Na Osojah: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
B.Katja (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 750:
Župnik (vstane, mirno na smeh). In delilcu (nerazvidno): „deli še enkrat!“
 
 
===Četrto dejanje.===
(Prostor na drugem konci Osoj, na levi plot in zgorna (nerazvidno) vidna, zraven visoki, košati drevesi, pod katerima (nerazvidno), na kakoršno kmetice postavljajo koše, in podložek, na katerem se da sedeti. Na desnem ospredji cerkovnikova hišica, jelkova mladika na vratih, miza in klop pred njo. Globoko na levem ozadji mala cerkvica na (nerazvidno); od njenih vrat se pot se enkrat priročno vije proti desni. Gore zagrinjajo obzor; nedelja, jutro.)
 
 
===Prvi prizor.===
'''Matija.'''
 
Matija (sedeč pred cerkovnikovo hišico z vrčem vina pred seboj). Kar ne dá mi proč; tu posedim, dokler ne pride mimo; z doma me je lehko prepodila, da ji sosedim, tega mi braniti ne more, tudi gospôska ne! Pojdem že, a predno grem, zapišem ji še spomenico, da jo bo (nerazvidno) svoj živi dan. Le to čakam še, da pride kdo, ki (tiheje) slepo gre s človekom, ki ga lehko drezneš v hrbet in se mu smeješ v pest ter svojim potem greš. Če le naletim na pravega? Hej, saj si je z mnogimi v kregu, in nij ga človeka, ki bi časi malo krempljev ne pobrusil rad; človek mora le oko imeti dobro in kar prijeti se tacega. (Trka.) Vina! — Le počasi! Če danes ne, pa jutri. Ne skadim se ne, za to sem jaz. Zdaj zopet starega Matijo čutim v sebi! Vina!
 
 
===Drugi prizor.===
'''Matija. Cerkovnik.'''
 
Cerkovnik (plešast, pedantičen). To je zadnji poklic, ki ga točim zdaj, gospod župnik so precej tukaj, beró danes tu gori mašo in kar je tacega.
 
Matija (pije). Če krčmarite, morate točiti.
 
Cerkovnik. Prav za prav sem res krčmar pa poleg tudi učitelj in cerkovnik, in kar je tacega; prav za prav sem prav za prav cerkovnik in poleg tudi učitelj in krčmar in pa kar je tacega; ali ker se tukaj gori pri nas malokedaj bere maša, navadno le na svetega Jerneja in treh kraljev dan, in če je kaka poroka, kak krst in kar je tacega, toraj sem prav za prav krčmar, pa prodajam tudi tobak in rute in kar je tacega. Ho, tu že gre ženin in nevesta in kar je tacega.
 
 
===Tretji prizor.===
'''Prejšnja. Tilen, Micka, hlapci, dekle, stare žene, vse praznično oblečene, z rudečimi nagelci za ušesi in na klobucih, kotlar med njimi, z leve, zvunaj plota.'''
 
Micka. Ali je že čas, cerkovnik? Gospod župnik že tukaj?
 
Cerkovnik. Že mogoče, dečva Micka, sem že slišal nekaj razbotati v zakristiji. Kje tičé pa paglavci, ministrantje? (Kliče v hišo.) Venkaj, paglavci in kar je tacega!
 
(Dečka prideta.)
 
Micka. Dajte malo potrpeti, ljubi cerkovnik; glejte, Neža, ki bi mi naj bila družica, poklicana ije bila nocoj k svoji zboleli materi, in jaz sem koj za rano poslala na zvezdano-planino po planšarico, da naj pride dol; „gospodinja ukazuje", dala sem jej sporočiti, da gotovo pride. Le malo še potegnite čas, da bo vse pri rokah. Vam bova že hvaležna; jeli Tilen?
 
Tilen. Da, pa predolgo ne.
 
Cerkovnik (ljubeznivo). Že umem, dečva; že vem. (Skrivaj.) Prelepih rut sem prinesel s trga, imajo rudeče rože in marjetice in kar je tacega, upam, da po maši — (Glasno.) Že počakam malo še; zakaj pa ne; med prijatelji že velja nekoliko pstrežnosti in kar je tacega. Naprej, dečaka! (Dečka hitita, cerkovnik kriči.) Počasi! (Počasi odhaja.)
 
Micka (Tilnu). Mrete nisi videl?
 
Tilen (odmaje).
 
Micka. Jaz tudi ne, in Valentin in gospodinja ne, kar več ne vem, kaj se tu godi, bojim se in kar groza me je že. (Proti Tilnu prikupljivo.) Pa, da si mi le ti tukaj in me imaš rad (prime se ga za pod pazduho), to je poglavitna reč!
 
Tilen (prikima).
 
(Vsi v cerkvico razun kotlarja in Marije.)
 
 
===Četrti prizor.===
'''Matija, kotlar.'''
 
Kotlar (gredoč mimo Matije). Tudi že spet zvunaj meje? Tudi svoj del pobral že od te-le?
 
Matija (pozorno). Tudi?
 
Kotlar. Hia! Mene nikoli več ne vidi, ta; čeljustača me je imenovala.
 
Matija (hlastno). Sedi sem, pa pij! (Nudi mu vrč.)
 
Kotlar. Le pusti! Prihajam le, ker sem slišal, da bo maša tukaj, in menim vjeti kaj novega.
 
Matija. Izveš, izveš kaj novega, a hodi z mano!
 
Kotlar (gleda prežeče na-nj).
 
Matija. Saj tem ti tako še na dolgu, da si me napotil sém-le in če tudi le samo zavoljo té — (z žarečim očesom pogleda proti hiši. Tiheje.) Prideš nocoj tu-le doli? (Izvleče pest novcev iz žepa pa mu je dobrovoljno moli; oba se ostro gledata. Molk.)
 
Kotlar (šegavo). Nič, brate, nijsem radoveden. Glej, (prijazno) z menoj je tako nekaka reč; dežela je moje kraljestvo, kamor smem vsako to davek pobirat priti, dokler nij pritožbe zoper mene. Tedaj velja: pozor! Če ne, je kar na mah katera mojih pokrajin izgubljena. Hia! (Šegavo se smeje, odide na desno.)
 
Matija. Le glej, ti, da ti skrivaj kaj ne naredim na tvoj račun! (Vstane.) Ta ni pravi, je premeten! (Zagleda Mreto.) Ha, ta stara. Zdi se mi, ta jej tudi privošči svoj delež! (Mreta z molkom in molitveno knjigo, potrta in žalostna z leve.)
 
 
===Peti prizor.===
'''Matija, Mreta.'''
 
Matija (zaničljivo). No, ti stara, ali si pobrigala se že za kam drugam?
 
Mreta. Oj, sem! tje-le, tje za cerkev. Tudi ti veš, kaj sem bila jaz v ti hiši; zdaj — ne upam si več vén med ljudi, sramujem se povedati, da sem spojena, jaz stara, zvesta dekla, ki ima kaj pravice do te hiše. —
 
Matija (naglo). Da, pravico, kakor tudi jaz.
 
Mreta (stopi nazaj). Hočem reci, zaslužila bi bíla pravico za dolgotrajno sobo in zvestobo. O, saj pride še tisti čas —
 
Matija (podpihujé). Ko bi mislila na to!
 
Mreta. Ko se se pokesa!
 
Matija (naglo). Pa bo prepozno.
 
Mreta. Ko pride ob vse.
 
Matija. Ona sama in ta hiša. (Žareče jo pogleduje.)
 
Mreta (prestrašena). Ta hiša! Ne, to bo ljubi Bog zabranil, in stara Mreta, če tudi več notri ne prebiva. Drugam ne grem služit nikamor; cerkvenica tu-le, ta je teta moja, k njej pojdem, da z obližja gledam tjekaj. In kedar se ona zopet zavé — hiša naj mi ne bo trpela. (Vsede se na podložek.) Tu na to selišče sem prirasena, zdim si se, kakor pés; če tudi ga suje gospodar, vendar laja, če se kdo okoli hiše plazi.
 
Matija (obrne se proč — udarja ob tla). Zopet nij prava, ta je za hudiča preneumna!
 
Mreta (poluglasno). Malo laglje mi je vendar, kar sem se s staro Uršo razgovorila. Kar sem izvedela od nje, to mi je prva tolažba. (Kaže na Osoje.) Zdaj bo kmalu verjela, kar govore ljudje, razumela bo. Zakaj so me izpodrinili, spoznala bo tiste svetnike svoje.
 
Matija (se jej bliža). Kaj pa je?
 
Mreta (vstane). Nič. Maša se začenja.
 
Matija. Osojke še nij notri.
 
Mreta. Meniš, ná-njo čakajo gospod župnik?
 
Matija. No, če je zavoljo sebe klicala ga sèm?
 
Mreta (obstoji). Zavoljo sebe?
 
Matija. Da bi jo oklicali — z Valentinom.
 
Mreta (s staro živahnostjo, hiti kakor izpremenjena proti njemu). Kdo pravi to?
 
Matija. Ona sama v pričo mene.
 
Mreta. S tem — z Valentinom? Ona — Osojka? In kar mi je ravno pripovedovala Urša, ki je vse videla, včeraj na planini beroč planinski mah! Ne, zdaj ne morem dalj molčati. (Zvoni.) Jež, čas je! — A ne, poprej še mora svet izvedeti to! Valentin je bil včeraj zvečer na zvezdani planini; tiščal in pritiskal je za deklo, tisto pritepenko, in danes hoče Osojka se zaročiti z njim! Pa človek naj bi kar mirno gledal to? (Premišlja, potem trdo.) Da! To se jej nekaj že povrača; to jej privoščim, kakor dobra sem in zvesta — — Marija in sveti Jožef, vso mašo zamudim. (Drobni v cerkev.)
 
Matija. Nijsem zastonj tresel; vsaj en sladek sad je cepnil zá-me. Tako, ženka svakinja, tvoj zvesti Valentin te pusti na prvi oklic, to je požirljaj, katerega ti ne sme nobeden drugi podati, kakor jaz. Tukaj-le čem — tu je!
 
 
===Šesti prizor.===
'''Matija, gospodinja.'''
 
(Gospodinja pride skozi leso, praznično oblečena z bisernim motvozom okoli vratu, v roci z molitveno knjigo, na katere krovu srebrn križec. Zelo zbegana.)
 
Gospdn. (krene proti cerkvi in obstoji). Kaj čem v cerkev, predno vem, kaj se je godilo tu?
Neka nesreča se je pripetila, katero mi prikrivati hoče, toliko je gotovo. Kje bi pa bil drugače? Tilna sem poslala ven; njegova praznična obleka, pravi, visi nedotaknena, v izbi; včeraj na večer je moral oditi, ali pa danes še pred dnevom, poklican kam h kakemu mrliču, ali pa se je morda doli v mlinu primerilo kaj nesrečnega. Kje bi pa bil drugače?
 
Matija (bliža se tihotno). Valentin?
 
Gospdn. (hlastno). Da! (Spozna ga, se zavé in stopi nazaj.) Ti?
 
Matija (mirno). Da. Svetá pod mano mi svakinja ne more še braniti, ta novemu Osojcu ni prepisan še. Jeli? A jaz tudi tukaj grem s pota, gotovo, popolnem odidem odtod! Za slovo sem hotel le še svakinji odvzeti skrbi zaradi tistega zvestega Valentina. Če ga hočes vsakakor imeti, daj si ga privesti z zvezdáne — planine, o planšarice, pri kteri je nocoj prebil. On lehko čaka, saj se mu nij treba bati, da mu pobegne far in tudi Osojka ne. (Gospodinja ponosno in mrzlo krene proti cerkvici.) A svakinja ide k maši brez zvestega hlapca? O, saj je dobra duša ta svakinja, ne peče vrabca, (smeje se), ker sedi na strehi. Pobožno moli! (Odide na desno.)
 
 
===Sedmi prizor.===
'''Gospodinja.'''
 
Gospdn. (gleda za njim). Meniš, da mi ga pristudiš, če ga obrekuješ? Le hvaliti bi ga moral, da bi ga meni počrnil. (Stopi naprej.) Kaj naj storim? V božjem imeni, noter grem, da se ljudem ne bode zdelo kaj; to je še sreča, da župnik še ničesar ne vedo o oklici. (Strepeče.) Sreča? Ljubi Bog! (Premišlja.) Kaj se tukaj vse vjema. Včeraj zvečer, karkoli je govoril, sem li nazadnje napak umela ? Na zvezdáni - planini! Taka hudobna beseda gre kakor trn v meso: s početka se ne čuti, pozneje še le, ko se ognoji; vem, da je laž, in vendar mi ne more iz misli. Potem — (gredoč proti cerkvi zagleda Valentina, ki prihaja mrtvaško bled in zbegan s holmca.) Za Boga! Tu-le gre. Bled, kakor smrt. Ne vidi me, ali pa se me hoče ogniti ? proti cerkvi hiti — Valentin!
 
 
===Osmi prizor.===
'''Gospodinja. Valentin.'''
 
Valentin (hiti proti cerkvi, na gospodinin poluglasni poziv pa kakor na tla priklenen hipoma obstoji in prihaja, kakor z zvezanimi nogami bliže.)
 
Gospdn. (ga prime za roko in vleče pod drevje, zelo burna). Pojdi tu sem, pa ne prikrivaj mi ničesar! Karkoli se je zgodilo, povej mi, resi me vsaj najhujših misli, ki mi rojé po glavi in po srci. — Molčiš, umeš me, nalašč si mi šel s poti? Poglej mi v obraz! Ne moreš? — O Bog! res je bil si gori na zvezdáni-planini.
 
Valentin (boreč se sabo). Vi veste —
 
Gospdn. (prestrašena). Tedaj — zares!
 
Valentin (pokrije si obraz z rokama). Res.
 
Gospodn. (bridko). Zavoljo te tuje dekle. (Trepetaje.) Govori!
 
Valentin (proseče). Ne zdaj!
 
Gospdn. (strastno). Bil si gori, danes, zdaj le! V tem, ko jaz na cerkvenem pragu tú — meni čakam snubca? (Ihtec.) Vsa trepečem, kakor po kacem izgubljenem otroku. Pa mi prideš povedat v obraz, da si med tem vasoval pri svoji!
Valentin (goreče). Tega nikar ne pravite! Ne mislite! Bog v nebesih vé, kako rad, rad bi bil šel proč in naprej, kar najdalje me neso noge, pa vrnil sem se samo zavoljo vas; vi bi me sicer imeli za malovrednega, če me pa vidite in poslušate, potem mi pač verjamete, da sem le nesrečen!
 
Gospdn. Jaz ne verjamem ničesar več: jaz vidim, da sem le sama odkritosrčna in resnična. Slepo sem ti zaupala, misleč, da prej nebo na zemljo pade, predno me ti varaš in ukaniš. Ne očitam ti, da nijmaš nič ljubezni za mé; srcu se ne more ukazovati naj ljubi tega ali tega; ali da moreš tako goljufivo ravnati in tiho poslušati, včeraj zvečer, da vse, kar sem se ti izpovedala — prav iz globočine srca — sabo vzameš kakor tat, potem pa tavaš gor k nji, ki jo ljubiš, in mene puščaš tu tako sami sebi na sramoto. Da moreš to storiti, ti, Valentin, ki sem zate svoj živi dan — (posili jo jok). Dej, razloži mi to, sicer ne umem več Boga in ne sveta.
 
Valentin (ne da bi kvišku pogledal). Vedel sem, da pride to tako! oj, da bi raje sto brazd oil pod zemljo! (Ore proti nji.) Kar mi pravite, reč je sama na sebi res taka, a srce, to je vse drugačno! Kako vam neki razjasnim? Tu ni okenca, skozi katero bi človek človeku gledal notri v srce, da bi, kakor Ijubi Bog, ob enem razumel vse, kako je prišlo in kako šlo dalje. Glejte, zato sem prišel tu sem, kakor z zvezanimi nogami; ali (živeje) tam pri cerkvici so mi prosteje postale, tam me je prešinilo, kakor da samore ondi notri človek odložiti največe svoje težave. Zatorej vas prosim edino to še: ne velite mi zdaj govoriti; pojdite z mano molit, in potlej, menim, razumete me gotovo tolikanj laže! Ne dajte kar tako minuti ti uri! Prosim vas, pojdite! (Krene proti cerkvi, na katere stopnicah poklekne in potem zgine.)
 
 
===Deveti prizor.===
'''Gospodinja.'''
 
Gospodn. (hoče za njim, pa obstoji, stopi nazaj). Jaz ne morem v cerkev, ko ne vem, kaj druzega moliti, nego vzklikniti: Večni Bog! Kaj misliš vendar? Menim, da sem bila ves čas poštena ženska, pa prvo veselje v življenji se mi uniči, prvo in ne nepošteno, ker, Bog ve! da je meni zlasti le bilo za to, da bi on bil srečen, in tisto uro včeraj večer, ko sem menila, da je: rada bi bila svojih deset let dala! In danes — (nasloni komolec na podložek in opre glavo v dlan). Kaj mi hoče neki povedati po maši? Kar je najhuje, mi je že povedal, da je — nesrečen! To mu verjamem, saj mu vidim, kako gori v njem kakor grmada, kako se brani, kakor zoper težko silo, ki ga tare. (Hipoma stopi naprej.) Za Boga! to je ta tuja dekla in njeni uroki. To je, kar se ji oponaša, pa jaz nisem hotela verjeti, — o sto in stokrat raje verjamem, kakor da je Valentin kar sam po sebi se tako premenil in spreobrnil. In kaj moram, moram kar mirno gledati to? Gorje, ki mi ga prizadeva, kar meni nič, tebi nič jemati na sé? Ne! Dol naj mi pride, dol, pokličem gospoda župnika, naj njemu odgovarja. (Obrne se.) Moj Bog! Sam jo pošiljaš na sodbo. Zdi se mi — resnično, kakor živim! — tu prihaja! (Obstoji kakor pripeta.)
 
 
===Deseti prizor.===
'''Ana, gospodinja.'''
 
Ana (se boječe mimo cerkve bliža plotu; zá-se). Ko bi le mogla skozi zid videti, je li notri, mar nij odšel, kakor je žugal — (Zagleda gospodinjo.)
Gospodinja! (Zavestno.) Poklicali ste me doli, kaj naj storim?
 
Gospdn. (s trudom umirivši se). Jaz te poklicala doli?
 
Ana. Da. Koj zjutraj za rano; drugače bi pač ne bila prišla. (Zase.) Bilo mi je idoči navzdol kakor da hitim v gorečo hišo. (Zgane se, zavestno.) Če je pa zmota, ali če vam nij prav, pa grem nazaj.
 
Gospdn. Sem ti jaz na poti! Si mar radi tega tako zmešana? Prišla si malo pogledat po njem. Sta se dogovorila, jeli?
 
Ana (jo debelo gleda).
 
Gospdn. (strastno). Kaj me tako gledaš, mutasta svetost ti! Ali ga nij bilo tam gori pri tebi? Tajiš?
 
Ana. Nikakor.
 
Gospdn. (straštneje). Kaj ti ni zagotavljal, kako rad te ima, le tebe samo?
 
Ana (povesi oči).
 
Gospd. In ti, kaj si mu rekla ti? No? Molčiš, ne moreš tudi meni povedati?
 
Ana (maje z glavo).
 
Gospdn. Verjamem, le fantom nasproti imaš nabrušen jezik, saj se ve! O, ljudska govorica, to je nekaj svetega, jaz se koj nijsem zmenila za to, toraj se mi prav godi, zdaj, ko je že prepozno, ko se je zgodilo že.
 
Ana (trepetaje). Zgodilo? Za božjo voljo — kaj se je zgodilo?
 
Gospdn. Kaj se je zgodilo, prašaš? (Potegne jo na levo pod drevje.) Povedala ti bom. Tu, ta-le hiša bila je na pregovoru po vsej krajini in božji blagoslov žaril je v njo skozi sleherno okno in vsem iz srca. Prišla si ti, pa si ga prepodila, zdi se mi zdaj pokopališču enaka! Kaj se je zgodilo, prašaš? Valentin bil je najzvestejši človek na zemlji, srečen in dober kakor otrok, in zdaj — edino svojemu patronu se ima zahvaliti, da ni se zviškoma pobegnil od tod in se ponesrečil, kakor ona dva, ki si jima naredila ti, neznana ti potnjavka! Kaj sem ti storila, da si mi prokletstvo v mojo hišo zasejala, da, prokletstvo, ki se drži tvojih nog, in potem zaničljivo še poprašuješ: Kaj sem naredila?
 
Ana (ki je poslušala z glasno utripajočim srcem, upokojivši se, mirno). Jaz se vam nijsem vsilila, nijsem vas prosila, da me vzemite; prosila sem le, da mi pustite dalje; a vi ste mi veleli ostati in očitali mi Gorotanko — O! Gorotanka je bila vsa drugačna od vas! Prokletstva, ki se drži mojih nog, ona ni pehala meni na dolg v svoji najhuji bridkosti ne; in jaz sem splazila se proč jokaje nad njo, ne nad sabo; od vas pa suhim grem očesom, ker vi ste me zalili najbridkeje na sveti, Bog vam odpusti!
 
Gospd. (jo prime za roko, s težkim glasom, (nerazvidno)). Meniš bridkeje, kakor ti mene? Tedaj ti povem, kar se sicer le z rudečico na licih pové le svoji najboljši prijateljici; glej: Valentina imam rada, stotisočkrat raje, kakor samo sebe. Velikrat sem se prašala, čemu da sem na sveti? Za košnjo in žetev, za kuho in gospodinjstvo, to se mi ni zdelo vredno; kar naenkrat sem spregledala, zasvetilo se mi je in postajalo mi je jasneje in jasneje v duši, na zadnje kakor solnce take gorko in žarko, in vesela sem bila svojega živIjenja, saj sem vedela, čemu mi ga je Bog dal in tisočerno hvalo sem mu za to na skrivnem dajala. In zdaj si kar misliti ne morem, da me on nima rad, in da bi jaz ne smela njega rada imeti. (Burno.) Ti ga moraš pustiti! Zakaj pa ravno tega, to edino srce, katero sem jaz primolila od Boga!
 
Ana (sklepaje roke). In kaj zahtevate od mene, kaj naj vam storim?
 
Gospdn. To že sama veš. Saj veš, kaj si storila, da si ga ná-se potegnila.
 
Ana (obrne glavo v stran).
 
Gospd. (sileč). Ne, ne! ne pustim te, dokler ne govoriš, dokler mi ne rečeš, da odjenjaš od njega — glej, tu, darujem ti te moje koralde, veliko so vredne, glej, prosim te s povzdignenimi rokami, stori mi to!
 
Ana (pretresena). Pomagaj mi Bog, jaz ne vem, kaj naj storim, ali opustim! Saj grem rada od tod, rada, če je to vaša sreča, rada na konec sveta — v
 
Gospdn. In on za tabo, dokler mi ga vlečeš s svojim skrivnostnim narejanjem, dokler ne vé, kdo da si ti.
 
Ana (naglo). On vé, vé mojo skrivnost — razkrila sem mu jo.
 
Gospd. (otrpnivši). Ti si mu —
 
Ana. Povedala sem mu, da bi odjenjal od mene, ker jaz ne morem biti njegova, in nočem.
 
Gospdn. Ti ga ne ljubiš? Nočeš biti njegova?
 
Ana. Nikoli, nikdar!
 
Gospdn. In kar mi praviš, kar mi iz nova daje življenje — to naj ti verjamem?
 
Ana (popolnem prepričevalno). Da, verjemite!
 
Gospdn. (naglo). Prisezi mi nato! (Žvenkljanje se čuje iz cerkve, gospodinja povzdigne knjigo, na katere krovu je križec. Tiho, svečano.) Čuješ tamkaj sveto opravilo? Moreš priseči?
 
Ana. Morem.
 
Gospdn. Da nij najmanje laži v tvojih besedah?
 
Ana (mirno pogleda k višku). Prisezam vam na to!
 
Gospdn. Da nijsi Valentina izvabila, da ga ne terjaš zá-se, da ga ne ljubiš?
 
Ana (povzdigne roko). Da ga nijsem izvabila, da ga ne zahtevam zá-se, ga ne — (hipoma se zgane, strepečejo ji ustnje, vsi udje, na prisego povzdignena roka omahuje in se skloni, zakrije si obraz). Večni Bog! Kaj je to?
 
Gospdn. (sili v njo). Da ga ne ljubiš! Prisezi!
 
Ana (nezavestno). Ne morem! (Se opoteka.)
 
Gospdn. (hiti proti nji). Ali te imam?
 
Ana (jecljaje). Jaz — nijsem — vedela — zdaj — v tem trenutji —
 
Gospdn. (goreče). Ležnica! Zdaj v tem trenutji si na laž postavljena. Moj Bog! O moj Bog! Kakšna stvar mora biti to! Ali nij stala pred menoj kakor resničnost sama, da se je človek: v pričo nje najboljše svoje pravice skoraj sramoval; in zdaj, ko človek siloma zrine v njeno oneganje, pa ne strpi več pred Tvojim imenom, in vse na nji je peklenska laž in goljufija. Poberi se mi izpred oči od todi! Mene je groza pred taboj. Če ti pa delam krivico, kakor si popred dejala, reci še enkrat, zdaj! Le kvišku poglej, tu gre sam, ki si naredila mu, govori v pričo njega in pred vsemi!
 
 
===Enajsti prizor.===
'''Prejšnja, Valentin, Tilen, Micka, Mreta, možje in žene.'''
 
(Valentin iz cerkve, iz katere se kratka končna pesem glasi, za njim vsi drugi.)
 
Valentin (zagledavši Ano pridere hlastno). Ti tukaj?
 
Micka (hoče se bližati). Ti, Ana! O samo majhno bi bila mogla —
 
Ana (hoteč jo pogledati, zagleda Valentina in zre nanj z globocim občutkom ter se s trudom odtegne proti desnemu ospredju.)
 
Micka (obstoji). Kaj pa je —
 
Valentin. Kdo jo je žalil? (Pogleda gospodinjo z žarečim očesom.)
 
Gospdn. (mirno). Prašaj sam, reci ji, naj tovori! Jaz ne zakrivam ničesa; kar mislim in kar delam, povem lehko pred Bogom in tudi pred ljudmi. Jaz ponovim vse, kar sem jo prašala, naj le odgovarja.
 
Ana (braneč se). Ne, prosim vas, tega ne! Ne prašajte me nič več! Pustite mi, naj grem! (Obrne se s povešeno glavo.)
 
Gospdn. Le pojdi! Za voljo naji ne prašam več! Pojdi! Pa ne kakor si prišla, z resnico in nedolžnostjo odeta, delat uroke od kraja do kraja! Kar so ljudje le govorili za tabo, to razvpijem jaz za resnico, da bo vsak vedel se tebe varovati, ti potuha grda ti!
 
Mreta (tiho). Marija in sveti Jožef! (Moli rožni venec, nazaj se odmikajoč.)
 
Micka (tiho, boječe). Tilen! (Potegne ga k sebi in braneč drží roko pred njím.)
 
==Tretje dejanje.==