Na Osojah: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 491:
(Vsi po konci.)
===Deveti prizor.===
'''Prejšnji, Simenec. ''
Šimenec (nastopi vriskajoč). Hia! — Svojo robo nosi na hrbti.)
(Ysi hité okoli njega.)
Mreta. Vendar zopet enkrat na Osoje, malo poprašat, kako je kaj z mano?
Šimenec. Kaj pa da! Po stari šari baram jaz najraji.
(Ysi se smejejo.)
Mreta (ga udari). Ti črna para ti!
Šimenec. Imaš kaj zakrpati? —
Mreta. Svoje široke čeljusti si zakrpaj ti! Meniš, da ti res dam še kàj dela kedaj? Ali še veš, lansko leto, tisti kotlič? Majhno luknjico.
Šimenec (za prizoriščem). Piskre vežem! Ponve krpam!
Mreta (poskočivši). Šimenec, Šimenec, piskrovezec!
(Vsi po konci.)
(26 stran manjka)
Tilen. (Nudeč mu pijačo.) Na, pij, pa nam kaj povej!
Mreta. Da, povej, povej! Tù le smo kakor v puščavi. Nič ne izvemo, nič!
Šimenec (ko je pil). No tedaj —
Ana (pride z brentico iz skednja pa jo nataka na vodnjaci).
Šimenec (opazivši jo). Kdo je pa ta?
Micka (ga obrne). Naša nova — zdaj le govóri —
Šimenec. Pri moji duši! to je tista -
Mreta (naglo). Mari jo poznaš?
Šimenec. Huj! Da-te menim! — Pst!
Ana (si napoljneno brentico postavi na glavo ni odide).
Mreta (naglo). Zdaj brž! Kdo je? Kje je doma? Od kod je prišla?
Šimenec. Kje je doma? ne vem, ne pové.
Mreta. Jeli, ne pove.
Šimenec. Gori nad Osojnim vrhom je lani služila pri — pri — Goratanu se pravi.
Mreta. Tako?
Šimenec. Tudi nihče ni vedel, odkod je prišla, pač pa vsak hvalil Boga, da je šla.
Mreta. Kaj ne, da! Nù, kaj pa še kaj? - čaki! (Stopi k hiši.) Slišite vi! pojdite no malo vèn!
(28 stran manjka)
Gospdn. (plaho). Marnje neumne.
Šimenec. Menite? I nù, kakor se vam (nerazvidno) Jaz je nočem nikomur prigrajevati. Vem (nerazvidno) kar vem.
Mreta. To povej!
(Vsi se zberó.)
Šimenec. Pri Yodopivci je uróčila hlapca. Cel mesec je kakor znorel krvokretil za njo. tako mu je naredila, tega nobeden ne vé; o vseh (nerazvidno) je skočil v vodo.
Mreta (tiho gospodinji). Slišite?
Šimenec. Goratán ima edinega sina; ta (nerazvidno)zaročen bil z mlinarjeyo izpod Brezovice. O Binkoštih naj bi bila poroka. Tačas pa pride k hiši ta, in vsega je bilo konec, pa je. Ko je imel (nerazvidno) vzeti, pobegne k vojakom prostovoljno. Bog si ga vedi, kakšnega hudiča mu je bila natvezila.
Mreta. Pa ji se pusté, da takole okrog (nerazvidno) po sveti?
Šimenec. Goratanka je pobožna, stara žena, (nerazvidno) jej rekla zale besede. Dokazati ji nihče nič ne more, ker dekle je pridna; tiho opravlja svoja dela. Ko je videla, da Goratanka skrivaj pojo- (nerazvidno) in je nikoli prijazno ne pogleda, pride sama (nerazvidno), rekoč: „Jelite, vam je prav, da grem?“ Goratanka pravi: „Legala bi se, ko bi rekla, da (nerazvidno) — ali proč te zato ne gonim“. Na to pa
(30 stran manjka)
Valentin. Slišal.
Gospdn. Kaj se ti zdi?
Valentin. Da je nesrečna.
Micka (ki je sočutno poslušala). Meni je zaupala; ona je sirota.
Valentin. Sirota! Slišite vi, (vsi poslušajo) to sem tudi jaz; sem tudi brez očeta in matere po sveti blodil, pa me je sam Bog navodil, da sem prišel sèmkaj. O jaz si laglje mislim, kakor vi, kakó težko in tesno je človeku med (nerazvidno) ljudmi.
Gospdn. (krotko). Da mi je nihče ne nadleguje! Slišite? Pustite jo pri miru povsod in zmerom!
Mreta. O zavoljo mene naj bo le, kjer hoče in gre naj, kamor hoče! (Vzame kolovrat.) Pojdite, gremo stráni! Šimenec, pojdi! Bomo videli, kako bo? Jaz sem stara, izkušena ženska - pa starost nima več veljave tukaj! (Potegne Kotlarja za roko.) Šimenec, pojdi, gremo, meni je prav. (Odide, drugi za njo proti desni za skedenj, Kotlar popusti Mreto in prileze nazaj k gospodinji.)
Šimenec. O jaz bi še nekaj drugega vedel, kaj drugega, kar bi naša gospodinja že tudi rada zvedela, toda „stara čenča“ ne pové — nič!
(32 stran manjka)
Gospodn. Ne! Greš k drugim?
Valentin. Ne! Zapret grem leso doli pri travniku, noč se dela.
Gospdn. Že prav. (Seže mu v roko.) Pa nikar ne bodi hud; če kaj rečem kateremu, na tebe ne mislim, ker vem, da se morem zanesti na te!
Valentin (srčno). Gotovo da! (Odide na (nerazvidno))
Gospdn. Prav pravi, tudi jaz naj tukaj (nerazvidno), posebno zdaj o žetvi se potika toliko petepuhov okrog. (Pripre leso in gleda vèn.) Lej, ali ne prihaja nekdo dol z gorá? Menda berač; (nerazvidno) so pravi, ti večernem mraku, kakor netopirji.
===Dvanajsti prizor.===
'''Gospodinja, Matija.''
Matija (na brežiči). Hej, gostaši!
Gospdn. (postane). Kaj iščeš ? Tu ni nobene krčme! Ce hočeš na svislji léč, reci, kakor se spodobi!
Matija (pride hripavo se režéč). Ha, (nerazvidno) Lep sprejem, to! (Odpre leso in vstopi. Y razcapani obleki, z usnjato torbo in gorjačo. Bližajo
se.) Kaj me res več ne poznaš, Osojka?
Gospdn. (prisiljeno krepko). Ne! kdo ti je ukazal noter?
Matija. Res me ne pozna, sicer bi bila gotovo zapahnila tudi to leso.
Gospdn. Tega treba ni pri nas tu na deželi. Malopridnežem bi ne gradilo, pošteni pa tako spoStujejo tujo last.
Matija (zaničljivo). Last!
Gospdn. (bojéč se umikaje). Kdo pa je ta človek? Ti, Valentin!?
Matija. Hej, Valentin! Kje pa si, ti, teleban! Daj no, posveti, da se Osojki odpro oči. Ali me torba dela tako tujega? (Zažene torbo in palico od sebe.) Tu le počivaj, buča izpečkana! Pa, ti, bisaga ti razparana! (Vrže suknjo od sebe.) Zgubi se, ti moljasti meh! Osojka me že na novo preobleče, jeli, da! (Pristopi k nji.) Da me le enkrat spozna, ta ljuba svačica!
Gospdn. (Osupnena). Mati nebeška! to je Matija!
Matija. Matija, Matija! Pac nisi ga pričakovala, svakinja! Ali je tisti prostor v hlevi že zavzet? Kaj Valentin ne čuje klicati, ne
(35 stran manjka)
teti za srečo, — ko me neki piskrovezec, sede zraven mene, vpraša, ali ne vem, da je danes vse po konci na Osojah, da je gospodinja postavila novo pohištvo, gospodar pa umrl! — Glej, svakinja, tako je tvoja sreča iz tujih celjusti (nerazvidno) vá-me. Kdo vé; komu bi bil moral drugo jutro iz same lakote in žeje vrat zaviti — na zadnje morebiti samemu sebi.
Gospdn. O križani Bog!
Matija (razvnet). Môra in škrat! Svakinja (nerazvidno) Pri onem poročilu sem lehko pozabil, da sen zapravil poslednjo srajco. Eden pajdašev mi ko (nerazvidno) posodi toliko za na pot; jaz ga pa povabim sabo da mu tukaj dolg poplačam. Eden več ali menj, saj je vse židane volje na Osojah! Jeli, svakinja!
Gospdn. (trepetaje). 0 molči, nikar mi ne pripoveduj besedice več! Saj je dovolj, da vem, da si ti rajncega mojega moža brat in — nesrečen.
Matija (krohotaje se). Jaz nesrečen! Kdo pravi to? Le tepec je nesrečen. Jaz sem po sveti pozabil, kaj se pravi to! Nesrečen je le ta, kdor se muči z življenjem pa nič ne uživa od tega, kakor rajnki moj brat, tvoj mož! Kaj ima zdaj zato? (Sune torbo.) Toliko-le, kakor jaz!
Gospdn. (ognjeno). Le nekaj več, pošteno, — Pa kaj neki govorim! Vse, kar ti imam povedati, je to: Tisti, ki je zavrgel tebe, tisti si ti sam. Po božji in človeski postavi prizadel ti ni nihče krivíce. Da je tako daleč prišlo s tabo — bodi Bogu potoženo ! — morda te k dobremu navaja s tem. Kar jaz zmorem pripomoči, rada storim. Še danes sem govorila z gospodom župnikom, obrni se do njega in stori trden sklep; jaz svoje besede ne oporečem in ne gonim te iz hiše. A to ti velim, da tvojih pajdašev naj mi nobeden ne stopi semkaj, da se red, poštenje in strah božji ne podira v moji hiši; ker jaz tega ne trpim! da veš!
Matija. Oho! Kaj takole žvrgoli, ta ljuba svačica! V njeni hiši. Midva nijsva še delila, svakinja, še ne veva, kdo naj drugemu kaže prag. Čegava je hiša? Kdo je svoje cunje vse na cizi pripeljal tù-le sêm? Kdo ima pisano, da je naslednik na Osojah? To bo sodnija odločila; med tem prebivamo pa skupaj, svačica, o se že naučiva razumevati se. Vsak gospodari s svojimi ljudmi, in na zadnje narediva račun. Da se svakinja ne vtika v moje navade, ki so mi očenaš moj — tega jaz ne trpim, da veš!
Gospdn. (mirna, zase). Tako, že prav! Zdaj iz nova čutim srčnosti, kar treba. (Zakliče.) Valentin !
===Trinajsti prizor.===
'''Prejšnja, Valentin. ''
Valentin (pride).
Matija. Ha, to je ta, tisti zvesti (nerazvidno)
Gospdn. (zavestna). To je, da, in to (nerazvidno), potepuh!
Valentin (osupnen). Kaj? ta —
Gospdn. (kakor prej). Pokaži mu lezišče, zdaj je moj gost! (Matiji.) Jej in pij po svoji volji, za drugo pak se zmenimo!
Matija. Modra žena to! Jej in pij, za drugo pak se zmenimo. Svakinja se že uči moliti mojo vero. Daj, ti zvesti Tine, le pokaži mu ležišče, pa prej še v klet. (Pobere palico in ob enem suknjo in torbo.) Lehko noč, svakinja (nerazvidno) (Odide skozi skedenj.)
===Štirinajsti prizor.===
'''Prejšnja, brez Matije. ''
Valentin (pokazavši mu, kam naj gre, obstoji). Ta tukaj? In kaj nameravaš storiti?
Gospdn. (ga naglo potegne naprej). Jutri, koj za rana mi naprežeš, jaz se k sodniji popeljem, morda za več dni. Med tem pa tebi izročam vso hišo ; vem, da z lehko vestjo. Pokliči mi tudi še one sè m, da jim povem: Ti gospodariš,
dokler se ne vrnem jaz.
Valentin (srčno). Zanesite se na mé!
Gospdn. Tako mora miniti dan, katerega sem se veselila toliko časa. Zdelo se mi je kaj tacega. (Ozre se proti hšsnemu napisu.) I no, naj bo!
(Zagrinjalo pade.)
==Drugo dejanje.==
(Na trati v Osojah. Razkrito ozadje kaže travnike in polja, preko teh pripravna kolesna pot. Na desnem (nerazvidno) uhodna vrata, nasproti na levi preko dveh stopnic uhod v mlekarnico, pred katero svitlo-osnažena posoda. Na levem ospredji miza, klop, stol. Na desnem nekoliko
poljskega orodja.)
===Prvi prizor.===
'''Matija. '''
(Matija leži na klopi s kmetskim oprsnikom pokrit po poprejšnji obleki in pušeč iz dolge pipe. Na mizi vinski vrč.)
Matija (skoči po konci). Hudičevo je dolgčas! Že peti dan jem tù in pijem, pa še tega veselja nimam, da bi kateremu, ki bi zraven mene užival še bolje, kakor jaz, oponašal in ga dražil... Če svakinje skoraj ni domu, ti več ne strpim v tem gnjezdi. Hej, to pasje življenje na kmetih, kjer se pasejo le, da morejo delati, in delajo, da se morejo zopet pasti; hej, ta godla vsakdanja, ki človeku nikoli prav ne diši, če jo ima ali nima. Pa še to, ko z dela prihajajo domu, kako se me ogibljejo, kako mi le mimogrede postavljajo jest: kar zdi se mi, kakor bi mi hoteli reči: tu-le žrì, (nerazvidno)! (Škripaje z zobmi.) Kuga peklenska; zakaj mi nihče ne reče glasnó! To mi je ta preklicana svakinja tako naredila, da bi mi pristudila hišo, kakor pijancu vino, ce mu ga nalijeg več, kakor ga more.
Že spet vse tam na polji, razun te dekle (nerazvidno) ponosite in visôke, ki je kar ne morem, vrag vé, zakaj ne? Poludne še le! Kaj mi je začeti? Kar zlezel bi v hlev, pa živini kaj naredil, ko bi le vedel, da morda ne svoji? Hej, (nerazvidno) res vender prijetno žgace človeka, če more reči, to-le je moje! Prav si imel, ti stari ko (nerazvidno) kovač, kličoč mi to v spomin, ko sem jaz (nerazvidno)snubil hčer tvojo! (Strupeno se režeč.) Pa sem potipal te, da te boli! (Prestrašen.) St! Kaj je bilo! (Opominjaje se.) Bedarija, kaj maram; ves svet vé, da mu je to črni Jurko naredil. (Divje.) Kuga peklenska! Kje kaj za kratek čas? Hej, karte sèm! (Potegne jih iz hlačnega žepa, pa vrže od sebe.) Ha, ha, ha, sam sabo igrati? (Nasloni se na okno.) Zaj pa prvi, kdor pride tod mimo, noter mora! Pri moji duši! zaklinjam (nerazvidno) mora! Aha, saj nekaj, nekaj črnega že leze (nerazvidno) rudečo streho. Kakor vranje strašilo v koruzi.
Ha, že poznam, to je tisti stari far iz (nerazvidno). Kakor nalašč! saj sem mu že tako zdavnaj hotel povedati nekaj. (Obesi se vèn s prosečim glasom.)
Gospod župnik, ljubi gospod župnik! Samo za trenutek, če utrpite, prosim lepo, lepo! (Obrne se z zasmehljivim obrazom, ki ga hipoma ponižno nategne, kakor hitro župnik vstopi skozi sredo.)
===Drugi prizor.===
'''Matija, župnik '''
Župnik. Kdo me kliče?
Matija (pohlevno). Ali me gospod župnik več ne poznate? Matija, ki je k vam k spovedi hodil?
Župnik (osupnen). Ti? Težko bi te bil zopet spoznal! A veseli me, da me pozivljaš.
Matija. Kaj res?
Župnik. Res! Komur življenje tako spričevalo zapiše na obraz, ta z lepa ne kliče koga, da mu vanj pogleda, ako nij spodaj podpisano: „poboljšan“.
Matija (ki je srdito strmel vánj, prepohlevno). To je gola resnica, prečastiti gospod! Ravno sem stal poleg okna, premišljujé to in to. Pa sem z neko obljubo obložil si dušo in glej! ravno vi pridete semkaj po poti. Lehko mi pomagate, se odtežiti je, če hočete!
Župnik. Rad, iz celega srca rad.
Matija (kakor prej). Res? (Glasno se (nerazvidno).) Tedaj morate kartati z menoj, ker jaz sem bil obljubil, da prvi, ki pride, mora vreči z menoj.
Župnik (ga meri, potem mirno zá-se). Hotel sem bolnika obiskati, pa našel sem bolnejšega - temu gre prednost. (Odloži klobuk in dežnik.)
Matija (ki je odmeknil mizo in pobral karte, se ozre in čudom gleda, da župnik ostaja). Vi ostanete ?
Župnik (mirno). Kaj pak?
Matija (drzno). Morebiti mi hočete pridigo delati?
Župnik. Tebi pridigovati? Bog ne daj! (Krotko.) Igrala bova, igrala! (Vsede se k desnemu koncu mize.)
Matija (s kartami v roci ga ogleduje). Vi sedate k meni? (Gorko.) Gospod, resnično, kakor (nerazvidno), vi ste storili že marsikaj dobrega, pa polovico ne toliko vrednega, kakor to-le. Vsak se mi umika, celo moji pajdaši. Kolikrat sem že opazil, ko je človeku mošnjiček prazen, (nerazvidno) počasi od njega drsati se po klopi, plazéč se (nerazvidno) temu, ki še kaj ima; ko je človek izpeckan (nerazvidno) zadnjega bora, tedaj obsedi, kakor petelin vrh zvonika — sam! In tega človek ne (nerazvidno) glad in žeja se prenese, — to pa ne!
Župnik. Kako pa to?
Matija (meče karte). Kako, kako? Ker (nerazvidno) berač! Najgorjemu rokovnjaču, ce ima (nerazvidno) prilizujete se vsi. Hej to prekleto imenje! (nerazvidno) le počasi! Za gotovo so nam prorokovali možje, ki več vedo od vas, da pride strašno maščevanje nad človestvo, pa prerešeta vso to sodrgo staro, da bo konec teh neumnostij, kaj je moje in kar tvoje, in vseh drugih babjih marnj.
Župnik. Kaj se tolikanj buriš? Igrala bova! Jaz vzamem tukaj svoj del — (Seže po kartah.)
Matija. Stojte! Te so moje, te vaše -
Župnik (počasi). Saj res!
Matija (prizadet). Kaj gledate tako?
Župnik. Čudim se, kako da moreš meni govoriti o „mojem“ in „ tvojem“. Jaz sem tega mnenja, da mi dva kar v igri poskusiva s tistim novim, preustrojenim svetom. Proč (nerazvidno) neumnostjo, pričakovati, naj nam usoda (nerazvidno) delež igraje vtakne v roke, mirno gledati, kako mi prazne karte vzdigamo, sosed pa dobiva (nerazvidno); proč z ničemurno umetnostjo dobrega igralca, (nerazvidno) celo s pičlimi močmi kosati se z (nerazvidno) tovarišem, ki zameta, kar ima; le proč z umom, proč z vsem, kar mika igrati! In kakor otroci, trgajva se za karte! In kakov (nerazvidno), kakov konec ti novi igri ? Prašaj svojih (nerazvidno) prerokov; jaz ne vem, jaz vem glas le (nerazvidno) babjim marnjam.
Matija (ki je pazno poslušal, malomarno). (nerazvidno) smete me imeti za tako zabitega, da bi ne (nerazvidno) te nove baže pridigovanja. Yi pikate (nerazvidno) življenje —
Župnik (seže mu v besedo). Bog ne daj, da bi z mrzko usodo, ki jo je vstvarila roka (nerazvidno) človeka, primerjal darove vsevedočega Boga. Daj, igrajva!
Matija (resno). Ko bi bil koj s početka (nerazvidno) v tern, naj bi že bilo! morebiti bi mi bilo prav. Ali mene so nesramno prevarili, zamenali
mi igro! In če človek tako životari ; vedno prazen in lebet — je budič! Kaj bi na vse to človek časi kar skup ne vrgel vse te igre?
Župnik (vstane, mirno na smeh). In delilcu (nerazvidno): „deli še enkrat!“
| |||