Ljubezen in sovraštvo: Razlika med redakcijama

== I. ==

Po senožetih je pela kosa cvetlicam in travi smrtno pesem, in zdrava grla veselih koscev so orila zaljubljene narodne popevke. Solnca rumeni žarki pa so se rezko liki tenka ostrina odbjijaliodbijali od svetlih kos.

»Kaj tisto,« se nasmeje Janez, in prijetno mu je bilo okoli srca, ker ga Griva toliko ceni. »In če ga Griva tako ceni, kako ga šele drugi upoštevajo, ki so še dosti prijaznejši z delavstvom, {{prelom strani}} , kakor on, si je mislil Janez in je bil zelo ponosen.

== II. ==

Pomagaje Zalki pri oblačenju ji je šepnil Zgovoren nekaj na uho, kar ji je privabilo močno rdečico na njena žametna lica.

»Kaj bi bilo, če bi kam trčil vlak, s katerim se pelje Sušnikova Zalka,« jim pove Ržen svojo misel.

== III. ==

== IV. ==

== V. ==

Naša družba se je pomikala po tej poti. Zraven se je ponudil Zalki za spremljevalca, in šla sta na čelu vseh izletnikov. Za tema je v dokajšnjem presledku spremljal Zamejec Železnikovo Milo. Kot tretji oddelek se je premikal po hribu podravski učiteljski zbor in pa c. kr. kanclist z Rebri. Četrto gručo so tvorili gospa Vernikova, Strel in gospod Sušnik.

== VI. ==

»Pa še nekaj, gospodje! Vsa trška posvetna gospoda je zbrana pri »lepi Mimici«. In gospod Železnik ja vas povabil za nocoj v to družbo,« je dejala Jera vrnivši se iz kuhinje.

== VII. ==

»Zakaj je prišel ta zdravnik v Zavinek,« je vzklikal obupno nesrečni kontrolor po ravno istih sobah, po katerih je Ana vsak dan zdihovala: »Zakaj je ravno ta kontrolor mož, in ne zdravnik.« In spomnil se je krasote in lepote svoje žene. In ob teh opominih je zatrepetal a njegova duša, in on je zbežal ob vsakem takem slučaju iz teh sob, kjer je bila še vedno krasna Ana navzoča.

In nastal je v celi družbi molk, ki je trajal precej minut. Kaplan je čakal, da spregovori prvi Ocepek. Notar je menil, da je zadel pravo struno s svojimi besedami. Florijan se je že veselil razdora med Ocepkom in kaplanom. Učiteljici pa sta želele spravo. Kajti bale ste se silno kaplanove nemilosti. In davnčni kontrolor je ponižno čakal, kdo prvi prekine težavno in sitno tišino.

»Sedaj jih pa že umiri kak dolg nos,« se zasmeje škodoželjno vsečastivredni gospod učitelj Ogrizek.

»To bo zares spet imenitno,« zahihita Angela.

»Vsaj ne bodo vihali svojih nosov tako visoko,« zapiska gospodična Gabrijela, ki je bila zelo huda na uradnike, ker se ni noben izmed njih zatekel v zaščitje njene velike ljubezni.

»To Ellenhoferjevo ravnanje je sicer umevno, ali moško ni nikakor!« spregovori notar.

»Veste, gospod notar,« mu seže bojeviti Kristusov vojščak, v besedo »tudi mi moramo biti dosledni in ne smemo ničesar spregledati ter prizanesti svojemu nasprotniku. Naša stranka mora tudi ta svoja podrobna načela poudarjati vsakem svojemu članu. Jaz se že po tem ravnam. Visoko tudi čislam načelo, ki pravi, da namen posvečuje sredstva. Izven cerkve sem skrajen klerikalec. Pa tudi v cerkvi, ki je pravzaprav mesto le za božjo besedo, se mora povedati ljudem katere kandidate naj volijo ob občinskih, državno in deželnozborskih volitvah.

Dopovedati se jim mora, da je vera v nevarnosti, če se izvoli nasprotnega kandidata. In naše verno ljudstvo tako rado veruje našim besedam raz prižnice tudi v političnem smislu.«

»Da, zares ima najmočnejše in najizdatnejše orožje za našo stranko duhovščina v rokah,« de vzneseno kontrolor čudeč se svoji bistroumnosti.

»Zato pa nam pristojajo najvišje časti in najboljša mesta!« vzklikne kaplan ponosno.

Cela družba mu je molče prikimala, in zamolklo so zažvenketali kozarci v bajno lepo noč.

Vsi so vstali, se poslovili od kaplana Jakoba Janeža ter se razšli.

Kontrolor in notar sta ju mahnila proti kontrolorjevemu stanovanju. Živahno sta se pogovarjala, kaj bi bilo ukreniti zoper zdravnika in Ano.

Učiteljstvo pa je krenilo proti šoli.

»Ela, povej, ali je res, kar se jeziči o Železnikovi Mili?« vpraša Angela Gabrijelo. »Saj je vendar vsaj nekaj časa ljubimkovala z Rženom.«

»To zadnje je gotovo res,« ji odgovori Gabrijela. »Pa tudi ono prvo ne bo bosa. Večkrat vidim mladega gospoda, ki ga še nikdar prej ni bilo v Zavinek, iti k Železnikovim.«

»Jaz sem tudi čul nekaj o tem,« se vmeša Ogrizek v ženski pogovor. »Pravijo, da je zelo bogat, in vedno novih koleseljev tudi menda ne hodi naročit vsak dan.«

»Kaj pa bo aspirant počel?« vpraša in se čudi Angela.

»Se mu že še skrči zaljubljenost,« meni Gabrijela. »Kdor visoko leta, navadno prav nizko pade.«

»Njemu pa se je kar sama skujala,« de veselo Gabrijela, ki bi bila kaj rada spravila kakega železniškega uradnika v že večkrat pretrgano omrežje svoje postarne ljubezni.

Gotovo bi si bila trojica privoščila nocoj za povečerek tudi Grivo in Slamnika, ali spanje je vendar skoraj tako neobhodno potrebno, kakor je neizogibno klepetanje in opravljanje.

In razšla se je učiteljska trojica z zadovoljnimi počutki in veselimi upi in nadami v srcih ...

»Hm, danes je pa gospod gotovo vedno pri svoji nevesti,« reče sam pri sebi Janez, pometaje čakalnico.

Pripomniti moramo namreč, da je Janez prišteval med svoje uslužbene dolžnosti tudi znanje zasebnih razmer svojih predstojnikov.

In Janez se ni prav nič zmotil. Griv a je z vso živahnostjo svojega src a mislil na svojo nevesto. Pozdravivši svojo ljubo domovino, je posvetil svoje misli izvoljenki svojega srca. Z a trdno se je odločil danes, da se že čez manj kakor dvanajst mesecev zaveže za vedno s svojo lepo, mlado in petično nevesto. Z neskaljeno srečo in zadovoljnostjo bo hitel onemu važnemu dogodku. Saj mu nihče ne hodi v zelje, in nevesta ga ima tudi neznansko rada. Če se včasih malo pokuja, nič ne de. To je pač ženska navada. Leto ima 365 ali pa 366 dni, in nevesto napadajo take muhe do petstokrat, ker se to marsikateri dan zgodi po večkrat. Grivi ni nič hudo zaradi tega. Je pa sprava potem prisrčnejša. Trepetaje si sežeta v roke, srci kar slišno bijeta in ustnice se kar vsesajo druga v drugo.

Take je ugibal in mislil srečni ženin Griva. Natanko tisti dan so se pred dopoldanskim osebnim vlakom prijateljsko poslavljali od njega Zgovoren, Slamnik in Ržen. Peljali so se v mesto poveselit se ter obhajat obletnico svete birme. Niso dolgo hodili po mestu, pa je zazvonil veliki zvon v zvoniku stalne cerkve opoldan. Treba je bilo iti kosit.

Ali v resnici sta se srečala s pogledi Zgovoren in Zalka. In gotovo sta oba pretrpela neizmerno veliko gorja v svoji notranjščini.

Zalki je pobledel obraz, in oči je imela globoko vdrte in otrple. Zgovornu se ni toliko poznalo njegovo duševno trpljenje na obrazu, pač pa je je izrazil sedaj v tem pogledu na Zalko. Očitanje in vprašanje, zakaj se mu je izneverila, se je bralo v njegovih očeh.

»Na zdravje mladi ljubezni,« je prekinil neznosni molk Ržen ter trčil s prijateljema, da se je žvenket očitaje privalil do Zalkinih ušes.

»Na zdravje!« je pritrdil živahno Slamnik Rženovi zdravici.

== VIII. ==

Vrstili so potem dnevi v Zavinku, kakor po drugem civilno urejenem svetu.

»Pa pojdi z menoj v Pristranje, da se nekoliko razvedriš,« ga je povabil Zgovoren. Zaroko bomo obhajali; zato si mi neobhodno potreben.«

Če hočem ugoditi upravičeni radovednosti, moram povedati, da sta se Ivan Zamejec in Železnikova Mila tisti predpust poročila, ko sta odhajala Slamnik in Ržen iz Zavinka. Griva se je oženil a ostal ni dolgo več v Zavinku. Komaj je preživel medene tedne, se je moral seliti v Trst.