Na Osojah: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.032:
Micka (tiho, boječe). Tilen! (Potegne ga k sebi in braneč drží roko pred njím.)
==Tretje dejanje.==
(Na zvezdani-planini. Prizorišče predstavlja tje do ozadja zeleno gričasto selišče, povišujoče se nekoliko proti ozadju in proti levi. V levem osrednji nizka planinska koča, spredaj vrata z oknom proti desni; druga proti levi držé na stezo do glavnega viška, na katerem stoji majhen, lasen križ. Od tod strma pečevnata stena. Z desne strani koče se vije pot navkreber gor, na drugi plati pota ravnina proti desni. Ves obraz kaže veličastno krasoto pogorja s storžiči, nekateri so osneženi in odsevajo v večerni zarji. Na desnem ospredji med planinskim cvetličevjem in velikim zelenim listjem z drnjem obloženo počivališče.)
===Prvi prizor.===
'''Ana.'''
Ana (hitro po stezi iz globeli; vsa vesela, prosta in navdušena). Ha! zdaj sem na vrhi! Ta kočica, leseni križ na griči: tu je zvezdána-planina. Ha! kako mi dobro déje. Težaven imenujejo ta pot, ja bi plezala naprej, noter do nebes. Tu doli je težavno, zmerom mi je bilo, kakor da do kolén tičim v zemlji, ali sem gor pak sem hodila, kakor iz groba; vse, kar me je težilo, je otreseno. (Obrne se.) Hej, Micka! (Gredoč proti koči.) Koča je prazna, vse vèn zunaj, ni prignala še domu. (Gre proti počivališči.) Pa tu-le počakam, dokler ne pride, saj dolgo ne more biti več, solnce že zahaja, od tam doli se čuje že Marijino zvonenje! Kaj mi pride na misel! Zvonovi se ne čujejo tako daleč gor, le v ušesih mi je, kakor bi k maši pelo in zvonilo, ves ta zrak me blaži, kakor v kaki cerkvi. (Sede, sklene roke.) Bog, ljubi Bog. Skrajni čas je bil, da si me potegnil v svoje obližje, tu doli bi me bilo skoraj že potrlo. (Otroško). Nu, se vé, če že vsak svoj kamen prinaša, celo najboljši, in vsi valé na mene, kako bi pač prenašala? Valiti od sebe, praviti, kdo sem? vso težo, pehati jo na ubogega očeta, povedati, da sem otrok njega, od Boga in ljudi - - Ne, jezik bi tega ne mogel izgovoriti, ne, ne! Raje naj verjamejo o meni, kar li hočejo, potem imam vsaj tolaž, da mi delajo krivico; morati resnico poslušati, - to bi bila moja smrt!
Tu je dobro. Tu sem sama s sabo, ki veš, ki nisi, kakor ljudje, da bi otroku zameril, kar je storil oče. Tu mirno gledam kvišku, saj ne vidim očesa drugega, ko tvoje. (Petje za prizoriščem, pobožna narodna pesem - „Pojo, pojo zvonovi” - planinske čede zvonci žvenkljaji. Micka vstopi z leve pevajoč.)
===Drugi prizor.===
'''Ana, Micka.'''
Ana (prebravša se). O zdrava!
Micka (jecljaje). Kdo pa je to! Jež, Ana. Kaj res? Nu, Bog te pozdravi! Nu, povej, ka te je pripeljalo na zvezdáno-planino?
Ana. Gospodinja me pošilja.
Micka Gospodinja? Pa saj ne po masla še le v torek sem ga poslala dol. No, to me veseli da si prišla; skuham ti kaj na smetani, dobri planinski smetani in masli. I, kako pa že na Osojah kaj? ali ti Tilen ni ničesar naročil? (Živinski zvonci žvenkljajo; govoreč v daljavo.) Da, le kričite po sôli! Lehko čakate.
Ana. Mene pošilja gospodinja, da tukaj gori ostanem na planini.
Micka. Tu gori? O to je pametno! pri meni?
Ana. Ti naj pojdeš dol.
Micka. Jaz dol?
Ana. Da se daš oklicati, jutri po maši.
Micka (nejeverno). Pojdi, to ni prav, tako norčevati se z mano.
Ana. Zares, verjemi mi!
Micka. Pojdi!
Ana. Ona je naročila gospodu župniku, jutri v cerkvico priti.
Micka (bolj in bolj verujoč). Ne, - kaj da res? (Hiteč proti njej.) Ana! Potekel je čas! Jutri že, in ravnokar je rekla, da o svečenici! Da, kaj pa je - sprevidela je pač, saj je žena, da take nobene več na sveti! Ljubi Bog mi prizanesi, če sem kedaj mislila hudega o njej. Da, to pa moram koj - (hoče iti), ali čaki, popraj si moram še okazati tukaj.
Ana. O ne trudi se, že vem, kako in kaj.
Micka. Že veš; no pa vendar ti imam pe marsikaj povedati. Veš, tista velika krava z zvezdato liso na čelu, dimlja ji pravim, ta je moja najljubša; to moraš posebno gleštati, je kaj zbirčna, in potlej - Ana, obljubi mi še nekaj! (Nasloni se na-njo.)
Ana. Kaj pa?
Micka. Da mi posebno paziš na tista dva marogasta telička, strašno poskočna sta in tù-le gori, glej, kjer križ stoji -
Ana. Kaj pomenja ta križ?
Micka. Neka planšarica je pala tukaj doli, stena gre navpik v brezno, Bog vé, kako globoko, nobeden človek je nik več našel potem. In ker tako nikakšen križ ne more stati tamkaj, kjer leži, postavile so ga planšarice tukaj, naj se očenaš pomoli za rajnko; glej, tje gori nobeni živini ne pusti!
Ana. Bom že gledala, gotovo.
Micka. To bi bilo vse. (Položivši prste na čelo.) Ne, tista črna, Čuhlja se ji pravi, odrgnila si je nogo. Veš, pa vzemi nekoliko tega-le perja, skuhaj in ocedi, pa izperi jej rano. Le stori tudi to, da bo skoraj zopet bolj dobre volje. In zdaj - ne vedela bi - ničesar več. Le nekaj bi te še prosila to bi me posebno veselilo -
Ana. No kaj, povej mi?
Micka. Rada bi, da bi bila ti pri moji poroki.
Ana. K temu bi pač ne mogla dol.
Micka. O za tega delj, gospodinja ti ne bo branila, to pravico, voliti si družico, ime vsaka, če le hoče, in veš, tam oni-le, na hudourni planini, ti za pol dneva že povarujejo naše stvari. Glej, jaz te poznam sicer še le malo časa, pa mi je vender to zmirom bilo na misli. (Prilizljivo.) Jaz te imam res rada, gotovo, in tebi privoščim iz srca.
Ana. Kaj, ti dobra duša?
Micka. Glej, družica, ta se prva omoži; saj vero imajo to. (Molk.) Ali ti ni prav? Nikar ne bodi huda, če tako-le malo prašam kaj. ali ne maraš nobenega?
Ana. Nobenega!
Micka (prijazno). Morebiti tamkaj onkraj osojnega vrha? O, meni že smeš povedati.
Ana. Saj ti pravim, kako je: Bog vé, da ne vem nikogar.
Micka (jo poljubi). To-le je, zá-te mora biti kak poseben! Mrači se že, jaz grem. (Stoji misléč.)
Ana. Kaj ti je?
Micka (proč obrnena). Tako težko se odpravljam proč od tod, strašno težko! (Čuje se žvenkljanje.) Čuješ to žvenkljanje= To sta tista dva marogasta.
Ana. Nikar ne imej skrbi; če v nedeljo prideš gori, boš videla, kako ti bodeta oskrbljena!
Micka. Tedaj pa - Bog te obvari in srečna bodi, pa zdrava! (Odide po stezi dol.)
Ana. Bog te obvari! (Gredoč proti koči) Koj jima hočem sol -
Micka (prikaže se zopet). Moko, če je iščeš, hranim v mlekarnni, v desnem kotu! Ali nijsem sicer pozabila še kaj?
Ana (pred vrati). Hvala ti.
Micka. Pa lehko noč!
(Zgine. Ana v kočo, nekaj časa se čuje Mickin vrisk, ali čim dalje bolj odmevajoč; vedno mračneje postaja.)
===Tretji prizor.===
'''Ana.'''
Ana (pride iz koče, sluša). Še iz daljave pozdravlja. Jutri naj bi zopet hodila dol? Ne, ti dobra dušati, jaz sem vesela, da sem tukaj gori. Oj, kako je tiho tukaj in samotno; iz gole radosti bi kar jokala, ko bi mogla. In vendar kaj pomaga? Dokléj mi bo trpelo to? Ali mi nna goratani planini nij bilo ravno tako dobro, da sem že mislila, da me je svet pozabil; a kar mi pride sin tje gor, prisede k meni in se pogovarja z mano - tih a krotek človek, pa mi pove, da me ima rad, da naj bom njegova, če mu hočem dobro. Oj, ker sme hotela to, morala sem te sebe varovati, da bi ti ne trebalo pogrezniti se v zemljo, ko bi te na prvem sejmu kod pa je? poprašal: „Ali si se oženil? Od kak prijatelj čigav otrok je tvoja žena?” - da bi ne bila, o bi kedaj na vernih duš dan tvoj otrok me prašal: „Mama, ali ne bomo lučice prižgali staremu očetu na grob?” da bi ne bila blazna odgovarjala: „ta leži tam, kjer se križa človek mimogredoč!” Bog! moj Bog, zakaj me že spet preganjajo te hude misli? Kaj nikdar ne bo konca?
(Z rokami pokrije obraz, mesec vzhaja, prizorišče srèbrno-svitlo osijano do konca. Vzdignivši <small>nerazvidno</small>, pomirjena.)
Oj, pa saj roka, ki tako brž razgrne oblake <small>nerazvidno</small> meseca, tista jih morda enkrat potegne <small>nerazvidno</small> iz pred moje duše. O, tisti mir in pokoj, <small>nerazvidno</small> veče žez male in velike tebi iz prijaznih oči, <small>nerazvidno</small> meni dodeli, ljubi Bog, sicer ničesar ne <small>nerazvidno</small> drugega. Lehko noč tedaj! (Gre, pa <small>nerazvidno</small> obstoji.) Kaj, ali ne šumi, kakor trava pod nogami, ali ne prihaja kdo? - Hlastno se bliža, če vidim dobro - Valentin!
===Četrti prizor.===
'''Ana, Valentin'''
Valentin (hlastno nastopi). Ana, ali si ti?
Ana. Kaj pa je? Kako, da si prišel gori?
Valentin. Sam ne vem, kako da me gnalo sem-gor, ali vidim, da je dobro, da sem tukaj. Tako ne gre na dalje, kar se godi meni, tega ne prenese nobeden človek.
Ana (naglo). Kaj si moral še trpeti zaradi mene? Kako, kaj se je zgodilo? Prosim te, govori!
Valentin. Ti moraš govoriti, ti? Jaz <small>nerazvidno</small> ne morem pomagati. Vem, tebi se užaljuje, če te prašam, ali jaz moram; saj ti vendar nočeš da bi jaz bil malopriden človek in zraven še nesrečen.
Ana. No, govori vendar, prosim te.
Valentin. Tedaj: Osojka pa mi je ponudila v zakon; vse kar ima, déli z menoj.
Ana. In ti?
Valentin. Jaz - nijsem verjel; jaz da bi postal Osojec? Ti moj Bog, kako bi bil mogel kedaj le sanjati kaj takega? Ko bi mi bila katera o božiči prorokovala to, smijal bi se jej bil. Pa ne samo radi te domačije, ona ima tudi srce blažje od zlata in če je prej kedaj rekla kako besedo, zasvetilo se mi je kar v srce noter; kakor topel žarek - in zdaj -
Ana (trepetaje). In zdaj?
Valentin. Je vse drugače, vse pri kraji! Kako se je to zgodilo, ne vem. Kar mi govori, meni pusto, če ona pride, žéne mene proč, in če skuša biti prijazna, peče me, kakor žrjavica, in danes, ko mi je rekla, da hoče moja žena biti, bilo mi je pri srci, kakor takrat, ko mi je mati umrla, kakor da hoče vse pogrezniti se náme. (Divje.) In vse to prihaje mi po tebi. Kar si ti tukaj, prišlo je to čez mé, in jaz mislim le na tebe, živega človeka več ne maram razun tebe, in na svetu si druzega ne želim nič, kakor da bi ti mene imela rada, tako rada, kakor jaz tebe.
Ana (tiho). Ubogi Valentin.
Valentin (obupno). Kaj me pomiluješ, raje mi pomagaj!
Ana (tiho). Kaj morem?
Valentin. Pa vem, ti ne maraš zá-me, tvoje srca ne misli na nič, rekla si mi sama, pa tega ne zahtevam več, odpovedal sem se temu upanju! Ali da moram zdaj tudi druge delati nesrečne, nehvaležen biti proti njej, za katero bi bil rad dal poslednjo kaplo krvi -
Ana (sklepaje roke). Večni Bog!
Velantin (ljubo). Ona me ima tako rada. Bog sam vé, kakó to; zaslužil nijsem tega nikedar. In če ne pridem jutri, poči jej srce. In na to ne misli, da je Valentin tisti, ki jej ima povedati, kar je najhujšega na sveti, in to moram jaz. Zamolčati ne morem! (Naglo.) Ti si <small>nerazvidno</small> naredila. Ljudje resnico govoré.
Ana (kar najbolj nemirna, zá-se). Kako, kaj čem, kaj morem?
Valentin (hiteč proti njej). Če mi veš za pripomočel, če mi moreš pomagati, za božjo voljo, dej.
Ana (spodtikaje se). Morem! - Jaz vem pomoč, znam pomagati. Posiliti se hočem, izgovoriti to besedo, naj velja, kar hoče, Bog večni vé! (Mirna.) Poslušaj me!
Valentin (trepetaje). Povej!
Ana (komaj zmožna besede). Ali si že čul o kovačnici Kolovški!
Valentin (prikima).
Ana (kakor poprej). In o črnem Jurku, ki jo je zapalil?
Valentin (kakor poprej).
Ana. Jaz - sem - njegov otrok!
Valentin (odskoči. Molk).
Ana (zá-se). Kaj je to! Jaz da bi znala jokati! (Zaihti, in zakrivaje obraz vsede se ne počivališče. Molk.)
Ana(mirneje). Pojdi sem in poslušaj zdaj na dalje!
Valentin (pristopi).
Ana. Kovačnica kolovška bila je velika, kakor kaka vas; kar vidim jo še pred seboj, ko sem kot otročaj hodila tjekaj z materjo, kedar je očetu nosila kaj gorcega. Vselej me je bila groza v pričo tolicega žrjavega ognja in tistih divjih obrazov, in stari kovač je bil hud in potnjav mož. Naša koča je bila spodaj na potoci; mati so prali za kovačnico; oče, kedar so prišli domu, jezili so se in rohneli, svoj živi dan mi nijso prijazne besede privoščili. - Samo enkrat sem se veselila njihovega prihoda domu, bilo je ravno blagoslovljenje v bližnjem trgu in obljubili so nam bili, da naji seboj vzamenjo tjekaj. Ves dan sva jih pričakovali, pa še le za večera so prišli in kakšni! Tacih nijsem še videla nikoli. Mati so uže trepetali, vidé jih prihajajoče, in kako še le izvedevši, pa je prišel kovač in ukazal jim za kazen ostati doma in ne iti na blagoslovljenje. To jih je grizlo in ko se kovač s svojim otrokom vsede na voz, da bi se peljal tjekaj in se je konju majala podkev, jih pokliče, da bi mu jo trdili: tačas oče togotno zabijejo konju žrebel v nogo, da se na mesti ščene na tla. Pa <small>nerazvidno</small> bilo! Kovača zgrabi jeza, da jih proč spodi. Oče škripaje z zobmi odidó. „To mi bodeš pomnil” kričé burni, in da mu zapalijo poslopje, roté se mu, prisezajo to še materi, ki tožijo in jokajo da morajo zdaj iti beračit, sami in otrok.
Togotni so res bili, pa so tudi imeli srce gledati naji nijso mogli bridko tožečih, in ko so mati prosili: „Skusi, pojdi gori k njemu, daj se m in prosi ga odpuščanja, sotri to zaradi mene, stori za otroka!" - pa so hlastno hiteli proč; in medve sva sedeli v mraku, mati in jaz, nobena nij besede črhnila. Sotpili so k oknu, šli so nazaj; potlej so šli venkaj na prag, jaz ž njimi jokaje. „Le tiho bodi, dete, nič hudega nama ne storé." In spet tje k oknu, v temi, pa - naenkrat svitleje in svitleje prihaja. - (Poskoči.) Začuje se krik: „Ogenj! kovačica gori!" „Jež Marija!" vzkliknejo mati, „to je storil tvoj oče!" (Hitreje.) Kar hitro odidó, jaz sama doma, hočem poiskati matere, pa prihitim tjekaj po vrišči in piši. Ha! Kaj zagledam tamkaj! Vse kriči, vse drvi, kakor divji lov! In plamen šviga gori v podnebje, in se vleže zopet nazaj dol na sleme, ki se jekoma pogrezne. Meni je kakor da okoli okoli in ne slišim nič druzega, nego: „Jurko, Jurko!" Roj me potegne dalje do kadečega se pogorišča; tu stojé mati - joj! in zraven njih na pol opečeni, umirajpči oče moj! In okrog in otrok šepet: „On je zažga, kakor je žugal, tako je storil, videli so ga!" - in vse beži od njih, le mati pokleknejo, privzdigajo jim bolečo glavo k sebi v naročje - tedaj še enkrat odpró onemogle oči in strmeč tje čez, spregovoré: „Tam, tam stoji človek, videl sem ga!" In: „Umira!" zavpijejo mati, in oče so mrtvi. -
Zavržena in preklinjana mati so potem še nekaj časa revno blodili po sveti, dokler nijso umrli. Mene so siloma hoteli k nekemu kmetu spraviti, pa sem skrivaj pobegnila in od tod dalje in dalje, hoteč vse pozabiti, pa tega nijsem mogla, niti ne morem. Od kraja do kraja me je gonilo sovraštvo ljudi in - njih ljubezen. Zdaj sem tu, ti veš vse in kakor si prej prestrašen odskočil od hčere zažigalčeve, tako zdaj pojdi - ozdravljen - od tod in bodi srečen! (Odide v kočo. Molk.)
Valentin (kakor iz sanj prebujen). Ana, ti odhajaš! Ana, poslušaj me!
Ana (izgine).
| |||