Wikivir

Prvi zajec: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
Novejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp|naslov=Prvi zajec|avtor=Rado Murnik|izdano=''Slovenski narod'' 31. 10. 1906 (36/250), 1−2|vir=[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-BLUPMYKD]|dovoljenje=j...
 
Brez povzetka urejanja
Vrstica 15:
Gospod Močerad, dolgokrak človek z glavo v tri nadstropja, ga je postavil za smreko ob križpotu.
 
„Le pazi", mu je dejal. „Pa nikar ne meri predolgo! Tvoj pes je spodaj pri gonjačih. Kadar ti zažvižgam, pojdi z mano! Stal bom tamkajle malo više, ondi vrh klanca“.
 
Gospod Tepka je čakal dolgo čisto nepremično za smreko. Nič se ni genilo v gozdu. Pač! Zašumelo je v grmičju. Gospod Tepka je napel oba petelina in privzdignil puško. Priletela je pa le drobna sinica.
Vrstica 23:
Iz njegove polne lovske torbe je prihajal zapeljivi duh pečenega kopuna in krače. Gospodu Tepki so se cedile sline, vendar se je premagoval junaško. Vsak čas je mogel pridirjati zajec! Gonjači zdolaj so kričali in razsajali, kar so le mogli.
 
„Žejen sem in pa mraz je!" Si je mislil gospod Tepka. „Ali ne bi bilo lepše doma ležati v gorki postelji ali pa tudi sedeti v topli kavarni, kakor pa tu zastonj tlako delati v hladnem gozdu? Par požirkov brinovca bomo, da se malo pogreje globus, pa bomo kar takoj dobri!
 
Ko je ustregel svojemu globusu, mu je pa vedno huje silil v nos prijetni vonj nedolžno umorjenega kopuna. Zdelo se mu je, da ni jedel že tri dni ničesar in da bi mahoma lahko pogotnil pet vatlov klobas. Zdajci pa je zaslišal za sabo močan šum. Priletel je lep gozdni jereb. Gospod Tepka je v božjem imenu sprožil prvega petelina — cek! — in še drugega — cek!
 
„Da bi te hudir!“ se je jezil. Pozabil sem puško nabiti! Le še enkrat mi pridi takole lepo blizu mimo! čeČe bi bil imel nabito, bi ti bil že pokazal, kdo le sem, in te poturčal. Letal pa ne bom za tabo in ne bom, ampak takoj nabijem puško! Le pojdi, saj povedati ti nimam tako nič več. če je tebi tako všeč, bodi pa še meni! Jo skupiš pa pri drugih lovcih, če ne prej, pa poslej, pri moji zeleni!“
 
Nabil je puško, zavaroval petelina in vzel iz torbe kopuna, kračo in kruha, položil božje dari na papir vrh štora in jel rezati velike kose.
Vrstica 33:
Prav zdaj pa je švignilo kar dvoje zajcev mimo njega.
 
„Ti hudič ti, kako to bežita Kakor bi se jima mudilo v Ameriko! Kako sta to tiho prišla, tihotapca grda! Plašni so pa res ti zajci, presneto plašni! Nobene prave korajže nima ta 'žival in nobenega pravega zaupanja do lova. Vzemi ju vrag! Komaj bi bilo, da bi nosil zelje za njima! Pa me v uho pišita, če me hočeta, če pa ne, no, pa ne!"
 
Zopet se je hotel obrniti h kopunu, kar je zagledal nekaj rdečerjavkastega spodaj med grmovjem.
 
„Oho lisica !u" se je razveselil. „Lisica je vredna pet zajcev! Nabito imam, petelina sta napeta, vse je v redu: Bog in sveti križ božji, zdaj pa lahko streljam!"
 
Pogledal je na smrt obsojeno, žival s pogledom, ki ni obetal nič dobrega. Previdno je pomolil puško in sprožil.
Vrstica 45:
„Jo že imam! Juhuhu!“ je vzkliknil vesel in hitel v grmičje. Ko je prisopihal in prismrčkal doli, je videl rjavkastega psa, ki je bil lahko ranjen na nogi in jo je tudi precej odkuril po zdravih treh.
 
<nowiki>''</nowiki>"Da bi te strahomel!“ je godrnjal gospod Tepka. „Mislil sem, da je lisica ali pa lisjak pa je bil pes. Rjavkastih psov ni treba na lov. Veseli me pa le! Zadel sem ga. če bi bil ta pes lisica, bi bil ranil divjo zverino in si pridobil nevenljivo lovsko slavo na prvem lovu! In ali ni poglavitno, da zadeneš ? Moja bi bila lisica na vsak način, šepala ne bi daleč in z drugim strelom bi ji upihnil luč življenja. Smola, sama črna smola!"
 
Gospod Tepka bi bil modroval še dalje, ako ne bi bil počil nad njim strel. Hitel je k svoji smreki in je prišel ravno prav, da je videl kako odnašata dva psa kračo in kopuna. Cisto osupel je odprl usta tako široko, kakor bi hotel zapeti na ves glas.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Prvi_zajec«