Umni živinorejec s posebnim ozirom na govedje: Razlika med redakcijama

| naslov= Umni živinorejec s posebnim ozirom na govedje.

| avtor= Franc Govekar

| opombe=

| izdano= ''{{mp|delo|Slovenske večernice}}'', „IzdalaIzdala {{mp|založba|družba Sv. Mohora}}“, {{mp|kraj|Celovec}} (27. zvezek), {{mp|leto|1872}}

| vir= {{fc|dlib|3BQDFNRW|s=all5-86|dLib}}

| obdelano=4 4

== Živalstvo. ==

Tudi živali obstojé kakor mi ljudje iz duše in telesa; toda njih duša je umrjoča, in žlahnejem je dal Stvarnik po pet počutkov, kakor človeku. Mnoge živali je Stvarnik obdaril z boljšimi občutki kakor človeka, mnogovrstne živali neutrudoma delajo, ter speljujejo in izvršujejo z nedopovedljivo umetnostjo svoja dela. Po pravici se tedaj trdi, da pravi in vsega posnemovanja vredni zgledi za človeka so dušne lastnosti marsiktere živali.

== I. Oddelek. ==

=== I. Živalsko telo. ===

Za živinorejo je velike vrednosti, in za slehernega živinorejca zeló važno in neobhodno potrebno, da je temeljito sèznanjen s sèstavo živalskega telesa, kar mu gotovo vsestransko koristi; zato bomo govorili najprej o delih in sèstavi živalskega telesa.

Živalsko telo obstoji kot človeško iz gnjilca, kislica, vodenca in ogeljca, iz nekoliko lugastih in drnzih solí in zemelj, iz malo žvepla in fosfora; zato pa je tudi živalsko meso naj bolji in tečniši živež ljudem.

Začetek sleherne živali je edina majhina celica, iz ktere se po postavnih pravilih še druge celice izcimijo ter s časom podobo živali zadobe, ktera pa raznovrstnih redilnih in zdatnih snov potrebuje. Manjka le ena neobhodno potrebnih snov, tedaj se žival pravilno izcimiti ne more. Pa tudi že popolnoma izgojena žival kmalo pogine, ako jej eno ali drugo za življenje potrebno odtegnemo.

Kajti žival se le takrat vspešno razvijati zamore in svoje telo ohrani, ako jej podajamo med hrano sirove dele, iz kterih potem prebavljaje redilni ali živilni sok napravlja, kteri se spremenja v krv. Krv se potem po vsem životu pretaka, ter oddaja povsodi potrebne snove, kteri so za napravo mesa, masti, kosti, dlake, itd. potrebni. Ima pa žival več živilnega soka, kakor ga za napravo krvi in telesno razvijanje potrebuje, tedaj ga {{prelom strani}}porabi in obrne za napravo mesa, itd., ktero v obilniši meri na životu, ali pa v bogateji molži zapazimo.

=== 2. Zobje. ===

Vso hrano žival spravlja po razločnosti prednjih {{razprto|zob}}, ali jo odtrguje ali ogulja s pomočjo listnic ali jezika; pijačo pa ali srka ali pa s žlici podobnem jezikom v se vleče. Potem se hrana prvič spremeni v ustih vsled zdrobljenja s kotniki in oslinjenja med prežvekovanjem; to namreč je priprava za prenavljanje. Tele prinese 12 prvih kočnjakov ali mlečnikov že na svet. Malo dni po rojstvu dobi srednje rezivnike, kterim tudi klešče rečejo, malo po malem pa 6 druzih mlečnih rezivnikov. V časih prinese tele tudi več rezivnikov na svet; 1¼—1½ letna goved zmeni rezivnike; 2¼—2½ letna znotranje srednje zobe; 3¼—3½ letna zmeni srednje zobe, in 4¼—4½ letna vogelne. S kočniki je ravno tako, kterih šest v vsaki vrsti ob enem pri zadnji spremembi pride.

=== 3. Slina. ===

{{razprto|Slina}} se odločuje v slinski žlezi, ktera se vsled premikanja čeljusti in spodbade hrane med njo pomeša. Slina razvezuje jedi s tem, da bolj suha hrana kašasta, mehka postane, pa se tudi veliko redilnih delov v slini razveže, ali se pa tako spremení, da se v želodcu razvežejo.

=== 4. Jezik. ===

{{razprto|Jezik}} je mesnato, gibljivo orodje, ki po slini pripravljeno snov v grizljeje vpodobuje, ter jih potem vodi v požiralnik. Z jezikom pa tudi žival okuša, kajti na njem se združujejo in končujejo čopaste iu penkljaste vejice čutnic, in tako narejajo okusne bradovice, ktere se nahajajo tudi na mehkem nebesu in na vrhu in zadej požiralnika; nektere se med okušanjem napnejo in povekšajo.

Na stranskih robéh in na koncu jezika so nitkaste in kopičaste bradovice, ktero pospešujejo tip. Roženasti podaljšek vrline jezikove kože, kakor tudi v gobcu služi prežvekovalkom, da pobirajo dotično hrano. Občutek slasti obudé pa le v tekočini ali v slini razvezane snove, toda le takrat, ako so se bile okusove bradovice z mokroto za to pripravile. Občutek ali okus slasti je pa še veči, ako je jezik z nebom in s čeljusti v dotiki.

=== 5. Požiralnik. ===

{{razprto|Požiralnik}} je iz mišičnatih, dolgih in iz zavitih nitek, z nabrano slino, kožo ali mreno prevlečena struga, ktera se v gobcu začenja, ter grizljeje vsled nasprotnega stiskanja mišičnatih nitek proti želodcu pehá.

Nebno zagrinjalo je kožnata zaklopnica, ktera varuje, da hrana ne more iti v nosnice; jeziček, kteri je tik pod požiralnikom pa požiranje pospešuje.

Orodje, ktero prebavljanje dovršuje ali izpeljuje, je v trebušni jami ali votlini. Od spredaj, od prsne votline loči ga mišičnata preponka ali prečna mrena, proti stranéh vlečljive in mišičnato-nitkaste trebušne strani, proti koncu se pa konča v medenično votlino ali duplino.

Vso trebušno votlino obdaja (koža) trebušnica, ktera nareja po svoji podvojbi konce za drobovino, ktero ravno tista koža preprega; nareja pa tudi mrežo in pečico, ktere se na dveh krajih čreve držé in tedaj tudi iz dvojne vodenčaste kožice obstojé.

=== 6. Želodec. ===

Rast ali postava {{razprto|želodca}} naših domačih živali je kožnata. Od zunaj je vodena koža, potem pride vrsta piskričaste pletenine, v ktero se čutnice in posodi združujejo, za tem pride mišična mrena, ktero sestavljajo dolgo-, zavite- in poprečne niteke, in še le za tem sledi slizna koža z različno upodobljenimi vrhnimi kožicami.

Tudi podoba želodca naših domačih žival je različna. Konjski želodec je bobu podoben, želodec mesojedcev {{prelom strani}}je bolj okroglast in pri prežvekovalkah ima vsak del želodca posebno podobo.

Ustje požiralnika prežvekovalk, prešičev, mesojedcev, je podobno kožnatemu livniku; zato tudi zamorejo te živali prežvekovati in bljevati.

Desno ustje želodca ali vratar zadržuje, da ne morejo še nerazkrojeni ali prevéliki kosci prekmalo v čreva.

Lega želodca tudi ni zmeraj enaka, ter se ravna po tem, ali je poln ali prazen. Vendar leži vedno bolj poprek v prednjem delu trebušne votline; naravnost za preponko in jetromi.

Različno držeče mišične nitke želodec stiskajo; zarad tega nastane v želodcu gibanje ali premikanje, kar stori, da se snov v njem tudi začne gibati, in sicer tako, da se hrana premika od levega proti desnemu, po okoliščinah večkrat memo vratarja, toliko časa, da se začne razkrojevati zavoljo primešanega želodčnega soka. Ako pridejo po goltancu zopet nove snovi, tedaj se te v sredo nastavijo, ter pregnane od nanovo prišlih grizljejev potujejo proti dolenji steni in na tej od levega proti desnemu.

Vse prežvekovalke imajo čveternat želodec, kterega deli so med seboj, ali pa z ješčnikom v zvezi. Prvi želodični del je trebuh v kosih, leži bolj na levo; drugi bolj na desno je mrežasta kapa; še bolj na desno je prebiralnik ali devetogubec, poslednjič je najbolj na desno žlemasto in debelo kožasto sirišče.

Prvi želodec napolnuje skoraj vso levo polovico trebušne votline; razdeljen je z guzo v dve polovici, leva prednja se končuje v goltanec. Slizna mrena v tem želodcu je obdana z bradovicami.

Drugi želodec ali kapa je s prvim zvezan po obširnem odprtji, je bolj oblaste podobe, in leži spredaj proti prečni mreni in prsni kosti. Slizna koža je mrežasta in z majhnimi bradovicami obsuta. Vrsta čutnih nitek v kapi je posebno znamenita, ker je z obilnimi, rudečimi, poprek pisanimi, samovoljnimi čutnimi nitkami preprežeua, od koder tudi izvira samovoljno prežvekanje. Dvoje mišičnatih guz ali klobas v tem želodcu nareja {{prelom strani}}žlebiček ali strugo, ki pelje od požiralnikovega ustja do tretjega želodca.

Prebiralnik ali tretji želodec je poloblast, bolj podolgovat ter leži zadej za kapo. Slizno mreno prebiralnika obdajajo srpu podobni listi, kteri se po različni velikosti pravilno vrsté. Ti listi v prebiralniku pa segajo od enega konca do drugega, in so z majhnimi bradovicami posuti.

Sirišče je hruškine podobe in za prvim želodcem največi želodec odraslih prežvekovalk (pri doječih je pa sirišče), leži zadej in pod prebiralnikom, ter je odprt proti njemu in proti črevom. Slizna koža sirišča je mehka, žametasta in po dolgem nabrana.

Prežvekovanje (samovoljno) obstoji v tem, da se jed iz prvih dveh želodcev, kjer je še bolj debela in namočena v lugasti tekočini zopet nazaj po goltancu s pomočjo mišičnatih trebušnih in želodčnih strani v gobec pripelje. Ko je bila jed v drugih dobro prežvekana in dovolj s slinami namešana, gre potem na novič prežvekana po požiralniku v prebiralnik, kjer se kepe zdrobé; potem pa v sirišče, kterega se čreve držé. V črevah se začne še le klaja prebavljati. Vodene jedi gredó precej v prebiralnik, in od tod v četrti želodec, in kmalo v čreva.

=== 7. Prebavljanje. ===

{{razprto|Prebavljanje}} pospešuje gorkota, mokrota, slina in posebno želodčni sok. — Želodčni sok je žlezasta, kisla mokrota, ktera obstoji posebno iz solne, mlečne kisline in z neke posebne organske skupine, »pepzin« imenovane. Ta spreobrne sladkor v mlečno kislino ter razveže gnjilčne jedilne snove.

Prebavljanje odvisi od lastnosti želodčnega soka in hitrosti stiskanja želodčnih strani. Poprek se računi, da da 2—4 ure zadostujejo, da se večina jedilnih snovi razveže. Tekoče snovi želodec prej posrka; ako se pa ob enem veliko takih snovi z drugimi vred podaja, tedaj živina {{prelom strani}}teže prebavlja, ker se želodčni sok raztanjša in tako oslabi.

=== 8. Čreva. ===

{{razprto|Čreva}} se držé sirišča ter se v ritniku končajo, in so zavita v pečico. Delimo jih navadno v tanka in dolga, in v debela in kratka čreva. Prva obstojé iz dvanajstprstnika, ali petavnika, lačnika in sukanega, tankega čreve; debele in kratke čreve pa iz danke ali ritnika, kotnice in mastnice.

Po dolgosti in širokosti so čreve zeló različne. N. pr. konjske čreve so 10—11, govedske 22, ovčje 27—28, prešičje 14—17, pesje in mačje 4—5krat tako dolge od gobca do ritnika kot žival.

Jedilna snov, ko pride iz želodca in se v čreve izliva, premiče se dalje, vsled mišičnatih črevnih strani, ktere so obrnjene proti ritniku. Med tem prelivanjem se nameša snov s črevnim sokom, žolčem in s trebušnimi slinami, ob enem se pa tudi črevni kosmiči, ki so kakor lasni čopič drobni, ter se čez ves črevni prostor razprostirajo, napijó jedilnega soka.

V tankih črevah je sršnik ali redilni sok zavoljo živega razločenja bolj redek, v debelih črevah je pa bolj suh, ker tekoče dele črevni kosmiči bolj do dobrega popijó. Pri govedini je snov, ki je v črevesu, skoraj povsod enaka.

Med prebavljanjem se jedilne snovi razkrojijo, ter se pri tem razni gazi razviti zamorejo, n. pr. ogeljnokislina, ogeljnovodenec, kislina, ki s podihanem parokrožnem zraku vred čreva vedno napeta delajo.

=== 9. Vranica. ===

{{razprto|Vranica}} je med želodcem in med prečno mreno ali prisrednjem; je piskričata, vlakničasta tkanina, v kterej je bogata krvna mreža. Vranica je malo podobna srkalnim žlezom in nima nobene izpeljalne poti za kako odločbo. Vranica je v tesni zvezi po dvojni, vodenčasti {{prelom strani}}koži in krvnimi posodami z želodcem, iz kterega prevzame preobilno krv, kadar ne dela, ter jo potem toliko časa hrani, da jo prebavljanje zopet rabi. Vranica pa tudi pospešuje napravo krvnih prvin, posebno srkalnih delov in rudečih krvnih teles. Vranica je pri raznovrstnih živalih različne podobe, kmalo je srpu, kmalo okroglim ohlapkom ali krilom podobna.

=== 10. Jetra. ===

{{razprto|Jetra}} so iz očitnih žlezastih zrnc, leže bolj na desnem med želodcem in prisrednjem, ter po izcejenem teku žolč izlivajo ali naravnost v čreva, kakor pri konju, ali ga pa v žolčnem mehurji toliko časa hranijo, da ga rabijo. Izcejeni sok za žolč izliva se pri pedalniku. —

Jetra čistijo krv preobilnega ogeljca; vsaj se snovi, ki služijo za dihanje, v gorkoto vzbujoče, primerne podobe predrugačijo; tega se prepričamo po spočetku, ki v maternem telesu počiva, ktero ima zeló očitno razvite jeterne žleze, to pa zato, ker ne dihajo in ogeljca iz krvi po plučih ne oddajajo. Nasproti so pa jetra majhine pri bolj razvitih pljučih, in tem hitreji in popolniši se sopenje ali dihanje vsled organske prizadevnosti porablja, tem manji je tudi obsežek jeter. — Jetra dobivajo svojo krv po trebušni cipni žili, v kteri se razprostira žila vratarica, ktero narejajo črevesne krvnice, trebušne slinalke, vranica in želodec. Žila vratarica, v kterej se pretaka le črna krv, razširi se še enkrat v podobi ciple v slezni tkanini jeter, odtekoča krv pride iz več cipel v zadnjo izdolbljeno ciplo; ta in žila vratarica nimate od znotraj nikakoršnih zaklopnic.

=== 11. Žolc. ===

{{razprto|Žolc}} je zelenkasta, grenka, lugasta tekočina, ktera ubrani (neutralizira) kisli želodčini in črevni sok; pri tem se nareja iz sršnika mleček, ali mlečni redilni sok, kterega popijalne žile in odvodnice, ali krvne žile črevesa posrkajo, ter ga med krv pomešajo.

Žolc ima v sebi posebno smolo in neko barvino, ki čreve zbuja k dovolj živahnemu, glistastemu premikanji, pa tudi pobarva snov v črevah zeleno-sivo, kar zapazimo na izmečkih. Žolc pa tudi obvaruje snov v črevah, med ktere se pomeša, prenaglega, gnjilega vrenja.

=== 12. Trebušna slinavka. ===

Podoba blata je različna zavoljo nagub in stiskanja mastnika, čvrstost blata pa različna po krmenji, zdravji in plemenu živali.

Razun {{razprto|žil sèsalk}}, ktere nahajamo v črevesu, in ktere sèsajo mleček iz jedilnih snov vsled razkrojenja hrane, so še po vsem telesu živalskem, posebno na vodenčastih, in zunanji koži itd. razširjene sèsalke, ktere odločilne ali druge snove popijó, ter jih potem pripeljejo v obtok za vpodobovanje. Popijalne ali sèsalne žile združujejo se v mlečnih prsih, ktere so pod hrbtancem in v nabrano sprednjo, pod levo plečno kost skrito žilo ali odvodnico vodijo.

=== 13. Mleček. ===

{{razprto|Mleček}} je belkasto rumena, malo vlečljiva ali klejasta, tvornasta tekočina, ktera še ni v kri spremenjena. Kadar se mu primeša kislec, porudeči se ter spremeni vsled dihanja v krv, in podeljuje krvi po žlahnih delih ali organih života porabljene snovi. Ako ni med porabljeno snovjo, in med množino mlečeca pravo primerje, tedaj pride, ako mlečeca manjka, obtoku na pomoč mast in druge organske snovi, ako pa tudi teh pomanjkuje, tedaj žival oslabi in nazadnje celo pogine.

=== 14. Krv. ===

Zraven omenjenih sèsalk pijó in srkajo tudi še najtanjši vodenčaste posodice. Najimenitniši in vir življenja pa je krv, ktera se pretaka po žilah. {{razprto|Krv}} je rudeča, ima neko posebno življenje in duh po živali. Sestavljena je iz krvnih celic, kterih so ene pobarvane, druge pa ne: prve se imenujejo krvne oblice, druge pa meze ali limfe. Zadnje brezbarvne mezine celice so posebno koristne za menjavo snov, ker one ne nadomestujejo le porabljene pobarvane krvne oblice, ampak tudi strani žilinih posodic prerinejo, ter se potem skoz omrežje naprej premičejo, ter služijo v popravo omrežja v bolezni, kakor tudi pri zdravji.

Nezgorljive krvne soli in deli pepela so pri vseh živalih enaki, kteri so skoraj v vsakej hrani v dovolj obilni množini; fosforna kislina je združena z lugasto soljo, apnom in lojevico ali magnezijo. Proste lugaste soli, kterih je v krvi vedno več v primeri k fosforni kislini, storé, da je krv tekoča. Več je lugaste soli v krvi, teži je, in toliko teži se zgostí. Krv se pretaka po vseh delih telesa, in s tem posreduje menjavo snov, kar se posebno v celicah godi.

=== 15. Srce in krvni obtek. ===

Srce je razdeljeno v od zgorej do zdolej držečo mišičnato ločilno mreno v levo in desno polovico; obe polovici ste pa zopet z mnogimi, žilavimi klopoteči razdeljeni v gornji ležeči prednji in zdolej ležeči srčni predal ali predalček. Desni srčni predalček se stiska skupaj, in tako poriva krv skozi plučno odvodnico v pljuče. Plučna odvodnica končá pa se zopet v zeló tanke in drobne vejice ali mehurčke v plučno tkanino. Te vejice pa preidejo v tanke žilice, ter se s časom končajo v veče vejice, ktere se potem združijo s plučno odvodnico, in tako v levi srčni predpredal dospé. Kroženje, po kterem krv skonča pot iz desnega srčnega predpredalčka skozi pluča in zopet nazaj v levi srčni predal, imenuje se »mali krvni obtek«.

Krv se na poti po »malem krvnem obteku« z zrakom združi, kterega diha žival skozi dušnik, in napolni potem vse plučine mehurčke. Kislec, kteri je v zraku, se med tem pomeša med krv, in tako dospé krv vsa spremenjena v levi srčni predalček nazaj. Od tukaj se premiče s kislcem namešana krv naprej po cipni žili v srčno žilo in njene vejice, ktere se razprostirajo v sprednje in zadnje telesne dele, ter se pretaka po vseh bližnjih in daljnih delih. Te žile zovemo ciple, une pa krvovračno žilo ali odvodnico, kajti ona od raznih telesnih delov krv nazaj privodi, ktera se na svoji povratni poti živilnih ali redilnih snov navzame. Ciple, ktere se vidijo, {{prelom strani}}kakor da bi bile ob koncih zakrivljene, končujejo se v zelo majhine vejice, ktere se vse v eno združujejo, in tako postane krvovratnica. Krv prehodi svojo pot iz srca po vsem životu in zopet nazaj v srce v nekoliko minutah. Iz tega si lehko razjasnimo brzo moč in vpliv strupa, vdihanega zraka ali vlitih zdravil.

Ko namreč ciple krv sèsajo, pretakajo se v najzadnjih vejicah obstoječi krvni deli skozi krive konce, ktere odvodnice postanejo, ter se zopet véliki krvni obtek z nova začenja. Pri tem krvnem obteku tiščí krv skozi drobne posodice iz cipel toliko krvnih snov ali prvin v obmrežje, kolikor jih je za napravo in vzdrževanje mišic, kitic, kosti, kože, itd. potreba. Na tej poti se pa tudi odloči v prebavnem orodji želodčni sok v ledvice ali obisti, in mokrota, ktera se v mehur odtaka, in ktero potem žival po scavniku iz života izprazni.

Krv je po svojem povratnem potu nazaj v srce veliko bolj temna, kakor kedar jo mesar živali odpusti, ker je pomešana z ogeljcem. Na tej poti pa tudi oddaja jetrom še bistvene dele žolča, kteri dostikrat sršnik prebaviti pomagajo.

=== 16. Mleko. ===

{{razprto|Mleko}} se tudi iz krvi odločuje. Na mlečnem prehodu v vimenu so zaprtim žlezom enake cevke, iz kterih mleko izstopa ali se odločuje. Bolj je krv močna in krepka, ktera se po tej poti pretaka, tem bogateja je molža. Po trebušni odvodnici ali mlečni žili se zamore to spoznati.

=== 17. Dihanje. ===

Ne manj važno kakor prebavljanje je tudi {{razprto|dihanje}} ali {{razprto|sopenje}}, kajti po dihanji se krv tudi ponovi in oživi, ker s tem se odločijo nerabljene snovi (ogelc) in drugi, kteri so k življenji potrebni (kislec, gnjilec) se v telo po dihanji dovaževajo. Po dihanji pridobljeni gazi, posebno kislic, nastopijo svoje delovanje še le v krvi, in {{prelom strani}}sicer po rudečih krvnih oblicah, ki dajejo toploto in izdelujejo moč.

Po dihanji pride parokrožen zrak, kteri obstoji iz 79% gnjilca in 21% kislca, pa le malo ogeljnokisline po vzajemnosti s krvjo po tankih žilah v plučine zrakovne mehurčke. Del podihanega zraka popije krvna množina, med pretakanjem združi se kislec parokrožnega zraka z ogeljcem vred (kterega se posebno dosti v črni krvi nahaja) vogeljno kislino. Tako se tudi kislec združi z vodencem v krvi, ter postane voda, ktere snovi se po dihanji oddajajo. Kislec dospé v krv bolj po posrkanji, nego po tlačenji zraka; posrkani kislec izžene potem ogeljnokislino, ktera je po okisanjem v krvi postala. Ako je v podihanem zraku veliko ogeljnokisline, tedaj pa ta kislec prežene, okisanje se ne more več izvršiti, in življenje ugasne.

Pri navadnem dihanji ostane še 6—8krat toliko zraka v plučinih celicah, kakor se zraka premenja z vsakim dihljejem. Gnjilca v podihanem zraku se vselej en del čez nekaj časa, en del pa po scavnici oddá. Živalska hrana, posebno dihanje vzdržuje prebavo, one so les vživalskej peči, spraznenje (blato) je pa namesto pepela. Tem popolniši je dihanje, toliko viša je gorkota živali. Mesojedci od podihanega kisleca izdihajo ogeljne kisline ¾, rastlinojedci pa ⁸<small>/10</small>—⁹<small>/10</small>, kar od tega ostane, služi za napravo vode in za žveplokislino. Navadno se vedno več kisica podiha, kakor se ogeljnokisline izdiha, ali kar se rabi za okisanje. Kislec tedaj še vedno ostane, ako se je tudi ogeljna kislina po dihanji in izpraznenji odločevala.

Po dnevi, kedar žival čuje, navadno tudi pri obilnišem izdihanji ogeljnokisline oziroma manj kisica v sè podiha, ko po noči v spanji pri slabejšem izdihanji. Po noči se tedaj preskrbi s kislcem za prihodnji dan; zmožnost, da se zamore ž njim preskrbeti pa raste s pomnoženjem beljaka, kterega živali v hrani podajamo.

Sprememba, ktera se s krvjo vsled dihanja godi, obstoji tedaj v tem , da se temno-rudeča krv po žilah spremeni v svitlorudečo krv v cipnih žilah.

Podihani zrak se najprej v nosu pogreje in po vohu poskuša: potem gre skozi jabelko ali krbeij, kteri tudi s pomočjo svoje občutljive slezne kože razsoja o vrednosti zraka, ter teče dalje skozi dušnik in njegove vejice v sapnikove vejice.

=== 18. Dušnik ali sapnik. ===

{{razprto|Dušnik}} ali {{razprto|sapnik}} obstoji iz veliko hrustančastih véz, ktere so po elastičinih mišičnatih nitkah in piskričasto tkanino zvezane, toda tako, da se zamore posnedje lahko spremeniti. Dušnik se razdeljuje v več vejic, ktere se čedalje v tanši in drobniši cevi razširjajo, ktere naposled končajo v plučne mehurčke. Vendar nima vsak mehurček lastne vejice iz dušnika ampak narejajo skupke, kteri se mejé v hruški podobne žakljice ali vrečice, ktere so v zvezi z dušnikom. Vse struge in mehurčki so prevlečeni s slezno kožo, in krvne posodice pluč razširjajo se v straneh mehurčkov. Na kubični palec računi se 5—6000 takih mehurčkov.

=== 19. Pluča. ===

{{razprto|Pluča}} so prav za prav le množina ali skupek tankih plučinih mehurčkov s svojimi krvnimi posodicami. Barve so bolj rudečkaste, pri stari živali pa bolj bleda, so mehka, ter plavajo na vodi, ako so že služila za dihanje. Vodenčasta koža, ktera oprsno mreno preoboka prevlači tudi pluča, ktera so razdeljena v več kril, ter narejajo dvigalne vezi. Pluča govedja so sestavljena iz malih kril, ktera so zvezana s plučno odejo in kletkasto tkanino. Ravno ta koža nareja v prsni votlini posebne prostore za oboja pluča.

=== 20. Prsni koš. ===

{{razprto|Prsni koš}} izpeljuje dihanje. Da ne pripušča zraka, obdan je na obeh straneh z rebri in njih mišicami, {{prelom strani}}proti vrhu ga loči hrbtanec, na zdolej prsna kost, od spredej veliko cevno omrežje, in od zadej pa prečna mrena. — V plučih bi zraka zmanjkalo, kadar se prsni koš razširi, ako bi hitro ne pritekel novi parokrožni zrak. Tek in izdihanje se tedaj izvršuje vsled stisnenja ali skrčenja prostora v prsni votlini, ktero od tod izvira, da se prečna mrena v prsno votlino pogrezne, ter vzdignjene rebrine strani zopet bolj navzdol in nazaj premika ali pregiba. Deli izdihanega zraka so ogelnokislina, gnjilec, vodeni sopuh in znabiti môčni ali hlipni ali êterično-oljnati deli.

Ako žival mirno diha ali sope, tedaj pospešuje to prečna mrena in trebušne mišice, diha pa hitro, jej tudi pomagajo rebrine in prsne mišice. Zdrav konj stori 8—12, goved 12—20, ovca 15—30 potegljejev v minuti. Pri pravilnem dihanji je število potegljejev v primeri k žilinim vdarcem enako kakor 1 : 3½. Bolj ko se žilini vdarci množé ali gosté, hitreje je dihanje; vendar to ne raste tako naglo pri dihanji, kakor pri žilinih vdarcih. Bolečine v sopihi, posebno v prsnem košu ali v prsih pomnožé število potegljejev, pri slabosti ali nemoči se pa število žilinih vdarcev pomnoži, brez da bi se potegljeji v tej primeri pomnožili. V mladosti, pri naglem premikanji, pri véliki vročini je število potegljejev zeló obilno. Dihanje se začne z rojstvom (navadno z zavekanjem) ter se konča s smrtjo.

=== 21. Živalski glas. ===

Z dihanjem je v tesni zvezi {{razprto|živalski}} glas. V jabelku ali krhiji, ktero je sèstavljeno iz več hrustancev, je namreč slezna koža, ktera vsled svoje občutljivosti varuje in razsojuje zrak, posebne gube ali zgibe pa narejajo obče znano glasilko ali glasnjo. Ako se te zgibe po močnem zraku razgujajo, tedaj se napravi in sliši glas. Da je glas viši, niži ali močneji, odvisi od skrčenja glasilke, od tega v kaki meri se z jabelčnimi mišicami zgube nategnejo, ali se pluča in koš raztegnejo, in ali se jabelko pri stegnjenem vratu gobčnemu odprtji približa {{prelom strani}}ali oddali. Po glasu razodeva žival svoje notranje občutke.

Po vsem tem nam gre še omeniti odločitevnega orodja, namreč obisti ali ledvic in izhlapenja.

=== 22. Obisti. ===

{{razprto|Izpuščanje}} ali {{razprto|scanje}}, ktero {{razprto|ledvice}} pospešujejo, je izhlapenji ravno nasprotno dejanje. Obisti so žlezaste in bobu podobne, v ledjah ali kolku na desno in levo hrbtanca, in zavite v debelo tolščo. Zunanji deli obstoje iz zrnate žlezaste tvarine, ktera odločuje scavnico iz črne krvi. Scavnica pride potem v notranje v ostrostolpne, ena na drugi ležeče cevi, ktere z bradovičastimi izviški in z žlezno kožo prevlečene prostore v obistih ali tako imenovani ledvični jerin mejijo ter tam scavnico oddajajo. Od tukaj naprej pride scavnica kapoma v mehur po scavnem žlebičku, kjer se tako dolgo nabira, da jo zavoljo napolnjenja ali po scavnici obujen vzbud ali čut izprazni. Ledvice pospešujejo posebno izpraznjenje gnjilca navzetih in tacih snov, ktere se ne dadó upodobljati, pa tudi slanastih snov, ktere se v vodi raztopé.

=== 23. Koža. ===

{{razprto|Koža}} izhlaplja primeroma še več ogelnokisline kot pluča. Za življenje je izhlapenje jako važno, posebno izločenje potnih in lojnih žlezic ima velik vpljiv na to, da se krv meša in čisti. Ako se tedaj izhlapenje prirodi primerno ne izvršuje, kar se zgodi pri prehlajenji, tedaj ostane nesnaga ali žlindra v krvi, in tedaj morajo drugi bolni deli telesa za te zunanje nedelajoče tvarine delati. Koža je zrkalo telesnega zdravja, zato naj pa gospodar nikar ne skopuje pri štriglu ali čohli, ampak naj skrbí, da bo vedno vsa žival snažna in čedna.

=== 24. Potne žleze. ===

{{razprto|Potne žleze}} so majhine, grozdičaste žlezice s krogastimi izcejnimi toki, zraven kterih ležé lojne žleze, v kterih je kožna maščoba. Ako žival slabo krmimo, tedaj se tudi ta maščoba nepopolno izločuje in zato je tudi pri takih živalih koža brez vse svitlobe. Pri starih in utrjenih živalih je izhlapenjo slabeje, zato so pa tudi take živali manj občutljive proti prehlajenji, toda njihova koža je brez svitlobe. — Ako žival strižemo ali jo na mrazu imamo, tedaj zastane izhlapenje, posebno lojnih žlezic, nabira pa se potem mast ali loj pod kožo.

=== 25. Životna gorkota. ===

Govorili smo že na drugem kraji, da porabi žival pri velikem krvnem obteku v ciplah obilno ogelčnih krvnih delov od podihanega kisleca, da napravi ogelnokislec; ker se pri tem ogelnokislec tako rekoč sožge, obudi se sama od sebe v životu neka {{razprto|gorkota}}, ki je različna od zrakove toplote. Pri zdravej živini iznaša telesna gorkota + 29° do 30°R. Da se vedno toliko gorkote napravlja ali obudi, ter se dihanje vzdrži, treba je, da živalska hrana kislecu v krvi vedno dovolj ogeljnokisleca podaja.

Nekoliko tega nadomestujejo že do dobrega prebavjeni krvni in telesni deli, ktere žival potem v podobi ogelnokisline oddaja. Ako pa kislec sam v krvi ne najde dovolj ogelnokisline, da bi se ž njo združil, ter tako napravljal gorkoto, loti se tedaj v životu že najbolj popolnoma izdelanih delov, n. pr. masti; zato tudi zapazimo, da tako živinče zmedli in se suší.

Tem mrzleje je zrak, toliko več telesne gorkote žival pogubi. V takih slučajih in primerljejih moramo tedaj skrbeti, da podajamo živali toliko več redilnih in živilnih snov, ktere zamore ona porabiti za napravo telesne gorkote. Umni živinorejec pa tudi skrbi, da je v hlevu vedno primerna in enakomerna gorkota. Ta znaša pri konjih in govedju + 12°R., pri ovcah pa + 8º do {{prelom strani}}10ºR. Mlada žival pa potrebuje zavoljo žlahtniše in tanjše kože nekoliko več stopinj gorkote.

Prevelika gorkota pa život zavoljo čezmernega izhlapljenja preveč oslabí; tega se sami na selu prepričamo kedar smo se zeló potili.

V takih okoliščinah naj se tedaj nikar ne pozabi, žival s hladno vodo dobrodejno hladiti.

=== 26. Mast. ===

{{razprto|Mast}} je 2—3krat tako bogata ogelnokisline, kakor môčec in sladkor, pa tudi posebno pospešuje dihanje in napravo telesne gorkote. Podajajmo jo tedaj živali primerno; kajti ona ne odločuje samo živilnega soka iz sršnika, temveč tudi krv za napravo telesnih delcev pripravno dela. — Ako žival masti ali mast napravljajočih snov čez mero povžije, tedaj jo nastavi na primernih krajih v telesu, in mast jej potem za brambo telesa, v sili za napravo gorkote služi, ali pa polajšuje pregibovanje.

=== 27. Kosti in mišice. ===

Poglavitni in potrebni deli živalskega telesa so tudi {{razprto|kosti}} in {{razprto|mišice}}, iz kterih je sestavljeno vso živalsko telo.

Glavnega dela telesa ali hrbtanca držé se rebra, nogé vežejo spredi plečeta, zadej medenice, ki so iz večih ali manjših kosti, ter telesu večo pregibljivost, moč in krepost delijo. S posameznimi členi ali zgibi so kosti tako sèstavljene, da je konec kosti votel kakor čaška, drugi pa je okroglast kakor sklepalno jabelko. Premičejo se posamezno ali obe skupaj, da bolj ravno ena proti drugi stojé. Vselej pa kosti okoli in okoli vežejo in držé sklepna vezala. Da se ena kost ob drugi ne odrga ali oguli, pretaka se med členi debelkasta tekočina ali sklepna žleza. Ako se ud presili, tedaj se sklepno žleze preveč in prekmalo porabijo, in zato ud otrpne ali se utrudi.

Kostini obstojni deli so v obče fosforna kislina, apno in klej rumenkaste barve. Pri mladi in nedorasli {{prelom strani}}živali so kosti mehke in še bolj hrustave. S časom, ko se razširi in nabere več apna in fosforne kisline, se utrdi, in to pri popolnoma dorasli živali. Kdor mlado in še nedoraslo živino rabi za pretežavna dela, tedaj kosti zavoljo mehkobe oslabé ali pa se skrivé, ter tako svojo pravo podobo zgubijo.

Močne in trdne kosti in mišice sploh dajejo moč za pregibovanje in delo. Vendar debele kosti ne veljajo toliko, ker zamorejo biti več ali manj rahle in zato slabe. Take kosti vidimo posebno pri nežlahtni in taki živali, ki se je v mladosti zanemarjala ali slabo redila.

Nobena kost pa se sama za se pregibati ne more, ampak le s pomočjo mišic, kterih je vse polno v živalskem telesu. Dvoje mišic pa je posebno važnih: »pregibnica«, ktera skupaj vleče, in »raztezalnica«, ktera ude razteza. S pomočjo teh dveh mišic se udje pregibljejo, ker prva skupaj stiska, druga razteza. Ako se pa obe mišici naenkrat skupaj stisnete, tedaj občuti žival na dotičnem udu bolečino ali kakor pravimo krč.

Mišice — ali meso — sèstavljene so iz neštevilnih, zeló drobnih nitek ali kitic, po kterih se tekočina pretaka. Posamezni zvezki so zaviti v mastno kožo, kar obvaruje, da se mišice ne drgnejo ena ob drugo, ter pospešuje gibčnost. Ako so nitke rahle in s sokom napolnjene, ter je tolsta vmesna lega zeló obširna in raztegnjena, tedaj so take mišice slabe. Taka žival ni kaj prida za težavno delo, toda njeno meso je toliko okusniše in boljše.

Večina mišic ravna se po volji živali, le nektere žlahtniše mišice znotranjih delov, od kterih smo na drugem kraji govorili, se pregibljejo samovoljno.

Vse telo je prepreženo s čutnicami, ktere se v možganih združujejo. Učeni jih štejejo 12 parov. Od možganov teče hrbtni mozeg, kakor močno deblo skozi hrbtanec, ter se končuje v neštevilne, čedalje tanjše razširjene čutnice po raznih potih, celo do najmanjših delov telesa.

Te po vsem telesu razširjene čutnice napolnuje belkasta, možganom enaka gmota, ter dela, da žival po vsem telesu občuti.

=== 28. Upodobovanje. ===

Konečno hočemo še kratko spregovoriti o {{razprto|upodobovanji}}. Ako se iz črne krvi nove, primerne snovi na dotičnih delih narejajo, da rastejo ali v taki meri ostanejo, imenujemo to upodobovanje. Več in boljše krvi prihaja h kakemu delu, popolniši in dostojniši je z živežem preskrbljen ter popolnejši bo dotični ud svoje delo opravljal. Ako preneha krvni pritek, tedaj ud otrpne ali odmrje.

V mladosti prestopi upodobovanje navadno mero, iztega izvira rast, dasiravno ne rastejo vsi udi ob enem. Ako se pa še več živeža podaja, kot ga je za rast in ohranjenje potrebno, tedaj se žival debeli, ako pa manj, takrat pa medli.

Zgubljeni telesni deli se na novo narede, n. pr. rogovje (kopito, parklji, lasje, gornja koža), piskričasta tkanina. Tekoče snovi, n. pr. krv, vodenčasta tekočina se večkrat in hitro naredé. Na tacih delih, kjer je zmanjkalo snovi, naredé se za upodobovanje nove posodice, ktere donašajo več krvi kakor sicer, ker se za napravo tudi več krvi potrebuje, n. pr. pri gonjenji ali bukanji, pri nosečnosti itd.

=== 29. Dobe živalskega življenja. ===

{{razprto|Troje dob}} živalskega življenja razločujemo: Prva doba se imenuje razvijalna ali razmotalna. Začenja se z rojstvom, ter konča z dokončanem dobivanjem zob. V tej dobi navadno žival neha rasti na visoko, toda na široko ne. Srednja doba zove se doba popolnosti. V tej dobi doseže žival vsestransko na svojem telesu najvišo stopinjo in ravnotežje v vsem. Zato jej tudi zunanje nezgode v tej dobi manj škodujejo. V tretji ali zadnji dobi pa zapazimo, da telesne moči že pešajo in zmanjkujejo. Tudi {{prelom strani}}odmrli iu premakljivi deli se ne nadomestujejo več ali pa vedno redkeje in slabeje. Pa tudi vsaka zunanja nezgoda ali naključba je živali škodljiva, dokler slabost in bolezen — smrti — razvezovanja telesa s seboj ne pripelje.

=== 30. Smrt. ===

Toda le redko kedaj včakajo naše domače živali tacega konca, večina jih pred časom zavoljo slabega ravnanja pogine, ali jih pa iz gospodarstvenih vzrokov porabimo. Po smrti se nekteri deli več minut celo ¼ ure še gibljejo ali skupaj stiskajo. Kmalo po smrti, najprej 10 minut in najzadnje 7 ur, pokaže se mrtvaška odrevenelost, gibljivi udi namreč se stegnejo ter postanejo negibljivi, mišice postanejo trde in nategnjene. Odrevenelost ali otrpnjenost se razširja od vrata in prednjih okrajov telesa proti zadej.

V živalskem telesu se kakor tudi v rastlinah snovi razvezujejo. Zato se precej po smrti živalske snovi kemično razdelé, ter se vse snovi, ktere so se prej iz zemlje ali zraka za vzdrževanje telesa rabile, zemlji in zraku nazaj vrnejo.

=== 31. Razpadanje živalskega telesa. ===

Pri trohnenji živalskega telesa izhlapi najprej voda, ktera je neobhodno potrebna za razvezovanje, kajti razvezovanje se ne da misliti, ako odtegnemo telesu vodo. Gnjilec izhlapi v podobi amonijaka; v podobi gazov (plinov) tudi izhlapijo vodenec, ogelnokislina, žveplokislina, ogelc in fosforna kislina. Naposled ostane le še prstena, črnkasta snov, prstenina ali črna zemlja, ktera je namešana s kislobo, rudninami, zemljami in lugastimi soli. Prstenina služi potem rastlinam za živež s tem, da posreduje privzetje ogelnokisline, amonijaka in vodenca, ktere tvarine služijo rastlinam v živež. Prstenina ima veliko navlečno moč za imenovane gaze in vodo, in sicer tako, da, kedar rastline snovi povžijejo, ona zopet nove na se {{prelom strani}}vleče. — Tako razpade živalsko telo v prvotne svoje snovi in smrt živali je prehod v drug način življenja.

== II. Oddelek. ==

=== Hrana živalska in njena vrednost. ===

Vsak živinorejec gotovo živino redi, da bi mu dala obilno mleka, masla, sira, masti, mesa, volne itd., da bi mu pri delu pomagala, da bi mu naredila dovolj potrebnega gnoja, da bi jo dobro prodal, itd. Ker pa navadno sleherni živinorejec pri živinoreji skuša več navedenih namenov doseči, stane ga gnoj toliko manj, tem obilniši je pri tem druge namene dosegel. Skušnje pa javno pričajo, da nobenega teh namenov živinorejec ne bode dosegel, ako ne bode živine prav in modro redil, ako ni reja živini primerna, živina pa reji.

V prvem oddelku smo spoznali, da le zdrava krv zamore živalske organe rediti. Zdravo krv pa dobiva žival iz redilne hrane, ktera se v želodcu prav prekuha, v zdravi vodi raztopi, ter jo potem črevne pijavčice posrčejo in v podobi soka v krv pošiljajo.

Omenili smo že, da obstoji žival iz enacih kemijskih prvin kot človek, tedaj tudi iz gnjilca; te prvine moramo tedaj v hrani živali podajati. Navadna hrana ima gnjilca zeló malo v sebi, in zato je mora žival veliko povžiti, da se prav redí. Kajti rastlinska trupla celo nič gnjilca v sebi nimajo, vendar pa so nekoliko redilna, ker potrebuje živina tudi druzih kemijskih prvin za živež; rastlinski sok pa je gnjilčen, kterega rastline prihranjujejo v rejo svojega lastnega sadú; sad rastlinski je tedaj vselej tudi iz gnjilca, in zato žival najbolj redi.

Djanske poskušnje so pokazale, da potrebuje sleherna žival vsaki dan določno mero hrane, da žival ali njeno truplo ostane pri pravem obstanku, brez da bi primerni prostor presegla. Vsaj vemo že iz prejšnjega oddelka, da obrača žival to vzdrževalno hrano za napravo telesne {{prelom strani}}gorkote, in da nadomesti vse dele, ktere vsaki dan, da vsaki trenutek porablja. Znano nam je že tudi, da, kolikor veči in popolniši so sopila pri živali, toliko več krvi se potem v posamezne telesne dele spraznuje, kar donaša več masti in mesa. Zato pa tudi veljá sploh žival s širokimi in globokimi prsi za posebno spretno, ona povžito hrano najbolje splačuje. Toda, ako podajamo živali edino le vzdrževalno hrano, tedaj ne more ona od nje nič porabiti za napravo mesa, mleka itd. Ako bi pa še od nje zahtevali, da bi nam delala, tedaj mora shujšati in oslabeti; kajti ona ne more porabljene organične dele z drugimi nadomestiti, in tako le meso iz nje molzeš, ter ti dela sè zgubo na mesu in telesu. Za napravo mesa, mleka, volne itd. porabi žival tisti živež, kteri jej od vzdrževalne hrane ostaja. Temu živežu pravimo tudi, da ga lože razločimo od unega, užitni, stroškini ali pridelovalni živež.

Kdor tedaj podaja svoji živini izključljivo vzdrževalno hrano — izvzemši edino nedelalno živino — in zraven tega pa še kaki dobiček od nje pričakuje — razun malo slabega gnoja — ta se zeló moti. Tak gospodar ima prej škodo nego dobiček. V hrani namreč podaja živali neki kapital, pričakovaje s kapitalom vred tudi obresti — mleko , mast, meso itd. — pa navadno vse zgubi, še hrana se mu ne splača. Zato se tudi po vsej pravici imenuje tako krmenje lahkomiselna zapravljivost. Ako bi naši gospodarji vedeli, koliko miljonov gold, po svoji nevednosti in svojeglavnosti čez leto in dan brezskrbno od sebe pomečejo, gotovo bi vse drugače ravnali!

Kmetijski kemikarji raznih dežel so se veliko trudili, da bi tečnost in vrednost rastlin izvedeli, kajti veliko je na tem ležeče, da se na tanjko vé, koliko zdá ena, koliko druga hrana, ali koliko je vredna. Kajti nikakor ni mogoče, da bi bila vsa hrana, ktero kmetovalec čez leto pridela, enako redilna in bila enake vrednosti: vsaj je že vsakemu kmetovalcu po skušnji znano, da je med pičo in pičo velik razloček, t. j., da ne izdá vsake baže klaja pri živinski reji toliko, kolikor druga {{prelom strani}}tekne; vsaj to od vremena in časa tudi veliko odvisi. Pa se tudi ne sme prezirati, da gre drugače rediti živino za mesnico, drugače molzno, drugače delalno, in zopet drugače uno, ki je za priredbo.

Vseh tacih in enacih razločkov naj živinorejec nikar lahkomiselno ne prezira, ampak naj skrbi, da se temeljito in odločno sèznani z bistvenostjo in vrednostjo pridelane krme; potem naj jo modro na posamezne glave razdeli, da jo tako na najviše obresti naloži, da mu največ koristi donaša.

Da živini krma bolj ali manj tekne, odvisno je tudi od njene naprave, dobrote in prebavljivosti. Pa tudi vsaka klaja vsaki živini ne koristi enako; kajti korist klaje tudi zeló odvisi od različne starosti, plemena, rabe živine itd. Kajti to more biti že slehernemu živinorejcu znano, da ena krma služi bolj za napravo mleka, druga za napravo mesa itd.

Razvidno je tedaj, kako neobhodno je potrebno, da živinorejec dobro pozná bistvene in obstojne dele onih rastlin, ktere prideljuje, da vé zemlji podajati one gnojne snovi, po kterih najvspešniše rastejo. Pri vsem tem pa bo živinorejec izbiral najtečnišo, in poleg tega tudi tako hrano, ktera mu po najniži ceni največi dobiček donaša.

Ker smo se v prvem oddelku sèznanili z anatomijo živalskega telesa, hočemo še tukaj malo spregovoriti o snovih, ktere pomagajo one dele ali organe vpodobovati. Za napravo kosti v živalskem telesu imajo velik vpljiv nezgorljivi ali rudninski deli, kakor so fosforna kislina in apno. Te dele naj živalim (mladim več) podajamo vsaki dan med drugo klajo. Žitna zrnja in njih snovi, otrobi, moka, oljnate prešje itd. so tudi bogate fosforne kisline, in za napravo kosti tedaj posebno spretne. Ker sta fosfor in apno vedna spremljevalca iz gnjilca obstoječih živalskih tvarin, zato ju ne sme nikdar manjkati v krmi. Tudi kali, sol in železo kot bistveni deli krvi in prebavnega soka naj se živalim v krmi podajajajo. Kar ostane od teh rudninskih delov v živalskem telesu, izprazni jih žival med izmečki. V podobi gnoja pa potem {{prelom strani}}ravno ti izmečki pomagajo gospodarju, zemlji one iz zraka nenadomestljive rudninske dele pridelati, ktere so vsled setve — ktere dajejo živalsko krmo — jim bile odzvete.

Gorljive zeliščine snovi ali kisleca navzeti rastlinski deli pospešujejo po večem napravo krvi, — kisleca proste pospešujejo tečnost krme. Potrebno je tedaj, da podajamo v hrani živalim obe prvini, da hrana kaj koristi, ter se kosti, mesó, mleko itd. napravljati zamore.

Vsa hrana pa mora biti po svojih skladnih delih želodcu lehko prebavljiva, ako jej tudi vso vodo odvzamemo, ali da ona ne preseže pripravne mere.

Navadno potrebuje žival za svoje življenje 4krat več vode, kot suhih skladnih delov, kajti voda ne pospešuje le razkrojevanja hrane, ampak služi tudi za čiščenje in tanšanje krvi (krv ima 90 odstotkov vode), ktera potem porabljene snovi, s kislecom na vzete po scavnici iz telesa odpeljuje.

Mast, ktera je v živalskem telesu v posebnih iz mezdric narejenih mešičkih ali zaključkih, zgotavlja redilni gnjilec, razvezuje telesno gorkoto in ohrani zabelj življenja; zato naj se v hrani v primerni meri podaja, ako žival ni že od natore čeznavadno debela. — Dobra senožetna mrva, prijemki ali otrobi in kravje mleko obstojé iz 3—4 odstotkov, divji sladki koren, zelene ali frišne rastline, razne slame obstoje iz ½—2 odstotkov masti, v koruzi je je 6—7 in v oljnati prešji 8—12 celo do 50 odstotkov. Taka hrana pa naj se podaja vedno z ozirom na starost živine (mlada in pitavna potrebuje je več) in na namen, zavoljo kterega se krmi. Ker pa naravne zeliščine kisline pripomorejo, da živina ložej hrano prebavlja in pospešujejo, da se mast in redilni sok odločuje, vendar pa dostikrat prebavljivost pokažé in oslabé, ter drisko itd. napravijo, ako se prava mera prestopi; zato naj v tem gospodar posebno modro in prevdarno ravná.

Tudi môčec, klej in sladkor, se ve, da v različni meri in podobi, so v rastlinah. Imenovane snovi {{prelom strani}}spremené se s pomočjo slin in druzih prebavnih sokov v želodcu v sladkorno redilno snov, ktera preide lehko v krv, ter potem dihanje, napravo telesne gorkote in odločitev mleka pospešuje. — Da se mleko bogato odloči, so tedaj posebno pripravne in velike vrednosti rastline z izdelanem sladčicem, kakor je zelena koruza, zelena rž itd. V takih in mladih rastlinah je tenka snov, pa tudi môčec.

K živalski hrani prištevamo tudi manj prebavljivo, toda za nasitbo zeló važno lesno liko (stara rastlinska piskrična snov), kamor vvrstujemo vsa pusta jedila in one suhe redilne snovi, ktere imajo sila dosti vlakneca, pa primeroma malo pravih redilnih snov. — Ako hrana želodec preveč napolni, ali ako je premalo v želodec pride, tedaj je želodec ne more v kepe predelati, se tudi ne namoči z želodčinim sokom, in zato je žival ne more prebaviti, ter pride zopet taka od nje. To veljá tudi od vse presuhe in premokre hrane.

V dobrem senožetnem senu podajamo živali vse navedene potrebne bistvene rastlinine snovi, kakor pravilno mero masti, kisleca bogate in kisleca proste snovi, suho snov, lesno liko in drugo. Kajti vrednost in prednost sena odločijo le te snovi.

Mogoče je, iz različnih rastlin (dasiravno so ene veče, druge manje senene vrednosti) sèstaviti primerno hrano, ktera živino enako redi kakor dobro seno, pa živinorejca dokaj ceneje stane.

Vemo pa iz vsakdanje skušnje, da ni mogoče, pa da tudi ni gospodarstveno, žival izključljivo s senom krmiti. Vsaj pride čas, da mora gospodar svojo žival krmiti s tečno in močno (kisleca navzeto) hrano , n. pr. pri težavnem delu, pitanji in mlado še nedorastlo; so pa tudi okoliščine, da se lehko od tega pravila odstopi, in da zadostuje bolj lehka in slabeja hrana, n. pr. ako žival težko ali celo nič ne dela. V prvi priliki mora biti tedaj hrana kisleca bogateja, v drugi pa slabeja od dobrega sena. Da pa zamore živinorejec živalsko hrano modro pomešati, zato je potrebno, da temeljito úme prednost in vrednost razne živalske hrane prav presoditi.

Natanjko določiti, kolíko mero brane naj se živalim na dan podaja, naj se živinorejec ravna po velikosti in teži živali; to se pa najlože in najnatanjčnejše po živalski tehtnici (vagi) izve. Zato naj bi take tehtnice v nobeni vasi ne manjkale, kjer se živina umno redi, kajti po tej tehtnici vsaki gospodar lehko natanjko izvé, ali je žival med tem na životu pridobila ali izgubila, tedaj koliko je koristila hrana. Dobijo se tako tehtnice v Ljubljani pri kmetijski družbi, pa tudi na Dunaji pri L. Buganyi & Comp. Tehtnica, ki vzdigne 15 centov, velja 150 gld. do 20 centov pa 170 gld. Župani, in vi srenjski možje, zdramite se!

Navadno se rajta, da potrebuje dorastlo živinče ¹/<small>70</small> svoje žive teže suhe snovi kot uzdrževalno hrano, ter da se kmalo več, kmalo manj uzdrževalne in užitne hrane (²/<small>70</small> žive teže suhe snovi) podaja v dobrem senu ali se senene vrednosti koristno pokrmi.

Kdor tedaj podaja svoji kravi uzdrževalno in užitno hrano v dobri krmi, mora jej tedaj polagati suhe snovi pri srednji meri ¹/<small>40</small> žive teže, na 100 funt. žive teže 2½ funta suhe snovi ali 3 funte sena in na 1000 funt. žive teže 25 funt. suhe snovi, ali 30 funt. sena, kteri obstoji navadno še iz 15 odstotkov vode. Na ¹/<small>70</small> žive teže pride tedaj živali uzdrževalne hrane pri 100 funt. l³/<small>10</small>, pri 1000 funt. 13 funtov suhe snovi polagati, ktera pa sme biti manje vrednosti od srednjega sena. Kot uzdrževalno hrano potrebuje tedaj žival suhe snovi senene vrednosti ¹/<small>60</small>—¹/<small>70</small> svoje žive teže, ali suhe snovi, ktera je ravno take vrednosti in tolike mere kakor dobro seno. — Toda žival, ktera dobiva le uzdrževalno hrano, ne more še nikakoršnega dobička donašati, ampak še le potem, ako jej podajamo ravno toliko (¹/<small>60</small>—¹/<small>70</small>) užitne hrane, nam ona hrano s dobičkom izplača.

Omenili smo že, da ni gospodarstveno, svojo žival izključljivo z mrvo krmiti iz raznih razlogov, in da je dobro vedeti sèstavo raznih rastlin, pri kteri se tudi slabeje in manj vredne rastline dražji in boljši splačajo, pa ravno tako redé, toda dosti ceneje stanejo. Tako sèstavo iz raznih rastlin, ktera je prerajtana na 1000 {{prelom strani}}funtov žive teže, in ktero mi priobčimo v šestem oddelku sèstavil je dr. <big>Emil Wolff</big>. Sto funtov sena ima tedaj 14 ³/<small>10</small> vode in 85 ⁷/<small>10</small> funt. suhe snovi, ktera pa je zopet sèstavljena iz + 6 ²/<small>10</small> rudninskih delov, + 30 lesne laknice, 8 ²/<small>10</small> kisleca navzete, (redilne,) + 39 ³/<small>10</small> kisleca proste — redilne — + 2 masti — redilne — skupaj = 85 ⁷/<small>10</small> funt. Prezirati pa ne smemo v teh 85 ⁷/<small>10</small> funtih suhe snovi velike vrednosti lesne laknice, kot napolnitvinega pomočka in rudninskih delov. Za kravo mlekarico je tedaj najpripravniše primerje kakor 1 : 5.

Da pa zmore gospodar svoji živali vedno enako mero dovolj užitne hrane polagati, potrebno je, da vé, koliko je je čez leto in dan pridelal, ker se zamore določiti, ako se izve kubični prostor. Naslednji pomoček gospodarju delo in stvar polajša. Na 100 funt. pride

pšeničnega, rženega zrnja . . 2¼—2½ kubična čevlja

dobre senožetne mrve . . . . . . . . . 14—16 '' ''

{| class="wikitable" style="font-size:90%;text-align:left"

! !! <small>kisl. proste</small> !! <small>suhe snovi.</small> !! <small>kisl. navzete.</small> !! <small>masti.</small>

| 85 funt. detelje || 68,8 funt. || 11,4 funt. || 2,7 funt. ||

Kisleca proste snovi lehko pomnožimo s krepčalno hrano, suhe snovi pa s slamo. Ako pridemo tedaj k prejšnji hrani še 200 funtov ozimne pšenične slame, ktera je sèstavljena iz:

{| class="wikitable" style="font-size:90%;text-align:left"

| 160,0 funtov || 4,0 funtov || 60,4 funtov || 3,0 funtov ||

| 142,0 '' || 18,6 '' || 67,8 '' || 4,3 '' ||

Da pa je hrana res koristna, naj se vsaki živinorejec prizadeva, da je vsa snažno spravljena in pripravljena. Pa tudi, kadar se hrana spremeni, naj se žival vselej za to pripravlja, da pride tudi na boljšo hrano. Kakor je obče znano redimo po leti živino samo v hlevi ali se pase po pašnikih. Zimska klaja pa je: mešanica, detelja, korenje, krompir, repa, pesa, drožje od piva in žganja, oprešje ali pogača iz lanenega semena, žitno zrnje itd. Kako gre to mešati med drugo krmo, najdeš v šestem oddelku, tukaj hočemo le še opomniti, kako zamore živinorejec svoji živali po umnej in modrej pripravi hrane svojo lastno korist pospeševati.

Po nekterih krajih rezanico, da se brez ognja skuha, s posebno pohvalo tako le pripravljajo: v skednji hrano namočijo — na en vagan zadostujejo 4 bokali vodé — in potem jo dobro zmešajo. Da se prej ogreje, dobro je, jo nekoliko z vodo od prešja poškropiti. Ta mešanica se potem dobro stlači v posodo 2–32—3 čevlje globoko, se dobro obloži in skrbno zakrije, da ne more zrak zraven. V dveh ali treh dneh se je vse kemično tako ugrelo, da postanejo vse primešane korenine in drugo, kakor bi bilo kuhano.

== III. Oddelek. ==

Hlevi ne smejo biti manj od 8 čevljev vidoki; tla naj so vedno suha in gnojnica naj se, kar je nastelja ne popije, po cevih odtaka v gnojnično jamo.

Žival tudi rajše jé, ako so jasli tako napravljene, da žival ena proti drugi gleda, vmes pa da je 4–64—6 čevljev širok prehod.

Toda vse, kar smo dozdaj omenili, še ne donaša pričakovane koristi, ako si nismo izbrali žival takega plemena, ki že po svoji natori namenu zadostuje, bodi si z mlekom, mastjo ali z delom. Vsak gospodar vé pa že iz lastne skušnje, da od ene živali ne more vsega zahtevati; kajti ena je spretniša zato, druga zopet za kaj druzega. Močen vol ti ne bode imel drobnih in vitkih nog, in dobra mlekarica je malokdaj debela.

=== 2. Znamenje dobre dojne krave. ===

=== 3. Znamenja dobrih vožnih volov. ===

=== 4. Lastnosti živine za debelo rejo. ===

=== 5. Razna plemena. ===

=== 6. Je li bolje velike ali manjše krave rediti? ===

=== 7. Pravila, po kterih se govedska plemena zboljšajo. ===

Zoper to se naši živinorejci navadno največ pregrešé, ker dostikrat krave k biku pripuščajo, brez da bi vedeli kaj hočejo, tedaj brez namena, rekli bi, brez glave. Kravo navadno k biku pripušča, ker se ravno poja, in gospodar želi teleta od krave, kobilo vodi k žebcu, da dobi žebeta, itd. Potem kar je priredil, v kratkem proda, ter se s tem zadovoli, ako dobi za tele 8–168—16 gld. ali za žebe 30–6030—60 gld. Da bi se pa pri plemenenji gledalo na kaj boljšega ali mislilo na kaj imenitnišega, to {{prelom strani}}ni navada, ampak vse se še vedno kakor nekdaj dela tje v en dan, in reči moramo, da je zgolj primerljaj ali naključba, ako dobimo od krave ali kobile kaj boljega.

=== 8. Bik pri plemenitvi. ===

Pred 1½ letom naj se bik le prav redko pripušča, in še le po dovršenem 2 letu naj se rabi za pleme. Iz začetka mu zadostuje 30–4030—40, pozneje pa nej se mu pripusti na leto do 100 krav, kar pa je treba na enake obroke razdeliti, ako je le mogoče.

=== 9. Telice. ===

Krave ali telice naj se k biku le takrat pripuščajo, kadar se pojajo, kar navadno 24–3624—36 ur traja. Pojati se navadno začne 4 tedne po telitvi ali po porodu, kar se potem v 3–43—4 tednih ponavlja.

{| class="wikitable" style="font-size:90%;text-align:left"

! !! razpol živali !! goni se !! goni se navadno

| kobila, || 24–3624—36 ur || čez 8–108—10 dni || čez 14 dni ||

| krava, || 24–3624—36 '' || '' 21–2821—28 '' || '' 28 '' ||

| svinja, || 30–4030—40 '' || '' 21–2821—28 '' || '' 5–65—6 tedn. ||

| ovca, || 24–3624—36 '' || '' 14–2114—21 '' || '' 195 dni ||

Taka hrana je: plesnovo, oprhlo seno ali otava, gnjilo korenje, repa, star, zmrzel krompir, zelena, mokra detelja in sploh trava, ki je slana na njo padla. Varuj jo tudi škodljive pijače in težavne hoje, ne pretepaj je po divjaško, ne suvaj, v skoke je ne podi, in poslednje dni, ko ima storiti, je nikar ne vpregaj. Tudi ne puščaj se ji bosti z drugo živino. Če krava sama ne osuši, naj se s časom, ne pa naenkrat neha mlesti, predno krava povrže, in to najmanj 4 tedne. Ako pa skopi gospodar ali skopa gospodinja tega ne stori zavoljo dobička, potem se to 2–32—3 krat toliko pri teletu ali na molzenju maščuje.

kobila 48½ tednov ali 340 dni, (skrajni čas 330–419330—419 dni);

krava 40½ tednov ali 285 dni; ('' '' 249–321249—321 '');

ovce in koze 22 ted. ali 154 dni; ('' '' 146–158146—158 '');

svinje čez 17 tednov ali 120 dni; ('' '' 109–133109—133 '');

pesice čez 9 tednov ali 63–6563—65 dni;

mačke čez 8 tednov ali 56–6056—60 dni;

kokoši valé 19–2419—24, navadno 21 dni;

race valé 28–3228—32 dni;

golobje '' 19–1919—19 '';

pura '' 26–2926—29 '';

gos '' 28–3328—33 ''.

=== 10. Porod ali telitev. ===

Znamenja poroda so: vamp se vdere in stranski del križa se razširi in vime naraste. Da se živali porod polajšča, daj jej mehko čistilo ali dristilo, n. pr. malo rženih otrobi na vodi, kterim naj se nekoliko lotov glavberjeve soli pridene. Ako pa navstane pri porodu driska, treba je naglo po izvedenca poslati.

Kmalo po porodu pride od krave trebež ali posteljica, v ktero je bilo tele zavito. Ako pa trebež vendar ne pride o pravem času, naj se kuha pet minut v 10 maselcih vode 3 maselce lanenega semena, in naj se da kravi en polič po trikrat na dan. Ostalo je tudi to brez vspeha, tedaj naj se dene v 2 maselca vode 2–32—3 lote sebenbaum, kar se dobi v vsaki lekarnici ali apoteki, in naj se vse skupaj eno minutko kuha. — Ker je krava po porodu navadno zeló slaba, naj se jej dá močne, {{prelom strani}}pa lehko prebavljive pijače; najbolje so otrobi na mlečnej vodi.

=== 11. Tele. ===

Prvo mleko po rojstvi je gosto in rumenkasto, in se sploh mlezva imenuje. Ni pa prav, če se to mleko pomolze, in teletu odtegne. To mleko je teletu od natore v zdravilo odločeno, naj ga tele posesa; kati ono napravi mehko čiščenje, kar teletu posebno dobro tekne.

Za pleme so najboljša teleta tistih krav, ktere pri dobri in zdravi piči mršave, bolj kumerne ostanejo, pa vendar dobro molzejo. Pri junčkih se pa bolj na debelino gleda. Pa naj že bojo za pleme odločeni, ali za mesnice pitani, so boljši, če so od mesnatih, debelih krav. Za pleme so pa četrta in peta teleta najboljša. Tele potrebuje {{prelom strani}}hrane ali mleka na dan ¹/<small>6</small> svoje žive teže, pri 100 funtih tedaj 16⅔ funtov mleka. Štiri tedne najmanj naj tele potem dobiva toliko mleka; ako se pa tele odloči za rejo, naj se pa še čas poviša do 6 tednov, hrana pa do ¹/<small>5</small> žive teže. Sploh pa velja, da tele za pleme odločeno, dalej ko sesa ali mleko pije, bolj bode močno in raslo. Kdor hoče teleta dobro obrediti, naj jih dene na temen kraj, ter naj jim pusti dovoljno sèsati, kolikor hočejo; dobro je tudi, jim dajati vmes kako jajce. Nekteri živinorejci dajejo za pleme odločenim teletom trikrat, štirikrat, ko bolj dorastó, 5krat na dan po 8 do 12 tednov sèsati. Navadno pa pusté za pleme odločenim žrebetom 15–4815—48 tednov;

teletom 10–1210—12 ''

jagnjetom 16–1816—18 ''

prešičkom 7–87—8 '' sèsati.

=== 12. Mlekarica. ===

=== 13. O molži. ===

=== 15. Od pitanja goved. ===

== IV. Oddelek ==

=== I. Mlekarstvo. ===

=== 2. Sirarstvo. ===

= V. Oddelek. =

== A. ==

=== Domače živinozdravilstvo. ===

Kaj je žalostniše za živinorejca, kakor če mu živina boleha, zboli ali celo pogine? Ako vprašamo, zakaj vsako leto toliko živine pogine okoli po deželi, tedaj najdemo, da so temu večidal neumnost, nevednost in nemarnost živinorejcev krive. Vprašamo, kdo bi našel vse nerodnosti, zanikernosti in prestopke, po kterih postane živinorejec med desetimi glavami, ki mu zbolé ali poginejo, vsaj smrti osmih sam kriv. Kdo je neki kriv, ako žival zboli od podihanega slabega zraka v premajhnih hlevih; ali do velike, neizgovorljive, telesne in hlevne nesnage; od nezdravih gazov, ki se v hlevih pri gnjijenji mnozih reči narejajo; od vgnjite, strohnjene, sprhle in preveč oprašene krme? Gospodar, ali si že kedaj mislil, kaj zmore priti iz tega, da žival v gnjili in smrdljivi vodi napajaš? ali ako od oglojenih paš živino po mlakastih in močvirnih senožetih ali pašnikih okoli preganjaš? — Kdo je kriv bolezni, ako žival vso presiljeno in pregreto v hudi vročini pustiš, da trpi hudo žejo? ali če vso vpehano in potno na mrazu nehaš? Vprašamo, kdo jo pri delu ali vožnji preveč napenja in sili? Kdo jo neusmiljeno strada in pretepa itd. Po vsem vprašamo, ali niso večidel res živinorejci sami krivi, da jim živina zboli, ker premalo skrbé za ohranjanje živinskega zdravja! Veliko manj joka in stoka bi bilo, ako bi živinorejci svojeglavno vsega ne prezirali, in nikdar ne pozabili; živina je iz mesa in kosti kot ti gospodar in gospodinja; njeni organi so rahli in mehki, ter se ne dadó čez moč in čez čas napenjati, in kdor se v tem pregreši, bode se mu vse ojstro maščevalo!

== B. ==

=== Zbirka zdravilnih predpisov ali receptov zoper razne živalske bolezni.<ref>Po P. N. Feuser-jevem koledarji II. letnika</ref> ===

==== 1. Bledica ovac. ====

==== 2. Bljevalni pomočki. ====

==== 3. Čistilo ali dristilo. ====

==== 4. Debelo- ali trdokožnost govedja. ====

==== 5. Golazen. ====

==== 6. Gliste — črvivost. ====

==== 7. Hitrica — drista. (Brez mrtlice.) ====

==== 8. Krvomok — krvavo scanje. ====

==== 9. Klanje — zapeka. ====

==== 10. Lizanje — slajnica. ====

==== 11. Mazilo močno. ====

==== 12. Mrena očesna. ====

==== 13. Napetost — bobnjača govedja. ====

==== 14. Nezdražljivost. ====

==== 15. Nesreče. ====

==== 16. Otrovanje — ostrupljenje. ====

==== 17. Oblog ali flajšter. ====

==== 18. Prhljaj — garje. ====

==== 19. Prehlajenje (nahod) ali revmatizem. ====

==== 20. Smolike. ====

==== 21. Trebež — posteljica ====

==== 22. Ustavljanje krvi. ====

==== 23. Uscana bolezen pri konjih. ====

==== 24. Vnetje vimena. ====

==== 25. Vračni prisad — ali rumeni ovčic. ====

==== 26. Zadrževanje vode v mehurji. ====

= VI. Oddelek. =

== Pristavek raznih koristnih stvari. ==

=== A. ===

==== Tečnost živežev. ====

,, ,, žita ,, . . . . . . . 150 ''

=== B. ===

==== Dr. Emil Wolff-ov odmerek hrane za govedje. ====

===== I. =====

====== Vzdrževalni živež za polnoletne, popolnoma nedelalne vole. ======

<poem align="center"><poem>1.

4.

</center></poem>

===== II. =====

====== Vzdrževalni živež za polnoletne vole pri srednjem delu ======

<poem align="center><poem">

10.

15.

{{prelom strani}}

21.

9 funtov suhe detelje,

12 ,, ovsene slame,

17 ,, perja.

23.

10 funtov pšenične slame,

10 ,, sena,

17 ,, pese,

12 ,, pivinih tropinj.

24.

14 funtov ovsene slame,

7 ,, grahove slame,

10 ,, pese,

3½ ,, sladovega semena.

</center></poem>

====== III. Vzdrževalni živež polnoletnih volov pri zeló težavnem delu. ======

Primerje gnjilca navzetih (2,8 funt.) in gnjilca prostih (12,4 funt.) redilnih snovi je, kakor 1 : 4,5.

<center><poem align="center">

25.

10 funtov suhe detelje,

15 ,, ovsene slame,

25 ,, pese,

3 ,, grašice (deb. zml.)

12 funt. suhe metelke,

5 ,, grahove slame,

10 ,, ogršeice (deb. zml.),

40 ,, pese.

28.

14 funtov sena,

7 ,, suhe detelje,

9 ,, ovsene slame,

2 ,, ogrščine pogače.

10 funtov otave,

12 ,, ječmenovice,

3 ,, suhe detelje,

20 ,, pese,

2 ,, ogrščine pogače.

</poem></center>

===== IV. =====

====== Zimska klaja za mlekarice. ======

Primerje gnjilca navzetih (2,5 funt.) in gnjilca prostih (12,5 funt.) redilnih snovi je 1 : 5.

<center><poem align="center">

31.

36.

15 funtov sena,

3 ,, suhe detelje,

9 ,, pšeničnih plev,

10 ,, krompirja,

1 ,, ogrščinih pogač.

12 funtov sena,

8 ,, grabovice,

5 ,, pšeničnih plev,

20 ,, pese,

2 ,, ogrščinih pogač.

39.

6 funtov sena,

6 ,, metelke,

11 ,, ovsene slame,

35 ,, pese,

2½ ,, grašice, zmlete.

41.

10 funtov suhe detelje,

10 ,, ječmenovice,

25 ,, prnine,

3 ,, pšeničnih plev.

43.

10 funtov sena,

5 ,, suhe detelje,

9 ,, ovsenice,

15 ,, prnine,

2 ,, ogrščinih pogač.

44.

13 funtov ovsenice,

9 ,, otave,

5 ,, suhe detelje,

80 ,, krompirjevih pom.

47.

10 funtov sena,

8 ,, pšeničnih plev,

52.

53.

10 funtov sena,

9 ,, turške detelje,

8 ,, pšeničnih plev,

3 ,, ovsenice,

2 ,, repne gošče,

</poem></center>

===== V. =====

====== Hrana za mlekarice pri deloma frišni ali zeleni krmitbi, oziraje na navedeno primerje redilnih snov pod štev. IV. ======

<center><poem align="center">

55.

25 funtov mlade trave,

12 ,, sena,

5 ,, pšeničnih plev,

5 ,, ovsenice,

1½ ,, ogrščinih pog.

57.

25 funtov zelene detelje,

12 ,, sena,

1 ,, ogrščinih pog.

58.

50 funtov zelene detelje,

59.

50 funtov frišne detelje,

60 ,, koruze.

8 ,, ječmenovice.

60.

35 funtov frišne metelke

80 ,, koruze.

7 ,, ovsenice.

===== VI. =====

====== Prestop od slabeje zimske k bogateji zeleni a frišni hrani za mlekarice. ======

61.

15 funtov sena,

9 ,, ječmenovice,

</poem></center>

===== VII. =====

====== Gnjilca bogateja hrana za mlekarice; ======

<center><poem align="center">

67.

</poem></center>

===== VIII. =====

====== Hrana za pitavne vole in krave v primerji gnjilca navzetih (3,2 gunt) in gnjilca prostih (14,3 funt) kakor 1 : 4½. ======

<center><poem align="center">

76.

</poem></center>