Profesorjev dnevnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov = Profesorjev dnevnik
| avtor = Rudolf Maister (Vojanov)
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}''
| vir = {{fc|dlib|VXPOOEHV|s=1|58}}, {{fc|dlib|POFYINAB|s=1-2|59}}
▲| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 12. 3. {{mp|leto|1903}}, (58), 1, ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 13. 3. {{mp|leto|1903}}, (59)
| dovoljenje = javna last
}}
Vrstica 31 ⟶ 24:
»Akoj po kosilu morate priti!«
<center>***</center>.
Njegova kuharica mi je rekla drugi dan, da je gospod profesor hudo bolan. Zdravnik da je bil že dvakrat pri njem. Sploh da zadnji čas vidno skup leze in da najbrž ne bo dolgo. Po meni je pač že vprašal, a nikogar ne pusti k sebi.
Vrstica 56 ⟶ 49:
V Valvazorju pa je bil njegov dnevnik, katerega je spisal zadnji teden pred smrtjo, že pol v—umobolnosti. Dnevi niso bili v zvezku zabilježeni.
<center>***</center>.
I.
Še nikdar nisem pisal dnevnika, a danes se mi zdi vredno to začeti, ker mi sije nova doba, doba slave ... Posrečilo se mi je vendar, sestaviti tvarino za kovinski reflektor, ki bode glavni del moje iznajdbe.
Heureka! Prvi poskus izvrsten. To bode svet oči odpiral. Vsi so se mi za hrbtom smejali. Zdaj je na meni vrsta. Še par dnij ... pač zadnji čas ... Hahaha ... to ...
Denique aetas venit mihi
II.
Danes je grozovito snežilo. Kar cape snega so padale. Ko sem se vračal zvečer iz pivarne domov, je pridirjal automobil. Skočil sem v stran. Pri tem sem zadel v snegu ob štirivoglato, črno, mehko stvar. Nisem se ustavil, niti pogledal, kaj je pravzaprav. Ko sem šel za vodo domov, sem ugibal, kaj bi bilo pač tam ležalo. Ni mi dalo miru. Vrnil sem se. Kakor prej je ležalo tisto v snegu. Pobral sem—bila je listnica. Potem sem šel domov. Tam sem listnico natančno pregledal. Haha. Šestintrideset bankovcev, menda po sto goldinarjev, sem naštel, nekaj poravnanih in nekaj neplačanih računov. Listnica je bila moji popolnoma slična. Primerjati sem hotel, a svoje nisem našel. Ravno danes sem jo moral izgubit in šele zvečer. Iz pivarne sem jo še nesel, celo v roki. A saj ni bilo mnogo notri ... tiste formule za reflektor. Imam jih v glavi. Čudno je, da nosijo računi moje ime. Kdo se neki tako piše, ko jaz. Pa tudi profesor je. Haha! Veselim se že jutršnjega dne, da vrnem možu najden denar. Revež bo imel pač slabo
III.
Zgodaj v jutru je prišla k meni gospa Minka. Da nima s hčerko vred nič jesti. Pomorem ji naj. Če se mi že sama ne smili, pa vsaj hčerka, moje dete, ki je itak vedno bolehno. To mi je pravila. E, pa še druzega mnogo. Nota bene! Nihče ne ve, da sem nezakonskemu otroku oče. Haha! Pa pustimo to. Saj ni treba, da vsi vedo. Nič nisem imel, nič svojega denarja. Pravzaprav sem pa bogat. Najdeni denar ... tisoči ..., a ta ni moj ... vraga le tega ne ... proč, proč! Glava me je pekla ... brenčalo mi je v nji ... Minka je jokala ... a jaz ne smem videti solznih očij, sploh solza ne ... posebno njenih ... huhu ... niti slišati ne maram o njih ... izginil sem v sosednjo sobo, kjer sem spravil včeraj najdeno listnico ... tedaj se je vnel boj v meni ... poštenost in nepoštenost sta se spopadli ... čutil sem pet obročov okrog glave ... železnih ... trdih ... debelih ... sežem po denar ... v listnico ... krč ... v prste me je prijel ... treslo me je po životu ... zobje so mi šklepetali ... brr ... pa zopet Minkin jok ... tedaj je prišel pome vrag, velik, grd ... stotak dva, tri, zagrabim ... listnico skrijem nazaj pod odejo v postelj ... od vseh strani je zadonelo tat ... tat ... tat ... hotel sem bežati ... zgrudil sem se ... zmečkal bankovec ... še sedaj mi brenči v glavi ... vrtelo se mi je ... stopil sem k Minki ... dal ji zmečkan denar ... pa jo pahnil iz sobe ... a prišla je nazaj ... in rekla, da ni denar to ... haha ... da so čečkarije ... navaden papir ... še zdaj jo vidim ... zapodil sem jo ... da ni denar, hahaha ... potem mi je prinesla kuharica časnik ... nisem ga bral ... saj sem vedel kaj stoji v njem ... da je bila izgubljena listnica ... sto in to vsebino ... tista listnica, ki sem jo našel jaz ... kaj hočem brati ... gotovo se vse strinja natančno ... nalašč nisem bral ... saj je bila listnica pri meni ... na varnem ... izposodim si par stotakov ... da doložim ... potem pa grem, da vrnem ... saj izgubitelj mi tako da nagrado ... pa še kakšno ... ravno za božič bo ... bom zlato vlival ... samo da me glava neha boleti ...
IV.
Vse popoldne sem letal okrog od znanca do znanca ... zaman ... nihče ni imel, da mi posodi ... božič se bliža ... zima ... nove obleke ... veselice in plesi ... novoletna darila ... to so bili izgovori ... izvrstni prijatelji, kadar potrebuješ ... pa so imeli ... jaz dobro vem ... nalašč ne dado, samo, da me spravijo v zapor ... vražje kreature ... tisoče imate ... psi ... vas ne peče vest ... mene pač, čeprav nisem kriv ... Minka, potem pa vi ste krivi ... le vi ste krivi ... povedati moram komu, zakaj mi bo denar ... morda mi ga da ... ali me pa zapro ... kot tata ... po časopisih me bodo imeli ... iznajdba ... slava ... vse, vse pojde ... pa ravno jaz sem moral najti to
V.
Ponoči je imelo zopet par sto vragov ples v moji glavi ... kar škrtalo je v nji ... še zdaj ... gotovo me je videl, ko sem pobral listnico, tisti starec, ki je stopil iz lekarne ... ali pa stražnik, ki je stražil most ... ovadili so me ... vso noč sem jih čakal ... vedel sem, da so mi na
Posl. Kvekić se je pritoževal o sovražnem postopanju vladnih organov napram srbskemu prebivalstvu v Dalmaciji.
|