Kje je meja: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 41:
(Klepljeta v drugič, klepljeta v tretjič, pa vsakrat hitreje ob enem prenehata in se pogledata. Žugajočima vsakemu na svojo desno, jima kladivi padete iz rok, pobereta ji. Na četrti, najkrajši klep skočita po konci in za korak drug proti drugemu.
<big>Kraž</big> (srdito): Križ!
<big>Križ</big> (enako): Kraž!
(Vrnivši se vsak do svojega stola hočeta sesti, pa se na enkrat premislita in spet drug proti drugemu rineta s kladivom v roci.)
<big>Križ:</big> Kratko in malo –
<big>Kraž:</big> Z eno besedo –
<big>Križ:</big> Jaz ne trpim več –
<big>Kraž:</big> Jaz ne trpim več –
<big>Križ:</big> Da bi ti klepal tu-le!
<big>Kraž:</big> Da bi vi mene motili s klepanjem!
<big>Križ:</big> Da bi ti gospodaril po mojem!
<big>Kraž:</big> Vi, vi gospodarite po mojih tleh!
<big>Križ:</big> Jaz? Jaz imam po svojem prostora dovolj.
<big>Kraž:</big> Jaz pa po svojem.
<big>Križ</big> (kazaje proti gabrovemu mejniku): Kako je tú tvoje?
<big>Kraž:</big> Moje je, moje! Bolje moje, kakor (kazaje proti bukovemu mejniku) todi vaše!
<big>Križ:</big> O ti svojeglavnež! Kaj ti nijsem desetkrat uže pravil, da ti še hlač nijsi imel, ko je todi-le ta svet (kaže selišče mej koloma) uže bil mojega očeta.
<big>Kraž:</big> Stokrat sem vam uže trobil na uho, da vi še nosu nijste imeli, ko so moj oče uže bili gospodar tega sveta mej koloma.
<big>Križ:</big> Kraž! Nikar me ne draži! (Položi kladivo na bukov mejnik.) Kar sem rekel, sem rekel: vse, kar je od moje hiše do tega bukovega mejnika-le pa (sname drog s kolov in vrže ga po tleh na ravnost proti ozadju prizorišča) od njega todi gori-le – to je bilo naše, je naše in bo naše!
<big>Kraž:</big> Križ! Nikar me ne jezite! Kar sem dejal, sem vam dejal (položi kladivo na gabrov kol) vse, kar je od moje hiše tijà do tega mejnika gabrovega-le in pa (pobere drog in ga jezno vrže na ravnost proti spredju prizorišča) od njega na ravnost tù doli-le – to je od nekdaj bilo naše, je naše in tudi bode naše!
<big>Križ:</big> Nikoli!
<big>Kraž:</big> Zmerom!
<big>Križ:</big> Jaz pravim: nikoli!
<big>Kraž:</big> Jaz pa, da zmerom!
<big>Križ:</big> Ni bilo, pa ne bode tvoje!
<big>Kraž:</big> Je bilo pa tudi bode moje!
<big>Križ</big> (čedalje srditejši): Molči! Dokler sem jaz Križ, in je le kak pravdarski dohtar še kje, dotlé je meja in bo meja mej mojim in tvojim – ta bukovi kol, glej! (Trka na njega s kladivom.)
<big>Kraž:</big> Kar tiho bodite! Dokler sem jaz Kraž in v steni kak žrebelj še imam za pravdo, dotle bode meja mej nama ta gabrov kol, vidite! (Tolče nanj s kladivom.)
<big>Križ:</big> Pravim, da bukov je meja, da bukov!
<big>Kraž:</big> Jaz pravim pa: gabrov, da gabrov!
<big>Križ</big> (vstrezaje se s Kražem naglo trikrat zapored): Bukov, bukov, bukov!
<big>Kraž</big> (vstrezaje se s Križem): Gabrov, gabrov, gabrov!
<big>Križ</big> (s kladivom mahne proti Kražu): Buk–!
<big>Kraž</big> (mahne s svojim ob Križevo kladivo): Gab–!
<big>Križ</big> (stopi nazaj): Zdaj imam pa dosti!
<big>Kraž</big> (enako): Zdaj sem pa sit! Jaz pravim (žugaje): Križ!!
<big>Križ</big> (grozé): Jaz pravim – Kraž!!!
<big>Kraž:</big> Hm!
<big>Križ:</big> Hm!
(Hitro vsak k svojemu stolu in proteč si nazaj s kladivom vržeta klepalo vsak proti svoji hiši, zadeneta koso na ramo ter hitita domov.)
<big><center><big>'''Drugi prizor.'''</big></center></big>
'''Zvariga''', (ki je dalje časa uže stal v ozadji mej drevjem in nekoliko kazal se v ponošenem cilindru, enakem fraku in zvezkom listín pod pázduho).
| |||