Kje je meja: Razlika med redakcijama

<big>Kraž:</big> Hm!

 

 

(Hitro vsak k svojemu stolu in proteč si nazaj s kladivom vržeta klepalo vsak proti svoji hiši, zadeneta koso na ramo ter hitita domov.)

<big><center><big>'''Drugi prizor.'''</big></center></big>

 

 

 

Ej pač res, čedalje slabša je naša, kar nas je starih pomahanih glav še mej Slovenci. To rečem, ko bi Slovenci le zmerom tako radi ne prepirali se, kedaj bi nam bilo uže odzvonilo! A ta vedni kavs in ravs mej narodnimi, ta nas drži še malo po konci. Prepir in pa pravla, to je naša še paša! To je res dobro, da ljudje se tako radi prepirajo! – Kako sta se pa, le, he! Bo pa spet kaj zasliševanja, pisanja, letanja, plačevanja in – hm! (Živahno.) Kjer se prepirata dva, tam tretji dobiček ima, to je uže star pa resničen pregovor! Kaj, ko bi torej jaz – (Premišljuje, pa kmalu poskoči od veselja.) Hej! zdaj jo pa imam! Sapa napeta, mojega dekleta – zdaj jo pa imam! (Udari se po čelu): Hej, butica! ne nosiš zastonj visocega klobuka! Hej, to bo kaj! (Skače od veselja in objema sneti cilinder.) Čaki, pa premislim naj vendar to reč! Dober premislek je boljši, kakor uro hodá. Hoja utrudi človeka. (Šegavo smejoč se pobere mejilni drog, nasloni ga zoper nazaj čez mejnika, usede se v sredi njega privleče veliko pipo in baše.) Haha ha! Lehko se smejem! Dekle, ta Polonica Križeva-le – zdaj bo pa moja! Vem, da rada me ima. Kako rada govori z mánoj! Kako pogleduje vselej za manoj! No (ogledujé se) všeč sem jej pač: nijsem prenapčen človek ne! O zmerom še marsikako žensko oko potegnem za saboj – je, je! Posebno ta-le gosposka suknja, visoki klobuk, cesarski moj stan – o to vleče, vleče zlasti kmetska dekleta! I no, je pač vsak rajši gospod, kakor kmet. Tisto pa vendar vem, da ta Križeva-le gotovo noč in dan premišljuje: kakšna gospa bi bila, ko bi mene imela moža. Jaz pa, če prav sem gosposk, vzamem jo lehko: denem jej klobuček na glavo, pa imam zalo, presrčno gospo (objema po zraku) in – zraven tudi dobrega polgruntca in gotovo še marsikak grošek dote, kar je poglavitna reč! Ali pa, ako bi ravno ne hotela gospa biti, – nò, zavoljo nje tudi rad zapustim cesarja pa se pokmetim. Kaj pa je? Če na tanko premislim, slabše mi ne bo – (vzdihne) saj se vé, kakšna je cesarska! – No, pa kaj tarnam zdaj? Zdaj mi sije solnce! Ta sosed, ta Kraž, ki je dozdaj nekaj izpodrival me, ta, kakor sem ravno opazil, preseda očetu Poloninemu. Zdaj naj poprimem! Dobro še podkurim ta prepir, da se pravda do dobrega vname mej njima, tačas pa sam dekletovemu očetu razodenem svoje poštene misli in želje in – he, he, he, ravno ta mejilni drog kregú in prepira, ta (cinca na njem.) ravno ta bode meni ogradil pot v presladki raj, he, he, he! (Pocinca, drog se prelomi, cepi na tla, pa se hipoma pobere in na plašen pogled okrog sebe nemudoma zbeži.)

 

 

<center>'''Polona''', brž potem '''Kraž'''.</center>

 

 

 

 

 

 

 

 

Polona: O, ko bi ti v resnici ljubil mene, ne gnal bi z mojim očetom tega nesrečnega prepira zavoljo te pedi zemlje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

<center>'''Križ'''. '''Marijana'''.</center>