Mihaela: Razlika med redakcijama

 

Ob lepem, junijskem večeru se je sprehajal Ivan Vrba, jako nadebuden, mlad človek, po parku. Bil je v istini zelo nadebuden, obetal je mnogo svojemu narodu, ker je že zaslul do vseh daljnih mej mile domovine kot priznan pesnik, in obetal je nogo svojim c. kr. predstojnikom v službi. Tisti večer pa se je sprehajal Ivan Vrba, in sicer po prelepo-zelenem in cvetočem in dehtečem parku na periferiji mestnega okoliša. Bil je ta mestni park, kot rečeno, vrlo krasen; rožni grmi brez trnja, a z velikimi kelihastimi cvetovi belo-rdeče in rdeče-bele barve so se bleščali po mehkih, pokošenih livadicah. Od daleč je bil videti tak grmič kot en sam, velik cvet, kot eno samo čudo božje; vrhutega pa je cvetel in čudovito lepo dišal snežnobeli jazmin ob živih mejah. In tam je rastel tudi jako košat jesen; bil je v napoju mladeniške moči in vrha še ni dosegel, ter je torej imel še vedno zelen venec svojem temenu. Pod njim je stala klopica, o, kako prijetna klopica! Pa spomnil sem se, da sem pokazal dovolj in dobro, kakšen mojster sem v opisih lepih, naravnih panoram, zato preidem lahko na zadovoljstvo vseh k razvoju svojega vzglednega dogodka.