Prvi zajec: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{naslov-mp
{{naslov-mp|naslov=Prvi zajec|avtor=Rado Murnik|izdano=''Slovenski narod'' 31. 10. 1906 (36/250), 1−2|vir=[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-BLUPMYKD]|dovoljenje=javna last|obdelano=}}
| naslov= Prvi zajec
| normaliziran naslov= Prvi zajec
| avtor= Rado Murnik
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 31. oktober {{mp|leto|1906}} (39/250), 1–2
| vir= {{fc|dlib|BLUPMYKD|s=1-2|dLib 250}}
| dovoljenje= javna last
|obdelano = 4
}}
 
Hudobni prijatelji so svarili dobrodušnega gospoda Tepko, naj ne čepi po vse ljube božje dni samo v kavarni in gostilnici, ampak naj pojde rajši z njimi na polje in v gozd na lov. Slikali so mu imenitnosti in izredne užitke lovskega življenja tako mično in tako dolgo, dokler jim ni šel res na limanice in svečano prisegel smrt vsem jerebicam, fazanom, zajcem in drugim okusnim zverinam.
 
Gospod Tepka je bil v letih najlepše moške dobe. Kar mu je vseh muh polna mati priroda skopo prikratila na dolgosti, to mu je radodarno nadomestila z bujno razvitim trebuhom, ki ga je možakar ponosno imenoval „globus“„globus." Njegov okrogli obraz se je odlikoval z zanimivo barvo oprane zrele repe, samo prešerni nos v cviček zaljubljenega dobroživčka je žarel nekako slovesno v spreminjastih rdečih bojah, skoro tako lepo, kakor gorenjski snežniki ob solnčnem zahodu.
 
Po enem svojih sorodnikov je bil podedoval lenkestrovko; kupil si je lovski list, torbo, patron in lovsko obleko. Dal si je namazati škornje z mastjo in osnažiti puško z mlekom pa petrolejem.
Vrstica 15 ⟶ 24:
Gospod Močerad, dolgokrak človek z glavo v tri nadstropja, ga je postavil za smreko ob križpotu.
 
„Le pazi"," mu je dejal. „Pa nikar ne meri predolgo! Tvoj pes je spodaj pri gonjačih. Kadar ti zažvižgam, pojdi z mano! Stal bom tamkajle malo više, ondi vrh klanca.“
 
Gospod Tepka je čakal dolgo čisto nepremično za smreko. Nič se ni genilo v gozdu. Pač! Zašumelo je v grmičju. Gospod Tepka je napel oba petelina in privzdignil puško. Priletela je pa le drobna sinica.
Vrstica 23 ⟶ 32:
Iz njegove polne lovske torbe je prihajal zapeljivi duh pečenega kopuna in krače. Gospodu Tepki so se cedile sline, vendar se je premagoval junaško. Vsak čas je mogel pridirjati zajec! Gonjači zdolaj so kričali in razsajali, kar so le mogli.
 
„Žejen sem in pa mraz je!" Sisi je mislil gospod Tepka. „Ali ne bi bilo lepše doma ležati v gorki postelji ali pa tudi sedeti v topli kavarni, kakor pa tu zastonj tlako delati v hladnem gozdu? Par požirkov brinovca bomo, da se malo pogreje globus, pa bomo kar takoj dobri!"
 
Ko je ustregel svojemu globusu, mu je pa vedno huje silil v nos prijetni vonj nedolžno umorjenega kopuna. Zdelo se mu je, da ni jedel že tri dni ničesar in da bi mahoma lahko pogotnil pet vatlov klobas. Zdajci pa je zaslišal za sabo močan šum. Priletel je lep gozdni jereb. Gospod Tepka je v božjem imenu sprožil prvega petelina — cek! — in še drugega — cek!
 
Zdajci pa je zaslišal za sabo močan šum. Priletel je lep gozdni jereb. Gospod Tepka je v božjem imenu sprožil prvega petelina — cek! — in še drugega — cek!
„Da bi te hudir!“ se je jezil. Pozabil sem puško nabiti! Le še enkrat mi pridi takole lepo blizu mimo! Če bi bil imel nabito, bi ti bil že pokazal, kdo le sem, in te poturčal. Letal pa ne bom za tabo in ne bom, ampak takoj nabijem puško! Le pojdi, saj povedati ti nimam tako nič več. če je tebi tako všeč, bodi pa še meni! Jo skupiš pa pri drugih lovcih, če ne prej, pa poslej, pri moji zeleni!“
 
„Da bi te hudir!“ se je jezil. "Pozabil sem puško nabiti! Le še enkrat mi pridi takole lepo blizu mimo! Če bi bil imel nabito, bi ti bil že pokazal, kdo le sem, in te poturčal. Letal pa ne bom za tabo in ne bom, ampak takoj nabijem puško! Le pojdi, saj povedati ti nimam tako nič več. če je tebi tako všeč, bodi pa še meni! Jo skupiš pa pri drugih lovcih, če ne prej, pa poslej, pri moji zeleni!“
Nabil je puško, zavaroval petelina in vzel iz torbe kopuna, kračo in kruha, položil božje dari na papir vrh štora in jel rezati velike kose.
 
Nabil je puško, zavaroval petelina in vzel iz torbe kopuna, kračo in kruha, položil božje dari na papir vrh štora in jel rezati velike kose. Prav zdaj pa je švignilo kar dvoje zajcev mimo njega.
 
„Ti hudič ti, kako to bežita Kakorkakor bi se jima mudilo v Ameriko! Kako sta to tiho prišla, tihotapca grda! Plašni so pa res ti zajci, presneto plašni! Nobene prave korajže nima ta 'žival in nobenega pravega zaupanja do lova. Vzemi ju vrag! Komaj bi bilo, da bi nosil zelje za njima! Pa me v uho pišita, če me hočeta, če pa ne, no, pa ne!"
 
Zopet se je hotel obrniti h kopunu, kar je zagledal nekaj rdečerjavkastega spodaj med grmovjem.
Vrstica 39 ⟶ 48:
„Oho lisica!" se je razveselil. „Lisica je vredna pet zajcev! Nabito imam, petelina sta napeta, vse je v redu: Bog in sveti križ božji, zdaj pa lahko streljam!"
 
Pogledal je na smrt obsojeno, žival s pogledom, ki ni obetal nič dobrega. Previdno je pomolil puško in sprožil.
 
V grmovju se je jelo nekaj meteljati in cviliti.
Vrstica 53 ⟶ 62:
„Ljubi moj Tepka“, mu je dejal prijatelj, „nikar se ne ustraši preveč! Nekaj ti moram povedati!“
 
„Kaj?“ je vprašal gospod Tepka klavrno. Držal se je tako žalostno in skesano, kakor bi bil deležen vseh smrtnih grehov. Mislil je na ranjenega psa . ..
 
„Zajca si ustrelil, bratec, zajca!“
Vrstica 75 ⟶ 84:
Zgodil se je torej čudež. Gospod Tepka je ustrelil prvega zajca, dasi ni bil nikdar sprožil nanj. Pravijo, da je več takih vzornih lovcev.
 
Domov pa gospod Tepka ni pritresel samo zajca, temveč tudi velikansko opico in je užival drugi dan prelestnega mačka. Tako je mogel s svojim prvim lovom biti popolnoma zadovoljen.
[[Kategorija:Rado Murnik]]
[[Kategorija:Slovenski narod]]