Kje je meja: Razlika med redakcijama

<big>Križ</big> (na stran): Ta mladikovec me hoče za norca imeti!

<big>Kraž</big> (enako): Ta starec se norčuje z manoj!

<big>Križ:</big> Veš kaj ti, Kraž, ko sem bil sklenil tebi prav dati, nadejal sem se, da boš pravi mož-beseda in držal se svojega prejšnjega mnenja.

<big>Kraž:</big> In ko sem jaz sklenil vam pritrditi, pričakoval sem, da ste mož, ki ostane pri svojej prvi misli.

<big>Križ:</big> Jaz sem svojej ženi obljubil, da mejo pustim pri gabrovem kolu.

<big>Kraž:</big> In jaz sem vašej hčeri besedo dal, da bom pri gabrovem kolu.

<big>Križ:</big> Ker imaš pa na novo trmo —

<big>Kraž:</big> In vi svojo staro svojeglavost —

<big>Križ:</big> Zato se potegnem pa spet za svojo staro mejo pri bukovem kolu!

<big>Kraž:</big> Jaz pa pri gabrovem!

<big>Križ</big> (udari z nogo): Jaz pravim, da bukov!

<big>Kraž</big> (enako) Jaz pa, da gabrov!

<big>Križ</big> (enkrat zapored): Bukov (Oba ob enem vstrezaje se)

<big>Križ</big> (enako): Gabrov!

<big><center><big>'''Šesti prizor.'''</big></center></big>

<big>Marijana</big> (razvneta): Kaj pa je spet? — Moj Bog! Kaj je le res? To je vajina sprava?

<big>Polona</big> (obupana): Zdaj smo pa na starem spet!

<big>Marijana</big> (Križu): Ali mi nijsi skoraj prisegel —!

<big>Polona</big> (Kražu): Kako živo si mi obljubil —!

<big>Križ:</big> Jaz sem izpolnil svojo besedo!

<big>Kraž:</big> Jaz sem bil mož beseda!

<big>Marijana:</big> No kako? pa kako?

<big>Križ</big> (togoten, Marijani): Prav zavoljo tebe sem zatajil sam sebe, da sem spoznal njegovo gabrovo mejo, če ravno krivično. Ali on je le čakal na to da je spet poprijel se svojega

<big>Kraž</big> (enako, Poloni): Zgolj iz ljubezni do tebe sem jim pritegnil na bukovo mejo, pa komaj je beseda bila iz ust, uže so tvoj oče premislili se in gonili, da gabrov je meja; vem, da samo le za to, češ, kakšna priprosta šalobarda da sem!

<big>Marijana:</big> Sam Bog vaju razsvetli! Tacih mož še nisem videla! Poprej se prepirata, ker drug drugemu neče prav dajati, in zdaj se prepirata, ker drug drugemu dajeta prav. O da bi nikoli ne bila možila se!

<big>Polona</big> (ihté se): Pač res, mati. Še zá-me bi bilo bolje!

<big>Marijana:</big> Molči, ti neumnica! (Proti Križu in Kražu): A recita vendar, kaj naj bo zdaj?

<big>Križ:</big> Konec besedovanja! Jaz ne odstopim od bukovega kola nikoli in nikedar ne!

<big>Kraž:</big> Nobeden me nikoli nikar od ogovarjaj! Jaz vem, kje mi je iskati mene. (Proč.)

<big>Polona:</big> Oj mati, meni je vendar žal za tega človeka!

<big>Križ:</big> Čenča priprosta! Desetkrat boljšega lehko dobiš, kakor tega samohvana.

<big><center>'''<big>Sedmi prizor.</big>'''</center></big>

<big>Zveriga</big> (v ozadji): „Koša madinar“, prijatelji!

<big>Križ:</big> Jutri bo, jutri košnja mej njivami, če bo kaj prida vremena.

<big>Zveriga</big> (približevaje se): O vreme uže bo – če dež ne pojde (proti ženskama): jelita, moji ljubi. (Polona in mati proč.)

<big>Križ:</big> No, kaj pa bo dobrega, gospod Zveriga?

<big>Zveriga:</big> Novega dohtarja imamo za pravdo, če ga kaj potrebujete.

<big>Križ</big> (veselo): Dohtarja? Da, da, ravno sem mislil, kje bi se dobil kak dober pravdarski dohtar.

<big>Zveriga:</big> Boljšega nij, ko je ta novi gospod Švindelberger.

<big>Križ:</big> Švindelbergla! Nijsem še slišal o njem. Od kod pa je?

<big>Zveriga:</big> Z nemškega nekje.

<big>Križ:</big> Ali zna kaj slovenski?

<big>Zveriga:</big> Govoriti? – menda ne, a drugo bo pa uže znal.

<big>Križ:</big> A če besede ne umé, je pa vendar malo sitno pri takih rečeh.

<big>Zveriga:</big> E, pa ne bojte se tistega. Saj sem jaz! Vam pa jaz potajčam, kar treba. Kakšno pravdo pa imate prav za prav, če smem malo vprašati.

<big>Križ:</big> No, ravno tù-le mi sosed sili v moj svét. Trdi, da njegov svet gre do tega gabrovega mejnika tukaj.

<big>Zveriga</big> (hitro): Ej, to je očitna laž! Saj se vidi, da prava meja gre pri tem (pokaže bukov kol) češpljevem kolu!

<big>Križ:</big> Bukovem hočete reči, bukovem, jelite?

<big>Zveriga</big> (naglo): Bukov ali češpljev, to je vse eno, kjer se vidi, da je pravi mejnik, kakor tù-le – tùle!

<big>Križ:</big> Vi, gospod Zveriga, torej menite, da ta pravda bi se lehko dobila.

<big>Zveriga:</big> Dobila, dobila, kar gladko, če le Švindelbergerja vzamete. On jo vselej uže zvije kako! In videli boste, - da on vam na prvi „urtel“ užene tega vašega krivičnega soseda s

<big>Križ:</big> No, tako daleč ne poženem jaz. Meni je za svoje – do tijà, do koder mi gre po pravici.

<big>Zveriga:</big> E, kaj je pravica? Pri nas imam pravico tisti, kdor je močnejši, ali pa kdor več plača.

<big>Križ:</big> To je žalibog le preveč res! Ali meni je, kakor sem rekel, le na tem, da tega nadležnika enkrat za vselej porinem s svojega selišča, - naj velja, kar in kolikor hoče.

<big>Zveriga:</big> Saj pravim: držite se mene in novega gospoda dohtarja Švindelbergarja, pa boste mejo imeli, kjer boste hoteli.

<big>Križ:</big> No, res me veseli, da vi, gospod Zveriga, mi ravno v pravem časi pridete s tako povoljnim naznanilom. Zanesite se ná-me, da ne bodete prazni izhajali, ako se mi pravda dobro izteče.

<big>Zveriga:</big> Gotovo da! Imate jo uže, kakor dobljeno: to sem vam porok, ker dobro poznam sebe in Švindelbergerja! Zato, če ne zamerite vi, očka, imel bi takoj neko željo –

<big>Križ:</big> Željo? Le kar povejte jo, gospod Zveriga. Vse vam storim, kar koli je v mojej moči!

<big>Zveriga:</big> Ne bom se vam hvalil; saj sami veste, kdo da sem in kaj da sem: cesarski kraljev človek, tako imenovan „pijontar“, ki ravno tako iz cesarske kase vlečem denar, kakor veliki minister na Dunaji.

<big>Križ:</big> Pa malo menj, pač?

<big>Zveriga:</big> Malo menj da, pa imam uže okrog treh sto goldinarjev v denarjih na leto.

<big>Križ:</big> Tri sto, to je denar!

<big>Zveriga:</big> No, pa pri nas je še tako, da čim dalje je kdo v službi, tim več dobiva na leto. Nam zmerom povišujejo plače, kakor postavim vam kmetom davke!