? ...
Vrstica 1.132:
„„Preljubezniva ste, milostiva! A bojim se, da se mi Emica ne prehladi in preveč utrudi.““
{{prelom strani}}
„Res, Ana“, se je oglasila tudi Ema; — „saj veš, da moram paziti nase“ ...
Vrstica 1.190:
<center>* * *</center>
{{prelom strani}}
Neprijetnega jesenskega dne je sedela poštna opraviteljica Tončka v svoji sobi ter zrla srpo v listič.
| |||