Na ogrski ravnici: Razlika med redakcijama

}}

Oj, ti ogrska ravnina! Tako velika, tako bogata, tako uboga! Ne ti pusta, daljna, gladka brez hribov, z konjskimi pastirji in ciganskimi gosiami! Ne ti samotna, ne ti ponosna!

Ne, one široke, valovite planjave med Dunajem in Pešto, med nepreglednim žitnim poljem, malimi vasmi, obrobljenimi s koruznimi njivami in dolgimi topolovimi alejami na obzorju. Dolgočasno in enkomerno! Ure in ure se voziš tod in vedno isto, vedno isto! Zlatorumeno polje, nebo modro, kakor plavice v žitu in čisto ob železniškem tiru ozki, dolgi trakovi ilovice.

Neskončni trakovi rmeno-rjave ilovice s suhimi, delavnimi ljudmi, hlače zavihane preko kolen, zgornji život nag, ali v umazanih, razcapanih srajcah. In ženske ubožne, suhe, stare, blatne in izsušene! Sužnji dela, beraška sodrga! Umazano ljudstvo, bedno ljudstvo! Pol ljudje, pol živina!

Oj, ti ogrska ravnina! Pozabim na te, tvojih delavcev v iloviti zemlji, v samotnih opekarnah ne pozabim. Ljudje so, izgledajo kakor sužnji. In ko sem gledala iz železnic nega voza to ljudstvo, bilo mi je težko in strašno.

Ali ste že videli kdaj ilustracije po časopisih od one strašne lakote v Indiji? Na tiste slike sem se spomnila, ko sem se vozila po ogrski ravnici, po neizmernih žitnih poljih, rumenih in zlatih, kakor cekin. Na tiste slike sem se spomnila, ko so sledili ozki trakovi ilovnate zemlje nepretrgoma železnični tir, skozi to plodno žitno bogastvo. Po vesti so mi šumele v ušesih, enakomerne in žalostne povesti; žalostne, kakor črne, lačne oči v izsesanih obrazih teh ljudi ob potu.

Kakšno ljudstvo je to? Cigani!? Mogoče. Proletariat njihovega rodu, umazani, topi, brez znanja o krasnem, dalnjem svetu. Imajo gosle? Ne, gosel nimajo, nimajo pesem. Ne poje se, ne brenka se pri njih. Videla sem mladega fanta. Mlad je bil in vitek. In črne oči je imel, črne kakor noč na ogrskih ravninah.

— Dohitel bi te, ti pošast, — je dejal železnici, ki je siknila mimo; — dohitel bi te, ali ilovica se je oklenila okrog mojih nog! —

In ostal je v ilovici, samo njegove oči so odhitele včasih proč, daleč, daleč; sam ni vedel kam. Žgoča bolečina mu je ostala v prsih in sovraštvo do te umazane, smolaste zemlje. In gnetel jo je, tepel, rezal, jezen, besen; s srditostjo z uživanjem, kakor da jo sliši stokati pod svojimi rokami.

— Delavec je — govorili so vsi delavec! takega nikdar več!

Tepci, ničesar niso vedeli in on je molčal. Smejali bi se bili njegovi mržnji, kakor se je sam smejal včasih, kadar so mu stopile solze v oči od vročine in truda. Saj je sam vedel, da je slab, da ni bil nič proti tej težki ilovici, ki ga je uničila.

V leseni baraki je spal z drugimi, z možmi in ženami. Niso gledali na to. Kadar je solnce zašlo, legli so po tleh in niso se več ganili.

Neko dekle je bilo pri njih. Videl jo je vsaki dan ali dolgo je ni opazil. Nekoč jo je njen oče pretepel, da ni dosti pridna. Jokala je in takrat jo je mladi fant ugledal. Videl je, kako se njene solze padale na ilovito zemljo, ki jih je popila počasi ali gotovo, kakor žejna žival. Pogledal je dekle, kakor prej še nikoli. In zvečer, ko je solnce zapalo, je pristopil k nji, prijel njene roke in jih pritisnil na svoj od ilovice umazani, raskavi obraz in je dejal: Rad te imam!

Dekle ga je pogladilo s svojimi trdimi, ožuljenimi prsti po licih in je zašepetalo tiho: — Ti me imaš rad?!

In vsak večer, kadar je solnce umrlo na ravninah, naslonil je svojo glavo na njena kolena in ji pripovedoval: — Jaz te imam rad! Zelo!

Dekle je bilo tiho, oba sta molčala in nekaj, kakor sreča je zasijalo v njihovem življenju. Daleč narazen sta delala, redkokdaj sta se videla po dnevu. Oj, ozki so odkriti, nagi trakovi žolto-rjave ilovice, ozki in dolgi, dolgi!

Neki večer ni bilo dekleta v baraki, ko je prišel. Iskal jo je povsod ali ni je našel. Odšel je ven na plan in zaklical je v mrak: — Kje si ti, tolažba mojih očij?! —

Dolgo ni čul ničesar in šele po dolgem času je začul stokanje iz ozke struge pri železniškem tiru, kjer se je kopala ilovica.

Ležala je na zemlji in se zvijala pod črnim nebom, kakor črv. Pribežal je k njej in vzel njeno glavo v svoje naročje.

— Ne jokaj, ljubljeno! Jaz sem pri tebi! —

Nihče ga ni učil govoriti tako mehko, ali on je govoril nežno in sladko, kakor nočni veter med klasjem. Ali nje ni mogel potolažiti. Ne, nje ne.

Od nekega gospoda iz opekarne je pripovedovala, iz one velike opekarne, ki je stala, kakor grad s svojimi velikanskimi pečmi v ravnini. Prišel je k njej in govoril ž njo. Čudno je govoril ž njo. In potem jo je pograbil in vrgel na ilovnato zemljo, ki se jo je oklenila, kakor pijavka. Ni mogla bežati.

Fant je poslušal molče. Ničesar ni dejal, samo roke je odtegnil od nje. In potem sta ležala na ilovici eden poleg drugega in sta jokala in stokala pod črnim nočnim nebom. Solze so kapale na tla, kakor rosa.

Ko je prišel dan, prva zora, takrat je fant odšel. Njegove oči so bile suhe, kakor ugasnjene luči.

K oni opekarni je šel.

— Kje je gospod? — je vprašal;

— Kakšen gospod? —

{{prelom strani}}

— Gospod! —

Takrat so se zasmejali in so dejali, da se je odpeljal. Že včeraj, z železnico.

Molče se je vrnil k dolgi, ilovnati grabi ob železničnem tiru. Vrgel se je na ilovico na obraz in zagrizel je v zemljo, da bi ne bilo glasu od njega. Čakal je.

Iz dalje je prišel vlak.

Kakor panter je skočil kvišku, vzdignil svoje koščene pesti in se je zaletel v divji, piskajoči, hropeči stroj. Ni ga hotel. Samo odsunil ga je, da je odletel iz pota nazaj na svojo ilovnato zemljo. Tam so ga našli. Ničesar mu ni bilo, samo pamet mu je vzelo. Norec!

Mogoče je bil eden izmed onih, ki sem jih videla, eden izmed onih topih ljudij, ki so z bedastimi, neizrazovitimi očmi strmeli v naše obraze, ko smo se vozili mimo. Mnogo jih je njih in vsi so enaki, izsušeni do kosti, bedni, brez duš in pameti, katero jim je požrlo pomanjkanje.

Oj, ti ravnica ogrska! Ti ravnica valovita in brezkončna z zlatim žitom, zelenimi topoli, modrim nebom in s tvojo bedo, s tvojo strašno bedo v žolto-rjavih ilovnatih rovih!

[[Kategorija:V javni lasti]]

[[Kategorija:Dela-N]]