Sramežljivi Janez: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
Imel je vodenomodre, izbuljene oči,
ki so gledale kakor prekuhane vijolice
Vrstica 37 ⟶ 36:
rahlo porinil v našo sredo.
„Servus! {{
ga pozdravljali s posebno prijaznostjo.
Zakaj ob njegovih preparacijah in nalogah
Vrstica 44 ⟶ 42:
životarilo troje oddaljenejših družin ene
misli in krvi.
„Na zdravje," je tiho odzdravljal
Janez s povešenimi očmi. Tu je stal
nekoliko
modrost in se smejal, če ga je kdo
pogledal, in je zardeval in se veselil,
Vrstica 71 ⟶ 70:
ki namerava v paradni rjuhi obiskati
Vile za vesele praznike.
Komaj smo preplezali kitajski zid
spodnje gimnazije, že se nas je lotila
Vrstica 83:
zlate medalje, vsaj tako velike kakor
tista skrivnostna kahla pred Mestnim
domom, in pa štirih pitanih
volov, ki bi jo vlačili za srečnim pisateljem.
Vrstica 90:
dati takoj duška in nam vsem razodel
sladko tajnost, da je idealno zaljubljen.
„Kaj je to? " je vprašal Janez nekako
hlastno tam pred šolo.
To je bilo prvikrat, da je on kaj
vprašal. In precej ga je bilo sram. Povesil
je glavo še niže.
„Hm, idealna ljubezen," je dociral
Milavec s presunjenim srcem, „to je,
hm, to je ljubezen, ki, ki... hm.."
„Ta reč se ne da tako lahko definirati,"
mu je pomagal Jamnik.
„Se že da!" je ugovarjal modri
Prepisavček, „o — se že da!"
Vsi smo uprli oči v pogumnega
tovariša, najdebeleje pa ga je gledal
Janez s svojimi vodenomodrimi, precejenimi
očmi. Prepisavček pa se je odrezal
mirno:
„Idealna ljubezen je ljubezen, ki
je pravzaprav za nič, pa vendar ni od
Razen Janeza smo se vsi namuzavali
spričo take določbe. Vendar se
ji ni protivil nihče. Milavec nam je
imenoval kraljico svojega srca. In naenkrat
smo čutili vsi, da se nas je prijela
ljubili smo se menda zgolj iz kolegialitete
do frizure vsi v Milavčevo dulcinejo.
Vrstica 124 ⟶ 131:
hladno in pametno. In prav ta čudak
je bil najhuje zaljubljen!
Prepisavček je imel prav. Uživali
smo ljubezen, ki je pravzaprav za nič,
Vrstica 133 ⟶ 141:
in torej bržkone nič več ne ve, kaj je
idealna ljubezen!
Edino Janezov balonček ni hotel
razpuhteti! Vedno lepši, vedno pestrejši
se je zibal po zrakovju, in Janez je
gledal debelo in sramežljivo za njim...
Mi drugi smo pozneje noreli trumoma
ali posamezno še za marsikatero
Vrstica 145 ⟶ 155:
čenec na cedilu in vzel drugo z obilnim
drobižem. Milica namreč ni imela druge
dote kakor svojo lepoto.
je plul le še bolj in bolj pisan
in krasan po jasnih višavah...
Opravil je maturo in šel z drugimi
na Dunaj. Tam smo doprinesli marsikaj
takega, kar ni bilo ne nam v prid ne
Vrstica 159 ⟶ 170:
Sramežljivi Janez pa niti ni
pogledal nobene Dunajčanke. Poučeval
je gosposke adute in vztrajno prežvekoval
trdopečeni juridični komis. Obenem
z Milavcem in Jamnikom je naredil
svoje preizkušnje in se ponudil
sveti pravici v službo. Milavec in Jamnik
sta se poganjala za boljše mesto in sta
ga tudi dobila. Sramežljivega Janeza
pa so porinili nekam daleč v zakotno
gnezdeče.
In vendar se je čutil tako sreč
nega, da bi bil najrajši ukal ves dan,
če bi se spodobilo ukati sodnemu pristavu,
ki je znan kot sramežljivi Janez.
Milica je bila učiteljica v tem zapuščenem
kotu!
Obedovat in večerjat je hodila v
gostilnico. Tam bi se ji bil lahko približal
na lep način. Pa je jedel rajši
doma; bal se je, da bi ji ne postal
oduren, ker si je domišljal, da preglasno
žveče in cmaka. Po prvem obisku se
je vedno iznova zopet pripravljal na
poset, pa se le ni mogel ojunačiti.
„Kaj vraga pa misliš?" ga je pograbil
Jamnik, ko ga je privedla služ
bena pot mimo tovariša. „Ali si res še
fant?"
„Kajpa," je odgovoril Janez in
zardel kakor zmerjana petnajstletna
frklja.
„A — to je predebelo!" je rentačil
Jamnik. „Milavec, jaz in drugi, vsi smo
se obabili — pardon, odamili, samo ti
žvirca nam delaš sramoto! Janez, Janez,
resnično resnično ti povem, to mi nikakor
ni všeč! Opravi se črno in potrkaj
pri gospodični Milici! Slišal sem, da bi
ne dobil košare! Vsi ljudje te ženijo
z njo. Pojdi tja, bo vsaj eden izmed
nas zvest petošolski ljubezni. Alo, marš
na ofcet!"
Janez je obljubil, da se pokaže
moža. Potem pa je odlašal in se pripravljal
in nameraval in odlašal. Milica
je čakala. Sramežljivega Janeza pa le
od nikoder ni bilo.
In ko je prišel nekega zimskega
dne premožen vlastelin snubit Milico,
je počil Janezu idealni balonček...
Žalostni junak se je nasmehnil bolestno,
ko je izvedel bridko novico. In
ta bolestni nasmeh mu je ostal na licu
za zmeraj.
Po službenih urah sameva po gostilnicah
in pije v najtemnejšem kotičku.
Vsako četrtinko placa posebej,
da bi nemara kdo izmed poznejših
gostov ne videl, koliko je popil vsega.
In že sega tudi po brinovčku. Tako se
je olilil iz sramežljivega Janeza — sramežljiv
krokarček.
|